Dosje: 2. generacija@južnjaki.si

Lahko rečem, da sem v bistvu Srb po narodnosti zarad samega priimka in imena. Ampak starši so iz Hrvaške, tako da v bistvu ne spadam nikamor. Tako se počutim kot en Kurd. Jaz sem se vedno obnašala kot nek kulturen Slovenec. Tako so me navadili in pri tem ne morem reč, da sem se počutila kaj slabo. In tudi mislim, da ni zato, ker sem Hrvatica. Islamski način oblačenja prakticiram že četrto leto in se v tem dejansko zelo dobro znajdem, ker s tem propagiram svoj način življenja, svojo vero, tudi samo sebe.
Dolgo časa mi je bilo nerodno pogovarjat se v materinem jeziku s starši tudi v javnosti. Jaz sem se vedno pogovarjala slovensko, tudi če so mi oni govoril nazaj v njihovem jeziku. Jaz se počutim čisto enakopravno, nimam nobenih težav s tem. Počutim se, kot da bi bila Slovenka, čeprav nisem. Tukaj je moj dom, tukaj se jaz počutim doma in nikjer drugje. Jaz sem, bom rekel, tudi prepotoval pol sveta in vedno se na koncu rad vrnem sem in sem ugotovil, da nikjer ni lepše, kakor tukaj. Vsak ima svojo resnico. Tudi tale oddaja o tako imenovanih južnjakih, čefurjih ali kakor koli že hočete, ki so bili rojeni v Sloveniji, bo razkrila le eno od njih. Nekateri se z njo ne bodo strinjali, drugi ji bodo prikimali, tretji bodo tiho, ker jih to preprosto ne zanima. Vendar ne smemo pozabiti na lanske dogodke v Franciji. Socialni upor mladih priseljencev se je razširil po vsej državi. Povzročilo ga je nezadovoljstvo. Povod je bila naključna smrt dveh Afriških fantov v električnem transformatorju, kamor sta se skrila na begu pred policijo. Se lahko kaj podobnega zgodi tudi pri nas?
Mislim da tisti, ki v tem trenutku imajo zelo odgovorne položaje v slovenski politiki, da se niti približno ne zavedajo, katere učinke proizvajajo z izjavami, kot so izjave, ki jih zelo pogosto si privošči denimo gospod Jelinčič in tako naprej. V tem smislu mislim da so zadeve potencialno lahko nevarne. Pred dolgim desetletjem, ko sem jaz začel s svojim konkretnim delom, strokovnim delom v Fužinah, sem ugotovil, da se relativno težko druga generacija priseljencev odziva na inštitucionalne potrebe.
V mešanih družinah recimo je bilo v tem času, ne, tako so tudi mladostniki odgovarjali v raziskavi, prisotnih več nekih trenj v družinah seveda, v mešanih, v takem ali pa drugačnem smislu. Bolj so bile te teme kar naprej pereče. Dogajal se je, da mladostnik tega ni mogel več prenesti in ni vedel, kako naj se on zdaj tukaj vmes postavi, ko se preko te veja, preko katerega gledajo vojno, hkrati imaš sorodnike tukaj in tam, mama in oče kar naenkrat kregata. Tako da mnoge neke stiske.
Ta izrazita potrošniška mentaliteta negativno vpliva ne samo na to generacijo, ampak na vse. To, da postavljamo denar in pa materialne dobrine kot neko univerzalno merilo položaja posameznika v družbi, je po mojem mnenju zaskrbljujoče.

Priseljenci, ekonomski priseljenci v nekem določenem obdobju so neka razvojna pomoč tisti državi, v katero se priselijo. Ker so pač tam prosta delovna mesta in kjer je potreba po delovni sili.
Najmočnejši migracijski valovi so bili iz Hrvaške ter iz Bosne in Hercegovine. Iz zadnje jih je prišlo največ v sedemdesetih letih minulega stoletja. Naseljevali so se v industrijskih središčih.

Na začetku 60- ih let je bilo priseljencev in neslovencev 9 odstotkov, leta 2002 že okoli 17. Hkrati je počasi upadal delež tistih, ki so se opredeljevali za Slovence. Konec 40- ih se je za Slovence opredelilo 97 odstotkov prebivalcev, leta 1961 nekaj več kot 95 odstotkov, leta 1985 se je njihovo število zmanjšalo še za pet odstotkov, leta 2002 je bilo takih le še 83 odstotkov.

Tukaj sem štiri leta in pol. Prej sem delal v Emoni v Zalogu, tam sem iskal tudi stanovanje, ampak ga nisem našel. Prišel sem v papirnico v Vevče, tam sem tudi iskal stanovanje ampak mi ga niso dali. Nato sem šel v Viator za sprevodnika. Tam sem dolgo časa iskal stanovanje ampak ga tudi nisem našel, nato pa sem moral sem pripeljati ženo in sem kupil tisto barako.

Ne gre drugače, kot da ti skušaš v svoji glavi nekako uravnovesit, kar je vse prej kot lahko. In potem si prisiljen, da igraš nekako nenehno dvojno vlogo. Doma moraš odigrat eno vlogo, odzunaj moraš drugo vlogo igrat. In potem se postavi vprašanje: " Kje si pa ti? Kdo si pa ti? " To vprašanje denimo identitete. Potem se pa denimo navzven to da videt denimo na področju glasbe, na področju oblačenja, na področju prehranjevanja, na področju uporabe različnih besed, sploh znakov pri oblačilih in tako naprej. Nekdo, ki je bil prej celo življenje Bosanec, ker so pač vsi bili Bosanci in je bilo to tako kot čefur že kar neko splošno poimenovanje za ta južne, se potem zamisli in je ugotovil: " Ne, čakaj, nisem. " Tako da na najrazličnejše načine je lahko postala ta tema pereča. Seveda je pa postala bolj pereča za tiste mladostnike, ki morda, kako bi se izrazila, niso imeli zadosti enih priložnosti, da bi se na različnih področjih svojega življenja lahko uveljavili tako kot njihovi vrstniki, s katerimi so se primerjali ne samo na področju šole, izobraževanja, tudi drugih stvari.
Drugo generacijo priseljencev bi težko opisali v nekaj stavkih. Večina jih razmišlja o Sloveniji kot o svoji domovini, le narodnostno se opredeljujejo drugače.

Moja domovina je Slovenija, ker sem tukaj tudi rojena in se ne počutim kot priseljenka. To sta moja dva starša.
Lažje bi bilo, če bi me doma vzgajal kot nekega Srba, potem je to lažje, ne. Če te pa vzgajajo kot nekega Jugoslovana, ne vem, potem ko se to zgubi, si naenkrat malo zmeden. Ne veš več, kam spadaš, ne glede na to, da si Srb po nacionalnosti, starši iz Hrvaške, rojen v Sloveniji.
Vsi moji prijatelji, te bližnji prijatelji, zaupniki, dolgoletni prijatelji, so vsi od prvega do ta zadnjega Slovenci.
Prijateljev imam jaz vse sorte, od Srbov, Hrvatov, Slovencev in muslimanov.
Prijatelja imam v bistvu samo dva, s tem da en je Slovenec, en je pa Srb.
Ja moja mama se je sicer preselila nazaj v Srbijo pred 11- imi leti in z njo sva vedno, kjerkoli in kadarkoli govorile srbsko, čeprav je ona znala slovenski jezik, ampak midve sva vedno komunicirale v srbskem jeziku. Zdaj jaz s svojo hčerko komuniciram v slovenščini. To je bil tudi njen prvi jezik, ki se ga je naučila, ampak se je naučila tudi srbski jezik. V javnosti zatrjujejo, da se v Sloveniji počutijo enakopravne. Avtohtona slovenska družba pa si je o njih ustvarila stereotipe. Slabšalno jim pravi " čefurji ".
Ni usodna znanstvenost, pač pa to, da jo vsakodnevno rabimo, da jo kdorkoli uporabi, ko jo potrebuje, potegne jo in jo uporabi, kot seveda radikalno, negativno oznako. Konotacije so pa zelo take- razčloveščenje, dehumanizacija. To so tisti, ki so nižji, tisti manjvredni. To so tisti, kaj jaz vem, to je mrčes in tako naprej, da ne razlagam v detajle.
Mislim, da gre za specifično subkulturo. V tem primeru ne gre nujno za potomce priseljencev, ampak lahko v tej subkulturi najdemo tudi Roke, Tinete, Aleše, ki pač imajo specifičen imidž, specifične obleke, stil življenja, avtomobile in vse ostalo, kar pač paše v ta imidž in so pripadniki pri subkulturi.

Na jesenicah pred 20- imi leti nihče ni spraševal katere veroizpovedi je posameznik- neslovenski pebivalec, pri nas ste kar rekli da so vsi bosanci. Pa tudi če je bil iz Makedonije, če je bil Dalmatinec. To je bil pač izraz za prišleka. Danes pa nas sami učijo, da moramo ločit po narodnosti in veroizpovedi. Šele po letu 2002 natančno vemo koliko je različnih narodnosti in veroizpovedi na Jesenicah.

Skupnost je velika, je močna, je kompaktna, pomagamo si in tako dalje in vse to zelo vpliva tudi na življenje posameznika. Ker on konkretno ve, da mu je tukaj lažje, kot nekje drugje. Moraš uskladiti življenje s tem, da si musliman, Bošnjak, državljan Slovenije, Evropejec, pripadnik zahodne družbe in tako dalje, hkrati pa pripadaš muslimanski veri. Vse to v bistvu vpliva na, na tvoj način življenja. Muslimanka na Jesenicah je veliko lažje bit, kot pa recimo muslimanka v nekem drugem kraju. Zato ker je pač koncentracija samih muslimanov na Jesenicah veliko večja kot pa v nekih drugih krajih. Ljudje se med seboj zelo dobro poznamo, zelo dobro sodelujemo z društvi, z občinsko upravo, s policijo, z vsemi ostalimi organi, ki nam nekako zelo grejo na roko in se ta komunikacija zelo dobro vzpostavlja. Glede na to, da sem živela v kraju, kjer pa ta koncentracija muslimanov ni bila tako velika, lahko priznam, da je življenje bistveno težje, kot pa je to na Jesenicah.

Kar se tiče verskih predpisov molitev, tega se pač držim, kolikor je to možno. Se pravi 5- krat na dan obvezno. Delaš na tem, si uskladiš načrt in lepo spelješ. Moraš biti praktičen. Moraš biti praktičen. To pomeni biti musliman na zapoved. Zelo praktičen. In ti uspe.

V Sloveniji živi po uradnih podatkih okoli 50 tisoč muslimanov. Eden najbolj vidnih verskih islamskih simbolov pri ženskah je ruta; pred 4 leti se je zanjo oziroma za hidžab odločila tudi Faila. Tako naj bi izrazila svojo versko pripadnost.

Učim otroke borilne veščine in sam tudi treniram borilne veščine in sam tudi še nameravam malo tekmovat. V prostem času pa se ekstra posvečam ljubezni.

Prosti čas preživljam s svojo hčerko, s psom. Sem in tja grem na kakšno zabavo, kar je pa čisto odvisno od družbe.

Od situacije. Predvsem poslušam bolj rock glasbo, ampak če bi rekla, da ne poslušam narodnjakov, bi se zlagala.

Obstaja pa skupina mladostnikov, po katerih enačimo drugo skupino priseljencev, ki pa je nekje obtičala v tem procesu asimilacije v družbo in ki je pač to svojo posebnost in drugačnost izkoristila. To je pa populacija, ki nam bode v oči. Po kateri mi ocenjujemo, da je nekdo manj vreden, da je drugačen, da je asocialen, da je nevaren, da je kaj pa jaz vem, da ustvarja elemente geta, v katerem se dobro počuti in ne vem kaj še vse.

Dokazov za to, da so prav predstavniki druge generacije priseljencev agresivnejši in da zagrešijo več kazenskih dejanj, ni. Policija ne vodi evidence o narodni pripadnosti udeležencev v takih dejanjih. Dokaz za večje število kaznivih dejanj in s tem tudi združb med potomci priseljencev pa so sicer neuradni podatki o mladih v vzgojnih zavodih. Ti kažejo, da se je v zadnjih letih v njih močno povečalo število otrok, rojenih v družinah, ki so se priselile v Slovenijo v 60- ih in 70- ih letih prejšnjega stoletja. Njihov delež v zavodih je po ocenah 45 do 70 odstoten.

Stereotipe o južnjakih ali čefurjih sooblikujejo tudi mediji, posebej s pisanjem v kronikah. Bitja s pol strešice, kot jih je v svoji knjigi poimenoval Tonči Kuzmanič, so po njegovih ugotovitvah tudi neupravičeno obsojana. Zlasti zato, ker so hkrati doživljali vojno na Balkanu.

Izkazalo se je, da so časopisi, v tem primeru Nedelo, dalo bi se še na drugih primerih, recimo Slovenske novice in podobno, pravzaprav govorili zelo podoben, če ne identičen jezik, kot je govorila denimo Politika Ekspres v Srbiji, Večernji list v Zagrebu oziroma na Hrvaškem in tako naprej.

Ja država oziroma neka avtohtona dominantna večina, igra zelo dualno vlogo do priseljencev oziroma druge generacije priseljencev. Na eni strani teče relativno odkrita oziroma prikrita asimilacija oziroma zahteva po asimilaciji priseljencev v naše okvirje. Po drugi strani je pa ta osnovna potreba ljudi, da stigmatizirajo, izločujejo in na ta način povečujejo vrednost v končni fazi te avtohtone dominantne večine prebivalstva. Tako da se tu kopja lomijo, in lomijo se na tej konkretni ciljni populaciji.

Najbolša sem najboljša! Fužine, ale ale ale, Fužine, ale, ale, ale....

Jaz sem živela nekaj časa v Fužinah, ker sem se šla pripravljat za en film, kjer sem igrala čefurko. In še za Fužinski blues predstavo, ki jo igramo še vedno v Drami. Raziskovali smo tam pač ta geto, te ljudi, ki so zelo zanimivi. Je res, da imajo svoj stil oblačenja, svoj stil govora, svoj stil obnašanja. To je cela miselnost, ki je drugačna. Ampak oni so druga generacija ljudi, ki ima svoj jezik, in to zveni fenomenalno, ker je pač tako kot primorščina, štajrščina, je tudi ta fužinščina, In v Fužinah je zanimivo, da Slovenci, čisti Slovenci prevzamejo njihov govor, njihovo način oblačenja, njihov način mišljenja. In to dokazuje, da so oni res vzpostavili neko svojo identiteto.

Državne integracijske politike skorajda ni, obstaja le resolucija o imigracijski politiki iz leta 1999, ki kot temelje integracijske politike Republike Slovenije navaja enakopravnost, svobodo in vzajemno sodelovanje. Država se perečega vprašanja zaveda in ga skuša reševati predvsem s financiranjem različnih društev, šolskih in kulturnih programov. Ministrstvo za kulturo je finančno podprlo tudi radijsko oddajo Podalpski selam, bosanski pozdrav, eno redkih na tem območju.

Ker pač te, kakor se rečejo novodobne skupnosti nimajo pristopa v drugih medijih, v javnih medijih niti v komercialnih, se je pač Radio Študent odločil, da bo pokril nekak to luknjo. Skušamo tudi v bistvu na nek način afirmirat bosanski jezik v tem prostoru. Kar zadeva tematik, ki jih obravnavamo tukaj, poskušamo naslavljat tiste teme, ki so od interesa za lokalno bošnjaško skupnost v Ljubljani. Nekako ocenjujemo, da na področju, ki ga pokriva Radio Študent, naj bi živelo nekih 15. 000 Bošnjakov. To naj bi bila nekak naša primarna ciljna publika, seveda smo pa tudi odprti za vse ostale poslušalce Radia Študent.

Ja, doma govorimo bosansko. To je po moje ključno. Se pravi v tistem trenutku, ko družina, ko se znotraj družine začne govoriti slovensko, pač v tistem trenutku verjetno že lahko govorimo o nekem prehodu med, se pravi to izvorno identiteto, in pa slovensko identiteto.

Tisti otroci, ki so hodili v vrtec so s slovenščino dobro opremeljeni, dobro govorijo slovensko in tudi razumejo slovensko. Tisti, ki pa niso bili vključeni v vrtec pa je znanje malo slabše.

Vsak dan nas opominjajo. Nihče nas ne obsoja zaradi tega ampak včasih smo v družbi drugačni.

Kot fakultativni pouk ali izbirni predmet nameravajo v naslednjem šolskem letu na Osnovni šoli Livada v Ljubljani, na kateri gostuje še francoska osnovna šola, poučevati srbski, hrvaški in makedonski jezik. Dopolnilno učenje maternega jezika za otroke migrantov utemeljuje po priporočilih Sveta Evrope in Evropske unije 8. člen Zakona o osnovni šoli. Med 220 učenci na Osnovni šoli Livada je kar 94 odstotkov potomcev priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, šolo obiskuje tudi 30 otrok iz azilnega doma.

Socialen položaj priseljencev v Franciji in pa v Sloveniji je po mojem mnenju vseeno različen in če me vprašate, ali se lahko v Sloveniji zgodijo mladi, jezni možje, mislim da v tem trenutku ne. Ker je socialen položaj in pa stopnja integracije vseeno boljša, kakor pa v Franciji. Poleg tega gre pa tudi za kulturno bližje skupine.

Ti ljudje bodo gradili oboje, dvoje ali pa celo troje. Se pravi identiteto nečesar, kar bi se dalo imenovat, svojih korenin. Identiteto svojega okolja, v katerem živijo, v tem primeru Slovenije in še nečesa tretjega, to je identiteta denimo Evrope.