|
|
Odprti kop ponuja govorjena besedila domačih televizijskih oddaj RTV Slovenija. Več o Odprtem kopu...
Za citiranje oddaj na blogu ali forumu kliknite gumb  , ki se nahaja na začetku vsakega
odstavka!
Dosje: Energetska prihodnost Slovenije
Premiera: sobota, 23. junij 2007, Vse oddaje
  Energija je motor sodobne civilizacije in hkrati vir obremenjevanja okolja. Večina energije, ki jo uporabljamo, posredno izvira iz sonca. Letna biomasa, moč vetra, vode, so posledica tvorbe sončne energije. Tudi fosilna goriva- premog, nafta, plin- so po svojem nastanku organsko uskladiščena sončna energija. Zaradi njihove pretirane rabe se ozračje čedalje bolj pregreva. Posledice so katastrofalne in nepredvidljive. Edini izhod je v okolju prijaznih obnovljivih virih energije, ki pa jih premalo izkoriščamo.
V tokratni oddaji Dosje iščemo odgovor, kakšna bo energetska prihodnost Slovenije. Kako bomo zagotovili varno, zanesljivo, konkurenčno in okolju prijazno oskrbo z energijo s čim manj izpusti toplogrednih plinov? Bomo zgradili še eno jedrsko elektrarno? Kaj bo z obnovljivimi viri energije, kako bomo zmanjšali energetsko potratnost in neučinkovitost in kaj se bo zgodilo po 1. juliju, ko se bo trg z električno energijo popolnoma odprl? Nas bodo stresli višji računi? In nenazadnje, kako bo našo energetsko prihodnost krojil nov sveženj ukrepov EU na področju energetike?
Slovenska vlada in Ministrstvo za gospodarstvo ocenjujemo, da gre za nujen in potreben sveženj, kjer se energetika prvič resno povezuje tudi z okoljskimi, zlasi toplogrednimi učinki. Gre tudi za nadaljne korake v smislu vzpostavitve konkurence, liberalizacije evropskih energetskih trgov, kakor tudi za nadaljevanje zanesljivejše oskrbe evropskega gospodarstva in evropskih porabnikov z energenti. Gre za trajnostno uporabo fosilnih goriv, gre za uporabo jedrske energije, za uporabo obnovljivih virov energije.
Na drugi strani nevladne organizacije in del stroke izražajo skrb zaradi nadaljevanja dokazano neuspešnih vzorcev pridobivanje energije iz premoga in uranove rude. Energetski del EU je po njihovem del političnega barantanja in ne razvojno naravnan kompromis.
Največja pomanjkljivost je verjetno ta, da energetska učinkovitost ni bila sprejeta kot središče nove energetske evropske politike in je ostala celo brez obvezujočega cilja. Druga stvar je ta cilj 20 % za obnovljive vire energije. Po našem mnenju je to premalo ambiciozen cilj.  Evropska energetska politika temelji na formuli 3 X 20 do leta 2020. Torej na 20 % zmanjšanju emisij ogljikovega dioksida, 20 % zmanjšanju porabe primarne energije in 20 % povečanju deleža obnovljivih virov v celotni oskrbi v uniji. Dogovor o delitvi bremen med državami članicami za doseganje skupnega cilja še ni dosežen. Dr. Peter Novak, ki se z alternativnimi viri ukvarja že vrsto let, je izračunal, kaj vse bi morali storiti v Sloveniji, da bi delež obnovljivih virov podvojili.
Da bi to dosegli, bi morali zgraditi približno 3, 2 milijona kvadratnih metrov sprejemnikov sončne energije za pripravo toplote, približno 1, 3 milijone kvadratnih metrov sončnih celic. Zgraditi bi morali 13 elektrarn na geotermalno energijo, vsako z močjo 30 megavatov. In povečati bi morali uporabo biomase za proizvodnjo toplote ali elektrike za 100 %.
Po Novakovih izračunih nas bo prehod na energijo z manj ogljika stal 3, 2 milijardi evrov, ali drugače: v obnovljive vire in učinkovito rabo bi morali vsako leto vložiti 240 milijonov evrov, a jih kot kaže ne bomo. Sploh pa naj ne bi imeli načrta, kako izpolniti naše obveznosti.
Ko je predsednik vlade podpisal dogovor 20- 20- 20, je moral s finančnim ministrom verjetno pregledati, od kod bo ta denar prišel. Brez njega tega ne bomo mogli izvajati. Mi pa vemo, da so obveze v EU dokaj ostre in to ni Beograd, kjer si se nekaj dogovoril, naredil pa nekaj drugega. Vlada je sicer storila korak naprej, ko ji je uspelo iz kohezijskega sklada prvič doslej iztržiti 160 milijonov evrov za trajnostno energijo do leta 2013, a denar bo namenjen le za večje projekte gospodarskih družb, malim investitorjem ostajajo le drobtinice iz državne blagajne, vlada namreč subvencioniranje vseh obnovljivih virov skupaj nameni bistveno manj denarja kot za subvencioniranje termoelektrarne Trbovlje, ki kuri zasavski premog. Ta je samo lani dobila 5 milijard tolarjev pomoči.  Pri nas na Ministrstvu za okolje in prostor imamo odprt razpis za subvencije za občane za kotle na lesno biomaso, za sončne kolektorje in toplotne črpalke za ogrevanje prostorov. Teh prijav je bistveno več, kot smo pričakovali. Trenutno jih imamo 2700. Dobesedno smo zasuti z njimi in, kot kaže, bomo v enem odpiranju razpisa v enem mesecu porabili ves denar za ta namen iz proračuna za leto 2007 in iz proračuna za leto 2008.
Če odštejemo dolgotrajne birokratske postopke pridobivanja dovoljenj, so v nekoliko boljšem položaju t. i. kvalificirani proizvajalci električne in toplotne energije iz obnovljivih virov. Država jim zagotavlja obvezen odkup elektrike po fiksni ceni, ki je precej višja od tržne. Razliko med tržno ceno in proizvodnimi stroški plačujemo vsi porabniki pri dodatku za uporabo omrežij. Najvišjo odkupno ceno dosega megavatna ura iz sončnih elektrarn- kar 374 eurov, odkupna cena iz vetrne ali manjše elektrarne pa je okoli 60 eurov. Bruselj nas je sprva obtožil, da taka oblika spodbud za obnovljive vire izkrivlja konkurenco na enotnem trgu, kasneje pa ugotovil, da je taka državna pomoč dovoljena.
Vsa ta vlaganja se lahko financirajo izključno iz prodane električne energije. To pa pomeni, da večje kot so spodbude, višja bo cena električne energije, ker lahko samo tam dobimo denar za vzpodbude.
Po zadnjih podatkih pridobimo iz obnovljivih virov okoli 11 % vse energije, kar je skoraj dvakrat več od povprečja EU. V precejšnji meri je to posledica naravnih danosti: obilja vodnih virov in gozdov. Skrb pa vzbuja zniževanje deleža obnovljivih virov pri proizvodnji električne energije. Večino zelene energije pridobimo iz rek, vendar smo najbolj dragocene- razen Mure in srednje Save- energetsko že precej izkoristili.  Tehnično je ta potencial nekaj čez 9000 gigavatnih ur na leto, ekonomsko pa od 7000 do 8000. Trenutno v Sloveniji izkoriščamo polovico ekonomsko opravičljivega.
Največja energetska naložba v zadnjih nekaj desetletjih je gradnja petih hidroelektrarn na spodnji Savi. Prva v nizu- He Boštanj, poskusno obratuje že od lasnega maja. Sicer je ideja o energetskem izkoriščanju spodnje Save že precej stara in veliko Save je moralo preteči, da so jo začeli udejanjati. Povedati moram, da se je pričetek izgranje He na spodnji Savi vlekel kot jara kača, saj je bil zato blokiran gospodarski razvoj Posavja, predvsem gospodarski razvoj občine Sevnica, kjer je trajalo 10 let od pridobitve lokacijskega dovoljenja do pričetka izgradnje He Boštanj. Res je, da smo se pogajali 3 leta in izdelali 9 osnutkov koncesijske pogodbe. Res je, da je šele deseti osnutek koncesijske pogodbe bil za Posavje v redu.
Potem, ko je iz bitke izpadel avstrijski partner, je iz bitke za savsko verigo pridobil Holding slovenske elektrarne. Gradnja druge He Blanca je v polnem zamahu, celotna veriga naj bi bila zgrajena 3 leta pred rokom, torej leta 2015. Proizvedla bo 720 gigavatnih ur elektrike po konkurenčni ceni, ki je v primerjavi z drugimi viri med cenejšimi. Ta energija pomeni 6 % vseh slovenskih potreb po električni energiji, ključno pa je, da to pomeni prispevek v višini 20 % k obnovljivim virom električne energije, ki so v današnjem času globalnega segrevanja še kako pomembne.
Energetski prispevek He je razmeroma skromen in še zdaleč ne bi mogel nadomestiti morebitnega izpada jedrske elektrarne Krško, ki daje tretjino doma proizvedene elektrike. Kljub temu je zaradi pretočno akomulacijskega delovanja dragocen vir energije, ki jo dobimo ob konicah- torej takrat, ko jo najbolj potrebujemo. Celotna naložba bo stala 460 milijonov evrov; skoraj denarja so namenjene za energetski vir, ostalo za ureditev infrastrukture, predvsem za protipoplavno zaščito Posavja. Koncesionar je gradnjo elektrarn do zdaj financiral iz lastnih sredstev.  Pred nami pa je obdobje, ko se bo potrebno zadolžiti, tako da je Evropska investicijska banka že odobrila za He Krško in Blanco možnost najetja posojila v višini približno 90 milijonov evrov. Kot pri vsakem velikem projektu tudi tukaj ne gre brez težav. Investitor se najbolj boji zamud pri dobaviteljih opreme, ki so zaradi konjunkture zelo zasedeni, v prvi elektrarni pa je že prišlo do večje okvare, ki k sreči ni imela posledic.
En generator je bil zaradi tega demantiran in odpeljan v tovarno na popravilo, tako, da je zdaj popravilo v zaključni fazi.
Lokalna skupnost, ki naložbo ves čas budno spremlja in jo tudi pozdravlja, pa se jezi na vlado, češ da zavlačuje z izdajo okoljevarstvenih in gradbenih dovoljenj. Zatika se tudi pri pripravah na gradnjo zadnjih dveh elektrarn Brežice in Mokrice, ki bosta imeli čezmejni vpliv na Hrvaško. Vlada je sprejela tudi sklep, da mora Ministrstvo za okolje za prostor, Ministrstvo za gospodarstvo in Ministrstvo za zunanje zadeve do 30. marca letos dogovoriti vodni režim na reki Savi s Hrvati. Od tega ni bilo nič. Pogajanja se niso niti dobro začela. Kako bo teklo naprej, ne vem, vendar se glede na preteklost malo bojimo. Na srdit odpor pa je naletel načrt o 8- ih He na Muri od avstrijske meje do hrvaške. Ta je postal znova aktualen potem, ko je vlada vodno pravico za energetsko izkoriščanje Mure dodelila Dravskim elektrarnam- največjemu proizvajalcu elektrike iz vodnih virov. 470 milijonov evrov vredna naložba naj bi prispevala še nekaj več energije kot spodnjesavska veriga, vendar je zaradi naravovarstvenih ovir začasno ustavljena, gre namreč za območje Nature 2000. Kar neka obtoževanja so bila, kako daleč so Dravske elektrarne z nekimi projekti, kako delamo mi to v neki tajnosti, pa tega ne delamo. Do tega trenutka imamo izdelan izbor tistih sklopov študij, ki bodo dala celoten odgovor, ali takšna energetska izraba je racionalna in možna, dopustna, ali ni. Tako, da je danes še prezgodaj govoriti o tem, ali bo projekt izpeljan.  Ne gre za to, da bi Muro izkoriščali samo v energetskem smislu in bi bil naravovarstveni in vodovarstveni vidik podrejen, ampak nasprotno. Gre za primarno okoljsko naravovarstveni projekt, ki ga je treba preučiti. Pri alternativnih virih se kopja najbolj lomijo na primeru postavitve vetrne elektrarne na kraški planoti Volovja reber. Gre za vzorčni primer konflikta različnih interesov. V večletni spopad med nasprotniki in zagovorniki vetrnic je stopilo Ministrstvo za okolje z izdajo delnega gradbenega dovoljenja investitorju podjetju Primorska, a zgodba, ki je segla celo do Bruslja, s tem še zdaleč ni koncana, od nje pa je odvisna nadaljna usoda vetrnih elektrarn po Sloveniji.
Mi smo v začetku nameravali postaviti 88 vetrnih elektrarn. Na podlagi vseh teh naravovarstvenih priporočil smo pridobili gradbeno dovoljenje za 29 oz. 33 vetrnih elektrarn moči 850 kilovatov.
Argumentov v prid vetrni energiji je kar nekaj. 45. 000 ton emisij CO2 manj na leto, manjša odvisnost od uvoza, zagotovljena oskrba za 11. 000 gospodinjstev. Tako investitor, na drugi strani naravovarstveniki; 28 društev, ki opozarjajo, da je območje predagoceno, da bi ga žrtvovali za vetrne turbine. Argumentov, zakaj je to vrhunska dediščina, je veliko. Od tega, da je to eno največjih sklenjenih neurbaniziranih območij v državi z elementi divjine, do tega, da je območje preprosto lepo. In seveda zaradi velike pestrosti živalskih in rastlinskih vrst.
Proti vetrni elektrarni se je v različnih postopkih kar štirikrat opredelil tudi Zavod za varstvo narave. Glavni argument? Uničujoč vpliv vetrnic na že tako ogrožene živalske vrste in kršitev konvencije o biotski raznolikosti.
V primeru planinskega orla vemo, da gnezdi v bližini samo en par orla in že v primeru, da izgubimo en primerek tega orla, izgubimo cel par in s tem tudi delno populacijo na tem območju, ki propade.
Zaradi vetrnic sta v nevarnosti tudi dva kraška izvira, iz katerih se oskrbuje 12. 000 prebivalcev Ilirske Bistrice.  Še hujše dejstvo je to, da občina Ilirska Bistrica nima nadomestnih vodnih virov, s katerimi bi se lahko oskrbovali v primeru nesreče. o kakšni nesreči govorim? Vsaka vetrna turbina vsebuje okrog 200 litrov olj in v primeru loma turbine bi te naravne snovi lahko neovirano tekle v notranjost, ker so tla tukaj zelo propustna.
In končno so tukaj še tehtni pomisleki o energetski in ekonomski upravičenosti projekta. Sedanji energetski minister- dr. Miha Tomšič- je prepričan, da se podjetju v večinski lasti države 40 milijonska naložba izplača zgolj zato, ker jo bo poganjal javni denar vseh odjemalcev elektrike. Finančna konstrukcija namreč temelji na visoki odkupni ceni elektrike, ki jo zagotavlja država.
Boljše, da ne govorimo o ekonomiki, ker je iz vetrnih elektrarn električna energija dvakrat dražja, kot je danes tržna cena. Tako, da je to vsaj za Slovenijo nekakšen okrasek.
Cena je po sedaj  veljavnem tarifnem sistemu 14, 05 tolarja za kilovatno uro. Tržna cena pa je dvakrat nižja.
Kako to mislite? Če bi to prodali, bi bila takšna tržna cena. Malo ste me zmedli.
Vetrnice tudi ne bodo rešile naših energetskih zagat, saj bodo zaradi nezanesljivosti vetrnih razmer zadovoljile le 6 tisočink slovenskih potreb po energiji.
Teh 90 vetrnic naj bi dajalo 25 megavatov, kar niti zdaleč ni res, ker pri vetru, pri katerem vstopijo v delovanje, kar je 15 km / h stalnega vetra še enega megavata ne dajo od sebe. In ni samo to, ta vrednost s časom vedno niha gor in dol. Torej je ta elektrika tako izjemno nekvalitetna, da je ne potrebujemo.
Investitor trdi, da so vetrne razmere na Volovji rebri optimalne, na svoji strani pa ima tudi lokalno skupnost, ki si obeta posebno rento.
Z občino Ilirska Bistrica smo dosegli soglasje in je občinski svet našo ponudbo sprejel.
Lahko poveste približno vsoto, koliko bo občina dobila na leto?
Ne. Prosim, če tega ne snemate. Zaradi Volovje rebri, ki je bila kljub drugačnemu mnenju stroke izrezana iz območja Natura 2000 se je odvijala tudi pravniška bitka med Ministrstvom za okolje in nevladnimi organizacijami. Tukaj je prišlo do cele vrste raznih napak v postopkih. Če spomnim na nedavno mnenje komisije za preprečevanje korupcije- pa ni bila samo ta komisija, je bilo tudi računsko sodišče, ki je ugotovilo, da je bilo ustanavljanje parka protipravno. Izločanje nevladnih organizacij iz postopkov je bilo protipravno.
Jaz sem kot minister dolžan, da storim vse, da se dragocena slovenska narava in nekatera še posebej dragocena območja zavarujejo, istočasno pa moram bedeti nad tem, da se upravni postopki vodijo korektno. Velja pa popolnoma napačno prepričanje, da sem bil jaz kot minister kjerkoli vpleten. Nisem bil. Organi v sestavi našega ministrstva, ki so za to kompetentni in tudi avtonomni, so te postopke vodili. Po mojem trdnem prepričanju strokovno in tudi v okviru veljavne procedure. Jaz jim zaupam, da so ravnali prav.  A očitno niso. Okoljsko ministrstvo bo moralo postopek pridobivanja okoljevarstvenega soglasja obnoviti in vanj vključiti Društvo za opazovanje ptic, ki so ga uradniki- kot je ugotovilo Vrhovno sodišče- nezakonito izločili iz postopka. Primer preiskuje tudi evropska komisija. Sodeč po zakulisju vseh spopadov je poleg poslovnega interesa glavni razlog sporne odločitve za izkoriščanje vetrne energije politični. Namreč, da se bo Slovenija lahko postavila pred Brusljem in domačo javnostjo, kako spodbuja obnovljive vire in vsaj navidez izpolnjuje obveznosti Kjotskega sporazuma, pa čeprav ob tem žrtvuje košček neokrnjene narave.
Ob tem kar nekako pozabljamo, da se najdragocenejši potencial skriva v sončni energiji, ki pa je še daleč od množične uporabe, zato bo potrebna še kopica raziskav in izboljšav. EU si je zadala ambiciozen cilj. Do leta 2050 želi iz sončnih elektrarn pridobiti kar petino vse potrebne električne energije.  Tu je razvoj zelo intenziven in v naslednjih desetih letih lahko pričakujemo sončne celice z izkoristkom okoli 50 %, kar pomeni, da bodo bile to zelo kvalitetne sončne celice na osnovi nanotehnologije. Potem bo odprta pot njihove široke uporabe.- Če bi v Sloveniji približno 860. 000 zgradb- nivo, ki ga imamo- pokrili s 120 kvadratnimi metri teh sončnih celih za proizvodnjo električne energije, bi pokrili vse potrebe po električni energiji.
A le teoretično. V praksi je cel kup ovir: Od naravnih omejitev- sonce pač sveti samo podnevi- drage tehnologije zaradi manjšega števila obratovalnih ur, do neznanja arhitektov in projektantov. Primer zgradbe, ki naj bi bila aktivna na področju sončne energije, mora biti najprej pravilno orientirana proti jugu, ne sme imeti senčenja in mora imeti ustrezno izolacijo, ustrezna okna, prezračevanje.
Do lani smo lahko gradili samo male sončne elektrarne z močjo do 36 kilovatov. Po odpravi te omejitve je pričakovati še večje zanimanje za tovrstne naložbe. Največji fotonapetostni elektrarni sta postavljeni na strehi Elektra Maribor in ob He Mavčiče. Moč druge bodo povečali na 72 kilovatov. Naložba 200. 000 evrov se bo investitorju povrnila v 12- ih letih.
Zmontiranih je 210 modulov moči 170 vatov letne proizvodnje 38. 000 kilovatnih ur. Elektrarna lahko s svojo proizvodnjo oskrbuje približno 10 povprečnih slovenskih gospodinjstev.
Razmeroma dobro izkoriščamo lesno biomaso, vendar je v primerjavi s soncem ta vir omejen. Za energetsko izkoriščanje lahko porabimo le 40 % letnega poseka, ki znaša poldrugi milijon kubičnih metrov lesa. Do leta 2010 naj bi zgradili 50 daljinskih sistemov ogrevanja z lesno biomaso, vendar dr. Peter Novak opozarja, da je izraba tega vira najbolj smotrna v kombinaciji s sočasno proizvodnjo elektrike. Za ogrevanje naj bi bili primerni le peleti. Kurjenje navadnega lesa, lubja in sekancev- posebno, če ti niso suhi- je zdravstveno škodljivo, kajti pri tem kurjenju v kotlih za centralno kurjavo prej ali slej nastajajo škodljivi plini; modri dim, ki je karcinogen. Mislim, da si Slovenija ne želi, da bi bili v naših vaseh in po mestih taki plini.  Obnovljiv vir so tudi komunalni odpadki, v katerih se dobesedno utapljamo. Njihova energetska izraba s termičnim sežigom spada zaradi strupenih dioksinov in foranov med najbolj osovražene tehnologije. Medtem, ko je načrt o sežiganju odpadkov v Trbovljah začasno ustavljen, pa v Ljubljani nanj resno računajo, a ga ne obešajo na veliki zvon.
Leta 2008 ne bomo mogli več odlagati odpadkov, ki bodo vsebovali več kot 5 % celotnega ogljika, tako, da bo potrebno z njimi nekaj narediti. Družba Snaga je svoj regijski center za ravnanje z odpadki že napovedala. Ta dva projekta bi družili, tako da bi lahko v novem objektu termične obdelave sekundarnega goriva obdelovali t. i. gorivo iz odpadkov.
Lokacija za 100 milijonov evorv vredno sežigalnico še ni znana, projekt pa lahko uspe le, če bo družbeno sprejemljiv- torej, če ga podpre lokalno prebivalstvo.
Predvsem se bodo morali meščani Ljubljane vprašati, kam z odpadki po 2008. Problem z odpadki se za vse nas konča, ko odnesemo smeti v koš oz. na odpad. Kaj se potem z njimi dogaja, pa se nihče ne vpraša.
V naslednjih letih naj bi zgradili tudi od 5 do 8 večjih bioplinarn z močjo 10 megavatov. Pri energetski rabi bioplina iz živalskih odpadkov je ledino zaorala farma Ihan. Tako so rešili zadrego, kam z gnojevko, ki je zaradi ekoloških omejitev ni dovoljeno polivati vsevprek po njivah in travnikih. Z njeno predelavo proizvedejo 9000 kubičnih metrov metana, elektriko prodajo v javno omrežje po subvencionirani ceni. Še večjo bioplinarno nameravajo postaviti na Kočevskem.  Gre za sistem, ki pri 38 stopinjah v zrakotesnih pogojih pri stalnem mešanju omogoča, da organska snov razpade do bioplina, ki je končni produkt čiščenja. Na ta način se do 90 % zmanjša obremenitev v smislu onesnaženja, hkrati pa nastane produkt, katerga vrednost- vsak kubični meter plina ima okoli 6 kilovatov energije.
Ponudba in povpraševanje po zeleni elektriki iz obnovljivih virov sta za zdaj precej skromni. Tovrstno energijo kot posebno blagovno znamko ponujajo 3 podjetja: Ekovat, Holding slovenske elektrarne in Elektro Ljubljana. V prestolnici se je za odjem izključno zelene elektrike odločilo nekaj čez 300 gospodinjstev, povprečni mesečni račun pa je le slaba 2 evra višji v primerjavi s ceno, ki jo plačujemo za klasično mešanico elektrike iz različnih virov. Kupci zelene energije plačujejo pri uri dodatek v višini 0, 4 evro centa na kilovatno uro, kar v povprečni mesečni porabi 350 kilovatnih ur pomeni, da se eno ozaveščeno gospodinjstvo odpove strošku ene kavice na mesec, ko kupuje električno energijo iz obnovljivih virov.
Prvega julija bo energetski trg popolnoma odprt tudi za male porabnike. Gospodinjstva si bodo lahko posikala novega dobavitelja. Postopek zamenjave bo brezplačen. Sodeč po triletnih izkušnjah pri odpiranju trga za velike odjemalce množičnih zamenjav deobaviteljev ni pričakovati. Te je doselj zamenjalo le 2 % upravičenih odjemalcev, oz. okoli 8000 družb. Kaj se bo torej zgodilo po 1. juliju?
Zelo težko se da napovedovati. Izbira dobavitelja je tista ključna, ki oblikuje konkurenčni trg. Koliko bo teh dobaviteljev, je zdaj težko napovedati. Pričakujemo, da v prvi polovici ne bo nekih drastičnih premikov. Ta segment odjemalcev je najmanj o tem obveščen.
Čisto nil. Prvič slišim.  Iz medijev in časopisa. Da bo več ponudnikov, ampak da bo cena višja, kar mi pa sploh ni všeč. Ne vem. Prvič slišim. Kaj naj vam rečem? Elektriko bom potreboval v vsakem primeru. Toliko, kolikor mi bodo rekli, da stane, toliko jo bom plačal. Pričakujete podražitve?
Podražitve so napovedane, ampak drugače pa mislim, da nobenih bistvenih izboljšav. Se bodo že tako zmenili, da bomo podložniki spet potegnili kratko, kot vedno.
Cene bodo precej monopolne, tako da potrošniki nimamo za pričakovati kakšne zelo velike bonitete. To so svetovne cene.
Mislim, da so za 30 % nižje zdaj kot na evropskem trgu, zdaj pa so poskočile za 6 %, se mi zdi. Jasno, da se bo to zgodilo, če pa tako drvimo za Evropo.
Cena elektrike za gospodinjstvo je sicer 27 % pod evropskim povprečjem, za industrijske odjemalce pa 14 %. Vlada je ni omejevala zaradi socialnega čuta, ampak zaradi makroekonomskih ciljev.  Mislim, da se ni gledalo na elektriko kot na socialno dobrino, pač pa kot na monopolno ponudbo in zelo nizko elastičnost povpraševanja. Poskušalo se je s kontrolo cen inflacijo spraviti v okvire in to se je tudi doseglo. Zdaj, ko je to doseženo, se lahko tecen počasi sproščajo in pričakujem, da se bodo letos spustile nad proizvodnje cene in ne bo več take motnje, ki jo imamo trenutno. Z razmeroma poceni elektriko so porabniki dobili napačni signal, češ da je elektrike na prekek in se z njo ne splača varčevati. Na drugi strani so distribucijska podjetja, ki so v večinski lasti države, pri prodaji elektrike tarifnim odjemalcem zabredla v rdeče številke. Samo lani so skupaj pridelala okoli 5 milijard tolarjev izgube. Trenutno električno energijo kupujemo po višjih cenah, kot jo prodajamo gospodinjstvom. Pri vsaki megavatni uri električne energije beležimo približno 2, 75 E izgube. Nam bo torej 5 dobaviteljev elektrike izstavilo račune za nazaj in bodo cene po juliju, ko jih vlada ne bo več določala, poletele v nebo? V agenciji menimo, da ne. Da bi račun izstavljali za nazaj, zagotovo, da ne. Da pa bi prišlo do hitrega dviga, pa tudi skoraj ne verjamemo.
Ne mislijo julija cen spreminjati, ampak po tem datumu pa bodo razmere na trgu oblikovale cene električne energije. Po našem planu bomo te cene izravnali postopoma, ne naenkrat.
Tržne cene naj bi ujeli šele žez nekaj let, vlada pa je v skladu z evropsko zakonodajo pri odpiranju trga poskrbela tudi za posebno zaščito socialno ogroženih slojev, ki bodo oproščeni plačila elektrike.
Tisti, ki bodo prinesli samemu dobavitelju potrdilo od centra za socialno delo, da so nesposobni poravnati svoje račune, jim bo to za 6 mesecev omogočeno.
V skrajnem primeru lahko vlada na področju cen elektrike še vedno intervenira, če pride do izigravanja tržnih pravil in previsokih podržitev. Potem lahko vlada ugotovi, da trg ne deluje, da prihaja do kartelnega obnašanja, do plenilskega obnašanja. V tem primeru lahko vlada omeji cene za gospodinjstva na trgu z električno energijo v Sloveniji.  Proizvodnjo in trg električne energije sicer obvladujeta 2 energetska stebra: Holding slovenske elektrarne z okoli 67 % deležem, in mlajši, Gen energija, s 23 % deležem. Stebra naj bi prispevala k večji konkurenci na trgu, v resnici pa naj bi šlo bolj za interesno delitev na šaleški premogovniški lobi, ki ga pooseblja prvi mož holdinga, dr. Jože Zagožen, in na posavski lobi s Krško nuklearko z gospodarskim ministrom Andrejem Vizjakom.
Nikakor pa si ni mogoče zamisliti, da je konkurenca možna v takem primeru, ko imamo 2 stebra. Ker je še vedno zelo veliko državnega kapitala ali celo prevladujoča državna lastnina. Konkurenca med dvemi podjetji z enakim lastnikom, je nekaj, kar je neumnost.
Pravo konkurenco bo omogočila šele privatizacija in vstop zasebnega kapitala v elektro holding. Prav na tej točki sta se Vizjak in Zagožen, ki oba prihajata iz največje vladne stranke, prvič resno sporekla.
Dajali smo prednost bolj državljanom Republike  Slovenije, domačim vlagateljem in fondom. Nismo pa bili za to, da bi v prvi fazi prišel tudi kupec, ki bi kupil to. Nevarnost je namreč, da bi se visoki dobički prelivali v tujino, namesto v nove naložbe. Ogrožena bi bila varna in zanesljiva oskrba Slovenije. Gospodarski minister sicer zagotavlja, da bo šlo za postopno dokapitalizacijo novega energetskega stebra, vlada pa z njo ne bo hitela. Ocenili smo potrebo po vstopu strateškega investitorja v sistem. Najprej v manjšem deležu, kasneje lahko tudi tako, da država ohrani le 26 %. Vendar po preteku določenega obdobja.
Nekateri ekonomisti svarijo, da vlada ne bi smela privatizirati proizvodnih biserov z veliko naravno rento, kot so Dravske elektrarne. Vstopu tujih vlagateljev v holding nasprotujejo tudi sindikati. Po njihovem gre za razprodajo nacionalnega bogastva, ki bo prepolovila delovna mesta. Če z vlado ne bodo našli skupnega jezika, grozijo celo z električnim mrkom.- Če pogajanja ne bodo uspešna, bomo v letu 2008, ko Slovenija predseduje EU in je ena glavnih tem tudi energetika, takrat postavili Slovenijo v temo.
Razumem, da je nekaj odpora, vendar so ti pomisleki bolj na ravni domnev.
Do novih težav med Vizjakom  in Zagožnom je prišlo zaradi prodaje manj kot 1 % deleža holdinga v NLB. Holding je po plačilu treh milijard tolarjev DDV državi potreboval svež denar za odkup manjšinskega lastniškega deleža v Soških elektrarnah. Tako naj bi lažje izpeljal naložbo v črpalno elektrarno Avče.
Jaz nisem vedel, da teh 0, 7 % pomeni tako velik strateški pomen za banko. Nihče nam ni rekel, naj imamo to pri sebi.
Prodajo kar znatnega deleža NLB s strani holdinga ocenjujem za neracionalno prodajo, ki je v nasprotju s strateškimi usmeritvami države. Pomembnejše od sporov v vrhu elektrogospodarstva je vprašanje, kako zagotoviti zanesljivo in varno oskrbo z energijo. Polovico primarne energije- nafto, plin, delno tudi premog- moramo uvoziti. Če dodamo k temu še jedrsko gorivo, je naša uvozna odvisnost skoraj 75 %. Zaradi dotrajanosti in obveznosti kjotskega protokola bo treba ustaviti proizvodnjo v zastarelih termoelektrarnah in ustaviti 700 megavatov proizvodnih zmogljivosti. Večjih naložb v zadnjih 30- ih letih ni bilo, zaradi visoke energetske intenzivnosti in porabe električne energije se razmere čedalje bolj zaostrujejo.
Rast električne energije je bila v zadnjih letih okoli 4 % letno in je v primerjavi z rastjo BDP, ki je nekje v teh okvirih, previsoka.  Mi želimo imeti škarje in želimo, da bi se BDP povečeval s čim višjimi rastmi okoli 5 %, po drugi strani pa bi rekli, da je dopustna rast rabe električne energije nekje na nivoju do 2 %. Samo za pokrivanje letne rasti rabe elektrike bi morali vsako leto zgraditi 3 He na spodnji Savi. Ker smo pri naložbah zaspali, 20 % elektrike uvozimo. Delno tudi iz najdražjega italijanskega trga. A tudi pri uvozu so težave.
Balkan ne bo imel več toliko energije. Tokovi iz Balkana na zahod so usahnili in so se zdaj obrnili. Republika Srbska in Kosovo kupuje energijo na zahodu. Vprašanje je, ali bo sploh dovolj energije, ne glede na ceno.
Ob tem nekako pozabljamo, da se precejšnje rezerve skrivajo v učinkovitejši in varčnejši rabi energije. Predvsem v javnem sektorju in gospodinjstvih. Goriva so stavbe, da bi jih le ustrezno izolirali.
V stavbah so pri sedanjih cenah, ki so relativno nizke, ekonomsko upravičen primanjkljaj 30 %. Seveda pa je marsikatera hiša tako slabo postavljena v prostor in sezidana, da se jo bolj splača porušiti in zgraditi novo energetsko učinkovito varčno ali pasivno hišo, kot pa veliko denarja vložiti v sanacijo nečesa, kar je v temelju zgrešeno.
Ljudje morajo začutiti, da je splošen odnos do energetike usmerjen k varčevanju, ne k temu, da se povečuje proizvodne kapacitete ali gradimo dodatne daljnovode, ampak k temu, da se zmanjša poraba energije.
Poglejmo primer. Gospodinjstva porabijo samo za razsvetljavo okoli petino elektrike. Če bi klasične žarnice zamenjala z varčnimi, bi na leto prihranila 340 kilovatnih ur energije. Če to pomnožimo z vsemi 270. 000 gospodinjstvi, kolikor jih ima Elektro Ljubljana, to skupaj pomeni 92 gigavatnih ur električne energije ali približno 2 % vse porabljene električne energije, pri čemer pa ne upoštevamo možnih prihrankov v industriji in storitvenih dejavnostih.  Za energetsko prihodnost Slovenije bo vsekakor najbolj pomembna odločitev, ali bomo zgradili nov drugi blok Jedrske elektrarne Krško. Vlada ga je opredelila kot nacionalni razvojni projekt s posebno oznako, kar pomeni, da bi blok zgradili, če se izkaže, da potreb po električni energiji ne bo mogoče zadovoljiti z drugimi viri. Zadeva je več ali manj jasna. Jedrski lobi je skupaj s kapitalom in ob podpori politike dobil nov zagon in krila.
Danes je gotovo prezgodaj, da bi govorili o podpori temu projektu. Mi se z nikomer še nismo resno pogovarjali. Vemo, da so nosilci ideje tako ministrstvo, kakor podjetje Gen energija.
Planiramo možnost izgradnje drugega bloka JEK, ker je lokacija že rezervirana vzhodno od obstoječega objekta. Seveda pod pogojem, da se rešijo tudi druga vprašanja, predvsem vprašanje odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov, ki je sedaj v postopku reševanja. In vkolikor bo dosežena tudi družbena sprejemljivost.
Zaenkrat imamo nacionalni energetski program, ki velja. Novi jedrski objekt ni bil predviden. Ni pa bilo predvideno niti usihanje jedrske opcije. Pot do nove 1000 megavatne nuklearke odpira tudi skorajšnje poplačilo posojil, najetih ob gradnji te, ki jo že imamo. V nekaj letih bomo gotovo sposobni takšno investicijo financirati samiz energijo, ki jo proizvaja ta elektrarna in z razlike do tržne cene. Iz razlike, ki jo bomo že odplačali, kredite.
Kakšen reaktor naj bi stal v Krškem je še neznanka.
Na razpolago so evropski, ameriški in japonski. Takšne elektrarne stanejo danes v svetu okoli 2 milijardi evrov.  Glavni adut zagovornikov jedrske energije je, da ne povzroča emisij CO2. Energija je ves čas na razpolago in ni odvisna od zunanjih omejitev, kot nekateri obnovljivi viri.
Jedrska energija ni bav bav, saj imajo za seboj te elektrarne več kot 9000 obratovalnih let na svetu. Če pogledamo, da se je v vseh teh elektrarnah zgodila ena sama nesreča v Černobilu in da v Sloveniji obratujemo tlačnovodno jedrsko elektrarno, ki je najbolj preverjen in najbolj zanesljiv energetski objekt s področja jedrske energije...- Čeprav je projekt NEK 2 še v povojih, resnejše analize pa šele v pripravi, se že pojavljajo prvi tehtni pomisleki. Na potresnem območju je, blizu Zagreba. Nimamo rešenega vprašanja visokih radioaktivnih odpadkov, o katerih se sploh ne govori. Hlajenje je tam zelo skromno. Mislim, da zaenkrat jedrske elektrarne s stališča gospodarstva niso konkurenčne. Gradijo jih izjemoma v Franciji in na Finskem.
Na prvi pogled je jedrska energija sicer najcenejša.
S to ceno je tako, kot s statistiko, o kateri je govoril Churchill: " Verjamem samo tisti, ki jo sam ponaredim. " Ta cena, ki jo javno prikazujejo, je popolnoma ponarejena, zato ker resnični stroški vanjo niso vključeni.
Stroški, ki so povezani s pridobivanjem urana, stroški zavarovanj za primere nesreč, stroškov, ki so povezani z varnostjo, itd.  Torej ne drži, da je cena subvencionirana. Niti slučajno. Nikjer po svetu si ne dovolijo, da bi nuklearne elektrarne subvencionirali. Obratno, kaj drugega subvencionirajo.
NEK 2 naj bi začeli graditi leta 2013, takrat pa bo najbrž sprejeta tudi odločitev o podaljšanju življenjske dobe sedanji nuklearki. Glavni motiv za to je visok dobiček, ki ga ustvarjata oba lastnika: hrvaški Hel in Gen energija.
Zaenkrat še nimamo vloge, da bi se to zgodilo. Vem pa, da nuklearka dela prelimenarne študije. Časa imajo še. Obratovalna življenjska doba se izteče leta 2023. Torej je še 15 let. Tehnična pripravljenost objekta bo seveda zagotovljena. Mi pogoje za podaljšanje življenjske dobe izvajamo danes na letni osnovi z letnimi posodobitvami in vlaganji. Večina vlaganj je tudi v kontekstu podaljšanja. V letošnjem letu realiziramo projekt razširitve hladilnih zmogljivosti s hladilnimi stolpi, tako da bomo še v manjši meri zaviseli od direktnega pretoka Save.  Energetska oskrba Slovenije bo slonela tudi na domačem premogu. Načrt o veliki plinski elektrarni v Kidričevem je namreč začasno zamrznjen, v termoelektrarni Šoštanj se zdaj pripravljajo na gradjo novega 600 megavatnega bloka, v katerem bodo še naprej kurili manjkakovosten velenjski lignit. V starih blokih gre zaradi slabega izkoristka v nič milijon ton lignita na leto. Zato jih bodo kmalu zaprli. Z novo tehnologijo v šestem bloku pa naj bi bili izkoristki veliko višji.
To pomeni, da je za 30 % boljši izkoristek premoga v električno energijo. To posledično pomeni z enako količino tudi do 1100 gigavatnih ur električne energije. Sam blok bomo lahko zgradili do leta 2012.
Premogovnik Velenje bo dajal premog po 2, 25 E za gigadžul elektrarni naslednjih 40 let. Elektrarna, ki bo imela izkoristek 42 %, bo lahko na izhodu dajala energijo, ki bo po taki ceni, da bo konkurenčna tudi na borzi v Leipzigu in ostalih borzah, ki so za nas pomembne.
Z izgorevanjem premoga nastaja največ CO2.  Lahko se vprašamo, kako bo ta velika premogovna elektrarna v Šoštanju umeščena v našo bilanco emisij CO2 leta 2020. Mislim, da zelo težko.
Trdijo, da se bodo emisije zmanjšale kar za tretjino, o tehnologiji zajemanja in skladiščenja CO2 pa lahko samo sanjamo, saj so pilotski projekti šele na začetku. Nov premogovni blok bo stal 700 milijonov evrov, finančni viri so nedorečeni. Moram povdariti, da vlada tukaj ne bo dala državnega denarja. Mi bomo to sami financirali.
Z denarjem dravskih elektrarn?
Ne. Malo ste provokativno vprašali. Z našim lastnim denarjem. In denarjem holdinga in krediti ali s kakšnim partnerjem, ki se lahko pojavi. Še najbolj nejasna je energetska prihodnost Zasavja. Država je v objekte zmetala let kup denarja tudi na račun davkoplačevalcev. Rudarjenje naj bi se po zakonu končalo konec leta 2009, a nič še ni dokončnega. Možne so spremembe. Nejasna je tudi usoda termoelektrarne Trbovlje, ki vsaj za zdaj uživa poseben status.- Če bi bila energetika popolnoma ukinjena, bi to pomenilo verjetni socialni kolaps teh krajev. Po predvidevanjih bi verjetno potem vsak tretji dela zmožen prebivalec Trbovelj bil brezoselen.
Termoelektrarna bo zaradi kurjenja zasavskega premoga le še dobri dve leti deležna bogatih finančnih spodbud države.
V projektu Energetske doline so predvidene tri možnosti: nova plinsko- parna ali premogovna enota in termična obdelava odpadkov. Po oceni Holdinga slovenske elektrarne, kamor po novem spada TET, je najbolj primerna druga možnost.
Kakšen, je odprto. Ostajajo tudi kot potencialna lokacija za plinsko- parno elektrarno, vendar je naša ocena, da je plin še vedno predrag. Električna energija iz plina je sedaj 25 % nad tržno ceno. Verjetno bi bila to prilika, da bi mešanica evropskih celinskih premogov in našega domačega predstavljala vsaj za neko prehodno obdobje tisti energent, ki bi omogočil TET, da bi na mehak način prišla na poslovanje brez kakršnihkoli državnih subvencij in pomoči.
|
| po | to | sr | če | pe | so | ne | | 30 | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | | 28 | 29 | 30 | 31 | 1 | 2 | 3 |
|
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
"Zelena elektrika" iz TNP-ja
NEK presegel letošnje načrte
Kitajci želijo sončno energijo
Skupna jedrska elektrarna baltskih držav
