Odprti kop - Dosje: Jutro, nove misli

Besedilo, Slike

Premiera: torek, 13. februar 2007, Vse oddaje

Na vlak čakamo predolgo. Čeprav ta ne bo odpeljal ne Romov ne Slovencev, vanj ne zmoremo stopiti skupaj. Vsak stoji na svoji postaji in ti se zdita vedno bolj oddaljeni.

Kako je mogoče, da je v 21. stoletju, sredi razvitega sveta, umivanje za nekatere še vedno priložnost, ki lahko določa odnose med ljudmi? Doma ti otročički ne morejo tega narediti, ker nekateri imajo te kopalnice narejene v hiši. Ampak glede tudi na to, tudi vodo imajo napeljano not. Je pa problem samo zaradi elektrike, ker ni, da bi priklopili še tisti bojler zraven, da bi bila še topla voda.
To je Kerinov grm, največja od štirih romskih naselij v Krškem. Tamkajšnji otroci obiskujejo osnovno šolo Leskovec pri Krškem. Na prvi pogled čudaško ravnanje z otroki, se lahko kaj kmalu izkaže za dobrodošel pristop. Pred leti, vem, da je bila prav ena taka skupinica otrok, ne vem, leto nazaj, ko je bilo treba enostavno toplo vodo zapret, da so prišli izpod tuša ven, zjutraj. Enostavno so kar stali, oni bi kar stali pod tušem. Nimamo teh težav nekako, da bi bil kakšen jok zjutraj, recimo, ali pa da se ne bi želeli umivati.
Nekateri romski otroci so namreč šolsko kopalnico uporabljali še dolgo potem, ko so zaključili šolanje. Prav prišli so do mene in rekli, Helena, a se lahko mi še naprej gor umivamo? Ja, in to se mi je zdela ena taka dobra izkušnja, da so pridobili tekom teh let to potrebo in pravzaprav, seveda smo jim omogočili, da so se umivali, pač, dokler so želeli. V letošnjem letu ugotavljamo, da je vključenost romskih otrok, oziroma njihov obisk v šolo, veliko boljši kot prejšnja leta, saj skoraj večina učencev prihaja v šolo, le nekaj posameznikov je takih, ki neredno prihajajo v šolo. V takih primerih se učitelji takoj povežejo s starši, oziroma, če še ta ne prihaja v šolo, se povežemo s centrom za socialno delo, ki potem pač ukrepajo po svoje naprej. Center lahko staršem, ki otrok ne pošiljajo redno v šolo, zmanjša ali celo ukine denarno socialno pomoč. V Dečji vasi je živela tudi 32- članska družina Strojan. Koliko šole imate vi narejene?
Nobene.

Kaj to pomeni? Nimam nobene šole narejene.
Pišete, berete?
Malo znam. Jaz sem že povedal, učiteljici, vsem. Sem rekel, ta fant me kliče Cigu- migu, mačke strigu. Sem rekel, ali lahko greste do njega in poveste, da me tako ne sme klicat. Ja, pa to ni nič takega, pa lahko kliče, sem rekel, no, bom pa na svojo vižo jaz naredil. Pride do mene, tja, kjer sem jaz sedel pa, Cigu migu, mačke strigu, sem rekel, prosim te, da se mi odmakneš. Se ni hotel odmaknit, sem mu, sem kar direktno, sem mu zažgal. Njihovi, danes šoloobvezni otroci, pa so se tudi pred rano jesensko odisejado, v šolo bolje vključevali. No, to, zase nekaj znamo brat, podpisat se znamo, ostalo pa nič. Zna Sabina več?
Sabina, milijon procentov, zna stokrat več. To je dobro.
To je dobro, resno, gledali bomo, da bodo otroci imeli boljše življenje kot smo ga imeli mi imeli, ki smo že odrasli. Otroci družine Strojan so hodili na našo osnovno šolo in sicer na podružnično šolo Zagradec, to je šest otrok. Obiskovali so pouk sorazmerno redno. Nekje procentualno smo to izračunali, je obisk 70 procentov. Prav neverjetno je, da ne pristojni in ne družina, še leta potem, ko so se Strojanovi stalno naselili, šole niso opremili s podatki, koliko šoloobveznih otrok je sploh v družini. Ko se je v izobraževanje vključil en otrok, so ugotovili, da ima učenec še šoloobvezno sestro, tako so v šolo vključili še njo.
Tam od leta ' 99 imamo točne podatke, koliko je otrok, ki so šoloobvezni.
Drži, da prej niste vedeli niti, koliko otrok se je v tej družini rodilo?
Moram reči, da. S temi evidencami je vedno križ, kadar govorimo o romski populaciji. Ta hip je v osnovno šolo vključenih 1587 romskih otrok, v običajen program in pa še 136 s posebnimi potrebami. Skrb vzbujajoče pa je, da skoraj 10 odstotkov romske populacije obiskuje osnovno šolo s prilagojenim programom. Njihova dvojezičnost je namesto privilegij, postala handikep. Po drugi strani pa danes na slovenskih univerzah študira 15 romskih študentov. Šolske oblasti sicer zatrjujejo, da se vključenost romskih otrok v izobraževanje, povečuje. So vendarle to samo predvidevanja, ker evidence, koliko otrok po starosti bi moralo biti vključeno, država v 16- ih letih ni sprovedla. Ne, nima, sem tudi že povedal razloge, zakaj, deloma je tudi težko, tudi zaradi načina življenja, relativno pogostih selitev.

Romi so se v preteklosti res veliko selili, kasneje se je večina Romov v Sloveniji ustalila. Najprej v Pomurju, potem tudi v jugovzhodni Sloveniji.
Prej smo pa res hodili povsod. Smo bili po šotorih, pozimi, poleti, kar naprej. Zdaj, hvala Bogu, pa ne. Tam smo šli, je prišla policija ali kdo je prišel, so nas odgnali s tistega mesta stran.

Mi smo kupili, da se ne bomo selili. Nikamor, da bomo mi tam zmeraj ostali na svojem. On je kupil zato, da bodo otroci živeli na svojem, da bomo imeli svoje, da se ne bomo klatili en dan tam, en dan tukaj. Družina Strojan se je leta 1997 ustalila na svojem zemljišču in v nelegalnih bivališčih. Med ostalim je velika ekološka bomba bila to, da so bili naseljeni, nastanjeni, nad samim zajetjem edine pitne vode za Suho krajino, ki je napajala več kot 10 tisoč ljudi. Torej, potem, po smrti pokojnega poglavarja Mihata in že prej, se je v tej družini začel pojavljati kriminal, kriminaliteta. Bili so razno nasilje, ropi, napadi, namreč, to, kar oni govorijo tam, ima zabeleženo policija. To ne govorimo na pamet. Kratek pregled zadev, ki so v obravnavi pred sodiščem bile v zadnjih petih letih, pokaže, da je okrog 10 članov družine Strojan, bilo v kazenskih postopkih.
Za kakšna kazniva dejanja pa gre?
Večinoma gre za kaznivo dejanje zoper premoženje, torej tatvine, velike tatvine ali ropi, ter kazniva dejanja, povezana z lažjimi ali srednjimi telesnimi poškodbami.
Kriminal je lahko v določenih zaprtih skupnostih, v katerih posameznik nima česa izgubiti, tudi način družbene potrditve. Vsako zaprto območje, če govorimo o getu, povzroča, da se ustvarijo neke svoje vrednote in če je to še vezano na socialni status, ne govorim samo o Romih, da se ne bi tako razumelo, lahko povzroči določeno odklonsko vedenje posameznika.
Med pet in šest odstotkov slovenskih obdolžencev so Romi, medtem, ko jih je v splošni populaciji precej manj kot en odstotek. Zdaj je vprašanje, ali je to zaradi tega, ker so Romi bolj kriminalno aktivni, ali pa zato, ker se kazensko pravosodje bolj pogosto orientira specifično na Rome. Primerjalne svetovne študije kažejo, da so različne manjšine, ne samo pogosteje kriminalno aktivne, ampak da jih pogosteje kazensko pravosodje tudi ostreje in strožje obravnava. Recimo, pri primerljivem kaznivem dejanju, pri tatvini, je bila okoli 30 odstotkom romskim obdolžencem izrečena zaporna kazen v primerjavi z zgolj 10- imi odstotki slovenskih obdolžencev. Krajani Ambrusa so pristojne leta opozarjali na težave, ki jih je prinašalo sobivanje s Strojanovimi. Pomagal, pravijo, jim ni nihče. Kaplja čez rob pa je bil napad Neroma, Romana Čmaka, ki je domačina Jožeta Šinkovca spravil skorajda ob življenje.
To so prišli tudi jest k nam in pit in zdaj nas hočejo pobit. In ko gredo ljudje na cesto, takrat nič več ne sprašujte, kaj lahko naredijo formalne skupnosti, da ne rečem celo država, nikar pa občina, župan, ali pa širša skupnost. Takrat se stvari odvijajo po načelih ceste, tukaj po načelih vasi, kar mislim, da je bilo edino možno v tem trenutku, da so povedali, da ta skupnost, da so Strojanovi ljudje, ki morajo živeti nekje drugje. Romi ostanejo danes tukaj in prespijo.

Neee! Jutri zjutraj bodo pripravili vse svoje stvari in se bodo odpeljali iz tega zaselka.

Policija družine ni sposobna zaščititi in jo sprva za tri tedne preseli v Postojno. V tem času država ne najde ustrezne rešitve, k čemur velikodušno prispevamo tudi mediji. Selitev družine pristojne evropske institucije ocenijo kot nesprejemljivo.

Dogajanje na vsakodnevnih vaških stražah in barikadah je smešno, nedopustno.

Ko se del družine vrne v Dečjo vas, ostane brez strehe nad glavo. Tudi državni vrh takrat ne zmore enotnega pristopa. Krščansko, z vso vzgojo, sem pripravljen odgovarjat. Ja, tam boste odgovarjali.

Družina Strojan pred Božičem pristane v ljubljanskih Rojah, na vodovarstvenem območju, kjer zdaj do 15. aprila čaka na nadomestno domovanje. Pravna država v Ambrusu ni funkcionirala že prej. Seveda pa je pravna država drugič padla na izpitu takrat, ko so družino Strojan preselili, v prihodnje bo pa seveda potrebno močno paziti, da se ne bo ponovno kršilo zakona in ustave. Se čutite na kakršenkoli način vi osebno, soodgovorni za to, kar se je zgodilo vaši družini? Kot nekdo, ki ste bili v zaporu? Ja, to, kar so delali, to sem že povedal, da to ni bilo, to ni prav.
Se čutite vi odgovornega za to? Ja, seveda, seveda. Kazenski zakonik in zakon o kazenskem postopku temeljita na individualizaciji krivde. Torej, za grehe očetov se ne odgovarja.

Napačno je tudi sklepanje, da lahko s kazenskim postopkom rešujemo socialno problematiko. Kriminaliteto, oziroma okolje, v katerem nastaja kriminaliteta, ne moremo spreminjati s palico. Za to je potrebno uporabiti korenčke, torej politiko socialnega dela. Pa se vrnimo v čas pred jesenjo 2006. Strojanovi trdijo, da so jih socialni delavci v preteklosti bolj redko obiskali. Učinkov torej ni bilo? Družina ni zaživela niti ne v družbi, družina polno ni zaživela v šoli, zaposlovali se niso, skratka, od vseh preventivnih programov kakšnega koristnega haska ni.
Jaz bi povedala, kako smo pravzaprav začrtali te preventivne programe ravno zato, da bi z malimi koraki dosegli spremembe v vedenju družine, pa tudi v vedenju okolja. In sicer je en teh preventivnih programov je Jutro nove misli. Je primer družine Strojan izrazit neuspeh, denimo, za vaše ministrstvo, za socialno vključevanje te družine v skupnost? Nikakor ne, tudi družina Strojan je dobivala, tako denarno- socialno pomoč, kot vse ostale pomoči, ki so jo pridobivale tudi ostale romske skupnosti, oziroma posamezne družine in tudi ko je prišlo do nekega posebnega stanja z družino Strojan, smo sodelovali v centru za socialno delo. Pa vendarle, osnovna dejavnost socialne službe v kulturno raznoliki družbi, ne bi smela biti razdeljevanje socialnih prejemkov. Dejstvo pa je da družina Strojan, glede na to, da je pokrivala večino socialnih potreb znotraj družine, da je bila tradicionalno organizirana romska družina, se ni vključevala v te preventivne programe. Ti preventivni programi so pa vedno samo ponudba.

Za medkulturno sožitje je precej pozno tudi, ko začne problem reševati policija. S policijo tudi sicer niso zadovoljni ne Romi in ne njihovi sosedje. Pošteno živim, bo prišel do mene, ne za kakšno kazen, mi bo dal za kakšen problem majhen in mi težil. To pa na Rome deluje, da bodo kmalu začeli lahko tudi ubijat za krajo, ker jim pustijo, nočejo ukrepat. Če bi tukaj policisti ukrepali, ne bi bila cela romska naselja v istem košu. Poglejte, kar nekaj ukrepov je bilo v preteklih letih. Glavni ukrep je bil gotovo ta, da smo se intenzivno lotili usposabljanja policistov za delo v večetnični skupnosti. Potem imamo pritožbeni postopek, ki je dosti moderen, oziroma se ga izvaja, dosti hiter je, tretja je ustanovitev varnostnih sosvetov, sicer tukaj ni policija vodilna, predlaga pa ta ukrep v določenih občinah, krajevnih skupnostih, oziroma četrtnih skupnostih, kjer so Romi enakopravno zastopani v tem telesu. Ne samo romski svetniki, ampak tudi predstavniki posameznih vasi. In tam, kjer ti varnostni sosveti delajo, kjer se redno srečujejo, kjer obravnavajo varnostna vprašanja, se potem tudi zadeve rešujejo.

Da bi bilo življenje brez Romov lepše, verjetno maja 2005, menijo trije mladi možje in na romsko naselje Brezje- Žabjak odvržejo bombo, ki poškoduje Rominjo. Le mesec kasneje svoj podvig ponovijo in v romskem naselju v Dobruški vasi njihova bomba ubije Rominji Ivanko Brajdič in njeno hčero Jovanko Kočevar. Izvajalci bombnih napadov so danes za zapahi, neznani naročnik rasističnih napadov je za bombni napad dobro plačal in za vsakega ubitega Roma, izvajalca dodatno nagradil. Domnevnega naročnika, podjetnika Ludvika Praznika iz Škocjana, sodišče oprosti.
V občini Škocjan imajo dve romski naselji v Dobruški vasi. Tam živi okoli 200 Romov na uzurpiranih zemljiščih in dveh hišnih številkah. Na omenjenem območju bo spomladi po tržni ceni naprodaj 20 parcel, velikih tisoč kvadratnih metrov. Če bi nas sprejeli kot Romi, bi bilo sigurno manj, ampak zdaj, ko so sami to naredili, da smo se javili kot Neromi, da je to višja cena, ker bo pač tukaj obrtna cona in bo to lahko tako hudo drago, da si Romi tu ne bodo mogli pač privoščiti.
V tem delu občine bo na 24- ih hektarih površin zrasel gospodarsko- tehnološki center Škocjan. Kapitalski apetiti so veliki. Tako veliki, da sta nas škocjanski župan, Anton Zupet in direktor občinske uprave, Darko Levičar, na dogovorjenem intervjuju hitela prepričevati, da v njihovi občini nimajo Romov, pravzaprav da jih imajo le deset, kolikor se jih je na popisu prebivalstva opredelilo za Rome. Ostalo so občani. Vsakršno drugačno poimenovanje bi škodilo interesom občine. Ali ste vi občan ali ste vi Rom?
Jaz sem Rom. Potem tudi pomeni, da župan občine Škocjan ne bi smel biti član vladne komisije za romska vprašanja, kot tudi ne član strokovne skupine za urejevanje romskih naselij. Rom bo težko šel iz Dobruške vasi stran, ker je bilo to tudi po TV in tako naprej, glede primer, bom rekel, Ambrus, ker so se hudo ustrašili. Še tako je bil na naše naselje ta bombni napad, je bilo malo v krizi in ne verjamem, da se bodo umaknili. Zanje naj poskrbi država, pravijo občinski veljaki, ki so na koncu v občinski pisarni intervju odpovedali. Vmes smo izvedeli še, da sta se škocjanski župan in direktor tamkajšnje občinske uprave, z ministrom za javno upravo, Gregorjem Virantom, pred kratkim pogovarjala o romski tematiki, češ, da tudi država še nima strategije. Omenjala sta španski model. Tega na ministrstvu za javno upravo ne potrdijo in tudi ne zanikajo. Po španskem modelu integracije je mogoče romsko skupnost izseliti s kapitalsko zanimivih zemljišč v getoizirane državne objekte, kjer se skupnost prevzgaja in izobražuje, da bi jo bilo mogoče kasneje vključiti v družbo. Model strokovna javnost ocenjuje kot neučinkovit in rasističen. Še bolj konkretno, s kom ste se pogovarjali o teh modelih? Mislim, da je bil moj najbližji sogovornik, sokrajan, gospod Jernej Zupančič. Doktor Jernej Zupančič je vodja strokovne komisije za reševanje prostorske problematike romskih naselij. Rome moti, da je gospod Zupančič doma iz Ambrusa? Do mene to ni prišlo. Predstavniki Romov so zelo hvaležni in so zelo pozdravili ta način dela, ustanovitev te strokovne skupine in v njej zelo aktivno sodelujejo. Drugačen pristop kot v škocjanski občini, imajo v Krškem, kjer so ugotovili, da so Romi njihovi sosedje in bodo to tudi ostali, čeravno živijo na tuji zemlji in v črnih gradnjah. Ustanovili so svet za sobivanje, ki ga sicer predvideva tudi krovni zakon o romski skupnosti. Ta zdaj tiči v parlamentarni proceduri. Krška občina je odkupila uzurpirana kmetijska zemljišča v Kerinovem grmu, jih spremenila v stavbna, izdelala je lokacijsko informacijo in parcelizacijo zemljišč, ki jih zdaj prodaja po netržni ceni. Doslej je krška občina porabila že 150 milijonov tolarjev. Prek razpisov jim je država povrnila nekaj več kot 70 milijonov tolarjev. Se bomo pa morali kar večkrat sami pokazat v teh stvareh, da jih bomo imeli.

Družine v Kerinovem grmu so za to, da se jim izboljša življenje?
Vsi, tako kot eden, tako ostali. Občina, ki je avansirala v bistvu ta denar, ima teoretično ta denar povrnjen, v kolikor prodamo vse parcele po tej znižani ceni, šest evrov na kvadratni meter. V tem delu lahko rečemo, da bo občina zagotovo tudi naslednjih deset let tista, ki bo založila ta denar in vsega denarja ne bomo nikoli dobili povrnjenega. Lahko pa rečem, da je bil to konsenz občinskega sveta, ki se ja zavedal, da v kolikor želimo ta problem reševati, moramo tudi sami vložiti svoja sredstva, v nasprotnem primeru ta problem še dolgo, dolgo ne bo rešen.

V novomeški krajevni skupnosti Šmihel, kjer živi 120 Romov, so imeli v preteklosti podobne težave kot jih imajo Romi in krajani ponekod še danes. Imeli smo to srečo, da smo našli dobrega sogovornika, gospoda Bojana Hudijo, ki smo ga povabili v naš svet krajevne skupnosti in je ves čas deloval kot pridruženi član, zdaj v novem mandatu je naš stalni, izvoljeni član sveta krajevne skupnosti. Ugotovili smo, povedali smo si na tem sestanku, kaj drug drugega moti, kaj bi bilo za odpravit, za uredit in ugotovili smo, kar je zanimivo, da imamo veliko, veliko skupnih interesov. Povabili so nas med sebe, zaigrali smo odprte karte, ugotovili smo, eni in drugi, da imamo nekako iste želje, iste cilje in tiste stvari, ki so krajane nekako motile, smo se v naselju dogovorili, da se pa počasi začne to zmanjševat. V komaj pet kilometrov oddaljeni krajevni skupnosti Bučna vas, pa so odnosi med krajani in Romi, v naselju Brezje- Žabjak, jih živi okoli 700, že desetletja precej napeti. Tu nekateri Romi zasedajo zasebna in državna zemljišča.
Neurejeno naselje, odpadi, ki se zbirajo okrog hiš in pa pomanjkanje vezi odgovornih ljudi, da pristopijo k prostorskemu urejanju.
Kaj vse ste že počeli, da bi jih prisilili k temu? Z razno raznimi dopisi, s prošnjami, sestanki, zahtevami, protestnimi shodi. Zahtevamo predvsem pripravo učinkovitega programa, ki bo Romom doprinesel socializacijo. V letu ' 85, ko je bil sprejet ta zazidalni načrt, se je na drugem mestu podrlo 15 nelegalnih objektov, vse tiste Rome so naselili tu, stanje se je slabšalo, danes imamo trikrat večje naselje kot je bilo prvotno obljubljeno in venomer samo poslušamo, kam pa naj jih damo, saj jih nihče ne mara. To pomeni, da vidijo edino v krajevni skupnosti Bučna vas, pa eventuelno v Šmihelu, da so tu lahko, nikjer drugje pa nima nihče vizije.

V oddajo smo povabili tudi romskega svetnika, Zorana Grma iz največjega novomeškega romskega naselja, Brezje- Žabjak, ki pa je sodelovanje z našo TV zavrnil. Zakaj so v Šmihelu zmogli sesti skupaj in zakaj to tu še ni mogoče, smo zato povprašali neformalnega vodjo dolenjskih Romov, Bojana Tudija. Ko smo prvi romski film snemali, torej leta ' 82, smo naleteli na iste probleme kot ste zdaj naleteli tudi vi. Kajti vsi krajani, vsi drugi ljudje, ki živijo ob Romih, so imeli neko drugačno mišljenje, ti ljudje so bili pa zmeraj isti, proti Romom. Ne jim dat vodo, ne elektriko, ne smejo tukaj bit, stran morajo it, torej nikoli nisem ugotovil, da bi ti ljudje bili pripravljeni v neko dobro sodelovanje. Tudi v romskem naselju Brezje Žabjak, gre očitno za precejšnje gospodarske interese. Tu gor prihaja zahodna obvoznica, skratka, slej ko prej bo razvoj mesta prišel do romskega naselja in takrat se bomo morali vprašati, ali bo romsko naselje kot tako, neurejeno, obkroženo z nekim urbanim naseljem, gospodarsko cono in bodo oni v središču, ali pa bo takrat potrebno razmišljati o selitvi. To je v sklopu, se predvideva, tretje razvojne osi.
Kdo pa je, recimo, najmočnejši investitor na tek koncu?
Ja, to bo gradil Dars, mislim, da bo Dars v sklopu tretje razvojne osi, tukaj bo štiripasovnica.
Kdo bodo pa izvajalci potem? Recimo, na tem koncu, kateri so najbolj pogosti?
CGP, recimo, dobro, Primorje. Silvo Mesojedec zdaj tudi sam širi svojo dejavnost in gradi vrtni center. Dela mu izvaja...
CGP. Cestno- gradbeno podjetje Novo mesto.

Na Dolenjskem, tam nekako učijo otroke, kako si morajo umivati roke v šolah, ne poskrbijo pa za to, da bi ti isti otroci, njihovi starši, imeli vodo doma. Da je šola zrcalo družbe, se je pokazalo tudi v osnovni šoli Bršljin, kamor zahajajo slovenski in romski učenci iz Bučne vasi. Po incidentu pred dvema letoma, ko sta se v šoli zravsala slovenski in romski učenec, no, čez slednjega se je spravil še na učitelja, so pouk bojkotirali najprej starši neromskih učencev, kasneje pa še starši romskih šolarjev. Posredoval je šolski minister Zver in uvedel model, ki, kot pravi, temelji na dodatni strokovni pomoči in ne na etničnem razlikovanju. Jaz mislim, da je ta model, ne samo rešil tisti socialni konflikt, ki je nastal takrat na šoli in tudi v okolici, ampak da daje tudi določene rezultate.
Zadovoljstvo z delom na šoli izražajo tudi starši ene in druge strani in to je, mislim, dobro merilo za ugotavljanje klime na šoli. Jasno, da se še vedno pojavljajo stranpoti, da še vedno prihaja do problemov, ampak tudi to rešujemo vedno v soglasju s starši, v soglasju ali pa ob pomoči strokovnih služb in kontakt je dober. Na šoli si na različne načine prizadevajo, da bi romske učence polno vključili v izobraževanje. Želijo si predvsem pedagoškega miru.
Res je, da so rezultati nizki, ampak, izboljšala pa se je njihova uspešnost.
Ja, če izvzamemo tiste, ki so neocenjeni.
Ja, taki so bili vedno. Ampak, pomembno je, da so tisti, ki so neocenjeni, ali pa tistih, ki jih ni v šolo, vedno manj.
Iz evalvacije Zavoda za šolstvo izhaja tudi, da so z uvedbo tako imenovanega Zverovega modela na bršljinski šoli, nekateri učitelji sploh prvikrat vstopili v romsko naselje. V Leskovcu pri Krškem za to ne potrebujejo posebnega modela. Res ni v nobenem opisu mojih del in nalog zapisano, da moram na te obiske, vendar se mi zdi, da za pedagoga, ki želi z učencem dobro delat, je nujno potrebno, da spozna tudi družino, iz katere ta otrok prihaja, iz okolja, ker je to okolje tako bistveno drugačno od večine drugih okolij, iz katerih prihajajo drugi učenci. To, se mi zdi, da je pa en tak hendikep za nekatere romske družine, ko še vedno nimajo vode, elektrike, da bi lahko tudi doma postorili tisto, kar večina ostalih otrok.

Po zadnjih podatkih, ki smo jih pridobili, je v Sloveniji 105 romskih naselij, oziroma naselbin in po podatkih, ki jih imamo, je od teh, pogojno rečeno, 31 legalnih, kar 74 pa ni legalnih. Je pa potrebno to vendarle pojasniti. Eno vprašanje je, ali je neko romsko naselje na območju, ki ga tam prisotna občina formalno uredi s prostorskimi akti, potem pa, tudi če rečemo, da je naselje legalno, pa je še vedno vprašanje, ali so vse stavbe v takem naselju, ali imajo vsa potrebna upravna dovoljenja.
Vladna komisija za zaščito romske skupnosti zdaj s svojo strokovno skupino analizira in išče kakovostne rešitve za ureditev romskih naselij. Obstajajo letni načrti verjetno, izvedb teh odločb, torej inšpekcijskih, torej rušitev objektov, 56 v letu 2007, ali to drži ali ne?
Ne bi komentiral številke, moja ključna naloga je, da storim to, kar moji številni predhodniki niso storili. Da ugriznem v kislo jabolko reševanja romskih naselij v republiki Sloveniji.
Zelo pomembno je, da se Romi najprej prostorsko uredijo. Tukaj pa je verjetno treba poudariti, da pa je ključna vloga samih Romov, da sami poskrbijo, da je njihovo okolje tako dobro urejeno, da ni moteče za ostalo okolje in prav ta urejenost in zunanja podoba romskih naselij, je tudi osnova za vzpostavitev dobrega sožitja in sobivanja tam, kjer Romi pač so.
V Pomurju so se integracije lotili že pred več desetletji. Tako je Pušča edina samostojna romska krajevna skupnost v Sloveniji in tudi v Evropi. Od šestdesetih let prejšnjega stoletja imajo tudi svoj romski vrtec, ki je v preteklosti veliko prispeval k sožitju. Danes v Pušči zrejo v prihodnost.
Da bi tudi začeli vključevati ostale otroke v ta vrtec, se pravi, tudi neromske, kar bi tudi na nek način samo povečalo stopnjo sožitja in zaupanja. Tudi sami posadite kakšno drevo in take reči?

Seveda. Tudi v Pušči ste ga?
Tudi. Tudi v Pušči sem imel to čast, da sem v tem drevoredu sožitja posadil to drevo.
Katero je že bilo?
Prvo.
Vrsta drevesa?
Tega pa ne vem zdaj.
Javor je bil.
Javor je bil.
Pa veste, da od tridesetih dreves samo vaše ne uspeva?
Tega pa ne vem.
Dobro sodelovanje med krajani in Romi so dosegli tudi v občini Tišina. V naselju imamo zelo dobro urejeno, od kanalizacije do asfaltiranja ceste, do ulične razsvetljave, do nogometnega igrišča. Imamo dva nogometna kluba, eden je v četrti slovenski ligi, eden, mali nogomet. Imamo tudi svoj lastni vodovod, imamo tudi kinološko društvo, ki ima svoj poligon. Imamo tudi kulturno društvo in moram povedati, da tu živimo z našimi sovaščani v občini zelo dobro. Eden najstarejših romskih zaselkov v Pomurju so Zenkovci. Ti ljudje so večinoma zaposleni v tujini. En del je zaposlen tu, v naši državi, v Sloveniji, ampak večina je zaposlena preko meje. Imamo težave tudi z zaposlovanjem. Predvsem mladi Romi, ki se zdaj zaposlujemo, ker smo končali šolo. Dogaja se tudi, da nas ne sprejmejo tudi na razne razgovore za delo, ko vidijo, da si Horvat ali pa karkoli, kar zaznamuje, da si Rom, te ne sprejmejo ali pa če vidijo, da izgledaš kot Rom, te ne sprejmejo, zato se tudi dosti Romov ne opredeli za Rome.
Zaposlovanje je tudi sicer rak rana integracije. Večinoma jih niti ne dosega osnovnošolsko izobrazbo, po naših podatkih ima 60 procentov Romov osnovno šolo in 70 procentov žensk in potem je tudi zaradi tega težja zaposljivost samih Romov. Tudi ko se prijavijo na zavod za zaposlovanje in dobijo delo, so to slabše plačana mesta, ravno zaradi pomanjkljive izobrazbe. Po naših podatkih je nezaposlenih Romov okrog 85 procentov in to je kar velika številka. Pogosto je slišati, da Romi preprosto ne želijo delati.

Če povem primer nekega možakarja, mi je pripovedoval pred časom, da je prav jezen včasih, ko zgodaj zjutraj, ali pa zgodaj dopoldne, pride v Škocjan, ko je sam že tri ure krepko delal, čeprav je že star, pa potem sreča enega Roma, ki je prišel na banko samo dvigniti tisto, kar mu je država poklonila, konec koncev, za kar je tudi sam s svojim delom prispeval. Takrat začuti neko nepravičnost.
Če zavod Romom ne najde službe, niso za to Romi krivi. Ker po zakonu je tako, če pač Romu najdejo eno službo in če Rom to službo odkloni, se potem tudi po pravici odkloni tudi socialno pomoč. Tako. Žal pa še vedno zaostajamo tam, kjer se pa kaže največja potreba, to je pa področje zaposlovanja in tukaj moram povedati, kljub temu, da se na veliko trudimo, da bi tudi to področje uredili, nam seveda trenutna gospodarska situacija v pomurski regiji tega ne dovoljuje, ampak smo na dobri poti, pripravljeni smo, ko se bo tukaj tudi gospodarstvo pobralo, se bodo povečala delovna mesta in tukaj vidimo potem tudi našo priložnost, da se tudi Romi nazaj vrnemo na trg delovne sile.

Ministrstvo za delo si z različnimi programi aktivne politike zaposlovanja prizadeva Rome vključiti na trg delovne sile. Delodajalcem so ponudili celo subvencije za zaposlovanje Romov. Posebnega učinka ni. Res je, bile so dodeljene subvencije in v lanskem letu sta bili realizirani le dve subvenciji. Ena subvencija znaša milijon pa pol sit in ravno zaradi tega dajemo večji poudarek na izpopolnjevanju, izobraževanju Romov. Romi se zaposlujejo prek programa javnih del. Zanje je država lani porabila 95 milijonov tolarjev, a plačilo je nestimulativno. Jaz sem delala kot romska koordinatorka v osnovni šoli Škocjan. In plača je bila res, ista kot socialna, 45 jurjev, še manj.
Za zaposlovanje Romov v Sloveniji pritekajo tudi razmeroma visoka evropska sredstva. Prek pobude Equal, pri nas že dve leti potekata dve razvojni partnerstvi. Eno je romski zaposlitveni center, ki ga koordinira občina Škocjan, kjer Romov, kot so nam povedali na občini, nimajo. Projekt je vreden 105 milijonov tolarjev ali 440 tisoč evrov. In kaj so naredili v dveh letih? Razvijajo javni zavod romski zaposlitveni center. Ugotovili so, da so za Rome najprimernejše zaposlitve na področju komunale. Analizirali so izobraževanje Romov v zadnjih desetih letih v jugovzhodni regiji. Razvili so module o socialni pravičnosti, multikulturnem in bilingualnem učenju in podobno. Zdi se, da bi vsaj nekatere podatke že morala imeti katera izmed državnih institucij, denimo Zavod za zaposlovanje. Zato je prav zanimivo, za kaj pri nas trošimo evropski denar. Država je naredila veliko napako. Ta sredstva občine Škocjan ne bi smela odobriti iz tega naslova, ker pravzaprav, kot ste sami rekli, Romov pri njih ni.
Romski zaposlitveni center naj bi bil namenjen Romom. In koliko so jih vključili projekt? Aktivno nikogar. Vključitve, pravijo na ministrstvu za delo, so bile posredne. Doslej so anketirali 601 Roma, v bazo iskalcev zaposlitve so jih vključili 178. Razvojno partnerstvo, ki ga vodi občina Škocjan, je doslej prejelo 178. 622 evrov, oziroma pol pogodbenega zneska. Pristojno ministrstvo je namreč v obdobju med oktobrom 2004 in aprilom 2005, ugotovilo administrativne in sistemske napake pri finančnem vodenju in pri tem kot neupravičeno opredelilo več kot 60 odstotkov izkazanih stroškov dela, več kot 65 odstotkov izkazanih potnih stroškov zaposlenega osebja, več kot 50 odstotkov materialnih stroškov in več kot 80 odstotkov stroškov za transnacionalna srečanja razvojnega partnerstva. Na državni ravni je v lanskem letu za reševanje romske problematike, ki pa ni samo bivanjska, je tudi delovno- pravna, je tudi socialna ali šolska, je prvič bila presežena številka, če govorim po novem, štiri milijone evrov, torej preko milijarde slovenskih tolarjev.

Ja, finančna sredstva so pač vedno točka, na podlagi katere je najlažje skregat ljudi med seboj, tako stroko kot, recimo tudi, volivce. Dejstvo pa je, da manjšinske politike zahtevajo velika finančna sredstva, ki jih morajo vlagati države, ampak država Slovenija se je sama tudi obvezala, da bo pač zagotovila določena finančna sredstva za izvajanje programov, ki so namenjeni romski skupnosti. Problem pri tem je, če so ta sredstva porabljena netransparentno, se pravi, če nekako javnosti ali pa strokovni javnosti ni znano, kako natančno se ta sredstva porabljajo.- Če je milijarda sredstev za porabo pripadnikom romske skupnosti za reševanje takšnega ali drugačnega problema, potem pomeni, da bi morali biti tudi neki rezultati. Teh rezultatov tudi sam ne vidim in mislim, da bi se v bodočnosti morali ukvarjati s tem, kakšni rezultati so bili narejeni z uporabo teh sredstev.
Zato bi bila ta ocena, da je bilo neuspešno, morda malo prehuda. Zaradi tega bi jaz raje uporabil, da so bili izvedeni, ampak rezultati so pa malo slabši kot smo pričakovali. Čeravno, rezultati so edina reč, ki šteje, verjetno.
To je to. Včasih tudi pride čas, ko se sramujemo, da smo Romi. Na primer, ko nas opredelijo, da smo umazani, čeprav nismo, da krademo, čeprav zdaj več, mislim, da ne kradejo Romi, kot so nekoč, da smo Cigani, kar je ponižujoča beseda, recimo za mene, v glavnem to. Dogaja se tudi, da v diskoteke ne smejo včasih Romi. V jugovzhodni Sloveniji pa je lahko težava že šolski prevoz otrok.
Izletnik Celje ni hotel prevažati romskih učencev zaradi tega, ker bi ta avtobus potem težko uporabljal za druge prevoze in zaradi tega naj bi bil ta prevoz dražji, ker bi bil namenjen samo za romske učence.
Nesprejemljivo ravnanje z Romi pa ni novo.

Zanimivo je to, da se zdaj kopja lomijo na sedanji vladi, ki je pravzaprav kljub vsemu, to moramo priznati, dobila zatečeno stanje. In mi imamo s to problematiko veliko izkušenj. In vam lahko povem, da se Romom in drugačnim v bivšem sistemu ni godilo nič bolje. Osemčlanska družina iz Grosuplja se je leta 1997 želela izseliti iz romskega naselja. S pomočjo grosupeljske občine so kupili hišo v semiški vasi Maline. Tja se družina nikoli ni vselila. Najprej smo zrušili stopnice. Ne bodo prišli noter. In takoj postaviti barikado.
Pred to romsko družino?
Ja, zaradi romske družine. Tukaj je bila barikada, jaz sem imel na srečo močno verigo in tudi ključavnico in vse se je dogajalo tukaj, pred mojo hišo.
A ste jih poznali?
Ne, mislim, poznali jih nismo, ampak, števila točno tudi ne vem, mislim, da jih je bilo 11 ali še več in, da se pač ukvarjajo... Da imajo konje pa vse to. Kje naj bi jih pa pasli, kje, kot po naših njivah? In proti smo bili in konec, ni variante. Ne bodo pa ne bodo. In tudi niso. Družina je kupila hišo v drugi slovenski vasi. Dokončno se bodo preselili, ko jo prenovijo. Tam se s sosedi menda dobro razumejo. Družino smo povabili pred kamero, a je sodelovanje zavrnila. Neki policist naj bi jih namreč opozoril, da to zanje ne bi bilo dobro. Tudi bolj odmaknjena preteklost priča o nedopustnih prijemih. Medtem, ko so jim v avstro- ogrskih deželah odvzemali otroke, so Rome med drugo svetovno vojno morili nacisti in partizani.
Če lahko, recimo, povem en primer za Rome v Španiji, kjer je prvi slovar romskega jezika, to je tale, napisal upravnik zapora v Madridu. Na Švedskem je pa bil upravnik zapora v Stockholmu. Skratka, to se je povezovalo z določenim načinom življenja, takorekoč na robu družbe in to se seveda odraža tudi danes v načinu razmišljanja.
Romi so na nek način neki večni grešni kozli, v katere se projicira mnoge stereotipe in mnoge stvari ali družbene procese, ki niso povšeči določeni družbi.

Država se je ponovno zavezala, da bo uredila bivanjske razmere v romskih naseljih, da bo Rome intenzivno vključevala v izobraževalni in zaposlitveni proces in tako njim in njihovim sosedom omogočila človeka dostojno življenje. Romi sami lahko naredijo to, da pošiljajo otroke v šole, da si poiščejo in trudijo, recimo, narediti ta veliki korak z družbo, recimo, da se začne pogovarjat sosed s sosedom o problemih, kaj koga teži, pa skupaj poiščejo rešitve. Da brez sodelovanja romske skupnosti integracije ne bo, so v Pomurju, natančneje v mestni občini Murska Sobota, ugotovili že sredi devetdesetih let in vpeljali romskega svetnika. Mi smo ga dobili, to tudi nakazuje na to, da je lokalna skupnost in pa politično ozračje, v tistem času že bilo pozitivno usmerjeno.
Formalno je to nadvse pomembno institucijo participacije, ki je avtohtonim Romom v dvajsetih slovenskih občinah, omogoča tudi politično in ne le kulturno udejstvovanje, leta 2002 postavil zakon o lokalni samoupravi. Temu so predstavniki nekaterih občin nasprotovali in sprožili celo ustavne spore. V občini Grosuplje romskega svetnika tako še danes ni in nič ne kaže, da kmalu bo. Kdo lahko ukrepa v naši državi zoper neposlušno občino? Mislim, da tukaj lahko vlada s svojimi pristojnostmi lahko ukrepa.
Ste jo prosili za to, saj ste konec koncev sestavni del vlade.
Seveda, seveda.
Bo ukrepala?
To pa je pristojnost najvišjih organov v državi.
Romi pa ne žive le v 20- ih občinah, kjer zakonodaja priznava pravico do romskega svetnika. Samo v Mariboru živi 2000 Romov. A to naj bi bili neavtohtoni Romi, čeprav so mnogi med njimi rojeni v Sloveniji.
Se pravi, ta kategorija izključuje vse Rome, ki, recimo, živijo v urbanih območjih, se pravi, Ljubljana, Maribor in podobno. V bistvu je bila ta kategorija vpeljana na nek način, vsaj jaz jo vidim, kot neka strategija dominacije nad določenimi romskimi skupnostmi. Mi prihajamo iz bivše Jugoslavije, iz Kosova. Tu živimo Romi že več kot 60 let. Osebno živim tu 35 let s svojo družino. Tu sem se uradno poročil v republiki Sloveniji, imam vse otroke rojene v Mariboru in tako hočem povedati, da živimo veliko let v Sloveniji. Zaradi avtohtonih in neavtohtonih Romov, ki nas predvsem v Mariboru razdeljujejo, to pomeni, je kot neka čista diskriminacija.
Tudi mariborski Romi, ki so v nasprotju z večino Romov, muslimani, si želijo romskega svetnika. Mariborska romska skupnost je razpršena, a hkrati zelo povezana in si prizadeva za vključitev v družbo. Pravijo za nekatere Rome, da se zgodaj poročajo, pa zgodaj imajo otroke, pri 13., 14. Ti si stara 15 let. Kaj o tem razmišljaš?
Ne, moji starši me ful podpirajo za šolo, tako da nič ne razmišljam na poroki, hočem nadaljevati s šolo naprej. V izobraževanje se vključujejo tudi odrasli, ki so bili še pred nekaj leti nepismeni. Zelo dosti se je spremenilo. Prej se nisem znala podpisati, ko je prišla pošta, zdaj sem pa tako srečna, ko se podpišem pa dvignem pošto, pa pomagam otrokom za šolo. Prej nisem znala napisati opravičila.

Bi pa nekako spomnil na implementacijo ustave, 65. člena in implementacija je lahko tudi takšna, da zakonodajalec, tisti, ki je, lahko določene zakone sprejme v okviru svojih pristojnosti. To pomeni, da lahko, recimo, neka občina, kjer živi, v tem primeru ne avtohtona romska skupnost, lahko mirno, po svoji politični pripravljenosti, spremeni statut občine in navede dva zelo pomembna člena, torej to je, da v tisti občini Romi živijo in da imajo Romi pravico do svojega predstavnika v občinskem svetu.
Kako je realno to pričakovanje? Pričakovati, bi lahko pričakovali neke spremembe, ampak kolikor vidim, pripravljenost občin, tega ne vidim.

Primer družine Strojan se bo v zgodovino zapisal kot velika sramota. Država v preteklosti namreč ni znala zaščititi krajanov, jeseni 2006 pa ne romske družine. Da bi se družina integrirala v okolje, je vsaj minimalna sprejetost v okolje, v katerega bi prišli. In sicer, minimalne, jaz pravim, vsaj toliko, da se počutijo enakopravne člane ali pa enakopravne državljane. Namreč, sosedov si ne zbiramo, tudi mi ne in dejansko glede na izkušnje, ki jih je družina dobila v tem kratkem času, v teh treh mesecih, ko so bili odklonjeni iz vsakega okolja, v katerem so poskušali živet s pomočjo države, ta izkušnja vpliva na to, da se družina še bolj zapira na nek način in je še manjša možnost integracije.

Integracija romskih skupnosti v slovensko družbo se zdi šele na začetku. In iz primera družine Strojan bi se morali vsi skupaj veliko naučiti.
Dokler pa bomo imeli občutek, da se bodo Romi še naprej lahko kot škatle premikali iz enega področja na drugo področje, bomo Romi vedno taki kot smo. Torej, pred nami je velik izziv, Romi sami lahko največ postorimo, želimo pa si ob tem vsem skupaj, da nam država in lokalna skupnost, pomaga.

Ti veš, kaj pomeni, biti Rom?
Ja.
Kaj je to?
Rom, ko spoštujemo ljudi, pa tudi ubogati moramo, pa to vse. Ti kdaj kdo reče, da si ti, recimo, Rom?
Ne. Rom mi rečejo, da sem, samo Cigan pa ne.
Kaj pa, recimo, Cigan pomeni?
Cigan? Cigan pomeni, da razbijajo stekla, ne spoštujejo, pa grde besede govorijo, pa ne ubogajo.

Prejšnja: 2. generacija@južnjaki.si

Naslednja: Klimatske spremembe

oglasno sporočilo

Moj RTV

Dosje: Jutro, nove misli