Dosje: Kako je v naši domovini biti mlad

In mladi smo tukaj na eni točki, kjer stojimo, kjer se ne premaknemo nikamor. Želimo služb, želimo službo. Nas so konstantno pumpal s tem, če bo faks, bo tudi služba, ampak temu ni tako. Nekaj malega so starši pripravljeni, ampak to še vedno ni zadosti, da se lahko kupi stanovanje. Drugače je pa kredit tudi možen, je pa tukaj problem zaradi višine kredita, glede na plačilno sposobnost oziroma plačo ne moreš najeti tako visokega kredita.

Lasten dom si v Sloveniji večina ljudi zgradi sama. 460 tisoč hiš stoji po državi. Stanovanj imamo 310 tisoč. Lastnika jih je dobilo največ med lastninjenjem družbenega premoženja. Smo netipična evropska in tipična tranzicijska država: kar 82 odstotkov stanovanj je lastniških. Več jih imajo le na Madžarskem in v Litvi. V starih evropskih državah so ljudje v precej manjšem obsegu lastniki stanovanj, v katerih živijo, v Franciji je lastniških stanovanj nekaj več kot polovica, v Avstriji in Nemčiji pa precej manj. Imajo velik delež najemnih stanovanj.

Cene določa trg. Določa ga ponudba in povpraševanje. Ljubljana je mesto, ki se širi. Ljubljana producira letno določeno število kupcev, ki povprašujejo po novih stanovanjih. Jaz mislim, da je predvsem iskat razlog v premajhni ponudbi. Razlogov za premajhno ponudbo je seveda več. Osnovni razlog mislim da je še vedno pomanjkanje kvalitetnih zemljišč, s tem povezana zelo počasna organizacija teh zemljišč.

Mlada oseba, ki je zaposlena v recimo dobri službi, danes iz svojih rednih dohodkov ne more kupit stanovanja. To je praktično nemogoče. Tudi če varčuje v nacionalni varčevalni shemi, ravno tako torej bi rekel vsa projekcija kaže na to, da je nemogoče kupit.
Stanovanjska politika v celotnem obdobju po osamosvojitvi je pravzaprav zgolj skup enih gasilskih akcij, ko grejo iz ene akcije v drugo brez jasne strategije. Stanovanja rabijo dolgo časa, da se zgradijo, da se vzpostavi politika, da se vzpostavi in pa rezultate te politike običajno potrebuje desetletje in še več in na ta način pač ne moremo it. Mi si moramo postavit jasno strategijo. Tako kot smo si postavili strategijo razvoja Slovenije, si moramo postavit tudi strategijo na stanovanjskem področju in na podlagi te strategije potem delovat. Ne moremo pa v bistvu z vsakim mandatom ministra stvari spreminjat in delat tako, kot pač tisti minister tisti trenutek misli. Prva stanovanjska varčevalna shema iz leta 1999- ideja takratnih ministrov za okolje, najprej Pavleta Gantarja nato Janeza Kopača in po aferah in luksuznih nepremičninah znanega direktorja sklada Edvarda Ovna- se je začela z navalom varčevalcev. Privlačne so bile premije, država varčevalcu enkrat na leto podari mesečni obrok varčevanja. Ena od kritik sheme je bila, da varčujejo predvsem premožnejši; to je v raziskavah ugotovil tudi sklad, namreč, da večina varčevalcev živi v nadpovprečnih stanovanjskih razmerah. Zdaj je varčevalcev v shemi še 46 tisoč. 30 tisoč jih je varčevanje že zaključilo, na trg je tako prišlo precej denarja. In koliko jih je lahko kupilo skladovo stanovanje? Po vsej državi jih je sklad pridobil le 1400 in jih na razpisih prodal po ceni od 890 do 1300 evrov za kvadratni meter, polovica jih še vedno ni zgrajenih. Razlika je torej precejšnja, shema je dejansko povzročila dvig cen vseh stanovanj.

Da spoštujem gasilce. Torej hočem reči, vsaka akcija naredi nekaj pozitivenga. Pomemben je prvi korak.
Še pred poletjem naj bi Sklad prodal 200 stanovanj, največ v Kamniku.
Medtem ko v letu 2007 sem že v medijih napovedal, da bo skupno številka stanovanj vsaj 2000. Se pravi tržnih in pa neprofitnih stanovanj. Nova varčevalna shema, ki je pred vrati, bo manj ugodna. Državne premije naj bi se zmanjšale za polovico in bodo namenjene tistim, ki bodo denar investirali v hišo ali stanovanje, obrestna mera za posojila se bo prilagajala tržnim razmeram. Država pa bo subvencionirala posojila vsem, ki bodo prvič reševali stanovanjski problem in ki bodo imeli dohodek na družinskega člana manjši od 50 odstotkov povprečne plače. In sicer prva 4 leta po 160 evrov na družinskega člana, naslednja 4 leta pa po 100 evrov na družinskega člana letno.
4. 160 evrov, ko bo dobila štiričlanska družina, če bo, ko bo 8 let varčevala. To je za njih pomemben denar. Nenazadnje tudi mesečni obrok bodo odplačevali posojilo, bo zaradi tega nižji. In kaj predlaga Tini in Kristjanu? Kako naj prideta do primerne strehe nad glavo?
Vsekakor bi jih spodbudil, da izkoristita novo varčevalno shemo, to je, da se bosta letos poleti prijavila, ko bo stanovanjski sklad razpisal novo varčevalno shemo. To bo vsekakor ena prva konkretna spodbuda.
Ob tržni najemnini ne moreta varčevati še v shemi. Shema je sicer neustrezna, razmišlja Andreja Cirman, ker odlaga že tako pozno osamosvojitev mladih v vse kasnejše življenjsko obdobje.- " Če neko gospodinjstvo recimo 2 visoko izobražena končata fakulteto pri 25- ih, se zaposlita takoj, imata srečo in takoj dobita zaposlitev, začneta varčevat, bosta do 35- tega leta varčevala in bosta pri 35- tem letu si kupila stanovanje. To je absolutno prepozno. Smiselno bi bilo, da si pri 25- tih letih lahko vzameta 30- letno posojilo in se v interesu države čim prej osamosvojita, kajti potem lahko država upa, da se bodo rodnostni kazalci povečal.
Imate prav. Ta shema je v bistvu je motivacija, je spodbuda, da ti strateško razmišljaš o svojem stanovanju.

Dan po ogledu stanovanja v ljubljanskih Črnučah sta Tina in Kristjan v svoji banki preverila, kako so njune želje uresničljive.

Glede na zadna 4, 5 let, ko je bil nič, je to zelo veliko. Je pa še vedno premalo. Vendar ni problem samo denar. Vsaj v Ljubljani se je do zdaj izkazalo, da pravzaprav smo imeli na voljo več denarja, tudi če bi upoštevali še možnosti kreditov, kot pa smo bili prostorskih možnosti oziroma nakupnih možnosti. Kajti zelo omejeno je število zemljišč, ki so primerna za stanovanjsko gradnjo.
Tudi če bi država zagotovila več denarja za neprofitna najemna stanovanja, jih ne bi imeli kje graditi? Točno tako.
Moram pa povedati, da imamo trdno odločenost, da bi tudi nekatera zemljišča ob avtocestah, ob železnicah ali pa nekatera zemljišča v okolici Ljubljane predvsem, pa tudi na Gorenjskem, kjer je manj kvalitetna zemlja, morda tudi manj kvalitetni gozd, da bi v okviru hitrih postopkov da bi omogočili, da jih lahko preko sedanjega lastnika, to je državni sklad gozdov in kmetijskih zemljišč, nekako za relativno ugodno ceno ali pa morda na kakšen drug način preda v upravljanje stanovanjskemu skladu. In to bo konkreten poseg države oziroma vlade, da se cene zemljišč nižajo.
Jaz mislim, da država kot taka nima zemljišč. Zemljišča imajo posamezni resorji, bodisi ministrstvo za obrambo, bodisi ministrstvo za kmetijstvo in podobno. Vendar vsi ti resorji s temi zemljišči imajo že neke namere, kaj bodo lahko dobili kot protivrednost ali pa nadomestilo vrednosti teh zemljišč. Zaradi tega dvomim, da bo minister Podobnik uspel, da bi se ta zemljišča zložila v nek skupen zemljiški fond na nivoju države in se potem prenesla na republiški stanovanjski sklad.
Zemljišča kupujejo investitorji, ki stanovanja prodajajo po tržnih cenah. Zato ker lahko plačajo 400, 500 ali več evrov za kvadratni meter. Česar cene neprofitne gradnje ali pa bom rekla najemnine neprofitne gradnje nikakor ne prenesejo. In koliko zemljišč za gradnjo ima na voljo občina, v kateri je povpraševanje po stanovanjih največje? To bi precej težko povedala zaradi tega, ker je treba vsako zemljišče pregledat, tudi če je primerno za določen tip stanovanjske gradnje. Zaradi tega potekajo vedno razgovori s stanovanjskim skladom mesta Ljubljane o posameznih parcelah, ali so primerne za njihovo gradnjo ali niso primerne. Je pa to naloga, ki je konstantna "
Kakor koli. Primanjkljaj 40 tisoč stanovanj, ki ga je na območju Ljubljane ugotovil Urbanistični inštitut na podlagi zadnjega popisa prebivalstva, najbrž še dolgo ali pa sploh ne bo odpravljen.

Dober dan.
Dober dan Nataša, lepo pozdravljeni. Kar izvolite se usest.. Kako ste, kako so se kaj stvari odvijale? Majčkeno bova pogledali, kako so se v bistvu v teh dveh, treh mesecih stvari odvijale za vas, če je bil kakšen razgovor, kok je bilo kaj prošenj, kako so se stvari odvijale.
Ja tako. Jaz sem zdaj imela dejansko samo 2 ali 3 prošnje so bile pač primerne za mojo izobrazbo. Jaz nisem dobila odgovora niti od enih oziroma niti povabilo, tako da se dejansko se ni nič odvilo.
Brezposelna je tudi Linda iz Soče pri Bovcu. 32- letna diplomirana politologinja že dolgo išče zaposlitev po severni Primorski in drugod. " Jaz sem šla študirat zato, da bom boljše delala, mislim da bom imela boljšo službo in boljšo prihodnost, kot so jo imeli moji starši, ki niso imeli možnosti študirat. Ampak kot vidim, včasih se vprašam, a se mi je sploh splačalo, da sem 5 let študirala, 5 let delala preko študentskega servisa in so me podpirali tudi starši, da sem lahko se šolala in potem da nimam službe, medtem ko so tisti, ki so šli po srednji šoli, imajo boljše službe oziroma tisti, ki niti srednje šole, nimajo, so na visokih položajih. Ne vem, kje je v tej državi pravica!
Medtem ko brezposelnost po uradnih podatkih v državi upada, ostaja brez dela vse več šolanih mladih. Službo išče 35 tisoč ljudi, mlajših od 30 let. Med brezposlnimi je čedalje več takih s srednjo šolo, konec leta 2005 so jih na Zavodu našteli 13. 500. In če je bilo pred petimi leti 960 brezposelnih z univerzitetno ali še višjo izobrazbo, jih je zdaj že skoraj 3000.
Po naših podatkih se delež mladih brezposelnih najbolj izkazuje na področju Velenja in pa Trbovelj.

Ker gre za konkreten primer, ki ga pač ta trenutek ne poznam, lahko rečem samo to, da bom zadevo preveril. Če je bilo tako, kot je kolegica rekla, kot je kandidatka rekla, potem zagotovo nekaj ni bilo v redu. Bom preveril, kaj točno je na stvari.- Kasneje so nam pojasnili, da je bil konkretni razpis razveljavljen, saj so izločali diplomante fakultete za upravo, kasneje pa ugotovili, da morajo kot diplomante družboslovja upoštevati tudi njih, poleg tega pa kandidati z višjo izobrazbo od zahtevane nimajo prednosti. Kadrovska služba pa da je ravnala korektno, prijavljene je obvestila o razveljavitvi razpisa in da pritožb do zdaj ni bilo. Za večjo brezposelnost med izobraženimi mladimi sta odgovorni prejšnja in zdajšnja vlada, kažejo s prstom mladi. Država producira poklice, za katere ne nudi delovnih mest. To so predvsem družboslovni poklici, to so ekonomija, to je FDV, to je Fakulteta za upravo in v državnem sektorju gospod Virant pač naznanja- zmanjšala se bo zaposljivost celo za 1 %, oni pa vsako leto sprejmejo ne vem, 800 in več izrednih in rednih študentov v Ljubljani v vseh študijskih centrov. Kam bodo ti ljudje dejansko šli v službo, če se zmanjša zaposljivost? Želimo ohranit število zaposlenih oziroma ga celo postopoma zmanjšujemo. Je pa res da je precejšnja situacija, da vsako leto iz uprave odide veliko število ljudi in da vendarle pretežni del teh odhodov nadomestimo. To je okoli 1700 ljudi vsako leto. Odkar obstaja njegovo ministrstvo, so zaposlili na novo enega diplomanta fakultete za upravo. Sicer pa je vlada začela promovirati poklice, ki jih primanjkuje.
Delodajalci povprašujejo po naravoslovnih profilih, predvsem po strojnikih, inženirji strojništva, potem povpraševanje je po farmacevtih, povpraševanje je po diplomiranih medicinskih sestrah, povpraševanje je po zdravnikih.
V novem študijskem letu se bo v redni ali izredni študij lahko vpisalo skoraj 25 tisoč dijakov. V programih družbenih ved, ekonomije in prava je vlada zmanjšala vpis za 10 odstotkov, za prav toliko več mest pa je predvidenih v naravoslovju, računalništvu in gradbeništvu, precej več naj bi se jih vpisalo tudi v kmetijstvo. Pa drugi ukrepi? Prenova šolskega sistema v skladu z bolonjskim procesom. Na osnovi tega bo več praktičnih izkušenj, več znanj, ki bojo povezana z gospodarstvom, študij bo krajši. Torej vstop v zaposlitev bolj zgoden. Nekaj sprememb bo verjetno tudi pri zagotavljanju študentskega dela, tako, da ne bo ovira ampak dopolnilo k šolanju. Drug ukrep je pa subvencioniranje mladih, ki vstopajo v zaposlitev in nadomeščajo žensko, ki gre na porodniški dopust. To bo hkrati odpravilo te odklonilna stališča delodajalcev do zaposlitve mladih zaradi materinstva, hkrati pa ojačalo vstopne možnosti mladih, da pridejo do zaposlitve. Res da za določen čas ampak to je priložnost za pridobitev delovnih izkušenj.

Med ukrepi, ki jih predlaga, je večja vloga svetovalcev na zavodu, pa tudi ukinitev socialne pomoči tistim brezposelnim, ki ne bodo sprejeli vsake predlagane zaposlitve, tudi javnega dela, ne glede na to, ali to ustreza njihovi izobrazbi ali ne.
Mislim da je to tok en tak absurd, da... Saj človek slej kot prej sprejme vsako delo. Tako da jaz mislim, da če tolko časa iščeš, tako ali tako se moraš preživet, tako da najbrž sprejmeš tudi to.
Za ohranite delovnega potenciala veščin, pa tudi zaradi socialno ekonomskega položaja je veliko boljše, da se odločamo tudi za kakšno drugo zaposlitev in to je praksa po celem svetu. Vsako delo je častno.
Vlada napoveduje tudi, da bodo brezposelnost zmanjšale davčne reforme.
Ne, sigurno zaradi tega ne bomo zaposlovali na novo. To bi bila utopija in v prihodnosti bomo seveda število zaposlenih še naprej racionalizirali.
Nasploh se je trg dela v zadnjih letih temeljito spremenil.
Nestalne oblike zaposlovanja so nek trend, ki se pravzaprav kaže po celotnem svetu. Tisto, kar pri nas nekako ni prilagojeno tem novim trendom, so vsi ostali podsistemi. Recimo način reševanja stanovanjskega problema, najemanje kreditov in podobno. Kot da se nič ni spremenilo. In zato so seveda mladi v bistveno težji situaciji. Najprej ne najdejo neke stalne zaposlitve, s tem nimajo nobene garancije, kako bo njihovo življenje potekalo vnaprej. Ne morejo reševati svojega stanovanjskega problema, težko planirajo tudi nastanek družine.
Težko je imeti otroka, dokler ni stanovanja, ker so krediti, moraš vedeti, ali ga boš lahko vzdrževal ker so tudi vrtci in vse ostale stvari dosti dragi.

V Sloveniji je 311 tisoč prebivalcev starih od 45 do 55 let. Otrok do 10. leta je le še 190 tisoč. Število rojstev je začelo vidneje upadati po osamosvojitvi. Zdaj se rodi nekaj več kot 17 tisoč otrok na leto. In če je pred osamosvojitvijo največ žensk prvič rodilo med 20 in 24. letom, zdaj do svojega 29. leta rodi komaj vsaka peta ženska. Država sicer pomaga družinam z več otroki z denarnim dodatkom. Par, ki se odloči imeti otroke vzgaja in vzreja otroke bodoče davkoplačevalce, tiste ki skrbijo za naslednje generacije. In ni pravično, da so vsi stroški obešeni na to družino, ki vzgaja. Družina ostaja pomembna vrednota, a odločitev za starševstvo, predvsem za prvega otroka, je vse bolj pretehtana in odvisna tudi od položaja žensk.
Nizka rodnost je pravzaprav tudi odraz ene take neke vrste prikritega, prikritega patriarhalizma ali pa neenakopravnosti med spoloma, ki se, ki je, ki je očitno predvsem v odraslosti.
Ki se začne z vstopom na poklicno pot.
Ta prikrita delitev pravzaprav moči in oblasti med spoloma, ki zahteva potem od moških, da se res polno angažirajo v javnosti in glede na to, da se, da pravzaprav nekako imamo opravka tudi s tendenco, da se delovni čas v javnosti podaljšuje, torej z neke vrste kariero dolgih delovnih ur, se potem dogaja, da so moški še bolj pravzaprav vpeti v javnost in da se jih odteguje iz zasebnosti iz družinskega življenja in da še več bremen pade potem na ženske, do zasebnosti.
Ni mogoče pričakovati, da bodo ženske v času, ko družinski proračun zahteva zaposlitev obeh partnerjev in ko želijo uspeti tudi v javnem življenju, prevzemale doma še več bremen. Zato- meni stroka- so nujni ukrepi, ki bodo omogočali uspešno kombinacijo poklicnega in družinskega življenja. S takimi ukrepi, kot je skrajševanje delovnega časa, naredit bolj fleksibilen delovni čas in to za oba, torej za moškega in ženske. Naredit torej več takih neformalnih ukrepov za varovanje otrok. Recimo v popoldanskem času, večernem času. Naredit take drobne družinam prijazne ukrepe zato, da bodo lahko oboje opravljali.