Dosje: Klimatske spremembe

Največji izziv sodobnega sveta so spremembe podnebja. Človek je s svojim načinom življenja postal pomemben geološki dejavnik, ki usodno posega v sestavo zemeljskega ozračja in tako vpliva na podnebne spremembe. V ozračju je zdaj največ ogljikovega dioksida v zadnjih 650 tisoč letih. Večino ga je od začetka industrijske dobe proizvedel človek. Samo v zadnjem desetletju se je raven izpustov toplogrednih plinov povečala za 20 odstotkov. Povprečna temperatura ozračja se dviguje hitreje kot so napovedovali strokovnjaki. V zadnjih 12- ih letih so kar 11- krat namerili najvišje temperature do zdaj, čedalje več je naravnih ujem. Alarmantno poročilo o spremembah podnebja in o vlogi človeka pri tem, je nedavno predstavila ugledna medvladna skupina ZN za spremembe podnebja, v kateri deluje 2500 znanstvenikov iz več kot 30- ih držav. Poročilo medvladnega panela za podnebne spremembe, IPCC, ki je bilo predstavljeno in sprejeto letos februarja v Parizu, zelo jasno kaže, da so podnebne spremembe globalne, da se spreminjajo vsi deli podnebnega sistema po celem svetu in seveda, da je z 90 odstotno verjetnostjo za to kriv človek. Evropa se segreva hitreje kot svet, Slovenija hitreje kot Evropa. Ozračje v Sloveniji se je v zadnjih 50- ih letih ogrelo približno za stopinjo Celzija.
No, tukaj vidimo različne slovenske kraje, Črnomelj, Maribor, Novo mesto in pa seveda tudi, recimo, Obalo, Portorož in pa Slovenijo kot celoto. Zgornji stolpci pokažejo, kako se je ogrelo v zadnjih 50- ih letih. Vidimo, da Črnomelj celo za dve stopinji, najmanj Obala, tam nekje okoli 0, 6 stopinje, mesta okrog 1, 7 stopinje, Slovenija kot celota pa je toplejša v 50- ih letih za 1, 4 stopinje. Spodnje linije pa kažejo, kaj se je zgodilo s padavinami. Vidimo, tukaj postajo Rateče in pa Kočevje, kjer prihaja do največjega zmanjšanja letne količine padavin, skoraj 20 odstotne in pa, seveda, tisto spuščanje količine padavin, ki ima v Sloveniji približno sedem odstotkov zmanjšanja v 50- ih letih. Seveda, so pa tudi postaje, kjer je padavin zdaj nekoliko več, recimo, postaja Postojna in pa Novo mesto. Zaradi učinka tople grede se tali poletni led na obeh polih zemlje. Po zadnjih opozorilih znanstvenikov bo Arktika najverjetneje že sredi stoletja brez ledu. Mnogim živalskim vrstam grozi izumrtje. Ledeniki v visokogorju, glavni vir pitne vode, izginjajo po vsem svetu. Zdaj trikrat hitreje kot v 80- ih letih prejšnjega stoletja. V evropskih Alpah se od leta 1970 vsako desetletje zmanjšajo za osem odstotkov. Triglavski ledenik in ledenik pod Skuto v Kamniško- Savinjskih Alpah, nista izjemi. Sta najbolj jugovzhodno ležeča ledenika v alpskem gorovju na razmeroma nizki nadmorski višini. Triglavski ledenik, ki leži 2300 metrov nad morjem, v zadnjih 20- ih letih pospešeno izginja. Triglavskega ledenika je danes samo še sedem desetink hektarja, kar je bistveno manj kot je bilo v začetku opazovanja našega instituta leta ' 46, ko ga je bilo še dobrih 16 hektarjev. Prav tako se je tudi zelo močno zmanjšala prostornina ledenika. Danes ga je samo še okoli 20 tisoč kubičnih metrov, medtem ko ga je bilo še pred dobrimi desetimi leti okoli 400 tisoč kubičnih metrov, se pravi, da se je samo v desetih letih zmanjšal na dvajsetino prvotne prostornine. Po lanskoletnih meritvah je ledenik Skuta, ki leži na nadmorski višini od 2020 do 2120 metrov, večji in debelejši od Triglavskega. Veliko stvari vpliva na rast in taljenje ledenika, ampak vendarle se kaže največja povezanost z dvigom temperature, tudi občasno pomanjkanje padavin, nekatere zime so zelo zelene in pač vse to je pripeljalo do tega, da se v zadnjih desetih letih ledenik že začenjal dobesedno razpadati in če se bo nadaljeval trend iz zadnjega desetletja, bo v naslednjem najverjetneje izginil. Triglavski ledenik je tako majhen, da nima takega širšega vpliva za Slovenijo, seveda, če gledamo pa Alpe kot celoto, pa to pomeni velike težave posledično za vodno oskrbo. Recimo, če gledamo samo Slovenijo, recimo, reka Mura priteče iz osrednjega dela Alp in, recimo, tukaj se je pa, ob taljenju alpskih ledenikov, pa močno tudi zmanjšal vodostaj Mure, posledično bodo težave s podtalnico, vodno oskrbo in tako naprej.

Slabo sezono so imeli letos tudi na mariborskem Pohorju, ki leži 325 do 1327 metrov nad morjem. Smučarske naprave so pognali 21. decembra. Z umetnim snegom so lahko zasnežili le pobočja na 600 do 700 metrov visoko. Žičničarji za opozorila klimatologov sicer niso gluhi. Kajti vremenske statistike se vodijo prekratko časovno obdobje, da bi lahko naredili nek realni prerez. Dejstvo je, da se vreme spreminja, da se tudi klima spreminja, takšne zime so pa nekako stalnica v alpskem prostoru. Statistike 50 ali pa 100 let nekje nazaj, ki se vodijo, kažejo, da se povprečno na 15 let pojavi ena takšna zelena zima. Zadnja, če se spomnimo, kar podobna tej, je bila leta 89 / 90, če se pa vrnemo eno leto nazaj, torej v preteklo sezono, je bila pa ena najboljših v preteklih desetih letih.
A žičničarji ne stojijo križem rok. Večina jih že razmišlja o poletni ponudbi. Imamo zelo dobro razvito že adrenalinski sistem, mislim, adrenalinska področja za te kolesarje, kot je spust z Velike planine, potem Kranjska gora, Pohorje ima izredno dobro pripravljeno, tako, da imamo kar veliko zanimivih programov. Najbolj skrbijo napovedi o pomanjkanju vode. Suša bo v prihodnjih 20- ih letih še huje prizadela že tako ranljiva območja, Afriko, Azijo in Latinsko Ameriko. Zaradi lakote in žeje bo tam trpelo več sto milijonov ljudi. Manj dramatične spremembe napovedujejo Severni Ameriki, Avstraliji in Evropi, zagotovo pa jih bodo še pogosteje pestile nenadne naravne ujme, kot so orkanski vetrovi in poplave. Sredozemskemu območju, v katerega spada tudi Slovenija, grozijo višje temperature in manj padavin.
Prekmurje je po ocenah strokovnjakov najbolj ranljivo zaradi suš. Obdobje brez padavin v poletnih mesecih sicer v teh krajih dobro poznajo, a v zadnjih letih je opaziti trend sprememb. Suš je vse več, predvsem pa trajajo vse dlje. Manj je tistih padavin, ki bi bile res intenzivne, recimo, 20. 30 litrov, tega je sigurno manj, ali pa, recimo, so razporejena v takšna obdobja, ki niso normalna, recimo, imeli smo maksimalne padavine meseca marca za leto 2005, kar je ekstremno, vemo, marec je pri nas tudi sušec, ponavadi je to bilo julija ali avgusta. Franc Štih iz Muršincev pri Ljutomeru, kmet, ki obdeluje 250 hektarjev zemlje, pravi, da zadnja leta suša res prizadene večja območja, a vremenske spremembe poznajo že iz preteklosti. Domačini so o vremenskih ujmah zbrali zapiske, ki segajo v 12. stoletje. Zadnjih 15 let se spreminja, ampak če pogledamo pa v zgodovino, bom rekel, do 12. stoletja nazaj, pa ne morem reči, da bi se pa bistveno spremenilo. Ker od 12. stoletja pa do danes, smo v naših krajih imeli 100 suš, pa 100 zelo mokrih letin. Danes, če to primerjamo, te suše, zavzamejo, bom rekel, pol Slovenije. To je problem. Tega pa si ne znamo razlagat. Prebivalci opozarjajo, da je problem z vodo še večji, ker so v preteklosti preveč izsuševali zemljo. Opazi se to najbolj na tem, da je upadla podtalnica, tudi v vodotokih je manj vode. Zdaj se na novo poskuša s temi ukrepi ekoremediacije te stvari, na nek način zaustavit, vendar vprašanje, če je to dovolj.

Prilagajanje na pogostejše naravne ujme zahteva tudi spremembo zavarovalniških sistemov.
Zavarovanja, ki jih je mogoče sklepati v letošnjem letu, gredo v rastlinski pridelavi predvsem za zavarovanje kmetijske pridelave proti neurjem, proti toči, proti poplavi, potem proti spomladanski pozebi, tudi proti udaru strele v nasade, posevke in tako naprej.

Trije veliki požari v zadnjih desetih letih in na stotine manjših. Po podatkih komenskega gasilskega društva jih je bilo leta 2003 kar 700, so na Krasu pustili neizbrisne posledice. Na golih skalah, s katerih je ogenj izpodjedal podrast in zemljo, samevajo ostanki požganih dreves. Sogovornika opozarjata, da na požarno ogroženost zagotovo vpliva tudi množično sušenje dreves, ki ga opažajo v zadnjih letih. Povečuje pa jo tudi človek s svojo dejavnostjo. Nove razmere zahtevajo drugačne ukrepe.
Zato načrtujemo, da bomo pripravili in usposobili gasilce iz notranjosti Slovenije za takojšnjo prvo pomoč, ne kot zdaj, ko smo imeli v navadi, da je šele, ko so bile izkoriščene dobesedno vse domače sile, ta pomoč bo morala biti vnaprej pripravljena. Tudi za kraško območje bi bilo, po ocenah strokovnjakov, nujno narediti zbiralnike vode. V določenih krogih, ki so resnično ogroženi, na primer, kmetje, seveda imajo željo po neki viziji, kako bodo v bodoče. Politična volja pa je pravzaprav velikokrat sicer prisotna, ko gre za velike besede, problem je realizacija besed v dejanja. Za tako rešitev so se že konec 80- ih odločili na Goriškem, kjer so za namakanje zemljišč postavili zbiralnik vode Vogršček. Ime je umetno akumulacijsko jezero, katerega površina meri 82 hektarov, dobilo po potoku, ki se steka vanj. Z vodo pa se napolni jeseni in pozimi. Ob ugodnem režimu padavin se v njem zbere več kot osem milijonov kubičnih metrov vode. Zadnje čase opažamo, da se režim padavin spreminja, Vogršček ni poln, kar je zelo neobičajno za ta čas, ker mi ponavadi čez poletje praznimo Vogršček, čez zimo se pa napolni s padavinami. Letos padavin ni bilo toliko, da bi napolnilo vodo, ki je bila odvzeta čez lansko namakalno sezono. Vsako leto je bila določena suša, vendar zadnja leta so te suše bolj intenzivne in tudi jih ni časovno mogoče tako planirati kot lahko včasih, Recimo, včasih je že maja, včasih je bolj intenzivna avgusta, ni tistega reda, ki so ga bili vajeni tudi kmetje, ko so računali lahko na neke padavine. Spodnja Vipavska dolina je zdaj prepredena že s 180- imi kilometri namakalnih cevi. Brez vode ni življenja, brez vode ni mogoče delati, pravijo v vrtnariji Čebron v Bukovici na Vipavskem.
V bistvu imamo ta namakalni sistem tukaj zadnje dve leti. Želeli in iskali smo si ga že celih deset let, pač brez tega namakanja si tukaj nismo mogli privoščiti rastlinjakov, postavitve intenzivne proizvodnje zelenjave, kajti v rastlinjaku so v vseh letnih časih pogoji odvisni od nas, od našega dodajanja vode in brez namakanja bi to ne uspelo.
Pospešenega razvijanja namakalnega sistema pa kljub opozorilom stroke, očitno ni mogoče napovedati. Poznane so študije biotehnične fakultete, znane so tudi določene napovedi hidrometereološkega zavoda Slovenije in pa še drugih strokovnjakov, tako da mi to spremljamo, vendar pa moramo upoštevati realnosti. Izgradnja namakalnega sistema terja velika finančna sredstva in tudi ko je enkrat zgrajen, je treba tisti sistem vzdrževat, tako, da motamo tu izpopolnit ta sistem, tako financiranja, kot tudi potem sofinanciranja, vzdrževanja namakalnega sistema.
Konec lanskega leta je ugledni britanski ekonomist, Nicholas Stearn, prvič postavil poročilo o gospodarski škodi, nastali zaradi podnebnih sprememb. Globalno segrevanje ozračja in posledične podnebne spremembe bodo svetovnemu gospodarstvu kmalu prizadejale tolikšno škodo, kot so jo povzročili v 30- ih letih prejšnjega stoletja, velika gospodarska kriza in obe svetovni vojni skupaj.

Po nekaterih ocenah bi se lahko ponekod, v nekaterih delih sveta, morska gladina dvignila od štiri do šest metrov. Po drugih ocenah od 28 do 43 centimetrov. Katerakoli ocena bo že obveljala, kaj to pomeni za slovensko obalo? Bo Piran že v naslednjih desetletjih ostal brez Tartinijevega trga? Bo luka Koper imela resne težave s svojim delovanjem? Kadar gladina morja preseže 85 centimetrov, se na slovenski obali že zdaj soočajo s poplavami. Tudi brez podnebnih sprememb, se morska gladina dvigne vsako leto za milimeter. Če temu dodamo pol metra, kar naj bi se v naslednjih 90- ih letih, sto letih, zgodilo, potem bomo imeli pogosta poplavljanja znotraj meseca, nekajkrat na mesec.
Skrb vzbujajoče podatke je na podlagi minulih poplav na tem območju v svojem diplomskem delu, predstavila diplomantka primorske univerze, Nataša Kolega, ki pred kamero ni želela. Ob dvigu morske gladine za 50 centimetrov, bi bilo poplavljenih približno 14 kvadratnih kilometrov ali tri odstotke površine vseh treh obalnih občin, ogroženih bi bilo nekaj tisoč ljudi. Čez nekaj desetletij bi bili najhuje prizadeti koprska in ankaranska bonifika. Velike težave bi imela luka Koper, morska voda bi se zajedla v Izolo in v Piran. Bojazen, da bi šest- metrski dvig morske gladine, na primer, Koper in Izolo spremenil v otoka, je po mnenju strokovnjakov, odveč. Je pa treba že zdaj razmišljati o zaščitnih ukrepih. S konstrukcijo, ki je vodotesna, visoka, recimo, dobre pol metra, lahko pomeni tudi eno zaščitno ograjo ali kaj takega. Tako kot to počnejo v drugih deželah, ki so na nižje ležečih območjih, kot na primer Nizozemska.
Na morski biološki postaji v Piranu poudarjajo, da je dogajanje v morju zaradi nezadostnih raziskav, težko povezati s spremembami podnebja, vendar v zadnjih sedmih letih opažajo pojave, ki bi jih bilo mogoče pripisati prav temu. Zaradi manjšega dotoka sladkih voda, se povečuje slanost morja. Namesto rib, je v njem čedalje več meduz. Pri tem ne gre več zgolj za nihanja v pojavljanju. Ravno v tem je stvar. Kot kaže, da so ta nihanja sicer prisotna, vendar mi po tem, kar do zdaj delamo, nekako bi nagibali k temu, da je le nekaj, kar je več kot običajno nihanje navzgor, obdobja množičnega pojavljanja meduz so daljša in večje razsežnosti dosegajo. Kaj ulovijo v mreže, smo povprašali tudi tistih nekaj ribičev, ki so bili med snemanjem na obali. A pred kamero niso hoteli, češ, da so v preteklosti prevečkrat opozarjali na številne težave, pa so naleteli na gluha ušesa. Za kamero so povedali, da v zadnjih letih res opažajo, da je nekaterih vrst rib manj, a bi to težko povezali s segrevanjem morja. Prej s človeško nespametjo, s prevelikim ulovom in onesnaževanjem morja. Podobnega mnenja so v Piranskem akvariju. Pred leti so ribiči ulovili ovčice. To je bila sicer pogosta riba, ki je imela zelo dobro ceno, v zadnjih, bi rekel, 13, 15 letih, je kar izginila iz našega morja. Tako, da je zdaj prava redkost dobit ovčico. Seveda, jaz delam za Akvarij, da dobim pet ovčic, moram angažirati vse piranske ribiče.
Temperatura morja je v zimskem času v povprečju višja, pravi Žižan. Pred leti je bila običajna zimska temperatura 6, 7 stopinj Celzija, zdaj ima morje od 10 do 12 stopinj. Po njegovem mnenju ribičem, s katerimi je v stiku vsak dan, največ težav ne povzročajo meduze. To, kar je na področju ribištva velik problem, to je sluzenje. Recimo, letos, mislim, da skoraj celo leto imajo ribiči zaradi sluzi umazane mreže in če je mreža umazana, deluje kot plahta in ne lovi. Tak fenomen je bil pred leti zelo redek, zdaj pa ga imamo skoraj vsako leto.
Ozračje na zemlji se segreva hitreje kot so napovedovali še pred kratkim. Po izračunih znanstvenikov se bo temperatura ozračja v prihodnjih desetletjih dvignila za 1, 8 do 4 stopinje C. Po najbolj črnogledih napovedih, lahko celo za 6, 4 stopinje C.

Prvi sporazum o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, so oblikovali leta ' 97 v Kiotu. Zaradi dolgotrajnih pogajanj je zaživel šele pred dvema letoma. Združene države in Avstralija so ga zavrnile. Evropska unija se je zavezala, da bo, glede na raven iz leta 1990, do leta 2012, zmanjšala izpuste toplogrednih plinov za osem odstotkov. Po zadnjih alarmantnih poročilih znanstvenikov, ki pozivajo k 60 do 80 odstotnemu zmanjšanju izpustov do sredine stoletja, pa se v Bruslju zavzemajo za 20 odstotno zmanjšanje do leta 2020. Evropska unija je odgovorna za 15 odstotkov izpustov, zato morajo v procesu zmanjševanja izpustov, sodelovati tudi drugi.

Slovenija po uradnih podatkih ostaja na ravni izpustov iz leta 1986, ko je v ozračje izpustila več kot 14 milijonov ton ogljikovega dioksida. Slovenija je vzela cilje Kiotskega protokola zares. Zaveza o minus osmih procentih bo uresničena. Ne bo enostavno, ampak ker nam dobro kaže na področju nekaterih novih posodobitev v slovenski termoenergetiki, delno tudi na področju komunalnih odlagališč, predvsem na področju prometa in ob dejstvu, da so nam priznali tudi procente iz ponorov, bo Slovenija svoje obveznosti sprejela. To je edini način, da se bomo lahko realno soočili z velikimi tveganji, ki jih prinaša segrevanje ozračja. Kritiki opozarjajo, da bo treba storiti še mnogo več. Ni zadosti samo, da bomo zmanjšali emisije za osem procentov, treba je vedet, kako se soočit s sedanjimi spremembami in s spremenjenim padavinskim režimom, z večjo intenziteto meteoroloških pojavov, kot so nevihte, suše, z večjo poplavno ogroženostjo in tako naprej. Tu pa pravzaprav Slovenija sploh nima strategije. Vlada ne izvaja sklepa parlamenta o povišanju sredstev za učinkovito rabo in rabo obnovljivih virov energije, kar je edina, bom rekel, dolgoročna perspektiva zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, kar so tudi ključni ukrepi, ki jih moramo začet izvajat, danes, druga pripomba, seveda, je tudi, da vlada ne izvaja ustrezne politike cen, saj danes predvsem nizke cene električne energije, ki se jih umetno vzdržuje na nizki ravni, pomenijo, da je potencial varčevanja veliko preskromen in da še vedno z energijo ravnamo tako kot so v srednjem veku ravnali s smetmi in z odplakami. Namreč, metali so jih skozi okno.

Ena izmed pomembnejših strategij pri prizadevanju za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in energetske odvisnosti, so obnovljivi viri energije. Evropska 27- erica se je zavezala, da bo leta 2020 iz obnovljivih virov, kot so sonce, voda in veter, pridobivala 20 odstotkov električne energije.

Podnebne spremembe, prilagajanje nanje in blaženje njihovim učinkov, so nov izziv za države in posameznike. V razvitem svetu posameznik s svojim načinom življenja, ustvari okoli sedem ton ogljikovega dioksida na leto. Svetovno povprečje je nekaj pod štiri tone. Največja dovoljena meja izpustov ogljikovega dioksida, pa naj bi bila po ocenah strokovnjakov, okoli dve toni. V Sloveniji bi morali torej tri ali štirikrat zmanjšati izpuste toplogrednih plinov. Vsak izmed nas lahko k temu prispeva z vsakodnevnimi, drobnimi dejanji. Res je, da so tele varčne v trgovini nekoliko dražje, ampak investicija se splača, kajti trajajo veliko dlje kot navadna žarnica, porabijo pa bistveno manj elektrike. Za naprave kot je TV, video rekorder in ne vem, kaj še vse imamo tukaj, DVD, je značilno, da tudi v stanju v pripravljenosti, zato rabijo veliko elektrike in eden od načinov, da to preprečimo je, da uporabimo takšne štekerčke in ko naprave potrebujemo, prižgemo, po koncu uporabe pa preprosto ugasnemo tole lučko in preprečimo porabo elektrike tudi v stanju pripravljenosti. V 50- ih odstotkih primerov se avto uporabi za razdaljo, ki je krajša od pet kilometrov. To razdaljo zlahka prekolesarimo in zato priporočamo uporabo kolesa, kjer se le da. V svetu in pri nas se hitro razvija trg energetsko varčnih hiš, tudi pasivnih. Za tako z toplotno črpalko, se je med drugim odločila družina nekdanjega slovenskega vrhunskega skakalca, Francija Petka. Pasivne hiše izkoriščajo energijo, ki jo oddajajo, na primer, človek, gospodinjski aparati ter drugi notranji viri. Ob tem je pomembna dobra izolacija zidov, vrat in oken. Kaj je glavni vir toplote v tej hiši?
Ja, prav tole, kar nas zdaj obseva, to se pravi, sonce. Nekako smo že, še preden smo sploh vedeli, da bomo šli res v tisto čim boljšo, čim bolj energetsko varčno hišo, sem jaz zelo veliko časa in študiranja namenil temu, kako hišo obrniti. Predvsem glede na to, da imamo lego, ki je ena bolj osončenih v Sloveniji. Zdaj pač, ko imamo te šipe okrog in okrog, na tej južni strani, nam preko mrzlega dela leta, to ogreva celo hišo, ker imamo odprto stopnišče in nam gre v zgornje prostore in tudi zgornje prostore s to energijo tukaj, ogrevamo. Poleti, obratno, nam pa pravzaprav sonce ne posije noter, razen zjutraj skozi vzhodna okna in se nam pač zaradi tega ne pregreva hiša, kljub temu, da nimamo enih zastorov za sonce. Vas velikokrat kdo vpraša, vas zebe, ker nimate običajnega gretja?
A zato, ker sem v jakni, a ne? Ja, kar sprašujejo, zato ker pač nekaj se je dalo že slišat, da imamo hišo, ki nima enega takega klasičnega ogrevanja, oziroma, zelo malo rabimo vnosa ene toplote, ne vidijo radiatorjev, nas vprašajo, ja. Ampak, pač nas ne zebe, ker zadeva resno deluje. Konec koncev je to, so take hiše že zelo preizkušene, so pa pri nas, verjetno, pač še redkost.