Dosje: Pogrešani

Otroci smo nastradali, vsi. Mama je bila stara 28 let, pa je bila sama, hišo so tako zažgali. In zdaj se pa vračam po 42- ih letih počasi nazaj, jaz sem 61 let star in hočem vedeti, kje je moj oče, zakaj so ga ustrelili. In ustrelili so ga naši sosedi. Po poizvedovanju je Slavkova mati izvedela, da je njen mož Alojz v celjskem piskru. Tam so ji rekli, naj možu prinese sveža oblačila, hkrati pa so ji vrnili stare obleke. Vse je bilo krvavo, pa vse predrto. Kako bi rekel, ni bilo raztrgano, bilo je vse, kakor so jih tepli, iztrgano.

Nekaj dni pred koncem druge svetovne vojne, se je za beg odločila družina gospe Lotke Pirc. Iz rodnih Radeč so se podali na pot, takrat 6- letna Lotka, njena brata, eden je imel 12 let, drugi leto in pol, oče ter njihova mati, ki je bila visoko noseča.
Moja teta je mojega očeta strašno prepričevala, že prej, naj gre v Leoben, kjer je bila doma njegova mati. Vendar je moj oče zatrjeval, da nima kam bežat, saj ni nobenemu nič napravil. Zakaj bi bežal? Tu ima družino, tu ima delo in tu bo ostal. Potem pa, mislim, da je bilo, ker je vse bežalo, se je tudi moja družina odločila, da gre. Družina gospe Lotke pa ni prišla daleč. Že v Šoštanju so namreč vlak, poln beguncev, ustavili slovenski partizani. Mislim, da je bila noč, ko sem se jaz zbudila, me je zbudilo strašno kričanje, pretepanje, streljanje. Zbudila sem se v vagonu, lesene klopi so bile. In so nas vse ven nagnali.

Mati gospe Osterman pa se je iz Brežic pri Krškem sama podala na beg s sinom in tremi hčerami. Njen mož je bil mobiliziran v nemško vojsko. Njihova končna postaja- Teharje. Vem, da je bilo polno, da nas je bilo veliko, da so se te matere med sabo pogovarjale, te ženske, da so nas, otroke, podili od oken, ker smo gledali na dvorišče. Ta spomin je meni najbolj grozen od vsega tega in me spremlja celo življenje. Torej, na tem dvorišču so bili moški v razcefranih vojaških oblekah in skoraj vsi, torej vsi, s povezanimi glavami, s povoji. Med njimi so hodili in, jaz sem prepričana, tudi po njih in da sem slišala škripanje lobanje, so hodili oficirji ali pa vojaki, uniformirani, na konjih z bičem in s pištolo. S temi biči so udrihali po teh ljudeh, hodili med njimi in meni, jaz slišim celo svoje življenje škripanje lobanje, da so jim stopili na glavo. Ležali so na tleh, partizan na belem konju, tega se spominjam zelo dobro. Bele barve je bil. Je hodil okoli, ker so jih pretepali na konju, ampak konj dostikrat ni stopil na njega, dostikrat je stopil in ti ljudje so bili pretepeni, jaz sem videla toliko krvi in toliko groze in toliko vpitja, da to ni za povedat. Maja so v Teharjih nedvomno mučili slovenske civiliste in manjše število slovenskih vojnih ujetnikov. V taborišču pa so bili, po vsej verjetnosti, pred prihodom velikega števila vrnjenih domobrancev iz Avstrije, zaprti tudi hrvaški in nemški vojaki.

7. maja leta 1945 je generalštab jugoslovanske vojske izdal ukaz, da mora 3. armada čim hitreje napredovati v smeri Maribor- Dravograd- Celovec. Naloga jugoslovanske vojske je bila predvsem preprečiti sovražniku, da bi se predal Angležem. Tako sta 10. maja 14. in 17. udarna divizija dobili nalogo, da očistita območje na črti Dravograd- Velenje- Celje- Slovenska Bistrica- Maribor. Tudi 17. divizija je dala eno svojih brigad na voljo odseku za zaščito naroda ali krajše Ozni 3. armade. Ta je imela svoj sedež v Mariboru. Kot navajajo dokumenti 3. armade, je bilo vse pripravljeno za intenzivno čiščenje celotnega območja.
Popoldne, kateri dan ne morem ravno reči, popoldne so jih gnali, mogoče jih je bilo približno sto, stražarjev pa okoli 30. Na vsaki strani so jih čuvali, potem pa so jih prignali do sem, do tega mesta. Tukaj, na tem mestu, so potem čakali do večera, da se je stemnilo, potem so jih pa gnali na mesto, kjer so jih streljali. Medlog. Skozi ta kraj, ki se drži zahodnega dela Celja, so se konec vojne valile kolone beguncev, največ iz Hrvaške. Gospa Matilda Korošec se spominja krajšega pogovora z njimi. Ja, pri Celju so za kruh prosili, ker so bili lačni. Pol sem pa vprašala, kam gredo. So rekli, da gredo na Slovenj Gradec. In zvečer so pa šle te iste kolone nazaj.
Seveda so se te kolone vračale v spremstvu partizanov, ki so jih nagnali v vrtnarijo Medlog. Počakali so, da se je stemnilo, nato pa se je začelo streljanje.
Gospa Korošec se je naslednje jutro peljala po cesti, ki vodi čez travnik v Medlog. Mrliče sem videla ležati navzkriž v tisti grapi, drugega pa ne. Travnik je bil pred pol stoletja prepreden s strelskimi jarki, ki so jih med okupacijo napravili Nemci. Jarke, ki naj bi služili za obrambo mesta in za shranjevanje bencinskih sodov, je po vojni jugoslovanska armada uporabila za množična grobišča, v katera so zmetali predvsem hrvaške civilne begunce in ustaše.
Kmetija pri Fazarincu. Ta kompleks, ki leži na severnem delu medloškega travnika, je bil nekakšen prehodni zapor za ujetnike. Čez dan so begunce, med katerimi so bili po pričevanju tako civilisti kot vojaki, prignali v to hišo. Tu so se morali najprej sleči. Tu, na tem delu, ko je potem tista telegrafica, je bil kup oblek, visok približno tri, štiri metre, visok kup oblek je bil, ker zgleda, da so jih tu vse slačili in da so jih potem v spodnjem perilu gnali naprej. Gospod Kramar se spominja, da je približno deset dni videl kolone ujetnikov, ki so močno zastražene potovale proti kmetiji Fazarinc. Ko se je stemnilo, se je začelo pokanje pištol, ki je ponavadi trajalo do zore.
Razni kriki so bili, stokanje, jamranje. In to se vse sliši. Če tak veter piha, kakor danes piha od tam sem, se to dobro sliši. So gledale roke ven, noge ven, pa polno muh gor. Konec maja leta 1945 je Narodna zaščita nekatere prebivalce Medloga poslala zasipat slabo pokopana trupla na južnem delu medloškega travnika. Zasipaval sem jaz tukaj, kjer stoji hala od Slovenijalesa. To so bili grobovi, dva sta bila vzporedna s halo, eden pa za cesto. Prej so bili že zasuti in po desetih dneh so začele kosti ven gledat. Se spominjate dolžine teh grobov?

Zgornja Hudinja. Grič se nahaja v severnem delu Celja in je danes pretežno poseljen. Med drugo svetovno vojno, približno v smeri vzhod- zahod, pa je tu potekal več kot kilometer dolg protitankovski jarek. Širok je bil približno tri metre, globok pa je dva metra in pol, oziroma tri metre. Seveda je bila tako velika luknja zelo pripravna za množično grobišče. Pa slišim dva avtomobila, enega za drugim, pa poslušam en čas, gledam gor na okno, pa slišim streljanje. Potem so pokali mitraljezi, to je trajalo eno uro.
Gospod Ivan Skalar je doma približno 300 metrov od kraja, kjer je konec maja in v začetku junija, nekaj noči, zapored slišal streljanje.

Majdičeva graščina je bila nadvse pripravna za mučenje ujetnikov. Ima namreč razmeroma veliko vinsko klet, ki je vlažna in temačna.

Slovenski domobrancev, ki so bili kasneje, torej junija, pobiti v okolici teharskega taborišča, gotovo ni bilo več kot 500. Zanje najbrž sploh ni bilo več prostora, zato so jih odvažali drugam. Za poboje Hrvatov, Srbov in Nemcev, je nedvomno odgovorna 3. jugoslovanska armada, ki je od vrhovnega poveljnika jugoslovanske armade, Josipa Broza Tita, dobila ukaz o temeljitem čiščenju. Likvidacije je organizirala predvsem Ozna 3. armade, ki je imela na voljo nekaj bataljonov za tako imenovane posebne namene. Te bataljone je Ozna po potrebi zahtevala od posameznih vojaških enot. Z Ozno 3. armade, oziroma vojaško Ozno, je sodelovala tudi slovenska republiška Ozna, ki je imela podrejene oznovske izpostave po posameznih okrajih. Tako je okrajna Ozna za Zgornjo Savinjsko dolino poročala, da so odkrili grobove raznih oseb, katere so bile zadnje čase likvidirane, vojska pa jih je tako slabo pokopala, da so posamezni udje gledali iz zemlje. Sorodniki teh pogrešancev pa sedaj odločno zahtevajo, da se stvari točno preiščejo in ugotovi, ali so med njimi tudi njihovi sorodniki. Tega jim seveda nismo dovolili, pač pa smo zahtevali od vojaške Ozne, da v bodoče vojska slične načine rešuje bolj konspirativno. Iz tega poročila, ki je bilo maja leta 1945, poslano na republiško Ozno, je jasno vidno sodelovanje z vojaško Ozno. Poleg tega pa se je, sodeč po pisanju, okrajna Ozna za Zgornjo Savinjsko dolino zavedala, da so bile likvidacije nezakonite, sicer od vojaške Ozne ne bi zahtevala, da mora v prihodnje podobne zadeve opravljati v večji tajnosti. Dokument 3. armade, z dne 16. maja 1945, navaja število 25 tisoč pobitih sovražnikov, medtem ko pri navajanju lastnih izgub, uporablja besedo mrtvih. Poleg tega isti dokument omenja, da je bilo s sovražnikovo vojsko nekaj deset tisoč pripadnikov civilnega prebivalstva. Prvi val sovražnikov je bil očiščen. Teharsko taborišče je bilo skoraj v celoti izpraznjeno in pripravljeno za nov transport. Vlak z vrnjenimi slovenskimi domobranci in nekaj sto civilisti, je prispel na celjsko železniško postajo 28. maja. Tukaj so nas sprejeli Slovenci in se je začelo res hudo. Vse mogoče so počeli z nami, pretepanje, poniževanje, ležati smo morali po cesti, na tleh, pa vpiti razne parole, pa se spet dvigniti, pa malo naprej. Poskušali so s konji preko nas, samo so se konji uprli, so bili bolj človeški kot pa oni. Skratka, ta pot iz Celja tja gor, v to taborišče, je bila res huda zadeva. Zraven mene je šel en vojak, en pšeničnolasen in me je včasih tudi sunil, ampak se mi je zdelo, da ne tako navdušeno, če tako rečem. Pa je čisto do mene prišel, pa je rekel, kriči, jaz te moram. To sem videl, da je pač najbrž mobiliziran in je delal, kar je moral delat. Partizanski oficirji v Teharjih so se znašali predvsem nad domobranskimi oficirji. V taborišče pa so zahajali tudi aktivisti in vojaki s terena, ki so iz množice lahko izbirali posameznike. Te so nato mučili in usmrtili. Usmrčeni so bili običajno, torej, tisti, ki je bil še živ, je bil usmrčen s strelom v tilnik.
Gospod Pavle Kogej je v teharskem taborišču pokopaval trupla. Vsakemu mrtvecu je v srajco porinil kamen, poleg tega pa si je v beležko zapisal kraj groba.
V tej dolinici je bilo pa že prej, predno smo mi prišli, je bil skopan dolg jarek. Mogoče je bil kakšnih sto metrov skopan na dolžino in koliko je bil globok, ne vem, ker sem jaz začel pokopavat, torej so bile že vrste trupel. Polagali smo truplo ob truplu in na vsakega smo nametali malo zemlje, mogoče 10 centimetrov, več gotovo ne. Ko je bila vrsta izpolnjena, smo pa drugo vrsto začeli polagat.

Bivša gostilna pri Petričku. Tu se je ustavil avtobus s teharskimi otroki. Ko smo šli z avtobusa, smo v tejle hiši tu, en čas stali na tem dvorišču, potem so nas slekli, vso to obleko, ki sem jo imela na sebi, da mi je ostal samo en predpasnik, še spodnjih hlačk nisem imela. Odpeljali so nas v eno veliko sobo. Tam nas je čakal, mislim, da je bil frizer, mi smo v vrsti čakali, da so nas do golega postrigli. Spomnim se pesmice, je rekla, prišla je ur ' ca, šla je švabska frizur ' ca.

Po svoje otroke pa je nekega avgustovskega dne le prišla mati gospe Albine Podkoritnik, ki je bila izpuščena iz Teharij. Še pred odpustom so jo z možem odpeljali na sojenje v celjski Stari pisker.
Dol so pa rekli, da mora povedat, kaj je delal, je rekel, saj nimam kaj.
Kakor je mama rekla, ne. Kaj? Pol je pa kar rekel tisti sodnik, ki se je predstavljal, da je sodnik, je rekel, ti si na smrt obsojen, ti boš pa, čakaj, ti si na smrt obsojen zaradi jezika, ti boš pa tudi zaradi nemškega jezika odsedela ene tri mesece. Mama je vedno rekla, Pevčev Konrad, sicer rekli so mu Pevčev Konči. To je mama rekla. Vedno. Nikoli spremenila tega. Konrad Pevec, ki je po pričevanju sodil staršem gospe Albine Podkoritnik, je bil pred vojno njihov sosed in znanec iz Hrastnika. Ta človek, ki je nekaj tednov po osvoboditvi prevzel funkcijo zasliševalca Ozne v Celju, je danes star 90 let in živi v Žalcu.

Nekdanji protitankovski jarek v Brestanici pri Krškem. Partizan Ivan Hlebec se je junija 1945 s tovornjakom peljal iz Celja proti Krškemu. In ko sem se ustavil, vidim tukaj dol vzdolž, ko so nemški ujetniki graben zasipavali. Zraven je pa stal Prosenik Zvonko, ker sva se poznala. Je bil blizu tam doma, kjer sem bil jaz rojen, pa sem mu rekel, zakaj dol zasipavate, zakaj ne bi tukaj, da bi cesto usposobili, da ta tankovski graben odpade. Je rekel, kaj ne vidiš, kaj je noter? Pogledam, pa vidim na pol zasuta trupla. Sem rekel, od kod pa to? Je rekel, ponoči so jih pripeljali iz Celja in so jih tukaj likvidirali. Sem rekel, pa toliko. Je rekel, to še ni nič, v Krškem jih je dva bunkerja polna. Več kot sto trupel v tem protitankovskem jarku pa, kot je videti, res ni bilo nič, v primerjavi s pobojem v nekdanjem nemškem protiletalskem zaklonišču, ki so ga izkopali v hrib Rozalija pri Krškem. Tu za menoj sta bila nekoč dva rova, široka približno meter in pol, visoka nekaj manj kot dva metra, njuna natančna dolžina pa nam ni poznana. V te rove so, po pričevanju pokojnega Stankota Žerjava iz Krškega, v juniju leta 1945, jugoslovanski vojaki pognali vojne ujetnike in jih razstrelili. Leta 1949 je okraj Krško izdal nalog, da je treba to grobišče izprazniti in trupla prepeljati v jamo, ki so jo izkopali poleg krškega pokopališča Žedovik. Prevoz posmrtnih ostankov je moral opraviti gospod Ivan Hlebec.
Takoj od kraja, do koder so bila z zemljo trupla zasuta, se je točno videlo ženske, moški in otroci. Noter naprej, kjer ni bilo več zasuto, je bilo razpadlo. Gospod Hlebec trdi, da so bile vse tukaj pobite žrtve, slovenske narodnosti, saj je pri truplih našel tako imenovane Heimetbund karte, ki so jih imeli Slovenci med nemško okupacijo.

Sedež trboveljske Ozne. V teh prostorih so najbrž odločali o tem, koga bodo v Zasavju aretirali in morda tudi likvidirali. Okrožni pooblaščenec Ozne za revirje, Trbovlje, Zagorje, Hrastnik in Hudo jamo, je bil od zime leta 1944 do osvoboditve, Konrad Pevec. Tako je povedal tudi sam v intervjuju, ki ga je leta 1988 objavilo hrastniško rudarsko glasilo Srečno. Delo pooblaščenca Ozne je po preverjenih podatkih opravljal vsaj do 28. maja 1945. V poročilu celjske okrožne Ozne z dne 29. maja 1945, je med drugim zapisano, da je bilo v trboveljskem okraju aretiranih 216 ljudi, likvidiranih pa je bilo 56 ljudi. Pod dokument, ki so ga poslali Ozni za Slovenijo v Ljubljano, se je podpisal namestnik načelnika celjske okrožne Ozne, Marko Selin Forte. Najverjetneje gre za 14- dnevno poročilo. Zato tu najbrž ni navedeno precej večje število pobitih, ki so jih poslali v smrt med 9. in 15. majem. Likvidatorji celjskih premožnežev in njihovih družin, niso vozili daleč. Pokončali so jih v Košnici. Ponoči se je oče zbudil, ko se je slišalo gor drdranje strojnic, je poklical mamo, je rekel, poslušaj, nekaj se dogaja. Seveda, otroci, sva pa s sestro vstale in sva pri oknu stale pa poslušale, ko se je slišalo drdranje strojnic. Naslednji dan je na poti v šolo sošolec gospe Antlogi zaupal, da je z drevesa opazoval likvidacijo.
Rekel je, da so bili tudi otroci zraven in da je ena punčka prosila in ni nič pomagalo, da so jo vseeno ustrelili. Poboji v Košnici so trajali dve noči zapored. V celjskem Starem piskru, od koder so v Košnico pripeljali približno 400 civilistov, je bil v tistem času zaprt gospod Jože Pavlič. Jaz sem bil v celici spodaj in to sem stalno slišal cele noči, kako so otroci jokali, starši, ki so jih potem vodili tja na kamione tukaj zadaj. Avgusta leta 1945 so bili morebitni nasprotniki tedanjega režima že močno očiščeni. V Teharjih je ostalo od več tisoč ujetnikov, samo še nekaj hudo izčrpanih civilistov in približno 300 mladoletnih domobrancev. Veliko slednjih pa ni dočakalo 3. avgusta, ko je predsedstvo Avnoja razglasilo splošno amnestijo. Eno pozno popoldne je prišel ta naš voditelj ali pa eden, ki je imel nadzor nad nami, to je bil en, jaz sem mislil, da je kakšen politkomisar ali kaj, Tomo smo ga imenovali, je prišel in takrat je rekel, torej, tisti, ki ste starejši, že 17 let in več in tisti, ki ste bili dalj časa pri domobrancih, pojdite na eno stran, ker greste v delovno taborišče. No in, takrat so masovno leteli tja, ker so se hoteli rešiti te lakote in vsega tega, tudi taki, ki niso bili, ki so bili samo nekaj dni pri domobrancih, pa mlajši in tako naprej. So šli v to skupino in so jih potem še tisto noč odpeljali tukaj nekje zraven Griže, tam pri Grižah in tam so ti mladoletniki bili pobiti. Na sliki je človek s partizanskim imenom Tomo. Danes živi v Celju. S pomočjo fotografij je Toma prepoznalo nekaj ljudi, bivših ujetnikov, ki so preživeli teharsko taborišče. Med vojno je bil Tomo najprej član Skoja, nato so ga sprejeli v črnomaljsko in kasneje še v celjsko mestno Ozno. Nedvomno je bil poboj domobrancev, četnikov in ustašev, tudi maščevanje za zločine, ki so jih zagrešili med vojno. Tako dokument 3. armade 16. maja 1945 govori o narodni kazni za vse zločine in hudodelstva, ki so jih ti izrodki izvajali nad našimi narodi. Silvo Grgič je bil partizan na Dolenjskem, kjer je bil belogardizem najbolj navzoč. Torej, te ljudi, ki so se pridružili in ki so začeli pomagat Italijanom v borbi proti svojim bratom, proti nam, smo postopoma, vse več, kakor smo ugotavljali njihovih dejanj, tudi krvavih, tako se je vse bolj prežemalo tudi sovraštvo partizanskih borcev do teh ljudi.

To so bili ustaški ujetniki in naši so jih pa po vojni tu likvidirali.
Komisijo, ki je opravila preiskavo grobišča v Medlogu, je vodil kriminalist uprave za notranje zadeve. Ta je po končanem ogledu gradbincem naročil, naj kosti zakopljejo drugam, hkrati pa je, v nasprotju s tedanjim kazenskim zakonom, članom komisije ukazal, naj o najdbi molčijo. Na vsakem normalnem ogledu kraja je moral biti zmeraj zapisnik, tu pa, kjer se je šlo pa, ne za neko navadno dejanje, to je bilo nekaj izrednega, to je sigurno politična stvar, o tem se pa ni smelo pisat. Celjski hrib Golovec. Avgust leta 1996. Latnik gostilne Kljukec je kopal jarek za napeljavo vodovoda, pri tem pa naletel na posmrtne ostanke pobitih v povojnih pobojih. O tem je takoj obvestil policijo, ta pa je obvestila preiskovalnega sodnika. Takoj po izkopu prvih kosti, je mož obvestil pristojne. Reagirali so tudi takoj. S tem, da so za tisti dan prepovedali kopanje dalje. Naslednji dan smo dobili telefonski klic, da je ugotovljeno, da gre za staro nemško pokopališče in da je zadeva ad acta, da lahko kopljemo naprej. Tudi grobišče pri gostilni Kljukec bi najbrž ostalo neraziskano, če ne bi bila o najdbi obveščena širša javnost.
Kmalu se je našel nekdo, ki je s fotoaparatom te zadeve poslikal, pa poklical novinarje in tako naprej, tako da je bilo to v enem dnevu alarmirano na več strani. Takrat so morali tudi pristojni organi reagirat. Nekaj mesecev pri odkritju grobišča pri gostilni Kljukec, pa je bilo nedaleč stran odkrito še eno množično grobišče. Gre za protitankovski jarek, ki poteka prek Zgornje Hudinje. Uradne preiskave se na tem grobišču doslej še niso začele. Da je, recimo, če tole pogledamo, glejte, je lobanjo razbilo na več fragmentov, na več koščkov?
Patolog, profesor Anton Dolenc, je proučeval posmrtne ostanke s celjskega Golovca. Strokovne preiskave so pokazale, da so v golovškem grobišču likvidirali 32 oseb. Od tega je bila ena ženska. Žrtve so bile stare pretežno okoli 30 let. Usmrčene so bile s pištolo. Tukaj je izstopil projektil, ki je pred sabo povzročil lijak. Vidite, saj vam to ni treba kaj dosti pojasnjevat, vidite lijak, ki nedvomno kaže, da je ta strel prišel od spodaj, od zadaj, vidite, tukaj tega lijaka ni in je šel navzgor in spredaj.
Med pobitimi so bili vojaki in tudi civilisti. Celjski kriminalisti so začeli preiskavo o povojnih pobojih. Ta postopek se izvaja na podlagi Kazenskega zakonika, ki med drugim določa, da so poboji vojnih ujetnikov, odvzemanje pravice do nepristranskega sojenja in namerno uničevanje etnične, verske, politične ali socialne skupine, kazniva dejanja, ki ne zastarajo. Opravili smo več razgovorov z občani, ki so takrat živeli ali še živijo na tem območju in kateri so tudi videli kolone ujetnikov in pa takratne vojske, ki so te ljudi vodili na Golovec, nismo pa prišli do nobenega podatka, kdo je to izvajal, mislim, kdo je bil odredbodajalec in kdo je bil eksekutor. Glede na to, da doslej tožilstvo še ni ovadilo nobenega posameznika, osumljenega, da je sodeloval pri pobojih, lahko potekajo zdaj le nujna preiskovalna dejanja. Izkop posameznih grobišč, katerih lokacije so dobro znane, pa po mnenju slovenskih sodišč, ne sodi med nujna preiskovalna dejanja. Pri tem ravnajo po načelu, češ, če so te kosti ležale tam že 50 let, lahko brez posledic za morebitno kasnejšo preiskavo, ležijo še naprej. Predstojnik Instituta za sodno medicino, profesor Anton Dolenc, je pri vprašanju izkopov drugačnega mnenja kot sodišča. Za nas pa, čim dalj časa je od dogodka, oziroma časa smrti, pa do najdbe trupla, seveda, tem manjša je možnost skupinske, predvsem pa, seveda, individualne identifikacije. Če teh ljudi ni več, ki so z njimi živeli, teh posebnosti ni več mogoče s pričami ugotovit, ni več mogoče dobit dokumentacije in tako dalje, potem smo tukaj brezmočni. Mi lahko samo registriramo.
V svoji knjigi Iskanja je Mitja Ribičič, ki je bil nekdanji pomočnik načelnika Ozne za Slovenijo, ta je bila v celoti odgovorna za izvedbo povojnih pobojev in aretacij, zapisal, da je res, da je ta služba prevečkrat prestopila meje elementarne človečnosti. V naslednjem odstavku svoje knjige pa gospod Ribičič nadaljuje, da Ozna in Knoj nista bili nelegitimni, še manj pa zločinski organizaciji. Po pisanju gospoda Ribičiča pa se zastavlja vprašanje, za kakšno naj imamo državo, ki prevečkrat prestopi meje elementarne človečnosti.