Odprti kop - Dosje: (u)sodna zmota

Besedilo, Slike

Premiera: torek, 23. oktober 2007, Vse oddaje

Prejšnja: Pogrešani

Naslednja: Kupna (ne)moč

Kar sem najbolj vesel, da sem še tule dokazal.

Preden bom šel dva metra dol, ker so imeli za morilca. Odstopam od pregona zoper obdolženega Martina Uhernika zaradi kaznivega dejanja umora, ker ni dokazov, da bi obdolženec storil kaznivo dejanje. Tožilstvo, Novo mesto. Gospod Uhernik je to sodbo vso prestal v celoti. Jaz sem se mu danes opravičil v imenu republike Slovenije in v imenu slovenskega pravosodja.

Zjutraj, 12. Avgusta 1974, v potoku Tansec pod Gorjanci najdejo truplo 59- letnega Jakoba Luzarja. Morilec naj bi ga ustrelil prejšnji večer. Truplo naj bi s kraja umora sam, še verjetneje pa s pomočniki odnesel skoraj kilometer daleč do potoka.
V želji, da ga odkrijejo čim pozneje ali nikoli, ga obteži s kamnom. V vasi Gabrje završi. Kdo je morilec? Odgovor je bil pri roki. Martin Uhernik. Ker naj bi bil s pokojnim v sporu zaradi nekaj centimetrov zemlje. Že naslednji dan je bil Martin prvi in edini osumljenec.
So me prišli iskat, pa je rekel tisti ta glavni: " Ne bo nič hudega. Malo se bomo pogovorili. " In so me peljali v gostilno. Sicer sem pa jaz v gostilni zaprosil eno pivo. " Ne, ne boš pil! Najprej boš priznal, potem boš pa pil! " " Tudi za svoj denar, " sem rekel, " ne smem? " " Ne! " Potem je en prišel, pa drugi, pa tretji, pa četrti, jih je bilo skoraj kot čete partizanov.

Soproga Ana je bila druga osumljenka. Možu Martinu naj bi pomagala pri prenašanju trupla. Njo so aretirali pred domačo hišo ob takrat osemletnem sinu Martinu in dvanajstletni hčeri Marinki.
Žalostno je bilo. Ko sva krave pasla pa starejši bratranec, sta prišla dva moška v civilu, tam na parcel, in sva vprašala, kje je mama. Pa pravi: " Očeta smo že dobili, zdaj moramo pa še mamo. " Midva nisva vedela sploh, za kaj se gre.
Očeta medtem iz vaške gostilne odpeljejo v mesto, v novomeški pripor. Na vse načine si prizadevajo dobiti priznanje.
In tam so me spet spraševali do treh zjutraj. To je bilo na torek.

Potem pa so me. Obleko mojo dol, vse, total. Pa njim dati. Potem so mi pa dali eno tako staro obleko, da tudi brajdiči nimajo tako razkopane, kot sem jo imel jaz.

" Ajde, gremo domov. Gresta z menoj. " Midva pa nisva hotela iti. " Ne greva. Dokler mama ne pride, ne greva nikamor. " Pravi: " Če ne gresta, vaju bom pa na vrvico navezal, pa šlepal domov. " Midva spet jokava tam, potem pa tisto se ni zgodilo, kar je rekel, in ko je mama prišla, smo šli skupaj gor. Potem pridemo pa na ta prostor, tukaj je ena češnja rasla, zraven je bila stoenka parkirana. So samo tisti koš pobrali, s hrbta strgali pa vrgli dol. Pa eno motiko je imela noter, jo strpali v stoenko in jo odpeljali.
Hujše, kot če bi se cela vas sesesula. To je bilo katastrofalno. To so hodili po teh njivah še drugi, marsikateri od vaščanov, pa so dol gledali, kaj se dogaja.
In potem v bunker. A vode nič. " Če boš pa še razbijal, da boš vodo klical, veš kaj ti pripada. " Sem se pa znašel. Z rokavov sem tako po steni drsal, da sem tisti belež malo oribal stran, pa lizal tisto steno.

Ja, nisem si upal več potem prositi.

Pa spet gor.
Na tisto.
Vse ti bomo dali, kar boš hotel, samo priznaj. Tudi mercedesa boš dobil. Doma ti bomo zrihtali tisto hišo, ki si jo začel graditi, do konca. Zide bomo tudi naredili, pa tam na Kalcah, ko smo te aretirali. Prav, sem rekel. " Jaz ne morem priznat, če nisem naredil. Jaz nisem noben morilec. " " Boš, boš. "
Starša v priporu. Na kmetiji, kjer ostaneta otroka, poteka obsežna preiskava. Da bi našli orožje, se vključi tudi vojska, kar je bilo tudi za tisti čas neobičajno. Pretaknejo vsak kotiček.
Midva nisva nič vedela. Samo jokala sva, nič drugega. To se zjutraj ni bilo treba nič umivati, si samo solze obrisal, pa si bil dober. Jaz, ko sem hodil v Gabrje v drugi razred, je prišel, ne vem zdaj točno, ali je bil Poreber ali kateri, je imel eno torbo tako šolsko in je iz čajne kuhinje učiteljice in tisto, ki je kuhala za otroke, jih je dal ven, naj se umaknejo, mene pa za mizo, torbo odpre, pa ven strese ene štiri pištole. In reče: " Zdaj boš pa pokazal, s katero pištolo je tvoj oče streljal. " Sem rekel: Z nobeno. Pa jokat sem začel, kaj pa drugega.
Martina in Ano medtem v priporu poskušajo navzkrižno prepričati v priznanje.
Da žena govori, da " Jaz sem že vse priznala ", pravi. " Priznaj tudi ti, pa bo šel en od naju domov k otrokom. Jaz sem že vse priznala. " Kako? Ker ne veš, kod sva šla. Sva šla pa na soočenje.
Ko sva se soočila, ona ni nič govorila, samo jokala. Jaz sem pokleknil, pri njemu, prisegel, pa se je smejal.

" Kaj boš tajil, da nisi naredil? Priznaj, da boš dobil mercedesa. " Potem sem ga pa videl mercedesa. V preiskavi ne najdejo ničesar. Ne orožja, s katerim naj bi bil pokojnik ubit. Ne jutaste vreče, na kateri naj bi ga prenašal. Na oblačilih in obutvi ni nobene sledi krvi. Kriminalist psiholog Emil Smrekar dobi nalogo, da opravi nekaj pogovorov z zakoncema v priporu in da Martina Uhernika preizkusi na detektorju laži. Po njem se ni mogel odločiti, ali je storilec. Ni bil dober primer za poligraf, ker je bil že prej precej spraševan, o vseh detajlih tega kaznivega dejanja in je že vse vedel. V tem primeru pa je malo bolj problematičen izid oziroma izhod oziroma ni mogoče pričakovati, da bo rezultat preveč zanesljiv. Vendar jaz sem kot v zvezi s poligrafom spoznal primer. Govoril sem pravzaprav nekajkrat z gospodom Uhernikom in tudi z njegovo ženo. Poznal sem detajle in okoliščine. Nikjer ni bilo nobenih takih materialnih dokazov, da je Uhernik zares storilec.
Toliko so me dol prevrnili, ker se nisem hotel slikati. Čez to mejo pa še čez tisto. Pa se valjal.

Kri mi je špricala za nohti.

Kaj so hoteli od vas tukaj? Kaj so hoteli?
Da bi me snemali. Da bi tisto sliko in kako sem držal orožje. Ko je bil že tam, naj bi bila žena, da bi mi sporočala, da zdaj prihaja in jaz da sem pa tukaj držal orožje in ga ustrelil.

To je vsa umetnija. In potem da smo pa, to še moram povedati, da sva ga zvlekla gor v gozd. Jaz da sem ga pazil, da ne bo ušel. Če je mrtev, potem ne bo ušel. Njega sem pa zagnal v jutovo vrečo. In potem da sva ga stlačila noter, odnesla gor. En čas da sva ga nosila, en čas vlekla, tako. To bi bilo vse. Takšna je bila zgodba, ki naj bi jo v priporu zasliševalcem povedala Ana Uhernik. Kot se je izkazalo kasneje, so ji uboj opisali drugi, ona pa je zgodbo le potrdila. Tako je izgledala tudi rekonstrukcija dogodka na kraju uboja.
Se je videlo, da ni znala te poti pokazati, ampak se je njej pomagalo, kako bi rekel, nekdo, zdaj jaz se ne spomnim, kdo je to točno pokazal, recimo v tem smislu, tukaj sta nesla truplo. Ona je pač tam potem šla, kot je bilo rečeno. Se pravi, to se zanesljivo spomnim, da ona ni znala pokazati od začetka pa tako pot, kod naj bi truplo prenašala. Rekonstrukcijo in celotno preiskavo je vodil preiskovalni sodnik Janez Smolej. Takrat je bil sodnik začetnik, danes je predsednik novomeškega sodišča. Tokrat prvič javno pojasnjuje svojo vlogo.
Pri tej rekonstrukciji je bila navzoča samo žena obdolženca oziroma saj je bila tudi sama obdolženka, in pač napisali smo to, kar je ona pokazala. In na vse to njen zagovornik ni imel nobenih pripomb. Jaz je nisem mogel usmerjati, če sem bil prvič v življenju na tistem kraju. In sploh enostavno nisem vedel, kje so pri ogledu našli posamezne sledi, krvne madeže ali še karkoli drugega, jaz zdaj na pamet ne vem, kaj vse je bilo takrat najdeno. Udeleženci ogleda pa povedo, da so razen Ane vsi vedeli, kje je potekala pot do potoka. Policija je namreč ob prvem ogledu kraja uboja tam pustila označbe, celo cigaretne ogorke in papirčke.

Ana Uhernik v priporu podpiše priznanje.
Tako naj bi ji v pismih iz druge priporne celice svetoval mož Martin. Ker pisava ni bila njegova, jo prepričajo, da si je poškodoval roko, zato zanj piše nekdo drug. Kdo jih je v resnici napisal, je raziskoval tudi novinar Vojko Zakrajšek.
Podatknjena pisma, ki jih je pisala zapornica Adela Polanec, lahko povemo njeno ime, ker ta ženska je enostavno izginila iz tega sveta. Ta pisma podobne vsebine pa so najbrž bila večkrat uporabljena v takih postopkih. Za takratno preiskavo je najprej dati samo eno oceno, bila je katastrofalna. Torej površnost in tudi brezbrižnost pri delu so dokazali tako policisti, kriminalisti, kot tudi preiskovalni sodnik, tožilstvo se je tudi zelo medlo in površno ukvarjalo s to zadevo, tako da na koncu je rezultat tak, kakršen je. Ko so mi prigovarjali v priporu z njo v Novem mestu, da je bila pač gospa v precejšnji stiski, ker sta bila doma dva majhna otroka takrat in je bila pravzaprav njena intelektualna sposobnost, celo to se spomnim recimo, da je bila nekako zožana, ker je bila kar fiksirana na te težave, katere stiske je doživljala v zaporu.

In je želela iti domov.

Če se jaz prav spominjam, je na prvem zaslišanju dejanje zanikala. Po tem, po določenem času dejanje priznala, o tem obstoji pač sodni zapisnik, pa spet zanikala, pa spet priznala. Skratka nekajkrat je izjavo spremenila. V tistem hipu nihče na sodišču ni vedel, da naj bi se pojavljala določena pisma ali listki, na katerih naj bi nekdo na obdolženko vplival ali ji sporočal, da naj dejanje prizna ali ne.

Ana in Martin v priporu preživita sedem mesecev in enajst dni. Šoloobvezna otroka ostaneta sama. Redki so želeli ali upali ponuditi pomoč.

Botra nama je kuhala, prala.
In zjutraj je bilo treba ob štirih vstati, obleči, sva šla gor. Tukaj sva morala nakrmiti tri glave govedi, tri prašiče, kokoši je bilo nekaj. Potem pa spet. Zjutraj ob pol sedmih sva nekje dol prišla, potem se pa preobleči pa v šolo iti. To je bilo sedem mesecev non stop, kot violina. Hodile so socialne delavke gor in se z nama posvetovale, češ do tega je prišlo, morata teto in strica ubogat, morata bit potrpežljiva, saj bo enkrat tega konec, pa vse take stvari. Da bi pa kdo se tako zanimal, kot se danes za cigane zanimajo, verjemite mi, da ne. Jaz sem hodila v šolo v maminih škornjih pozimi, ko je imela številko 39.
Teta je dala od svoje hčerke, ki je bila v Belgiji, čevlje, take z bolj visoko peto. Številka je nekje odgovarjala. Midva sva šla domov, zahvalila sva se ji, pa sva šla domov. Zdaj pa ker ni mogla hoditi, sva jih pa malo posekala. Tako, da je lahko hodila. Za vsakdanjo rabo doma, za hodit.

Prvo sojenje. Zakoncema Uhernik zaradi uboja in pomoči pri dejanju grozi skupaj desetletna zaporna kazen. Osem let zahteva tožilstvo za Martina, dve za Ano. Senatu predseduje sodnik Janez Kramarič. Zaradi pomanjkanja dokazov oba oprosti. Meni je bila dodeljena v sojenje po končani preiskavi. In ker sem ugotovil v senatu po pretehtanju dokazov, da so sami posredni dokazi, sami indici, da nikakor ni dovolj dokazov, da bi se lahko kar nekoga spoznalo za krivega, pomeni, če je sodišče v dvomu, to pa je bil najmanj močan dvom, je treba odločit obtožencu v korist, to se pravi ga oprostit. In mi smo to mirne duše naredili in tudi sam kot predsednik senata takratni, sem pisal seveda tudi za sodbo in jo utemeljeval, sem to naredil mirne vesti in to mirno vest imam še sedaj, pa seveda še toliko bolj. Tožilstvo se pritoži na višje sodišče, pritisk na Uhernikova se nadaljuje. Martin prejme več anonimnih pisem, ki ga nagovarjajo k plačilu, da se na vse skupaj pozabi. Ani pošljejo montirano fotografijo moža z domnevno ljubico. Ves čas jima na domu prisluškujejo.
Oni v pogovorih niso zaznali ničesar takega, celo kregala sta se, prepirala sta se o tem. Martin Uhernik je ženi rekel: " Pa kaj si šla priznat. " Očital ji je to, vendar mu je pač odkrito priznala, da je šlo za to, kar smo že omenjali. Pritisk in obljuba, da se bo vrnila k otrokom lahko, če bo priznala. Zadaj je bilo pa napisano v spomin in je njim bolj verjela, kakor meni. Ker jaz te ženske v svojem življenju nisem nikdar videl pa tudi jaz nisem nikoli, to se sploh ne ujema, da bi bil jaz to, če s tem primerjamo, ko se bolj vidi. Hoteli so razkopati, da vam odkritosrčno povem, najin zakon. So hoteli, da bi se midva prepirala. Kakšnih stikov s pokojnimi, ona bi vse izdala.

Vrhovno sodišče na pritožbo tožilstva odloči, da zadevo Luzar vrne v ponovno sojenje pred novomeškim sodiščem. Julija 1977 se to začne. Novi sodnik je Anton Trunkl. Na podlagi istih dokazov kot v prvem sojenju, ju obsodi. Na osem let zapora za naklepni uboj, dve leti zapora za pomoč. Izkušeni vrhovni sodniki razmišljajo, da bi bila bolj na mestu obsodilna sodba in domnevam, da je senatu, ki je potem drugič sodil, to bilo nedvomno pred očmi. Že leta upokojeni sodnik Trunkl se na vprašanja novinarjev ne odziva. Dvoje ostaja brez odgovora.
Če je bil prepričan v krivdo, zakaj je torej ob možnosti 15- letne zaporne kazni Uherniku za naklepni uboj dosodil osem let. In zakaj mu je, ko je prestal kazen na Dobu, ponudil pomoč pri dokazovanju nedolžnosti, ki jo je Martin seveda zavrnil. Tožilstvo presenetljivo predlaga vrhovnemu sodišču, naj Ano Uhernik oprosti dveletne zaporne kazni. Tako tudi stori z razlago: To, za kar je bila Ana Uhernik spoznana za krivo, ni kaznivo dejanje. Bila je namreč obsojena za kaznivo dejanje pomoči storilcu, po kazenskem zakoniku pa se za tako dejanje ne kaznuje tisti, ki mu je storilec zakonec. Dve leti zapora so dodali Martinu. Z desetletno kaznijo je tako odslužil tudi ženi očitano dejanje. V fazi sprejema je bil v tem oddelku, kjer smo trenutno. Potem je bil razporejen na oddelek in potem je bil razporejen na delo. V začetni fazi obsojenci z višjimi kaznimi niso mogli delati na prostosti, pač pa so delali v delavnicah. Martin je bil zelo primeren zapornik, brez problemov, neopazen, redno je bil zaposlen, tudi v sobi je bil bolj odmaknjen od drugih, ni prihajal v konflikte, niti ni bil disciplinsko problematičen. Delal je po 12 ur na dan, se pravi, da je delal nadure.

15 let sem bila stara. Treba je bilo iti s trebuhom za kruhom. Ni bilo ne za sol, ne za kruh, ne za nič. Brat je bil še v osnovni šoli. Potem nekje decembra sem se zaposlila v pralnici v bolnici, kjer sem še danes.

Revno plačo. Tisto bi lahko ona, namesto da bi sama sebe vzdrževala in zase skrbela, je pa za vse štiri vogale. Za mene ni bilo treba, sem dobil prehrano gor na Dobu. Mati Ana ni bila nikoli zaposlena. Kmalu jo izda tudi zdravje.
Marinka s plačo perice poskrbi za Martinovo šolanje na srednji strojni šoli v Ljubljani. Oče Martin si s pridnim delom po treh letih najstrožjega oddelka na Dobu prisluži selitev v pol odprti oddelek, delo tudi na prostem in občasne izhode.

Čez teden sem zaprosil, da sem šel pogledat, kako se kaj uči, kako ga imajo kaj pod komando, pubertetniki so bili tako bolj muhasti. Sem rekel: " Dajte ga držat, da bo saj on prišel do poklica, če že hčerka ni. " Oče, ko je prišel, mi je zmeraj dal kakšnega jurčka, kakšen dinar, če ga je le imel. Pa stisnila sva se, jokala sva. Težko je bilo. Samo čakal sem, da bo enkrat prišel dan, da bomo spet skupaj doma vsi štirje.

Martin Uhernik je v pogovorih z osebjem, s pazniki in tudi soobsojenci vedno trdil, da je nedolžen.
Pač mi se v te njegove trditve nismo smeli poglabljati, ker za nas je predvsem važna sodba in mi izvajamo sodbo.

Osem let je Martin odslužil v zaporu na Dobu. Zadnji dve leti, kot vzoren zapornik, na pogojni prostosti. Bitko za dokazovanje nedolžnosti je začel prvi dan v zaporniški celici. Od maršala sem dobil: Tovariš Martin, praviš, da si nedolžen in da trpiš na Dobu. Oprosti, tudi jaz sem trpel v Mariboru. Pa žig, podpis. Kaj si hotel. Kdo je tisto sploh, ali je dobil v roke ali ni. Tudi celo, ko smo gospodu Drnovšku pisali, takrat, ko je bil predsednik stranke ali države, kaj jaz vem. V glavnem doma sva ga s sestro sestavila, najin oče je bil zraven, pa smo sestavili tisto, potem sem pa v Ljubljano nesel, prav v Ljubljano na pošto, priporočeno in od tistega ni bilo nič odgovora. Potem sva pisala Bizjaku za človekove pravice, nobenega odgovora. Uhernik začne iskati odvetniško pomoč. Piše takratni jugoslovanski legendi Filu Filoti. Ta celo prileti v Slovenijo. Po denarju zahteva še prevod dokumentov. Tam je njegove pomoči konec. V 23 letih borbe za obnovo postopka Martin odpre še mnogo vrat.
Po tem sva šla pa k tistemu odvetniku, ki je bil slabši kot en pastir. Tisti odvetnik ni bil nič prida, plačeval sem ga, s sodiščem je pa potegnil.
Koliko je šlo pa denarja za to?
Denarja je šlo pa toliko, da sam ne vem. Jaz sem stradal, hčerka se je zaposlila, namesto, da bi jaz zanjo skrbel, je pa šolo pustila, namesto, da bi se šolala, se je pa zaposlila, da je skoraj štiri vogale držala pokonci.

Družina Uhernik z največjo spoštljivostjo govori o nekdanjem sodniku Janezu Kramariču. Ne le zato, ker je Uhernikova na prvem sojenju oprostil, bolj zato, ker je verjel, prvi in dolgo edini, da Martin ni storilec. Kljub temu, da ni običajno, da sodnik obsojenemu pomaga iskati dokaze, ki spodbijajo sodbo sodniškega kolege, je to storil. Sredi 90. let prejšnjega stoletja je bil z mesta kazenskega sodnika v Novem mestu premeščen za sodnika za prekrške v Črnomelj.
Ker sem bil jaz prepričan, vest mi je to velevala in prepovedala sklep na podlagi ocene indicev, da ni, sem rekel: " Prav, pa gremo v to. Zbirajte dokaze. " To je trajalo ne samo v času, ko je bil on zaprt teh osem let, ki jih je prestal v zaporu, pa še naprej skoraj 23 let.

Toliko časa so poskušali dokazati, da Uhernik ni imel ne motiva, ne orožja za uboj soseda Luzarja, da so na sojenjih slišali le obremenilne priče, večinoma žrtvine sorodnike ali bližnje iz vasi Gabrje, kjer je takrat vladala revščina, le domačega vina, pravijo, je bilo dovolj.
Večkrat sem napisal, da so Uhernika osumili, obtožili in kasneje obsodili na podlagi pijanskih govoric. Zdaj če vzamemo, da je bil potem to umaknjen pregon, pomeni, da smo imeli prav. Spisanih papirjev, pritožb, zahtev za obnovo postopka, Martin Uhernik in Janez Kramarič niti ne štejeta. Novomeško tožilstvo in sodišče, pa višje sodišče v Ljubljani se upirajo. Še leta 2000.
Okrožno sodišče v Novem mestu. Zahteva Uhernika za obnovo postopka se zavrže. Navedbe Martina Uhernika, da je treba zaslišati dodatne priče, niso razlog za obnovo postopka, saj je bilo že večkrat dokazano, da ga kritičnega večera na poti domov ni videl nihče.
Višje sodišče Ljubljana. Pritožba obsojenega Uhernika se zavrne kot neutemeljena. Domnevne pomanjkljivosti pri policijski preiskavi so bile znane že med sojenjem, ugotovljeno je bilo, da niso vplivale na obstoj obsojenčeve krivde. Gordijski vozel preseka vrhovno sodišče leta 2003. Odloči, da je treba nekatere dokaze izvesti, priče zaslišati, šele potem soditi, koliko so ti dokazi vredni. Za dokazovanje nedolžnosti je to prva svetla točka. Finančno osiromašeni Uherniki iščejo zagovornika. V obrambo se vključi odvetnik Jože Hribernik.
Sodba sploh ni imela nobenih dokazov. Sodba, ta primer je tipičen šolski primer indične sodbe. Skratka, vse je baziralo na nekih posrednih dokazih, indicih, pri čemer pa seveda ta indični krog ni bil sklenjen. Kadar bazira sodba na indicih, morajo biti vsi indici, kot se temu reče, v krogu, ki je sklenjen, skratka da stvar ne pušča nobenega dvoma. Tukaj to ni bilo. Bili so dejansko nekateri indici, kar lahko rečem, za lase privlečeni, posiljeni in seveda me niso prepričali. Motiv za uboj. Spor zaradi 20 centimetrov poti ob Uhernikovi in Luzarjevi zidanici. Kraj si je dva dneva pred ubojem ogledala dvočlanska komisija krajevne skupnosti, ki jo je tja poklicala pokojnikova hči. Luzar in Uhernik se razideta prijateljsko, sosedje pričajo drugače. In kdaj bi se vidva naj z Jakobom sprla in zakaj naj bi se sprla?
Nobenkrat se nisva. Še pomagal sem jim v vinogradu in doma v poslopju. Tako da smo bili v strašno dobrih odnosih. Nismo imeli nikoli nobenega spora. Bodlo je v oči to, da se zaradi tega, kar se je njemu očitalo, ne ubija. To je bilo prvo. Seveda to je premalo. To je občutek, ki se ti porojeva in na podlagi takega občutka ne smeš nobenega sklepa sprejemati ali si ustvarit mnenja. In kot tudi sam ni bil človek, Uhernik, ni bil človek, ki bi bil agresiven, ki bi imel kriminalno preteklost in za katerega bi te okoliščine kazale, da je pa morda le zmožen tudi česa takega narediti zaradi zgolj nekega maščevanja. Pri čemer je treba še poudarit to, da parcela ni bila od pokojnega Luzarja, ampak od njegove žene, ker on se je tja priženil. Kljub zahtevam obrambe nikoli v 30 letih ne preverijo zemljiške knjige, ne upoštevajo prič, da so pastorki Luzarja ves čas opozarjali, da je mama lastnik zemlje in ne on. Zato, da se ne more z Uhernikom dogovarjati, kje bo ta gradil. Danes že pokojni Rado Ucman je bil na prvih sojenjih obremenilna priča. Uhernika naj bi slišal o gradnji zidanice govoriti naslednje: Sem delal in bom delal, pa magari je moja smrt ali koga drugega. Zemlje bo dovolj za vse. Tik pred smrtjo pričo izda vest. Podpiše izjavo, da tega Uhernik nikoli ni rekel. Da je pričal, ker ga je v to prisilil takratni UEV. Sicer so mu zaradi nekega kaznivega dejanja grozili s petletno zaporno kaznijo. Orožja sploh ni bilo nobenega najdenega. Našli so potem, se tudi ne ve točno, s kakšnim orožjem naj bi bil ta ustreljen. Uhernik ni imel nobenega orožja. Potem je policija našla neko orožje, ki bi lahko prišlo v poštev, pa je to orožje na policiji izginilo.

Gre za puško, so kasneje odkrili, kdo jo je komu prodal z opozorilom, da je bil s to puško nekdo umorjen, naj tega ne obeša na veliki zvon. Seveda, šlo je za nakup na črno, vendar se je ta človek, ki je kupil puško z odrezano cevjo, ne vem iz kakšnih razlogov, vendar ravnal je pošteno, odločil in je tudi po tolikih letih, skoraj po 30 letih to tudi povedal na sodišču.
Uhernik ima še danes na zalogi sedem prič, ki niso bile nikoli zaslišane, da bi potrdile njegovo plat zgodbe. Je policija sicer zaslišala okoli 230 ljudi, od tega jih je bilo po podatkih iz sodnega spisa vsaj 18, ki niso imeli alibija za čas umora. Ampak se je kasneje izkazalo, mislim, da je številka 15 takih, ki so bili tako vinjeni v času umora, da tudi niso mogli vedet, kje so res bili takrat.
Tega jaz seveda ne morem komentirat. Sodišče, ko vodi preiskovalni postopek, je vezano praktično na dokaze, ki jih sodišču ponudi policija. Ves ta predhodni postopek je izpeljala policija in vse te okoliščine, ki so danes znane iz medijev bodisi ali iz raznih vlog, meni ali sodišču takrat niso bile znane. Alibija Martin Uhernik ni imel. S soprogo naj bi usodnega večera žrtev počakala na njivi. Ubit je bil med 19. 30 in 20. uro zvečer. V tistem času so se Uhernikovi iz zidanice šele vračali domov v Gabrsko gorco. Nihče ni temu verjel. Uhernik je ves čas navajal, da so šli domov žena, oba otroka in da so šli tam mimo enih sosedov in da je bila tam ena deklica, s katero so se pogovarjali takrat. Tega podatka ni nihče razčistil. Pa noben jih ni šel zaslišat. So rekli, da so premladi. Saj res, ena je že v šolo hodila, ena pa tudi ne. Ona pa ni še hodila. Pa so se s tistimi odpadlimi jabolki igrale pred skednjem. Irena, dekletce iz Gabrja, je danes skoraj 40- letnica. Sodišča so vsa leta zavračala zahtevo, da jo zaslišijo. Tudi ko je postala polnoletna. Češ da so druge, kredibilnejše priče že povedale, da Uhernika tistega večera ni videl nihče. Irena se do danes res ni povzpela po družbeni lestvici, toda ostal ji je otroški spomin na strica Uhernika iz Gabrja. In tako je tudi pričala. S sestro sva se igrali pri vodi, to so bile šolske počitnice, sva se igrali pri vodi in on je vsak večer hodil domov, petnajst do sedmih. To je še stara mama zmeraj govorila, kadar Ave Marija zvoni. Vsakič, ko je šel mimo, je imel tudi za naju dve sladkariji ali čokoladice ali bombone. Tako da se tega dogodka zelo dobro spominjam. Edino zjutraj, ko smo vstali, ni bilo pa nobenemu nič jasno, karkoli se je zgodilo. Da smo šele potem vedeli.

Koliko ste bili stari takrat? Sedem let.
In nihče vas takrat ni povprašal?
Nič. Potem, ko sem se jaz poročila, me je gospod Uhernik Martin našel tukaj v Žabji vasi, v Avševičevi ulici. Prosil me je, če bi bila pač za pričo. Rekla sem, da lahko. In to je bilo to. Njeno pričanje na sodišču je bilo naenkrat, po 32 letih, končno dovolj za umik obtožnice zoper Uhernika.
S tem, da je priča izpovedala, da je obdolženca in njegovo ženo opazila, ko se je kritične noči oziroma večera vračal domov, je prekinjen krog indicev, zaradi česar ni bilo dovolj dokazov za vložitev nove obtožbe.
Josip Franc, ki je bil eden od mnogih tožilcev novomeškega tožilstva, ki so se vsa leta upirali obnovi Uhernikovega postopka, je takoj zatem odšel med odvetnike. Od Ane Uhernik izsiljenega priznanja niso nikoli pojasnili. V drugem sojenju so celo ugotovili, da so nanjo res vplivali, končali pa s stavkom: A vendar je uboj priznala. Poglejte, mi smo obdolženko normalno zasliševali, da je dejanje opisala tako, kot ga je pač želela. Temu je sledilo soočenje in prav pri vseh soočenjih je žena običajno padla na kolena, dvignila roke, pa je rekla: Martin, oprosti, midva ga res nisva. In to je tudi v zapisniku enostavno tako zapisano. Skratka, v preiskavi je napisano dobesedno tisto, kar se je v razpravni dvorani ob zaslišanju dogajalo.
Janez Kramarič, ki mu sporni dokazi niso zadoščali za obsodbo, gentelmensko nima slabih besed o dolgoletnem kolegu sodniku, ki je Uhernikova z istimi dokazi obsodil. Vsak sodnik ima pravico dokaze ocenjevati po svoje. Oba sta ravnala zakonito, pravi.
Vest je tista. Človečnost ste rekli vi, jaz rečem temu vest, ki mi je vedno tudi velevala, ko sem šel iz razpravne dvorane, ali sem prav naredil ali nisem prav. Če sem šel mirne vesti iz razpravne dvorane, sem naredil prav. Pa če je inštanca trikrat ali pa štirikrat zadevo okrog obrnila, kot se temu preprosto reče. In to je to.

Policija nikoli ni iskala pravega motiva za uboj Jakoba Luzarja, tudi storilca ne. Ta je očitno še vedno na prostosti. Ker pa je od uboja minilo 32 let, mu za to kaznivo dejanje, tudi če bi ga našli, ne morejo več soditi. Žrtev, Jakob Luzar, je med vojno prestal taborišče na Rabu. V 60. in 70. letih je njegova beseda veliko štela. Sodeč po sodnih spisih je bil priča na sojenju, kjer so zaradi pljuvanja v Titovo sliko v neki gostilni dva vaščana obsodili in poslali na Goli otok. Pričal je tudi proti trem krivolovcem. Na kraju Luzarjevega uboja so našli tudi jakno, ki je bila last matere enega od njih. Preiskave v tej smeri niso nadaljevali.
Seveda so bile govorice, da je bilo tam nekaj neraziskanih umorov v preteklosti in zato naj bi policija dobila ukaz, recimo z vrha, kje je to bilo, ne vem, da mora za vsako ceno razrešit ta umor in ga pojasnit.
Ali je bil zadaj še kakšen skrit namen, tega ne upam reči, tega ne morem, ali da bi prikrili pravega storilca, tega seveda ne mislim. Ampak dejstvo je, da se s tem niso ukvarjali dovolj, da so se prehitro zadovoljili z nekimi zelo skromnimi indici in da so najprej skratka določili nekoga, ki naj bi bil kriv, nekoga, ki naj bi bil morilec, potem so pa iskali nekakšne dokaze, s katerimi so to svojo zgodbo pokrili.
Ali so bili kakšni pritiski na sodišče, da je treba zadevo rešit kakorkoli?
Ne, absolutno nobenih. Absolutno nobenih. Šlo je za klasičen umor, klasično kaznivo dejanje. Ni bilo ne pritiskov s strani mojega predsednika, takratnega predsednika okrožnega sodišča, ne s kogar koli s policije, ne s strani tožilstva, ampak se je vodil povsem normalno. Tako trdi tudi takratni prvi kriminalist v Novem mestu, danes upokojeni Milan Lah. Za javnost ima le eno sporočilo, da se zadeve ne spomni. Pa vendar nam v telefonskem pogovoru, edino v tega pristane, pove.
Policija ni odgovorna, da smo imeli neraziskana kazniva dejanja, nikakor! Če je bilo preveč s strani tožilstva zavrnjenih ovadb, sem naredil med mojimi pravo revolucijo. Če zbrani dokazi niso bili dovolj za tožilstvo, bi lahko ovadbo zavrgel. Zanimivo, da je Milan Lah leta 1978, ko je Uhernik že prestajal kazen na Dobu, v strokovni reviji Varnost postavil pod vprašaj delo svojih kriminalistov. Hud spodrsljaj pri zavarovanju kraja uboja, ni uspelo najti krvnih sledov žrtve, čeprav je nemogoče, da bi ob tako dolgem prenašanju ne prišla v stik. Rekonstrukcija je potekala v nemogočih, deževnih pogojih. Ni bilo odkrito orožje. Kriminalisti so bili že drugi dan prepričani, da je storilec Uhernik, niso iskali drugih motivov. Skratka delali so po liniji najmanjšega odpora. Spornih metod takratne policije javno danes ne potrdi nihče. Pri izsiljevanju priznanj so si pomagali z udarci, z opijanjem prič, tudi še z elektrošoki. Čeprav Martin ne ve, da so prav slednje uporabili pri njem v Ljubljani v času pripora.
Zdaj pa čisto mirni bodite. Sem gledal v strop, pa tisto je snemalo. Po stropu je tako pokalo, kot da vse strele tolčejo, kakor jih obstaja. Ali mislite, da je mogoče danes s takimi dokazi, tako zbranimi dokazi, kot je bilo v zadevi Uhernik, še napisati obsodilno sodbo?
Jaz upam, da ne, ampak bojim se pa, da to moje upanje ni čisto upravičeno. Namreč pri policiji se pojavlja ta problem, da tendenca je, da bi se odkrilo kaznivo dejanje. In to čim prej. Ni nujno, da je to toliko negativen ali pa da je to pokvarjen ali kaj takega, v resnici je prevelika motivacija zgolj za odkrit kaznivo dejanje, ne pa odkrit resnico. Ana Uhernik moževe oprostitve ni dočakala. Umrla je pred 15 leti, bolna, stara 55 let.

Njej so živci včasih tako odpovedali, da jo čisto zvilo. Palec je imela stalno tako zvit.
To jo je tudi pobralo. Saj ni bila drugače poprej bolna. Več sem bil jaz, kot ona. Ampak jaz sem bolj fizično trpel, kot je ona. Bila pa je za vse kot tavžentroža. Kaj bi rekla, če bi doživela vašo oprostitev?
Ha! Obesila bi se mi za vrat. Jaz sem si prizadeval na vse strani.

Umaknjeni obtožnici zoper Uhernika sledi opravičilo ministra za pravosodje. Za Martina je bil to dan, ko se je vnovič rodil.

Opravičil sem se v imenu države, to se pravi v imenu republike Slovenije in v imenu slovenskega pravosodja. Mislim, da je potrebno tudi to poudariti, kajti šlo je res za zelo hudo sodno zmoto in zgodba, ki sem jo imel priliko slišati, me je res pretresla.
Ali ste se vi, kot predsednik sodišča, kot Janez Smolej opravičili Martinu Uherniku oziroma ali se vam zdi to primerno, se boste, če se niste?
Ne, jaz se nisem. In se tudi ne bom. Razlog je zelo preprost. Kot preiskovalni sodnik, ko sem bil neposredno vpleten v ta primer, sem delal pošteno, po zakonu in nisem ničesar takega storil, s čimer bi zavestno ali na nek način kršil pravice obdolženca ali poskušal škodovati. Ker če je temu tako, potem bi se moral najprej ali pa celo pred nami opravičit nekdo na vrhovnem sodišču, ki je to odločitev sodišča potrdil, dokončna je bila odločitev vrhovnega sodišča, še več, za eno petino so mu kazen zvišali. Končni izid seveda kaže na to, da pravna država deluje, ker je sodstvo sposobno popravljat svoje zmote. Tukaj je očitno šlo za sodno zmoto ob prvem sojenju in sodišče samo, sodni sistem je zagotovil, kolikor seveda se to glede na vse, kar se je gospodu Uherniku po krivici zgodilo, sploh mogoče, zagotovil, da se je ta zmota popravila. V času sojenja Uhernikoma je ustava iz leta 1974 že prepovedovala izsiljevanje priznanj in izjav, jamčila spoštovanje človekovega dostojanstva v sodnih postopkih, za po nedolžnem obsojene pa je že takrat predvidevala rehabilitacijo in povrnitev škode. Torej se primer Martina Uhernika lahko ponovi danes v Sloveniji? Zdaj ne bi mogel reči, da se lahko ponovi enako sojenje, sojenje z enakimi procesnimi standardi, da pa se lahko še vedno zgodi sodna zmota in da bo kdaj obsojen tudi kakšen nedolžen, tega pa noben pravni sistem ne izključuje.

Ne, z izsiljenimi priznanji, če je do tega prišlo, in s spornimi metodami prav gotovo ne, je pa seveda treba povedati, da je bilo v nekdanjem političnem sistemu sodb, kjer so bile take metode uporabljene, ne samo na desetine, tudi ne samo na stotine, ampak da jih je bilo več kot tisoč.
Odvetnik družine Uhernik je vložil odškodninski zahtevek za škodo, ki je bila tako ali drugače povzročena. Za trpljenje, izgubljena delovna leta in zaslužek, dobrih 200 milijonov tolarjev. Koliko je zdaj pravzaprav primerna odškodnina za to, da ti uničijo družino? To je zdaj vprašanje. Skoraj osem let v zaporu, doma dva otroka, lačna, zasramovana.

Ne vem, kakšna je primerna odškodnina. Ampak seveda nekaj je treba zahtevat. Mi smo dobili zelo bagatelne stroške, sodišče v Novem mestu je Uherniku priznalo, moram reči, zelo malo, ker so uporabljali stare tarife in tako dalje. Mi se zoper to nismo pritožili, ampak še to niso plačali zdaj. Tako da Uhernik do danes še ni prejel niti tolarja. Gotovo je tu treba slediti merilom, ki so uporabljena v podobnih primerih. Sam sem rekel, da čeprav je ta primer zelo enkraten, vendar pa če gledamo vso sorazmerno dolgo obdobje od leta 45 naprej, potem pa vidimo, da ni osamljen. Da je bilo primerov, kjer je prišlo do zelo hude kršitve človekovih pravic in do sodb, ki niso temeljile na uporabi prava, v zelo velikem številu primerov in pač odškodnine, ki so v takih primerih doslej v veljavi, so gotovo nek kriterij tudi za naprej.
Denarja ne obstaja, kar sem jaz dal skozi in družina. Kaj smo dali vse, trpljenja noter vloženega. Sploh ne obstaja denarja. Let mi ne bodo vrnili nazaj, mladosti isto, kakor sem imel, nikoli in nikakor, pa tudi zdravja ne.
Kaj pa za vaše otroke pa za nečake vaše?
Jaz jim želim samo vse najboljše, da ne bi tako trpeli, kot sem jaz trpel. Da bi bolj srečno živeli. Pa če bom zdrav, jim bom tudi pomagal, da bodo uspešno in zdravo naprej živeli.

Če je družina, da se res med sabo razume, da se spoštuje očeta, mater, ali pa brate, sestre, jaz mislim, da se da marsikaj naredit.

Največja želja bi mi pa bila, da bi bila še mama tukaj med nami. Samo žal, žal edino sliko lahko še vidim.

Če nekdo osem let presedi v zaporu in ni obsojen pravnomočno na osem let, mu prav gotovo pritiče kar solidna in primerna odškodnina. In prepričan sem, da bo gospod Uhernik tako odškodnino tudi dobil. Po podatkih, ki jih pač imam, obsojenec z ničimer ni sam prispeval k temu, da je bil po krivem obsojen, tako da odgovornost je na strani države. Temelj za odškodninski zahtevek pa po moji oceni ne more biti sporen. Glede višine pa seveda ne morem nič komentirat. Tudi ne vem, kakšen je zahtevek in ne obstaja neka tarifa, da bi lahko karkoli rekel. Na vsak način, kakršnakoli že bo odškodnina, popolne satisfakcije za osem let zapora denar ne more nudit.

Uhernikovi so dosegli najpomembnejši cilj: z družinskega imena oprati sramoto.
S prstom se je kazalo, to so pa tisti, ki so morilci. Foter je pa na Dobu.
Kako pa potem, ko ste prišli iz zapora že? Se je kaj spremenilo?
Dosti ne, dokler niste začeli pisat z vseh strani.
Ko pa ste bili zdaj oproščeni, kakšna je razlika?
Kot noč in dan.

Gabrje se je do danes spremenilo. A v mnogočem ostalo enako kot pred 30 leti. Slaba vest ne počiva. Če ni bil Uhernik, torej kdo je bil? Še so grde besede ob sprehodu. Martin Uhernik, ki jih presliši, zato jih tudi mi. V vseh teh letih je našel mir s seboj, z usodo, z vaščani. Čas je, da zmoto spoznajo in vsaj sebi priznajo tudi dvomljivci v vasi pod Gorjanci.

Prejšnja: Pogrešani

Naslednja: Kupna (ne)moč

oglasno sporočilo

Moj RTV

Dosje: (u)sodna zmota