Odprti kop - Duhovni utrip: Center za molitev

Besedilo, Slike

Premiera: četrtek, 22. november 2007, Vse oddaje

Povezuje jih ljubezen do Jezusa Kristusa in njegove besede. V centru pravijo, da vsak, ki išče in je pripravljen sprejeti Boga, ga bo našel. Redna srečanja temeljijo na kontemplaciji, poudarjajo molitev za ozdravljenje in druge namene, ter potekajo dvakrat na teden.
Srečanja potekajo tako, da ko se zberemo, se zberemo najprej v molitvi, povabimo Svetega Duha da pride, da poveča svojo prisotnost, da nas bolj preoblikuje in potem gremo v čakanje na Gospoda, to je v bistvu soaking in kakor komu paše, lahko se uležete, lahko sedite ali stojite, tako kot vam paše, vam je udobno in potem damo malo glasbe, en cd, tako bolj potiho, da naše misli ne odtavajo.

Ampak, da smo res z Gospodom, da čakamo nanj, da poslušamo njegov glas.
Center za molitev je začel delovat leta 2003, ko sem šel jaz v Toronto, v Toronto Airport Christian Felowship, to je neka evangelijska karizmatična skupnost, kjer imajo že od leta 94 resnično prebujenje, koder da vsak dan lahko vidite delovanje Svetega Duha, ozdravljenja, znamenja in čudeže, in to je mene pritegnilo in sem šel tja, se me je tudi Gospod zelo dotaknil in kar zdaj delamo tukaj, je v bistvu navdih, ki smo ga tam dobili in to je, da nas ima Bog zelo rad in da si nas želi.

Prišel sem sem brez kakršnegakoli pričakovanja, ker sem mislil, še ena pač skupina, kjer molijo.
Ko sem sedel tukaj in poslušal slavljenje, se je Gospod tako zelo dotaknil mojega srca, da so se mi ulile solze. Celo moje umazano življenje se mi je odvrtelo pred očmi in lahko sem rekel le, Jezus oprosti, in takrat je vstopil Jezus v moje življenje in mi ponudil, da bo moj prijatelj in da bo pozabil na to, kar sem storil.

Od takrat je moje življenje čisto spremenjeno. Dogajajo se znamenja in čudeži v mojem življenju, Gospod me je ozdravil, Gospod me je osvobodil in res živim polno življenje. Jaz sem vedno mislil, da so molitve takšne in drugačne, ampak moja prva molitev je bila, ko sem prišel h Gospodu, ko sem postal kristjan. Jaz sem bil od leta ' 86 poškodovano hrbtenico in sem imel išias in že v bistvu okvaro živcev peronuosa in tudi mišice so že pešale, kar je bilo zame, ki sem se ukvarjal z ekstremnimi športi, kar malo zoprno. Ampak, ko sem prišel h Gospodu, pa nisem znal molit, nihče me ni učil, samo hitro sem mu rekel Jezus, jaz bi rad molil, pa ne vem kaj je to, v tem trenutku je padla name Božja ljubezen, jaz sem padel po tleh, samo jokal, v trenutku sem bil ozdravljen. Tako da jaz vem, da je v njemu moč, da ozdravi in da nihče ne vidi bolj kot on. Bog hoče vstopit v tvoje življenje, v moje, v naše življenje. Sem jaz rekel, Bog, če je to res, stopi zdaj, ta trenutek in takrat sem predal Jezusu življenje. Mir, radost, osvoboditev. Nisem mogel verjet, um ni mogel verjet, kaj se dogaja v duhu.
Sem se odločila, da bom tudi jaz postala član centra za molitev, ker sem želela pravzaprav en globlji stik z Gospodom in moram reči, da sem v tej skupini našla pravzaprav Božjo prisotnost, tisto kar sem iskala, odgovore na marsikatero moje življenjsko vprašanje v vezi mojega zdravja. Moram reči, da sem tudi kot človek zrasla, postala sem boljši človek, boljša mati.

Kot zdravnik lahko jaz pričam o tem kar sem videl in doživel. Poleg tega, da jaz vsak dan videvamo v naši praksi bolnike, ki pridejo k nam umret, lahko rečem, da molitev za ozdravljenje v nobenem primeru ni navzkriž z zdravniško prakso, z moderno medicino. V bistvu, če bi prišel kdo bolan sem, bi bil napoten poleg molitve k zdravniku na pregled.
Kadar je Božja volja, da jaz prav za nekoga molim ali z nekom govorim, prav čutim steber Svetega Duha okrog sebe in vročino, ker je pač, naš Bog je kot ogenj in karkoli potem počnem, tudi če uporabim kakšno besedo narobe, Bog deluje ne glede na mojo nerodnost ali pa mogoče na neizkušenost, tako da Sveti Duh je res čudovita tretja Božja oseba, ki jo še verjetno premalo poznam.
Bog ima načrt z ljudmi in na svet je prišel, da bi imeli polnost življenja. Tako Center za molitev, katerega namen je, da bi izkušnjo spoznanja in doživetja posredovali naprej.

Današnji tempo življenja, morda bolj kot v preteklosti, zahteva od ljudi hitro odzivanje, veliko dela in številne psihične obremenitve. Včasih kdo od nas tega ne zmore in pojavijo se težave. Pred nami sta dve poti: pot depresije ali pot spraševanja po vzrokih. Odgovore lahko poiščemo tudi preko psihoanalize.
Psihoanaliza najbrž služi temu, da bi, če se izrazim v eni biblični metafori, pravzaprav ko odidemo iz raja in pravzaprav pristanemo v trdem in realnem življenju, da se pravzaprav vprašamo zakaj se nam je to zgodilo. Ali če citiram besede slovenskega psihoanalitika Matjaža Lunačeka: " da psihoanaliza ni zato, da bi ljudje postali srečni ", potem nam postane jasno, da vsako vprašanje, ki se nam postavi v sebi o tem, zakaj se nam nekaj dogaja.

Zakaj smo postavljeni pred življenjske preizkušnje ob katerih ne vemo izvora, da pravzaprav tako delo ne nujno osrečuje, ampak je pravzaprav po drugi strani nujno če hočemo preživeti v duhovnem in psihološkem smislu. Psihoanaliza je nauk o vplivu nezavednega na človekovo delovanje. Med terapijo se vzpostavi nov odnos in sodelovanje, pri čemer analitik pomaga analizantu raziskovati lastno podzavest in se poglabljati v daljši vzorec njegovega življenja.
Se pravi psihoanaliza kot bi rekel znani švicarski psihiater in psihoanalitik Joung: " opus contra naturam " ali delo proti naravi. Po naravni poti se ne bi srečevali z nekom v nekih mirnih relativno koncentriranih srečanjih in se pravzaprav pogovarjali ves čas kaj se nam dogaja in kaj vse to pomeni. Navsezadnje tudi z analizo sanj, ki je kraljevska pot do podzavesti, kot se je izrazil oče psihoanaliz Sigmound Freud ampak, da bi tudi v nekem kontroliranem okolju bili sposobni to uspešno, varneje, hitreje in pravzaprav bolj smiselno raziskovati.
Psihoterapija in psihoanaliza sta obliki pomoči pri reševanju čustvenih stisk, notranjih konfliktov in zastojev pri osebnostni rasti, vendar se le razlikujeta.

Glejte pri psihoanalizi gre pravzaprav za analiziranje, torej potrpežljivo opazovanje, torej poimenovanje in analiziranje podzavestnih mehanizmov, ki nam skrito vladajo pri našem vsakodnevnem obnašanju in funkcioniranju.

Psihoterapija pa je disciplina, ki pomaga, da predelamo pravzaprav neke težke situacije v življenju, da olajšamo čustveno trpljenje, da poskušamo zaceliti mogoče neko čustveno travmatično izkušnjo, ki se nam je zgodila enkrat prej v življenju. Psihoanaliza in psihoterapija postajata poklica, ki sta spremljevalca na eni strani sodobnega življenja, na drugi strani pa je to poklic, ki je daljši, ki je starodavnejši, ki ima globje korenine, ki je ves čas obstajal, če ne drugače, pa je ta poklic opravljal duhovnik, opravljal učitelj, dokler je imel še tradicionalno močnejšo vlogo, so ga uporabljali razni drugi poklici, zdravniki.
Srečevanje med analitikom in pacientom lahko traja več let in je dolgotrajen proces. Potrebna je torej vztrajnost in pripravljenost spoznavati samega sebe.

Bog je tišina in v tej tišini v globoki molitvi čutim globoko povezanost z Bogom mojim Očetom.
Univerzalno življenje je mednarodna verska skupnost. Njeni člani želijo usmerjati svoje življenje po nauku Jezusa Kristusa. Svojo vero razumejo kot nekaj kar se dogaja predvsem v človekovi notranjosti. Molitev zavzema pomembno mesto v življenju vsakega posameznika.
Prakristjani molimo z notranjo molitvijo, to pomeni da se usmerjamo na našo notranjost k Bogu. Prepričani smo da Bog je v nas, da prebiva v nas in se lahko vsak trenutek k njemu obrnemo in ga nagovorimo v molitvi.
V skupnosti Univerzalno življenje ne uporabljajo posebnih obrazcev ali molitev, ki bi jih glasno izgovarjali. Najbolj pogosta je osebna molitev. Ob petkih zvečer, ko se člani srečajo, pa opravijo tudi skupinsko molitev.
V molitvi se želimo približati Bogu, da se povežemo z njim, z njim ki je enost, ki je ljubezen prosimo tega za pomoč v dnevu, da spoznamo svoje življenjske situacije, da pravilno odreagiramo, skratka da se mu z molitvijo približujemo korak za korakom.
Člani skupnosti navadno molijo dvakrat na dan: zjutraj in zvečer. Sicer pa želijo, da bi bil odnos z Bogom nekaj kar bi trajalo tudi preko dneva.
Velikokrat molim tako, ko čakam na avtobus, ko čakam pico v nekih vmesnih trenutkih, ko se lahko poglobim v tišino.

Imam pa seveda cilj, da bi mi življenje nasploh postalo molitev, da bi lahko dosegel to nenehno komunikacijo z Bogom. V Univerzalnem življenju verjamejo, da ima molitev velik pomen tudi za človekovo zdravje. Negativno življenje, slabi odnosi z naravo in sočlovekom, naj bi bili vzrok za različne bolezni.
Molitev ko prepoznamo samega sebe in to s Kristusom razrešimo, pomagajo, da ponovno vzpostavimo ta tok moči zdravja in v molitvi potem potrjujemo, da Božje moči tečejo v tiste obolele organe, da lahko ponovno ozdravijo. Molitev zame pomeni umirjenost, da situacije v dnevu sprejmem v miru. Če me kaj razburi se vprašam kaj je to v meni sprožilo in takrat se največkrat usmerim na Boga in ga prosim da mi pokaže moje ustreznosti. Običajno molimo za ljudi, ki so v stiski, molimo tudi za živali, za naravo, ki so tudi v stiski v današnjem času poleg tega pa lahko tudi doživljamo, da nas Gabrijele, Božja prerokinja in poslanka, v teh večerih vodi kako dejansko moliti, kako iti globlje k Bogu v sebi in nam pomaga, da se lahko prepoznamo stvari, ki ležijo globlje v nas.

Prejšnja: Konferenca krščanskih žena

Naslednja: Harmonija duha na Pašmanu

oglasno sporočilo

Moj RTV

Duhovni utrip: Center za molitev