Duhovni utrip: Kristalna kopel

In on uporablja to kopel, da ljudi malo zmehča. Ko pridemo tja k njemu, smo prav trdi, zategnjeni, polni predsodkov, ujeti v svoje miselne vzorce in tako naprej. On te da v to kopel in potem se zmehčaš. Postaneš bolj odprt tudi za kakšne druge informacije in ugotoviš, da so kristali pravzaprav živa bitja, da lahko z njimi komuniciraš, da se lahko z njimi pogovarjaš, da ne živimo samo v tako omejenem svetu, kot imamo mi v svojih glavah. Naše čakre so točke na našem telesu, na našem subtilnem telesu, ali pa rečimo na naši avri, da bo človek bolje razumel. Ki so povezane s telesom preko naših žlez. In skozi čakre prihaja energija v naše telo. Mi mislimo, da je hrana tista, ki nam daje življenje. Hrana nam daje samo 18 procentov energije, ki jo mi potrebujemo. Ostala energija, 82 procentov, pa prihaja z dihanjem in skozi čakre. To je energija, ki nam v resnici daje življenje. In s tem, da mi preko tega aparata dobimo čiste barve naših čaker, se čakre začnejo pravilno vrtet, pravilno funkcionirat, se odprejo, se sprostijo in veliko naših miselnih vzorcev, tako kolektivnih, kot osebnih, se pričenja razblinjat.

Hinduizem obsega bogato religiozno izročilo. Ob številnih božanstvih, ki jih srečamo v Indiji, najdemo tudi različne obrede. V indijski zvezni državi Goa, se nahaja tempelj, posvečen boginji Šantadurgi. Romarji k njej prinašajo različna darila in obenem prosijo za njeno pomoč. Šantadurga je namreč Boginja miru. Velja pa tudi za Boginjo materialne narave. Upodobljena je v stanju meditacije, ko sedi med Višnujem in Šivo. Verniki, ki pridejo v ta tempelj Šantadurge, običajno molijo za materialne dobrine. Da bi imeli dobre otroke, da bi se lahko poročili z dobrim možem, da bi imeli veliko denarja. Ob koncu dnevnega obreda, imenovanega pudža, nastopi obred aroti, gre za obred, kjer vernik v znak prošnje in zahvale daruje hrano. Obstajajo pa določena pravila, obred vodi hindujski svečenik bramana, ki pripada najvišji kasti v družbi. Njegovo zunanje znamenje je bramanska vrvica. Hrana, ki je vegetarianska, pa mora biti sveža in v skladu

potem ko okušajo hrano, jezik, ko poslušajo glasbo, ko gledajo božanstva. Se pravi vsa čutila s katerimi mi sprejemamo informacije v svoje telo in preko teh čutil gre seveda informacija v dušo. Sedaj, ko gledamo oltar, ko poslušamo glasbo, vse postane posvečeno.

času, preko živega preroka.
V Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, pripisujejo velik pomen Jezusovemu trpljenju in odvzemanju, s katerim je zadoščeval za grehe človeštva. Zaradi večjega poudarka na zadoščevanju in vstajenju ima križanje Jezusa Kristusa manjši pomen, kot pri drugih krščanskih Cerkvah. Z Jezusovim ustajenjem sta se njegov duh in telo za večno združila. Kot je Jezus vstal od mrtvih, tako bodo vstali vsi ljudje, ki so kdaj živeli na zemlji. V Mormonovi knjigi lahko beremo, da se je vstali Jezus prikazal v Ameriki, kjer je oznanjal evangelij in osnoval svojo Cerkev. Križ za nas ne predstavlja ničesar, namreč mi verjamemo v Jezusa Kristusa kot živega. Za nas je on živi voditelj tudi naše Cerkve, to je pokazal tudi z vstajenjem, katerega je napravil tri dni po svoji smrti. Zato ga imamo kot živega na vseh naših slikah.
Značilen nauk Cerkve je tudi, da se zakonska zveza in družinsko življenje lahko nadaljujeta v večnost. Smrt ne more prekiniti zakonske zveze, ki se sklene v cerkvenih templjih. Člani cerkve zato aktivno iščejo podatke o preminulih prednikih, v za ta namen ustanovljenih središčih za družinsko zgodovino in zanje v templjih izvajajo krste in poroke. S tem za večno združujejo može in žene, starše in otroke.
Družina za Cerkev Jezusa Kristusa