Duhovni utrip: Prvi vegetarjanski hotel v Sloveniji

Mi smo se odločili v bistvu za kot posledica se pravi ljudi, ki k nam prihajajo za čisto vegeterjansko prehrano. S tem nekako kombiniramo s to smerjo veganske prehrane. Se pravi, da v naših jedeh, ki se nudijo za kosilo in večerjo ni nobenih živalskih izdelkov. Recimo jajc, mesa ali pa mleka.

Posebnost hotelske kuhinje je tudi to, da poskušajo v njihovo ponudbo vključevati čim več sveže zelenjave in ekološko predelana živila. Kot začimbnice in dišavnice pa uporabljajo sveža zelišča. Pripravili smo vam lečino juho iz rdeče leče.
Dodali smo malo currya, malo papričnega olja, zeliščne začimbe. Smo pokuhali in zgostila se je lepa kremna lečina juha. Nadalje za glavno jed smo pripravili sojine medaljone v čebulni omaki, katero smo čebulo razpustili na maslu jo zalili malo z vinčkom, malo z jušno osnovo. Sojine medaljone smo marinirali, popekli na žaru in pa zraven ponudili izvrstno klinojino rižoto z podušeno zelenjavo. Namreč, da povem klinoja je najbolj popolno beljakovinsko žito, ki vsebuje vseh osemnajst socialnih aminokislin in je zelo važna v prehrani športnikov, otrok, odraslih.

Pri kosilu ali večerji pa je vedno na voljo tudi široka paleta svežih solat. Posebnost tokratnega obroka je bila pirina solata s korenčkom, bučkami in čemažem. Vedno pa je na voljo tudi nekaj sladic.
V hotelu Izvir Manzato verjamejo, da sveža vegeterjanska hrana ni pomembna samo za telesno zdravje človeka ampak naj bi le ta vplivala na vse vidike življenja. V tem času že vemo, da ni vseeno kako se prehranjujemo.

Naše telo obsega tudi energijsko polje in vse kar vnašamo vase se odraža preko nas navzven. Zato vegeterjanci razumemo, da lahko pripomoremo le na ta način, da problem agresije v sebi predelamo v svojem lastnem srcu.

V hotelu se bodo skozi vse leto zvrstile najrazličnejše delavnice in seminarji. Na voljo bodo tečaji alternativne medicine in vrsto kulturnih dogodkov iz tega področja. Povabili so tudi znana imena duhovnih delavnic iz Slovenije in tujine, ki bodo bogatila njihovo ponudbo.
Ena izmed naših osnovnih ponudb je tudi soleopatija. To je zdravljenje s sončno svetlobo. Namreč to vedenje je človeštvu predal naš rojak Jakob Lorber in to caa. pred 150 leti in potem je šla stvar v pozabo. Na Bledu je to zadevo pred 120 leti Arnold Riclium obnovil. In sedaj mi preko Avstrijcev ponovno prihajamo k soleopatiji in vzgajamo soleopate, zdravilce s sončno svetlobo prav v našem hotelu kjer je center za celotno vzhodno Evropo. Tokratni seminar je bil namenjen usposabljanju soleopatu terapevtov. Vodil ga je Karel Lučić iz Avstrije.

Seminar soleopatije je tako del široke vrste ponudb, ki so na voljo gostom hotela Izvir Manzato v Rogaški Slatini. Izključno vegeterjanske hrane in zanimivi programi naj bi po mnenju osebja pritegnili širok krog ljudi.

Minulo soboto so v cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni praznovali 165. obletnico društva za pomoč.
To je najstarejša in najštevilčne- jša ženska organizacija na svetu, ki ima pet milijonov in pol članic.
Nastala je, ko so ženske šivale srajce za svoje može, ki so zidali tempelj.
Potem so ugotovile, da bi pač njihovo delo lahko bilo boljše, če bi se organizirale.

Po dolgem posvetovanju jim je predlagal, da bi se organizirale tako kot je organizirana cerkev.
Društvo za pomoč tvorijo ženske, ki so starejše od 18 let, njihovo poslanstvo pa je zelo široko.
Cilj te organizacije je bil ta, da se pomaga revnim, takim brez sredstev, pa vdovam, bolnim. Ampak ne samo, da je pomoč tudi je bil namen, da se sestre izobražujejo

v vseh pogledih. Ne samo v Cerkvenih, to se pravi o Evangeliju ampak tudi o vseh stvareh za življenje. Sestre si v društvu nekako pomagamo druga drugi, da izoblikujemo svojo osebno rast in nekako podpiramo druga drugo. Še najbolj pomembno pa je to, da nekako ohranjamo družino.
Društvo za pomoč je nekaj posebnega v današnjem času, ko je življenje zelo hitro, ko smo postali mogoče malo odtujene. Ko se ne družimo več tako kot smo se včasih. Ko se spomnim, ko sem bila mlada. Danes v društvu za pomoč v naši Cerkvi smo se spet naučile, da smo sestre, da smo tukaj na svetu, da se ljubimo, da si pomagamo, da naredimo življenje lepše in da je življenje pravzaprav veselo in lepo.
V naših družinah in med našimi otroci.- Članice društva za pomoč se dobivajo enkrat mesečno in si izmenjujejo izkušnje, razvijajo svoje ustvarjalne sposo- bnosti in podpirajo druga drugo. Vmes so tudi še tedenski sestanki oz. druženja, ki jih imamo po teh rednih zakramentnih sestankih. Takrat se tudi poučujemo med seboj in si nekako izmenjujemo mnenja in pa si pomagamo razumeti določene stvari.