Duhovni utrip: Reinkrnacija

Meditativne izkušnje, doživetja zunaj telesnosti in izkušnje bližine smrti govorijo o tem, da je človekovo bistvo njegova duša, notranji jaz na nek način neodvisen od zunanjih dogodkov oz. pojavnosti našega telesa.
Ta nedotakljivost, neumrljivost človekovega duhovnega jedra je temelj nauka o reinkarnaciji.

Reinkarnacija se znanstveno zaenkrat še ne da dokazati.

Je pa napredek v raziskovanju o reinkarnaciji ta, da je hipoteza postavljena. Hipoteza o reinkarnaciji s katero skušajo razložiti več stvari. Ena od teh so nenavadni spomini otrok.

Gleda otroke, ki se tam med drugim in šestim letom svojega življenja začno spontano spominjati svojega preteklega življenja in govori

o svoji pretekli identiteti, o svojih starših iz prejšnjega življenja, o stvareh, ki so jih imeli, o kraju kjer so živeli. In izražajo tudi pogosto zelo močno željo oz. težnjo, da bi se vrnili na dom, ki so ga imeli v prejšnjem življenju. Takšna je tudi izkušnja Dore, ki se je s svojo daljno preteklostjo srečala na Irskem.
Sprehajala sem se tako, kot da sem na primer doma v Sloveniji in lepo sem šla po ulicah. Nikoli se nisem zgubila, moja prijateljica je bila čisto začudena. In vsi obrazi so mi bili tako znani, vse sem vedela. Tudi, ko sem prišla pa na pokopališče na določen kraj. Potem sem prišla na grob in ga gledam in pravim tukaj so pa moji starši pokopani. In potem so se spet nova čustva. Kako? Saj tvoji starši so pa ja živi, kaj pa ti čvekaš. Jaz sem bila zelo šokirana, tisto se mi je zgodilo čisto spontano. Tisti grob sem gledala, meni so takšne stvari všeč, jaz rada raziskujem in tam je bila zelo lepa narava ob morje. In sem kar raziskovala po tistih hribčkih in tam zapuščeno staro pokopališče, so bili še ti keltski križi gor. Jaz kar gledam slike in kar naenkrat se ustavim in sem bila čisto zaprepadena. In potem, ko sem prišla domov sem rekla: Mama jaz sem čisto zmedena. Jaz ne vem kdo so moji starši, kaj je to tam? Jaz moram vedeti kaj sem jaz tam imela. Jaz vem, da se je tam nekaj zgodilo. Enostavno nisem mogla več živeti, samo o tem sem še razmišljala. Ali sem jaz zdaj v Sloveniji ali sem Irka ali kaj sem.

Nauk o reinkarnaciji ali selitvi duš pravi, da ob smrti umre zgolj človekovo telo. Med tem, ko zavest ali duhovni del duša živi naprej.

In ko nastopi čas se duša spet vrne v materialno življenje. Obstaja več vrst teorij oz. pogledov o tem kako ali v kaj se duše po določenem času vračajo. Po animistični različici se človek lahko rodi v katerikoli podobi. Torej tudi kot neživ predmet. Hinduistični nauk, ki je razširjen predvsem v Indiji uči, da se človek lahko rodi kot katerokoli živo bitje, tudi kot žival ali celo kot Micko bajeslovno bitje.

V čem naj bi bil smisel reinkarnacijskega procesa? Obstaja več pogledov. Najbolj razširjen pa je tisti po katerem je človekova duša v nenehnem procesu učenja in samorazvoja. Skrajna točka tega procesa je duhovna samo uresničitev, razsvetljenje. Nirvikal in Samadij ali Nirvana.
Takrat je človek osvobojen ciklusa rojevanja in umiranja.

Druga zadeva kjer je hipoteza v reinkarnaciji uporabna pa so nenavadne vedenjske lastnosti, ki jih opažajo pri nekaterih otrocih. Potem so tu tudi telesne okvare, prirojene telesne okvare, prirojena telesna znamenja in pa tudi strahovi inpubije, ki jih ni mogoče razložiti bodisi z genetiko ali pa z vplivom okolja. Tudi tukaj se hipoteza o reinkarnaciji izkaže kot uporabna razlaga za izvor teh nenavadnih pojavov. Tudi neobičajno močni čustveni odzivi, morda nakazujejo na zaplete, ki so nastali v daljni preteklosti. Jana Debeljak je svojo izkušnjo zapisala v knjigi Predah v gibanju.

Prevladuje prepričanje, da je reinkarnacija teorija, ki prihaja z vzhoda, predvsem iz Indijske podceline. Presenetljivo je, da zgodnji verski teksti tega nauka ne omenjajo. Pojavi se šele z nastankom Upanišat, filozofskih razprav, ki so nastajala nekje do 5. stoletja pred našim štetjem. Od tega obdobja naprej zaseda nauk o preseljevanju duš pomembno vlogo tako v indijskih tradicionalnih učenjih kot tudi v sodobnejših vzhodnjaških metodah duhovnega samorazvoja.

Po veljavni znanstveni paradigmi takih izkušenj pravzaprav sploh nebi smelo biti. Namreč zavest naj bi bila produkt biokemičnih procesov v možganih. To pa seveda spodbijajo številne izkušnje ljudi po celem svetu, ki doživijo spontani izstop zavesti iz telesa. Človek dejansko gleda na svoje telo in prostor v katerem se nahaja iz druge perspektive. Pogosto lebdi nad telesom. Zunaj telesne izkušnje lahko pride spontano v različnih življenjskih okoliščinah ali pa lahko tako izkušnjo izzovemo tudi namenoma. Številne tehnike za izstop zavest telesa temeljijo na globinski sprostitvi telesa, duševnosti in razuma. Temeljijo potem lahko na pristopih vizualizacije, imaginacije, uporabo različnih zvokov in podobno. Da je doživljanje zunaj telesnosti morda stanje, ki ni odvisno od delovanja možganov pričajo tudi nekatere izkušnje bližine smrti. V njih na pragu lastne smrti človek opazuje svoje negibno telo iz zunanje perspektive. Ob tem pa še vedno razmišlja, se zaveda sebe in okolja čeprav možgani sploh ne delujejo več.
Zunaj telesne izkušnje so tako dober temelj za raziskovanje hipoteze o reinkarnaciji.

Ker je dokumentiranih izkušenj vse več, težko pa jih je razložiti z uveljavljenemu delu razumevanja človeka se razkrivanju tega področja posveča tudi vse več znanstvenikov in zdravnikov.

In kako gledajo na reinkarnacijo tisti, ki ta fenomen raziskujejo oz. so ga izkustveno že doživeli?
Jaz lahko iz svojih izkušenj rečem, da je bilo to zame kot neke vrste terapije. Jaz sem še danes hvaležna, da sem odkrila reinkarnacijo in regresijo in da sem šla tja gor. Mislim, da marsičesa nebi mogla razrešiti, če se ne bi poslužila regresije.
Ta občutek da vem, da ne živim samo enega življenja v tem trenutku ampak, da mi je dano razumeti in vedeti, da se rdeča nit kdo ve kolikih preteklih življenj. To se pravzaprav vleče skozi ta življenja. Nekatera pomembnejša, druga manj pomembna. To je pravzaprav tisto kar lahko rečem, da mi daje ta neizmerni občutek svetlobe, sreče, radosti. Da zdaj vem zakaj sem zdaj tukaj, prej nisem vedela.
Če pomisliš, da je življenje eno samo, da ga je treba preživeti čim lažje, čim boljše, čim manj v stiku z resničnostjo. Potem tu ni nobene spodbude za razvoj. Tako, da čisto v evolucijskem smislu se mi zdi, da bi sprejetje hipoteze o reinkarnaciji pomagalo človeštvu, da se bolj odgovorno, bolj ozaveščeno loti življenja tukaj. Tako, da bo tudi življenje v tem svetu postalo bolj domače, bolj prijazno, da ne bomo bežali od njega.