Duhovni utrip: Spomin na mrtve

V vzhodni Cerkvi so praznovali spomin vseh Svetih mučencev že v 4. stoletju. Rim je uvedel njihovo čaščenje dve stoletji kasneje, spomin nanje pa so praznovali 13. maja. Počasi so se jim pridružili tudi svetniki, saj je njihovo število tako naraslo, da ni mogel dobiti vsak svojega godovnega dne. V 9. stoletju je papež Gregor IV. praznik vseh Svetih prestavil na 1. november. Tako je bilo premagano pogansko obdobje demonov in rajnikov. Dan spomina na mrtve pa še danes praznujemo 1. novembra. Mnoge civilizacije so častile prednike in spomin nanje. Smrt je neizogibni del človeškega življenja, zavit v skrivnost. Smrt je, tako kot najverjetneje za veliko večino monoteističnih religij v bistvu samo nek prehod v nek drugačen način obstojanja, v neko drugačno življenje. Smrt sprejemamo pač kot naravni, sestavni del življenjskega cikla tukaj nas ljudi na zemlji, čeprav kot pravi Sveto pismo samo, smrt v začetku ni bila del Božjega načrta za človeka- človek je bil ustvarjen da živi in iz tega tudi izhaja dejstvo, da se kot ljudje verjetno upiramo smrti in misli nanjo. Sprejemamo jo kot naravni del cikla greha, kot pravi Sveto pismo tukaj na zemlji, tudi zaradi tega, ker vemo, da smrt ni tista zadnja stvar, da torej nima končne in zaključne besede, ampak verjamemo, kot uči Sveto pismo, vstajenje vseh mrtvih ob drugem Kristusovem prihodu. Generalno lahko rečem za gnostike, da doživljamo smrt kot del polarnosti življenja in smrti. Tako, da tukaj predvsem z enim sistemom, ki smo ga sprejeli, kot vsako stvar preizkusili na lastni koži in deluje, " defa sistem " recimo omogoča, da človek neposredno izkusi, doživi, se pravi ta prehod življenja in smrti, se pravi ozavesti smrt kot neločljiv del življenja in s tem se pravi se odnos do smrti popolnoma spremeni. Verjamemo, da je ustanovitelj vere Baha ' i- Bahaula prinesel zakone za naslednjih 1000 let, ki so primerni za človeštvo, za sedanji čas in prav tako je govoril Bahaula o smrti in Bahaula je omenjal to, da je žalostno, da se telo oziroma, da se nekdo, ki nam je drag loči od nas in seveda smo žalostni, ko se zgodi smrt, zavedamo pa se dejstva, da gre za smrt, le za fizično smrt in fizično ločitev od nas, ker duša živi še naprej v naslednjih Božjih svetovih.

Spomin vsekakor ohranjamo s tem, da nadaljujemo prvič njihovo delo, ki so ga oni sami opravili, začeli in jasno je, da vsaka naslednja generacija temelji na tem, kar je dosegla prejšnja. Posebnih nekih obredov, s katerimi naj bi se spominjali umrlih nimamo, mislim, da je pa najboljši spomin prav v tem nadaljevanju dela, ki ga spoštujemo, ki ga cenimo in ki se ga trudimo tudi nadaljevati v njihovem duhu naprej. Rituali so maksimalno prilagojeni današnjemu utripu časa, so kratki, se pravi osnoven tak ritual je, samo enostavno prižgeš eno svečko, daš kozarec vode in enostavno napišeš na listek imena vseh umrlih krvnih prednikov in samo prebereš vsako ime, se obrneš nanj z imenom, se mu zahvališ in potem predstaviš svoje probleme, karkoli. Vsak je bil presenečen, kako se energija sprosti in jasno nakaže, da obstaja ta energija, da predniki so, stojijo za nami in nam pomagajo. Tradicionalno se na pokopališča oziroma na grobove ne nese cvetja. Cvetje ovene in umre in zanimivo je, da se pokopališču v hebrejščini tradicionalno reče betahaem, to je hiša živih, dejansko domovanje živega, zato se recimo ne nese rož, ki ovenijo in umrejo, temveč kamen, ki simbolizira neko večnost in trajnost, kajti duša je trajna in večna in tam parafrazirano bivajo duše.
Bahaula je razodel mnogo molitev za mrtve in te molitve lahko prebiramo kadarkoli. V uteho, ko neko umre nam je tudi to, da verjamemo, da v naslednjem svetu duša ohrani spomin na ta svet in prav tako ohrani spomin na svoje prijatelje in na svoje ljube, ter da se duše v naslednjem svetu, ki so se imele rade na tem svetu, da se zopet najdejo, snidejo in družijo med seboj. Do umrlih sorodnikov, prijateljev in znancev ohranjamo spomin na različne načine. Vsekakor tisti, ki so nam bili blizu in smo jih imeli radi, živijo v naših mislih in srcih naprej.

In to je tisto, kar molitvi da neko veljavo. Molitev brez kavane tudi ni molitev. Konec koncev, to že modreci pravijo in različni rabini v zgodovini so poskušali dopovedati, da molitev, ki je samo obrazec, zdrdran v prazno, tudi ni samo molitev. Nek namen mora imeti zraven. Molitveni prostor ne potrebuje nič posebnega. To je lahko vsak dnevni prostor, ki je dovolj dostojen za molitev. Bolj kot prostor je pomembna naravnanost srca, mišljenja vsakega vernika. Tukaj bi zelo rad poudaril, da judovstvo ne pozna nobenih delitev po funkcijah. Rabin ni neka posebna kasta človeka, ki ima kaj več zahtev, obveznosti za molitev itd. Pač rabin je bolj izučen, v določenih tehnikalijah, ki zadevajo Bogoslužje v sinagogi itn. Mnogo ljudi nima tega znanja, ker ne vem, niso dobili tega od družine, niso bili naučeni tega, Rabin je človek, na katere se obrneš, če hočeš kaj v zvezi z molitvijo vedeti.

Jehova, naš ljubeči Oče in naš Stvarnik. Prejmi vso zahvalo in čast za vse, kar nam daješ, vseh tvojih resnic in tvojih namenov. Pomagaj nam tudi, da bi to, kar smo spoznali v Tebi, lahko govorili drugim ljudem in da bi tudi oni spoznali te čudovite resnice. Kako veste, da vaša molitev zares deluje?
To pa čutimo vsak dan. Najmanj, kar je učinek molitve, je notranji mir. Kadar morda nekaj zagrešimo in se iskreno opravičimo in obljubimo, da tega ne bomo ponovili in seveda to obljubo tudi držimo, vidimo, da kljub temu, da smo nekaj zagrešili, imamo čisto vest in notranji mir. Delovanje molitve dostikrat opazimo po publikacijah, kjer so opisani nešteti primeri, kjer je nek posameznik prosil Boga, naj mu pomaga najti resnico in v naslednjem trenutku ali morda naslednjem dnevu, so prišli k njemu, mu ponudili Biblijski pouk.
Gospod Erzenšek, dober dan. Naju zelo veseli, dva sva vas danes našla doma. Oglasila sva se z posebnim vprašanje, ki zadeva vse nas ljudi... Kaj vam osebno pomeni molitev?
Zelo prijeten občutek, ko vem, da se lahko pogovarjam, ko vem, da sliši moje molitve, ko vem, da mu je mar zame. Pri Jehovovih pričah so molitve zelo različne, saj so odvisne od situacije v kateri posameznik moli. Prav tako nimajo predpisane drže, k molitvi pa so povabljeni vsak trenutek v dnevu.