Odprti kop - Duhovni utrip: Učitelji modrosti

Besedilo, Slike

Premiera: četrtek, 24. januar 2008, Vse oddaje

Naslednja: Zaključek Ekumenskega tedna v Mariboru

Pred kratkim sta doktor Igor Kononenko in njegova žena Irena izdala zanimivo knjigo z naslovom Učitelji modrosti. Skozi večletni študij različnih izročil sta se odločila, da v knjigi zbereta citate, misli in modrosti 79- ih ljudi, ki so skozi zgodovino pomembno vplivali na razvoj duhovnosti. Jaz sem se trudil v to zbirko pripeljati čim več različnih tradicij, čim več različnih kultur. Tudi oba spola.
No, ta zbirka je dejansko široka, čeprav za nekatere kulture nimamo dejansko dokumentiranih teh modrecev. Aboriginov nimamo dokumentiranih, Indijancev je zelo malo, čeprav sta dva v knjigi. Afriških šamanov tudi nimamo dokumentiranih, je samo eden v knjigi. Ostale kulture so pa še kolikor toliko zaobjete. Da so nam misli modrih ljudi v današnjem preveč materialnem svetu še kako dobrodošle, potrjuje tudi eno od dognanj avtorjev knjige.
Dejansko se pokaže skozi to prebiranje modrosti ne glede na tradicijo, ne glede na kulturo, ne glede na obdobje in ne glede na kontinent, vsi modreci sporočajo eno in isto.

Avtorja sta na začetku v 21- ih točkah predstavila najpomebnejše stične točke vseh modrecev. V teh stičnih točkah so nekatere zelo očitne zadeve kot to, da smrti ni, to je sporočilo vseh modrecev.

Smrt je dejansko iluzija neke vrste strašilo, ki nas drži v šahu, toliko časa, dokler ne spoznamo in potem se pač smrti ne bojimo več.
Irena Roglič Kononenko je v knjigi še posebej obdelala prispevek Krščanskih mislecev v skupno zakladnico modrosti.

Zdelo se mi je, da je to pač smer, ki sodi v naš kulturni prostor in bi bilo čudno in nerazumljivo, da tukaj ne bi našli prav tako globokih sporočil in izročil, kot v budizmu, sofizmu, kjerkoli drugje. Tudi pri njih zasledimo misli, ki mogoče v Krščansko vero, kot jo poznamo danes, ne sodijo. Recimo, da ni večnega prekletstva, da ni Boga, ki bi kaznoval, ampak da je dober, tisti, ki želi pomagati.
Me ključnimi temami, ki so jih obravnavali vsi modreci je odnos med dobrim in zlim.
Ni večnega prekletstva, iz tega direktno sledi, če ni smrti, potem tudi zlo ne obstaja. To ljudje težko, tipično težko, razumejo, da zlo ne obstaja. Če je vse božansko in če dejansko vse izvira iz enega in to je tudi sporočilo modrecev, potem zlo ne more obstajati.
Tisto, kar me je še posebej pritegnilo, da se je tudi veliko žensk ukvarjalo s Krščansko mistiko. Ženske so nekako težje prišle do tega, da je bila njihova beseda zapisana. Mogoče so tudi drugače doživljale modrost in zato niso bile nekje toliko prisotne v naši kulturni in duhovni zavesti.

Torej knjiga, bi rekel, je namenjena vsem duhovnim iskalcev, to gotovo ni množična knjiga. To je pač knjiga za človeka, ki je pripravljen in dejansko željan poiskati to pot, to modrost, jo začutiti. Te modrosti se berejo predvsem s srcem.
Čeprav so vse stične točke razmišljanj različnih modrecev zanimive, je za današnji čas mogoče najbolj primerna tista, ki pravi, da ničesar na tem svetu ni potrebno spreminjati, razen samega sebe.

Cerkev Jezusa Kristusa Svetih iz poslednjih dni je bila ustanovljena leta 1991. Prostore za svoje dejavnosti so večkrat najemali, oktobra leta 2006 pa so položili temeljni kamen za gradnjo prve kapele v Sloveniji in na območju nekdanje Jugoslavije, ki je bilo včasih eno okrožje te Cerkve. Te dni so delavci končali z vgradnjo oken in vrat, dela pa se bližajo zaključni fazi.
V bistvu ni bilo vprašanje denarja toliko kot dovolilnic in dovolj velikega članstva. Zato, ker financiranje takšne kapele se v bistvu financira iz naše glavne pisarne, ki je v Salt Lake Cityju. Ta sklad se v bistvu zbira z našo desetino, ki jo plačujejo člani po vsem svetu. V novi kapeli bo dovolj prostora za nedeljska Bogoslužja ter številne dejavnosti, ki jim v Cerkvi namenjajo veliko časa in truda. Predvsem bo veliko možnosti za mlade in njihovo ustvarjanje.
Na to kapelo smo izredno ponosni, prvič, ker je tako velika in bi lahko bila skoraj kot tempelj, ki jih gradimo po svetu. Ampak templjev je relativno malo, okrog 150 jih je sedaj po celem svetu. Kapel je pa ogromno. Odvisno od članstva. In ko bo ta kapela končana in upamo, da enkrat v aprilu, potem bi jo še opremili, tako da računamo, da bo enkrat v juniju dan odprtih vrat, celo teden odprtih vrat, odvisno koliko bo zanimanja za to, da bi si ljudje prišli pogledati, celo stvar od znotraj. Potem jo bomo tudi posvetili in upamo, da bo prišel zdajšnji prvi svetovalec v predsedstvu Cerkve Jezusa Kristusa iz poslednjih dni. Krasna priložnost bo za nas, ker bomo imeli svojo pravo stavbo v kateri se lahko zbiramo ob nedeljah in opravljamo druge dejavnosti in aktivnosti. Imamo nekaj, kjer naši bodo. To bo krasno.
Cerkev bo odprta za člane in nečlane. Vabljeni ste vsi, nihče ni pod nobeno obligacijo ali pričakovanjem, da se kdo včlani. Dejavnosti bodo dejansko odprte za vse ljudi. Jaz osebno in člani čutimo, da je to zelo velik Blagoslov za nas člane tukaj v Sloveniji, ker mislim, da se bomo vsi počutili bolj Sveto in tudi prostor bomo jemali kot bolj Svetega kot tiste do sedaj, čeprav so tudi tisti prostori Posvečeni.
Treba je omeniti še, da je nova kapela Mormonov v Ljubljani lepo in nevsiljivo vmeščena v urbano okolje.

Vzeti si čas za prave stvari je skrivnost življenja, " pravi Peter Amalietti- založnik, pisec in prevajalec. Po nekaj letih iskanja izgubljenega zdravja je danes prepričan, da se vsak človek lahko pozdravi sam in da zbolimo samo zato, ker smo predolgo napačno vlagali svoj čas. In običajno je tako, da začnemo po zdravju hrepeneti šele takrat, ko ga izgubimo.
Dejstvo je, da pri meni so, močno vplivale zelo žalostne stvari. Namreč pred kakšnimi 10- imi leti sem opazil, da je nekaj mojih bližnjih, najbližjih prijateljev, ki so bili približno isto stari kot jaz, in s katerimi smo delili isti življenjski slog, so kar pomrli. Vsi moji prijatelji so pomrli. Tako, da v tem smislu mi je bilo to tako opozorilo, da če bom nadaljeval v isti smeri, bo podobna usoda čakala tudi mene. Tako, da moja motivacija je bila strah.
Strah je negativno, neprijetno, odvečno čustvo, ki pa ima včasih lahko tudi kakšne pozitivne posledice.
Svoje popotovanje k zdravju je Peter Amalietti opisal v knjigi z naslovom Na zdravje. V njej nam predstavlja osem korakov do zdravja in dolgega življenja. Vse od skrbi za telo do soočanja z naravo uma.
Dejstvo je, da jaz na svet ne gledam več črno belo manihejsko, da bi rekel, to je dobro, to je slabo, to dobro, enostavno v tem smislu tudi ne razlikujem med umom in telesom. Vse je eno. Če je že celo vesolje eno in če smo mi s celim vesoljem eno, je potem tudi telo naše eno z dušo, duhom, kakorkoli že to imenujemo. In v tem smislu, da naša razpoloženja vplivajo tudi na zdravje. Zato sem pa vklopil tudi vsa ta poglavja, ki govorijo o pozitivnem mišljenju in dandanes bi rekel, že skorajda vemo, če ne pa iz prakse vemo, če se človek zjutraj razjezi, cel dan bo tak.

Ali pa katerakoli druga negativna stanja.

Telesne vaje v naravi in pravilno dihanje so po besedah Petra Amaliettija eliksir življenja. Dih je življenje. Živeti pomeni dihati. Sliši se preprosto, a se kljub temu zdi, da smo na to ljudje že povsem pozabili.
Pravilno dihanje je tako, da se prsi sploh ne premaknejo. Dihamo s prsmi, vršički, ampak zrak moramo pa kot meh, s trebuhom poganjati, vleči v sebe.
Zdaj, seveda ni to trenutek, da bi o tem govoril bolj konkretno, bi pa v vsakem primeru rad opozoril naše gledalce o pomembnih vidikih dihanja. Edino pravo dihanje je dihanje skozi nos. Vdih mora biti skozi nos. Zdaj, že tukaj marsikdo tega ne ve. Ljudje tudi dihajo skozi usta. Zdaj, to je samo rezervno. Ljudje dihamo skozi usta samo, če imamo zamašen nos. To je samo. To je bistvu, ker če ne dihamo skozi nos, možgani ne dobijo dodatne doze kisika, ker tukaj je ena direktna pot v možgane gre iz nosnic, tako da na ta način možgani dobijo kisik in s tem pravo življenjsko energijo.

In sedaj, torej začnite dihati skozi nos. Vdih mora biti narejen skozi nos. Obenem je za dihanje pomembno, da je neslišno, da ni nasilno, da je subtilno, pretanjeno. " Življenje je pravzaprav čas, ki mine med prvim vzdihom in zadnjim izdihom, " beremo v knjigi našega sogovornika. In kdo nam meri ta čas?
Nasplošno se mi zdi, da je v naši družbi ena taka kolektivna psihoza, da so ljudje bolj hitri, da se mudi, da nimajo časa. To je nekaj, kar vodi tudi v bolezni, ker človek, ki nima časa, nima časa niti za sebe. Veste, če računate, da jaz prvo, kar naredim, stojim tri četrt ure pri miru. Zdaj nekdo, ki nima časa, ne more stari tri četrt ure pri miru, ker mora iti nekaj delati. Tako, da za zdravje je zelo potrebno in nujno, da se izognemo temu kolektivnemu občutku, da ta čas beži, ker v resnici je čas zelo relativen, če gledamo vse, kar imamo, trenutek je del večnosti zdaj. Skratka, naš odnos do časa je odvisen tudi od naših vrednot. Jaz pravim, da so dve vrsti ljudi. Imamo ljudi, ki imajo čas in imamo ljudi, ki imajo denar. Ponavadi tisti, ki imajo denar, nimajo časa in ponavadi tisti, ki imajo čas, nimajo denarja. To so neke te zakonitosti. Ampak jaz osebno, vam povem, imam rajši čas, kot denar, ker denar lahko zmeraj zaslužimo. Časa pa ni mogoče.
Zdravje pa se nam začne vračati, ko si vzamemo čas za romanje k samemu sebi. Zato- Na zdravje!

Prejšnja: Luteranstvo in kalvinizem

Naslednja: Zaključek Ekumenskega tedna v Mariboru

oglasno sporočilo

Moj RTV

Duhovni utrip: Učitelji modrosti