Duhovni utrip: Zaključek Ekumenskega tedna v Mariboru

Teden edinosti, ki ga Katoliška Cerkev organizira po vsem svetu, je povabilo k medkulturnemu in ekumenskemu dialogu, saj sta oba temelja miru in solidarnega sožitja.

Kristus je za svoje učence rekel, da živijo v svetu, vendar niso od sveta. To velja še posebej za redovnike in redovnice. Med nami so, pogosto izstopajo s svojimi oblekami, hkrati pa je njihovo življenje skrito za zidovi samostana. Kdo so ti ljudje in kaj jih je nagnilo, da so postali redovniki? Po odgovor smo se podali v stiški samostan Sistercianov, Uršolinsko skupnost v Ljubljani in Frančiškanski samostan v Šiški. Sveti Benedikt je zbral izkušnje mnogih Kristjanov, ki so posamezno želeli živeti v Evangeliju, puščavi, samoti, nekateri posamič, drugi v skupnosti in je on napisal znamenito pravilo, po katerem naj menihi živijo v skupnosti. Vsakega človeka vodi Kristus, ga tudi pokliče in te naše očete je Kristus povabil, da na poseben način sledijo njegovemu klicu v skupni molitvi in skupnemu delu, premišljevanju.

Pravzaprav pa me je že sama glasba, ki je nekako vedno nekje na meji, tudi pripeljala do te odločitve, saj v različnih smereh glasbe je prav področje gregorijanskega korala tisto področje, ki ga smatram za najdragocenejše in je pač zrasla ta potreba, da sem tudi sam deležen s svojim življenjem nekako vzdušja, okolja, atmosfere, v katerem je ta glasba nastajala. O sebi, kot Uršulinki pa najprej razmišljam kot o ženi, ki moli, o ženi, ki živi v skupnosti kot sestra in o ženi, ki je zavzeta tudi za življenje v svetu. Tukaj sem našel nekaj drugačnega, kot zunaj. V bistvu ene vrste mir, ki pa je pravzaprav eno samo dogajanje. Tukaj si razpet od molitve, do molitve. Zjutraj, nekako dan začneš z molitvijo, potem se konča, se prelije v premišljevanje in Sveto mašo, potem si pa vržen v vsakdanje delo. Samostan je skupnost bratov ali sester pod vodstvom predstojnika, ki se imenuje opat, pater, oče, mati predstojnica. Člani skupnosti v njem vidijo nekoga, ki ne skrbi zgolj za red, ampak jim v Kristusovem imenu določa, kaj je njihovo poslanstvo. Samostanska skupnost nekako predstavlja družinsko življenje, vodi opat to skupnost in ta skupnost živi v skupni molitvi, v skupnem delu in premišljevanju sledi tem Kristusovim svetom. Življenje v skupnosti je pravzaprav tudi pri Frančiškanih enako kot povsod drugje. Tudi mi smo družina. Vsak samostan ima svojo samostansko družino. Je pa naša družina pač posebna v tem smislu, da toliko bolj verjamemo, da nas je skupaj poklical Bog. Ena izmed značilnosti ali bistvenih elementov v Benediktinski skupnosti, je življenje pod opatom. Nenazadnje to, kar bodo rekli v službi, ki jo bom opravljal. Samostani z mogočnimi zidovi v marsikomu zbujajo občutek zaprtosti. Vendar tisti, ki prestopijo mogočne portale, tam srečajo življenje, ki je hkrati nenavadno in domače. Prvo, kar opažam pri ljudeh, ki prihajajo za kakšen dan k nam, je ene vrste presenečenje. Kako lahko vi v tem miru živite. Nobenega šundra ni, nekateri pogrešajo, da ni, drugi so srečni, da je mir. Nekako je to zelo drugače kot zunaj. Nekaj, kar opažam, kar ti ljudje rečejo, pravijo, da nek mir tukaj diha. Da se dobro počutijo, ko pridejo v Stično. Najdejo umirjenost, drugo, da torej slutijo, če že ne vidijo, da tam nekje, za zidovi tukaj v Ljubljani, je ena skupnost sester, ki če drugega ne, moli. In to vsakemu človeku veliko pove.