Odprti kop - Duhovni utrip: Zen meditacija

Besedilo, Slike

Premiera: četrtek, 07. junij 2007, Vse oddaje

S to meditacijo v tem norem svetu lahko za trenutek malo ustaviš tudi naš nori maind drvi tako kot naše življenje. Urban Kordež V tej naši družbi nekako ni prostora drugje kjer bi se lahko vprašali kaj pa se sploh dogaja, kdo sem jaz, kaj se v moji notranjosti dogaja, tukaj pa zvedavo opazujemo. Ustaviti se in pogledati vase bi lahko imenovali seminar, ki je konec maja potekal v zdravilišču Dobrna. Okrog 60 udeležencev je spoznavalo skrivnost in globino meditacije, ki izhaja iz tradicije zen budizma.
Vodil ga je mojster Rjušin Poul Haler Roši, ki velja za eno največjih avtoritet soto zen tradicije na Zahodu. Gospod Haler se je rodil na severnem Irskem leta 1947, postal gradbeni inženir, v 70- ih letih pa se je na Japonskem srečal z zen budizmom in postal menih. Leta 1980 je bil posvečen v budističnega duhovnika, in dobil ime Ryushin Zendo- Zmajevo srce. Trenutno je opat zen centra v San Franciscu, ki je največji zen center izven Evrope. Sicer pa vodi seminarje tudi po vsem svetu.

V zazenu sta znani predvsem dve obliki meditacije: kinhin- meditacija med počasno hojo in zàzen- sedeča meditacija. Nasploh se umirjanje dogaja preko telesne drže.

Med hojo mora biti desna dlan nad levo in v višini pleksusa. V sedečem položaju pa je potrebna pravilna drža: vzravnana hrbtenica, nekoliko spuščena brada, prava podloga in rahlo priprte oči. Cilj vsega tega je: ustaviti misli.

Pri meditaciji probamo nekako prekiniti te miselne filme, ker nam drugače cele dneve teče. In majhno bolj začutiti sebe in svoje telo.

K zenu se navadno obračamo ljudje, ki smo po svoji osnovni osebni naravnanosti bolj usmerjeni k nekemu intelektualnemu pristopu v življenju.
Zame je to najprej ena mentalna higijena zelo banalna in vsakdanja reč ko nekako se umirjam v sebi, ko nas vsakdanje življenje zelo razprši, tukaj pa se zbiram v sebi.

31. maja ob polni luni v četrtem lunarnem mesecu so budisti po vsem svetu praznovali vesak, najsvetejši budistični praznik. Vesak je praznik Budovega rojstva in v deželah teravadskega budizma tudi njegovega razsvetljenja in smrti. Okoli leta 562 pred našim štetjem naj bi se na jugu današnjega Nepala rodil princ Sidharta Gautama. Na svet naj bi prišel z namenom, da doseže razsvetljenje. To se je zgodilo v noči polne lune meseca vesaka na njegov 35 rojstni dan, pod drevesom Bodhi v indijskem kraju Bodhgaja. Tako je po izročilu Gautama dosegel najvišje dokončno prebujenje in tako postal Buda ( razsvetljeni ). Ta dogodek pomeni začetek filozofije, ki uči srednjo pot. Po svetu praznujejo budisti vesak na različne načine. Za ta praznik okrasijo Budove kipe, na Kitajskem jih umivajo z dišečo vodo. Verniki prinašajo darove v samostane, kjer prirejajo ob prazniku ognjemete. Mnogi budisti po vsem svetu pa preživijo praznik v meditaciji, saj je ravno praznik Budovega razsvetljenja nekakšno zagotovilo, da lahko vsakdo doseže razsvetljenje.

Body balance je dokaj nova telesna vadba, ki je mešanica Taichia, joge, pilatesa in meditacije. Zasnovali so jo v Novi Zelandiji. Odgovarjala pa naj bi fizičnim in duhovnim potrebam sodobnega človeka.

Vadba je v bistvu zastavljena tako, da bi povečala moč telesa, kot tudi gibljivost in mogoče malo več poudarka na duhovnem delu. Recimo kot pri drugih tovrstnih vadbah oz. pri vadbah, ki naj bi krepile telo.

Vadba je edinstvena, saj združuje prvine nekaterih starih veščin, ki so še tako povezane z duhovnostjo. Vendar jih predstavi na sodoben in dinamičen način.
V bistvu gre za to, da vsaka od teh prvin prinese svojstven del, to vadbo. Taichi, v bistvu z njim se ura začne, pospeši rahlo srčni utrip. Se pravi rahlo ogreje organizem. Potem se večino ure se izvajajo Asano joge, ki v bistvu povečujejo predvsem gibljivost samega telesa. Pilates, to je pa ena taka pika na i, ki naj bi predvsem predstavljala vaje za krepitev trupa, globokih mišic, trupa in povečala moč. Sama ura pa potem zaključi še z meditativnim oz. sprostilnim delom, kjer vadeči ležijo in se poskusijo čimbolj umIriti. Za razliko od ostalih skupinskih vadb se Body balance izvaja ob svetlobi sveč. Vse pa naj bi pri tistemu, ki vadi pomagalo, da začutiti svoj jaz, se pomiri in duhovno napolni.

Človek naj bi bil po koncu ure sproščen, se počutil bolj osrediščenega. To naj bi bila pač glavna filozofija Taichija in Pilatesa samega. Se pravi, začutiti središče svojega telesa in preko tega tudi duha.

Body balance je pa vaja, ki pa se čisto sprostiš telesno in duševno. Zato, ker počasi deluješ in zavestno vsak dvig, vsaka telesna. Karkoli se dogaja se spreminja, ti to duševno čutiš, zavestno. In potem, ko imaš na koncu te popolno sprostitev se tako sprostiš, ko ležiš in poslušaš trenerko, ki ti govori, vzdihuje, daje srečen navdih. In ko se zbudiš si popolnoma prerojen.

Če maksimalno delaš je sigurno zelo naporno. Dostikrat trenerka pravi: Ali čutite kako imate dolge roke, dolge noge. Človek bi pa rekel, joj čutim kako mi pot teže iz las. Vsak las ima svojo kapljico. Tako, če si priden in res maksimalno delaš se močno spotiš in si tudi utrujen, ampak zelo zadovoljen.

Dobro je, ker si na koncu čisto sproščen.
Čeprav je malo napornih vaj vmes je na koncu je zelo dobro, ker si res čisto sproščen. Dobro je.

Prejšnja: Slomškov portret v Indiji

Naslednja: Frančišek Ksaver

oglasno sporočilo

Moj RTV

Duhovni utrip: Zen meditacija