Duhovni utrip: Zgodovinski obisk

Po teh besedah sta se rabin Metzger in nadškof dr. Kramberger razšla s prijateljskim stiskom rok, vendar pa se na željo judovskega rabina nista odpravila na ogled Stolnice in Slomškovega spomenika, kot je bilo prvotno načrtovano. Rabin Metzger je s svojim spremstvom nato obiskal mariborsko sinagogo, kjer se je srečal s tamkajšnjo judovsko skupnostjo in mariborskim županom. Na povabilo pa se je odzval tudi nadškof Kramberger s svojimi najožjimi sodelavci.

Rimskokatoliška Cerkev v polnosti sprejema tista načela, ki jih podaja tudi novosprejeti zakon o verskih skupnosti v RS, to se pravi, da odklanja vsako obliko nestrpnosti, da se zavzema za medsebojni dialog, odklanja, zavzema se tudi za laičnost države, obenem pa ima tudi lastna načela, ki se s tem ujemajo in sicer načelo o svobodi vere in vesti. To pomeni, da ni dovoljeno nikogar siliti, da bi sprejel določeno vero, prav tako pa ni dovoljeno nikogar ovirati, da živi in veruje tako kakor sam želi. Vprašanje ali težav pa nastane takrat, kadar se pojavijo t. i. škodljive ali konfliktne ali celo destruktivne verske skupnosti, ki obstajajo v Evropi, v svetu, tudi pri nas se pojavljajo. To so takšne, ki ovirajo človekovo svobodo, zlasti svobodo mladih, ki prakticirajo nekakšno vsiljivo propagando pridobivanja novih članov ali skušajo le denarno izkoristiti svoje privržence.
Katoliška Cerkev že več desetletij uspešno sodeluje v ekumenskem dialogu z drugimi Krščanskimi Cerkvami, spodbuja pa tudi medverski dialog in sodelovanje z drugimi verskimi skupnostmi. V Krščanski adventistični Cerkvi so z odnosom Katoliške Cerkve na formalni ravni zadovoljni, v vsakdanjem življenju obeh Cerkva pa vidijo še veliko možnosti za tesnejše sodelovanje. Kar se tiče tistega odnosa na terenu v Cerkvah, krajevnih, pa lahko rečem, da predvsem v manjših krajih to sodelovanje dobro obstaja. Morda so celo manjši pa tudi večji, recimo na Koroškem, Svetopisemska razstava in potem skupno branje Svetega pisma med verniki adventistične Cerkve med tamkajšnjimi Katoličani. In še nekaj drugih projektov. Tako, da je čisto odvisno od kraja do kraja, kaj je in kako se stvari odvijajo. Je pa res, da še vedno čutimo precejšnje nepoznavanje nas s strani Katoliške Cerkve, tako da to gradi in določa še vedno neke predsodke. Te poskušamo razgraditi tam, kjer se pač to da in kjer je potrebno. V Skupnosti za zavest Krišne v Ljubljani pravijo, da imajo že od vsega začetka zelo dobre odnose z drugimi verskimi skupnostmi, na sodelovanje z Rimskokatoliško Cerkvijo pa je bolj formalne narave.
Torej naši odnosi so v glavnem bolj formalni, bodisi na teh uradnih srečanjih ali zelo neformalni s posameznimi duhovniki, patologi. Kdaj se dobimo, čeprav nekega konsistentnega medverskega dialoga pa ni niti s strani Vatikana na svetovnem merilu s tradicijami na vzhodu, recimo hinduizem, niti v Sloveniji ni nekega resnega medverskega dialoga.

Knjiga nam na preprost način predstavlja govorico čaker in naravo naših energijskih teles ter različne načine zdravljenja in samozdravljenja. Če zdravila in rešitve iščemo zunaj sebe, pravi avtor, prezremo okoliščine in napetosti v svoji zavesti, ki se s simptomi na fizični ravni povsem skladajo in jih pravzaprav povzročajo.
Pomembno je vedeti, da knjiga ne zagovarja zdravljenja iz občutka odgovornosti do vsakogar, ki je bolan ali v bolečinah. Potrebno je pričeti pri sebi, če želimo, da svet postane lepši in narediti vse, kar je potrebno, da osrečimo sebe. Tako je tudi sam avtor prišel do takega spoznanja, ker ko je sam zbolel za neozdravljivo boleznijo, se je odločil sprejeti odgovornost zase in spoznal je, da je najpomembneje, da počne stvari v življenju, ki ga osrečujejo. Tako je na sebi razvil sistem zdravljenja telesa, kot ogledala, ki pomaga človeku razumeti, da lahko sam ozdravi vse, predvsem pa spozna samega sebe.