Enajsta šola: Najlonke

Živjo! Ste videli? To je pravi čudež. Tako majhen kos garderobe, a vseeno tako velik. In dandanes skoraj nepogrešljiv. Kaj bi danes ženska počela brez navadnih najlonskih nogavic? Najlonske nogavice se lahko zelo raztegnejo, se lahko hitro sperejo in zelo hitro tudi posušijo. Skratka, likati jih pa ne smemo. In nasploh ne smemo likati najlona, o katerem bomo danes še kaj povedali. Ja, polimer od 3 do 16, ni primeren za likanje. V kemični tovarni Dubont so se v tridesetih letih prejšnjega stoletja na vse kriplje in na vso moč, na vse pretege trudili, izdelati plastična tekstilna vlakna. Ni jim uspelo. Pod likalnikom se je vse topilo in tako so se bili prisiljeni vrniti nazaj k polimeru 3- 16. Polimer. Kaj, za vraga, pa sploh je ta polimer? Preprosto.
Polimer je vrsta plastike, ki nastane tako, da se veliko majhnih molekul plina ali tekočine združi v dolgo verigo s popolnoma drugačnimi lastnostmi.
V že prej omenjeni multinacionalki Dupont, je v tridesetih letih 20. stoletja pošteno vrelo. Ampak, dobesedno. Sklenili so, da bodo iznašli nadomestek za svilo. Zato so najeli vrsto mladih kemikov in raziskovalcev. Skupina je delala pod budnim očesom velikega šefa Walaca Carotersa, genija, ki se je pri Dupontu zaposlil še kot študent na Harwardu. Ceroters je imel eno samo nalogo: znebiti se črvov. In kaj to pomeni? Pri Dupontu so namreč želeli, da bi Caroters iznašel nadomestek za svilo. Ta tanka in dragocena vlakna predejo ličinke sviloprejk, kitajskih metuljev, prelcev, ki pa jih v naravi danes, žal, ne boste več našli. So le še tako imenovani gojeni metulji.

Sem mislila, da bo vonj po najlonu, po plastiki.

Prva faza izdelovanja nogavice je pletenje. Nogavico je potrebno naplesti. Pletemo na različnih sodobnih, avtomatsko računalniških strojih, seveda je odvisno od zahtevnosti vzorca in materiala. Torej najprej spletemo, potem jo je treba na nek način sestaviti, oziroma, je to že vse narejeno?
Ne, nogavica, ki je napletena, je v obliki cevi. Potem je potrebno to zašiti, da dobimo hlačno nogavico, jo je potrebno zašiti v prstih in pa v hlačnem delu.

Ja, recimo, mi imamo zdaj zelo, mogoče je to zelo aktualno, tako imenovan Natura line program. Ta program je izredno močen v Švici. To je zanimivo, Švica ni v Evropski skupnosti, ampak oni hočejo imeti tako imenovane, nogam, koži prijazne izdelke in to so posebne bombažne nogavice, pridelane v Pakistanu, Tanzaniji celo, bombaž pridelan po posebnih metodah, kjer se ne uporabljajo zaščitna sredstva, pesticidi, herbicidi in tako naprej. Seveda je potem proizvodnja tega bombaža bistveno nižja, je dražji bombaž po kilogramu ali pa po toni, tako kot se reče.
Dostikrat nam gre, puncam, na živce, ker se nogavice tako hitro trgajo in jih je treba pogosto, pogosto menjati. Zdaj mi pa vi povejte, iz katerih materialov, ki ste jih zdaj našteli, so nogavice najbolj trpežne?
Najbolj trpežni, recimo, so specialni materiali, tako imenovane zaščitne nogavice, to so ti elastani, debelejši, močnejši in tako naprej. Te nogavice so izredno trpežne, mogoče to, tako imenovane kompresijske nogavice, močne, pomagajo, recimo, tudi v zdravstvene namene, proti krčnim žilam in verjetno ste že to kdaj slišali. Te so zelo trpežne. Potem so pa, v zadnjem času se proizvajajo materiali, tako imenovani oviti materiali, kjer so kombinacije lastomerov, bombažev, celo lahko volne ali pa mešanic in ti materiali so bistveno bolj trpežni kot je sam bombaž. Pa tudi bombaž je različnih kvalitet. Bombaž je dolgo vlaknasti, kratko vlaknasti bombaž, tako imenovani mikan česen in seveda, pač skozi postopke predenja, se lahko ta kvaliteta bombaža, trpežnost bombaža, mi rečemo pretržna dolžina in tako naprej, trdnost materialov, bistveno izboljša ali poslabša. Zdaj pa se lahko vrnemo malo v zgodovino, oziroma, zanima me, kdaj ste vi sploh startali z vašo proizvodnjo in kakšne nogavice so bile tiste, ki ste jih izdelali kot prve? Glejte, proizvodnja se je začela na tej lokaciji leta 1927. To pomeni, letos je 80 let. Začel je švicarski tovarnar, Otto Reiser in on je začel tako imenovano drobno konfekcijo še takrat, takrat še nogavice niso bile. Je pa že po dveh letih ugotovil ta evropski trend, ker se je na treh, štirih lokacijah v Evropi začelo pojavljat. Domovina teh nogavic nastanka v Evropi je bilo, recimo, tako imenovano področje Saške v Vzhodni Nemčiji in pa Češke takrat. In se je to selilo dol, to pomeni tudi na to področje proti Jugoslaviji, takrat je bila pač Kraljevina Jugoslavija in je on tu videl tržno nišo, videl je zanimivost in je začel takrat s konfekcijo. Ko so nogavice v Evropi začele postajat vsak dan, je on videl to zanimivo področje in je začel to tudi razvijat. Res je on potem v nekaj letih to tovarno prodal enemu drugemu Sudetskemu Nemcu in tako naprej je šlo iz rok v roke in je spremenil odločitev in je začel s proizvodnjo. On se je preselil nekam drugam, ampak je potem ta Sudetski Nemec tukaj nadaljeval s proizvodnjo. In on je že začel takrat, to je bolj zanimivost, s tako imenovanim kotom, stroji, to so bile nogavice v tistem času, še svilene, še z bombažnim materialom in tako naprej in kmalu za tem se je pa potem že začelo s kotom stroji, to so eni drugi stroji bili, kjer je bilo vse to tako imenovano ročno snovanje nogavic in je bilo to izredno zamudno, izredno počasno, ampak za tiste čase so bile nogavice prava redkost in to je bilo, recimo, ko so ženske pred drugo svetovno vojno dobile nogavice v dar, si to človek ni mogel misliti, je bilo to res neko posebno darilo.
Kot druga revolucija pri nogavicah, so bile nogavice s črto, saj kot vsi vemo, če teh ni bilo, pa so si ženske tudi same, prav na kožo, narisale črto.

Živjo. Tudi današnjih novic, kakor je povedala že Viktorija, nikakor ne smete spregledati. Še posebej, če bi radi izvedeli kaj zanimivega. Bi radi izdelali kaj unikatnega? Sodelovali na katerem izmed razpisov? Skratka, najbolje bo, da kar pričnemo. Skupina študentov, ki se je lotila projekta Kaj pa mi, želi s svojim delom doseči čim več mladih med 15. in 30. letom, ki se pri svojem vključevanju na trg dela, srečujejo s številnimi ovirami in problemi.
Namen naš v bistvu je zdaj v nekih petih takih fokusnih točk in sicer bi bila prva, taka zelo močna, informirati. Predvsem informirati te mlade o trendih na trgu dela, o samih gibanjih, kakšne so strukture brezposelnosti in tako naprej, potem naprej, opozarjati na določene stvari, ki se dogajajo na trgu dela, pa niso tako javno izpostavljene in jih navsezadnje razkrivati preko tega projekta in na koncu tudi povezovati tiste akterje, ki imajo neko določeno moč, politično ali neko drugačno moč, da se skupaj povežejo in najdejo neko skupno rešitev, oziroma najdemo neko skupno rešitev pri problematiki zaposlovanja mladih. Na koncu tega je seveda produkt tega bil tudi javni poziv k soobliokovanju strategije zaposlovanja mladih. Kakšne so številke, oziroma, koliko je mladih brezposelnih v Sloveniji?
Nazadnje smo pridobili podatke za december 2006 in sicer smo jih pridobili iz službe za analizo na Zavodu republike Slovenije za zaposlovanje in sicer kažejo to, da je v Sloveniji v tem času bilo 2622 diplomiranih brezposelnih oseb, starih do 30 let. To je nekako ta številka. In kaj ponuja vaša spletna stran, kako si lahko mladi z vašo spletno stranjo pomagajo?
Pomagajo si lahko na več načinov, če je, recimo, srednješolec, tisti, ki obiskuje našo spletno stran, mu damo, recimo, na razpolago vse informacije o vseh fakultetah v Sloveniji, recimo, na razpolago imamo vse linke do teh fakultet. Seveda, to je zelo dobra stvar pri samem izbiranju fakultete, oziroma pri samem načinu izbiranja za nadaljnjo študijsko pot. Recimo, če si študent, navsezadnje razmišljaš tudi o nadaljevanju svoje karierne poti, zato smo dodali tudi nekaj praktičnih nasvetov, kam naj se obrne, na katere spletne strani naj se obrne, da pogleda, kako se napiše esivi, recimo in tako dalje, oziroma, na koncu za brezposelno osebo, na katere institucije se lahko obrne v primeru, da nima določenih socialnih podstatov za življenje, recimo obrazec za socialno pomoč in tako dalje. Kako in predvsem, kje začet reševat ta problem brezposelnosti? Jaz bi rekel, da nekako začetek reševanja problema brezposelnosti sega vse do, bi kar rekel, srednje šole, kajti v srednji šoli se nekako že oblikuje profil posameznika, ki ga potem oblikuje naprej, preko študijske poti, seveda, samega faksa in tako naprej. Tako, da bi res rekel, srednja šola, karierna pot, fakulteta in na koncu koncev, če se mi začnemo spraševati o tem, kaj bomo naredili pet minut pred diplomo, je to na žalost že prepozno.

Tako. Končali smo. Glejte nas zopet v četrtek ob isti uri. Do takrat pa bodite, saj veste, ustvarjalni! Čao!