Odprti kop - Gozdovi Slovenije: Jelšev grez

Besedilo, Slike

Premiera: torek, 21. julij 2009, Vse oddaje

Prejšnja: Pragozd

Nahajamo se v pokrajini, ki si je za svoj simbol izbrala belo štorkljo. Lepa in mogočna ptica je to, vredna take odločitve, toda ne morem se znebiti občutka, da gre pri vsem tem za navadno sprenevedanje, za kupovanje odpustkov za storjene grehe
smrtne grehe človeka proti tej ptici, kot so uničevanje njenih stanišč in virov njene prehrane. To je kakor, da bi na poseki velikega gozda postavili mesto in njegove ulice poimenovali z vrstami padlih dreves.

Vendar ta oskrunjena pokrajina bele štorklje še premore skrite kotičke, kjer se izpod plasti mita napredka prikazujejo podobe ostankov prakrajine. Jelšev grez.

Jelšev grez je klimaks močvirnega gozda, ki je najvišji stadij za rasti bregov poplavljenih nižinskih rek. V njem najdemo pragozdne prvine: odmrla debla, trhle veje in številne popenjavke, ki jim tako okolje prija.

Vendar je jelšev grez življenjsko odvisen od visokih pomladnih in jesenskih voda. Naraslo vodovje velike reke je kot arterija, ki s hranili poji lačno tkivo. Ko se vode umirijo, tiho tečejo, ostane pa rodovitni mulj, iz katerega vzbrsti življenje. Življenje v močvirjih se nenavadno bujno porojeva iz usedlin smrti. Kot da bi njena neposredna bližina pognala življenje prav do neba. Sončna energija ujeta v bujno rastlinje poganja neskončno kolo življenja. Ujeto sonce in obilje vode dajeta močvirju značaj najbogatejšega življenjskega prostora.

Kotična razraščenost je kot slikarski atelje narave, iz katerega prihajajo prečudne podobe. Opazovalec dobi občutek, kakor da bi stopil na posvečeno zemljo, kamor še ni stopila človeška noga.
Koliko otroških sanj in pravljic se skriva v skrivnostnem jelševem grezu?

Črna jelša je čudežno drevo, ki raste v vodi, obenem pa sega do 30 m visoko. Zanjo je značilna hitra rast in kratka življenjska doba. To je gozd hitro ostarelih dreves. Črna jelša ima iztegnjeno, redko in tanko vejno krošnjo. Izgleda kakor da se drevo s pomočjo opornh korenin poskuša čim bolj dvigniti iznad večno mokrih tal. Neobčutljiva je za vremenske ekstreme in le malo škodljivcev se je loteva. Celo divjad je ne objeda.

Vsepovsod vidimo privzdignjene otoke šašja in ostričevk in med njimi uleknine, ki jih zapolnjuje voda. To je svet jelševega greza. Podoba razgibanega arhipelaga tisočerih otočkov sredi poplavnega gozda.

Zaradi goste in visoke podrasti je moten vznik naravnega podmladka iz semen. Tem danostim se je črna jelša prilagodila z vegetativnim razmnoževanjem.
Tekmovalnost pritalne vegetacije je obšla s posebno strategijo, pri kateri nova drevesca izraščajo iz korenin starševskega drevesa.

Korenine jelš pa skrivajo še eno veliko posebnost; v pletežu korenin črne jelše so številni gomoljčki, v katerih živita v najtesnejši simbiozi gliva in črna jelša. Temu, prav posebnemu odnosu, pravimo mikoriza. Mikoriza je najtesnejši splet obeh organizmov, ki je omogočil prehod rastlin na kopno že pred 400 milijoni let. Izjemna posebnost te mikorize črne jelše pa je, da omogoča vezavo zračnega dušika in s tem daje jelševemu grezu značaj najbolj produktivnega ekosistema.

Življenje nas uči, da je tudi najmanjše sodelovanje bolj koristno od tekmovalnosti. Bomo znali že enkrat doumeti to sporočilo narave?

Ja, to je bolj težko najti, ampak to dobro poznam, kakšen les mora biti, kakšnega izrastka. Potem si tako priskrbim, ki mi odgovarja.

Združbe v naravi se spreminjajo. Kolonizacija rečnih bregov nenehno poteka in sukcesije prehajajo ena v drugo. Posamična gola prodišča poskušajo poseliti vrbine, bolj stabilna pa nudijo rastišče topolom, vrbam in jelši. Njim slede dobrave, kot zadnji člen v seriji poplavnih gozdov, ki je še odvisen od talne vode. Če človek reko zameji z nasipi in poseka plemeniti hrast, potem se jelša povrne in zavzame njegovo mesto. Krhko ravnovesje se v naravi nenehno vzpostavlja. In če so zunanji pritiski premočni, se lahko na mah poruši.

Črna jelša in ostroplodi jesen sta poučen primer, kako nihanje višine podtalne vode vpliva na razmerje med tema drevesnima vrstama. Če podtalnica ali dotok vode upade le za nekaj decimetrov, prične črno jelšo nadomeščati ostroplodi jesen. Pogled med drevje nam pove, kaj se dogaja prikrito, pod našimi nogami.

Nekdaj so bila močvirja Sveti kraji; bajeslovna svetišča, polna duhov življenja in demonov smrti.
Naravna ljudstva so tudi na naših tleh molila in darovala v teh svetiščih narave. Izpod usedlin časa se oglašajo keltski predniki s svojo vero v reinkarnacijsko prehajanje življenja iz dreves v ljudi in nazaj v drevesa. Vsak človek ima svoje drevo, so verovali Kelti.

Naši predniki so sobivali z naravo in njene rešitve uporabljali v svoj blagor. Bili so sijajni opazovalci in oponašalci narave. Ljudje ob Muri so uporabili vse, kar je nudil jelšev grez; glino, slamo, preplet šibja in les in to so tudi vsa potrebna gradiva njihove stavbarske dediščine. V pomurski hiši izžareva vso svojo moč enkraten in neponovljiv duh krajine, ki sta jo narava in človek sooblikovala skozi tisočletja.

Tukaj ni poznana gradnja v višino. Prevladujejo nizke, majhne stavbe, pri katerih si stanovanjski in gospodarski prostori sledijo v vodoravni smeri, v vrsti ali v postavitvi na vogal. Gradili so dva tipa hiš, ki so jim pravili butana in cimprana hiša. Starodavna butana hiša je enostavnejša, saj njene stene sestavljajo zgolj leseni nosilci in polnilo- mešanica slame in blata. Kasnejša, cimprana hiša je imela dodano oplato sten iz desk. Posebno inovacijo pa predstavlja podaljšana streha oz. napušč proti dvoriščni strani, ki se imenuje podstenje ali podstenj. Pokrit zunanji prostor je nudil zavetje in varoval hišo pred dežjem in snegom. Širok napušč je obenem varoval lesene ali glinene, z apnenim beležem opleskane stene in preprečeval zamakanje temeljev.

Pod podsteno je bil vodnjak, toda podzemno vodo je bilo potrebno najti in tudi pri tem čarovniškem opravilu je staroselcem pomagal poplavni gozd. Iskalci vode, bajaličarji, so uporabljali enoletne šibe leske ali vrbe. Običajno so bile take z dvema vrhovoma, ki so jo držali v rokah in se je ravni del upognil navzdol proti vodi. Bajanje je drugi naziv za čaranje, zato ni nič čudnega, če so bajaličarjem pripisovali čarovne moči. Bajaličarji so se radi pohvalili, da palica ne potegne vsakomur. Njihov položaj je bil sila cenjen, saj so bili tudi mojstri za izdelovanje vodnjakov. Ko so bili vodnjaki prazni, so se ljudje zavedali dragocenosti vode. Če si dobro našel, bo vse v redu.
Nekaj si imel...
Moral bi imeti pumpo zraven.

Čakaj, pojdi okoli.
Dokler ne opaziš vzroka privlačnosti, pa pravilne privlačnosti, če je slabo ali močno, to moraš ločiti. Potem se jaz odločim, kje najbolj funkcionira.

Če je močnejše, gre dol, potegne dol in potem veš, da se splača delati.

Glede globine ja pa tako, na sekundo gledaš. Samo moraš ločiti globino, pa moč in vse skupaj, kar spada zraven.

U, preveč.

Bog naj oprosti moji duši. Amen.

Tako, naj tu počiva v miru.

Prihod Krščanstva je nasilno izruval vse korenine poganskih mišljenj in verovanj. Močvirja so razglasili za hudičeve kraje, kjer blodijo in strašijo duše prekletih in jim namenili uničenje. Z uničenjem svetišč počasi presahne tudi vera. Uničevanje močvirij je bilo zato zelo temeljito in še dandanes se večine ljudi drži nerazumljiv odpor do njih.

Nekaj je prispeval stoletni mrak zgodovine, še več pa je dodal zaničljiv odnos do močvirij kot človeku nekoristnih območij. Nasilje nad njimi se je z vso ihto nadaljevalo vse do današnjih dni. Ker močvirja niso bila niti lepa niti koristna, jih je bilo potrebno sanirati, torej zasuti.

Boljša, boljša.
Pa več.

To jaz vem že dolga leta nazaj. Tega je že 30 let. Jaz sem hodil vse naokrog; po Avstriji, po Prekmurju, po Hrvaškem in dol... Redkokje nisem bil. Vsepovsod je uspelo, nobene pritožbe ni bilo, da ne bi bilo vode.

Človek je močno posegel v povirja rek. Uravnaval jih je v premočrten tok, jim poglobil struge, jih zamejil v betonska korita in obdal s kamnometom na bregovih. Poplavni gozd je bil uničen.

Pohabljene reke sicer ne poplavljajo več, toda z vodo in plavjem ne polnijo več lok in poplavnega gozda. Nasprotno, celo osušujejo pokrajino.

Na srečo pa so ljudje spregledali ostanke poplavnega gozda in ti so čudežno preživeli. V povirju reke Vipave še lahko najdemo skrite kotičke, polne pragozdne mistike.

Poplavni gozd je eden izmed najbolj produktivnih naravnih ekosistemov, ki je našim prednikom daroval vse rešitve preživetja. Toda človeku potrošniške družbe to ni dovolj, zato je ustvaril plantažni nasad dreves- nasilno mutacijo poplavnega gozda v industrijski gozd. Plantažni nasad topolov je industrijski gozd po meri človeka. Tu je izjemno znižana biotska pestrost, kar vidimo tudi v podrasti, ki jo v veliki meri sestavlja kanadska zlata rozga- pritepenec v naše kraje. To so drevesa brez gozda in tu je dokončno izbrisana starodavna povezava človeka in gozda. Vsa podrast je uničena s herbicidi in temu primerna je tudi biotska pestrost zeli in grmišč. Kot vsaka monokultura, tudi topolova predstavlja skušnjavo organizmov, da se prelevijo v človekove škodljivce. V obilju hrane razmnoževalni potencial novonastalih škodljivcev eksplodira. To je seveda opravičilo za uporabo insekticidov, ki dokončno zrušijo prehranjevalni splet življenja.

Na srečo so slovenski gozdarji že pred pol stoletja spoznali, da gozd ni zgolj tovarna lesa. Še daleč od tega zavedanja so vodarji in agronomi. Njihovi najhujši posledici sta uničenje poplavnega gozda in ustvarjanhe agrarne stepe.

Agrarna stepa se zdi kot Lunina pokrajina; niti enega grma ni videti in ni drevesa, na katerem bi se spočila ptica. Vsi vodotoki so uravnani in voda kanalizirana v osuševanje. Nekoč vodnata pokrajina sedaj trpi hudo sušo. Vsi poskusi narave, da si ozdravi zadane rane, so v kali zatrti. Tu je organizirano plenjenje narave doseglo svoj višek. Toda če smo do sedaj mi uničevali tradicionalno krajino, sedaj ona uničuje nas. V bolni krajini obolevajo vsi njeni prebivalci, tudi ljudje.

Stara modrost nam govori: človeška civilizacija se je porodila, ko je padlo prvo drevo in bo uničena, ko bo padlo zadnje.

Prejšnja: Pragozd

Naslednja: Kraška gmajna

oglasno sporočilo

Moj RTV

Gozdovi Slovenije: Jelšev grez