Gozdovi Slovenije: Kraška gmajna

Kajti na Krasu se je odigrala drama, katere žrtev je bil gozd, izviren greh zanjo pa nosi človek.

Tu za mano so širne kraške planjave in kamnite goličave. Poskušam razvozlati resnico dolgožive trditve, da je pogubljenje kraških gozdov posledica uničujoče sečnje dreves za potrebe beneške mornarice. Ali je zadaj res zgolj pohlep beneških trgovcev? Morda pa je vzrokov več in so medsebojno prepleteni. Odgovor tiči tu spodaj, pod Kraškim robom, v starodavni hrastoveljski Cerkvi.

Umetnik je naslikal rajski vrt z Adamom in Evo. Če natančno pogledate naslikano drevo spoznanja, vidite, da je to hrast. Hrast v rajskem vrtu in ime vasice- Hrastovlje. Posledice izvirnega greha prvih ljudi so nazorne. Vročina žari iz trde in posušene zemlje. Drevo je okleščeno do golega debla. Ampak presenečenj še ni konec.

Pod sprevodom Svetih Treh Kraljev je slikarski mojster upodobil prizore iz takratnega življenja. Divja moža s kijem pobijata medveda. Sledijo še jelen, volk in lisica.

Tudi v Cerkvici Svete Helene, v Gradišču pri Divači, je slikar upodobil sporočila- podobe takratnega sveta. Ali so Kras pred 500 leti še pokrivali obširni vlažni hrastovi gozdovi, v katerih so živeli medvedi, volkovi in jeleni? Je bil izvirni greh človeka storjen nad hrasti takratnih gozdov? Ptič klavžar ljubi močvirne travnike, kjer si išče hrano. To je ptica grotesknega in predrznega videza. Odrasla je visoka 75 cm in težka okrog 1, 3 kg. Danes je sila redka vrsta ptic, saj v naravi živi le še 200 parov. Nekoč, ko je bil razžirjen tudi v naših krajih, je veljal za izbrano dobroto, namenjeno zgolj najvišjim dostojanstvenikom. Oktobra leta 2006 pa so blizu Postojne klavžarje po 400 letih znova opazili v Sloveniji. Ali se klavžar vrača skupaj z nekdanjimi kraškimi gozdovi in kakšni so bili ti gozdovi? Pojdimo na sprehod skozi čas.

V neolitiku, pred približno 5500 leti, se poveča delež leske, kar kaže na pojav prvih pašnikov. Potem začne delež hrasta nihati. Če je leska dokazovala pojav pašništva, pa nihanje hrastovega peloda govori, da je udomačitev živine v polnem zamahu. Ker pozimi ni bilo dovlj paše, so ljudje obsekovali hrastove veje in jih sušili za zimsko krmo. Zato so hrasti neredno cveteli. V bronasti dobi, pred 3500 leti, je bukev še vedno glavno gozdno drevo. V rimski dobi se slika spremeni, upade delež bukve, pojavijo se oreh, kostanj in oljka, vse več je trte. Začne se poljedelstvo v večjem obsegu. Potem vse do leta 1000 ni posebnih sprememb. Tedaj se začne pohod človeka. Vse drevje polagoma upada., narašča pa delež leske in črnega gabra. Hiter upad drevesnih vrst se zaključi pred 200 leti, ko pride do popolne degradacije gozdov na Krasu.

V takih hrastovih gozdovih so včasih sekali drevje za potrebe lesene brodogradnje in sicer uporabno je bilo drevje, ki je dovolj debelo, visoko, z dolgimi vejami, če je le mogoče tudi z rogovilami. Te debele kose so uporabili za sprednjo in zadnjo statev pri barkah, potem debelo hlodovino hkrati za deske, kar pa je bilo razvejanega pa za vezne elemente v barki in jasno za potrebe same gradnje.

Ti orjaški hrasti so živ in veličasten spomin na nekdanje gozdove Krasa. Le posamezne ali v manjših skupinah jih še najdemo raztresene po odmaknjenih področjih. Častitljivi orjaki spoštljive starosti nekaj stoletij. Poglejte si njihovo bujno in silno moč teh dreves. Z malce domišljije si lahko predstavljamo nekdanje širne, vlažne in temačne gozdove, polne divjih živali, vodnato pokrajino velikih rek, poplavnih gozdov in močvirnih travnikov.

Pomen ovce je bil v primerjavi z drugimi živalmi toliko večji, ker je našim prednikom dajala pijačo, hrano in oblačila- mleko, meso in volno. Ovčereja se je na Krasu po 11. stoletju silno razmahnila. Samo iz pivškega in Krasa so gonili na zimsko pašo v Benečijo vsako leto po 200 000 ovac. Strahotna čreda je stoletja obžirala podrast in s tisočerimi parklji teptala mladje. Gozd je izginjal, pašniki so se spreminjali v kamnite goličave. Ko so bile škode zaradi ovac že vnebovpijoče, so oblasti gozdno pašo teh živali v prvi polovici 19. stoletja končno prepovedale.

Rešitev prinaša naravna sukcesija- vrnitev gozdnih združb. Nosilca osupljivo uspešne naravne sukcesije sta dva grma- ruj in brin. Ruj poseljuje topla, suha in nizka rastišča, brin pa daje prednost globlji prsti na hladnejših legah. V strnjeni senci širokih pahljač ruja in med gostim brinjem že dozoreva prst, ki bo dala osnovo za vrnitev drevesnih vrst.

V nekaj desetletjih se povrnejo hoste malega jesena, puhastega hrasta in kraškega gabra. Pogumnim samosevkam bodo sledili gozdovi cera in na koncu se bo povrnila tudi izgnana bukev.

Naravna sukcesija se lahko obrne tudi v bolj počasno obliko. Dolgožive trdolesne vrste kot so črni trn, češmin, rešeljika in glog povzročajo dolgotrajne sukcesije, ki za stoletje ali dva upočasnijo naravno dogajanje vračanja gozdov. Podoba in klima Krasa pod vplivom spremenjene vegetacije se bosta toliko spremenili, da ju z današnjimi očmi ne bi prepoznali.

Les se običajno suši leto in pol do dve leti, odvisno, zakaj ga potrebujemo. Starejši, torej bolj sušen les uporabljamo za oplato, manj sušen les uporabimo za kobilico in rebra.

Najprej je poskušal človek reševati problem po svoji zamisli. Da bi ublažili silovito delovanje kraške burje, so v začetku 20. stoletja pričeli s pogozdovanjem Krasa. Za pionirsko vrsto so izbrali črni bor. Kakor je bilo pogozdovanje za takratni čas pogumno in napredno dejanje, pa se danes, ko že poznamo odgovor narave, lahko le prizanesljivo nasmehnemo takratni zagretosti. Kot vsaka monokultura, ima tudi monokultura črnega bora vgrajene svoje biotske varovalke. Ko se ena vrsta prenamnoži, prično delovati zaviralni dejavniki njene prevlade. Črni bor je opravil svoje delo in postaja vse bolj ekološka črna pika. Kako jo izbrisati? Bo to storila narava sama? V krošnjah črnega bora se kot na razstavi ponujajo na ogled mogočni zapredki pinijevega sprevodnega prelca. Manj opazen je borov prelec.

Ampak narava to ureja po svoje. Recimo z gozdnimi požari. Na Krasu so zelo pogosti in po človekovih merilih seveda uničujoči, toda to je le eden izmed naravnih mehanizmov, ki omogoča pestrost naravnih dogajanj in daje možnost in prostor naravnim sukcesijam. Pepel in oglje sta izvrstni gnojili za pionirske rastline, ki hitro poselijo izpraznjeni prostor. Gozdni požar prinaša pravo eksplozijo življenja.

Regeneracija kraških gozdov bo morala še enkrat preiti vse sukcesijske faze, kakor jih je že enkrat prešla v primarnem ciklu od konca zadnje ledene dobe. Ta proces bo razmeroma hiter, če le ne bo prehudih motenj s strani človeka. Toda že je slišati tarnanja o nepovratni izgubi kmetijskih zemljišč. Že se sliši hrup motornih žag in blejanje ovčjih čred. Se nismo nič naučili iz zgodovine?