Odprti kop - Gozdovi Slovenije: Mestni gozd

Besedilo, Slike

Premiera: torek, 11. avgust 2009, Vse oddaje

Gozd je temeljni kamen domovanja človeka. Toda sodobni človek je ljubezen do gozda zamenjal s strahom do njega. Gozd je temačen, strašljiv, poln klopov, strupenih kač in nevarnih zveri. Ob tem pa pozablja, da je strah nevarnejši od zveri samih. Pristen prastrah naših davnih prednikov je bil izraz globokega spoštovanja. Strah sodobnega človeka pred gozdom pa je posledica preračunljivega napuha, srhljive objestnosti in nebrzdane zlorabe tehnološke moči. Le nasilnež pozna strah in slabo vest. Na žalost je do sedaj človek vse, kar se je naučil od gozda uporabil proti njemu. Naša pradomovina vse bolj izgublja svojo izvorno podobo, zato se z rastočo bolečino sprašujemo od kod prihajamo, kje je naš pravi dom.

Ko se pogled drevesa sreča s pogledom človeka, se soočita vidik gozda in stanje duha človeške družbe. Takrat drevo in človek doživita izgubo doma, delitev na dobro in slabo, zatrte življenjske moči in prepovedane ljubezni. Mesto in gozd postaneta kraja prepovedanih ljubezni.

Človekov linearno delujoči um je preobrazbo gozda podredil mišljenemu cilju- da si je pragozd potrebno podrediti, torej ga udomačiti. V udomačenem gozdu drevesom ne dovolimo zrasti in ostareti. Še več; drevesom človek ne dovoli niti umreti. Vse življenje jih oblikujemo po svojih zamislih, jih obžagujemo in na vse mogoče načine pohabljamo. Če drevesom ne dovolimo zrasti, ostareti in po naravni poti umreti, je ravno tako, kakor če bi iz človeške družbe nasilno odstranili vse osebke, starejše od 25 let. In tako postajajo drevesa brez gozda vse bolj podobna izobčenemu človeku, človeku brezdomcu.

Jaz nisem zločinec, pa tudi svetnik nisem. Sploh pa nisem povprečnež, ki se ne bi bal zveganj in izzivov. Moje svobode me je oropala ena čudna pravičnost, tako da sem postal izobčen, osamljen. Drugačen sem bil. Nisem se nikoli poganjal za denarjem ali pa za udobnim življenjem. Tam, kjer je bil trušč, sem iskal glasbo, kjer je bil denar, sem iskal dušo, kjer je bil biznis, sem iskal ustvarjalnost, kjer je bil pa seks, sem iskal omamno strast.

Ta svet ni bil za mene, tako da sem se zdaj znašel tukaj in tale park je moj svet, ta klop je pa moj dom.

Nekoč mi je neka deklica dejala: " Nekatera drevesa so tako tanka, da jih sploh ne vidiš. " Tudi med nami živijo ljudje, ki so tako krhki, da jih niti ne opazimo.

Toda v parkovnih gozdovih in parkih ne najdemo le ubežnikov iz človeške družbe, pač pa tudi nekatere vrste živih bitij, ki jim je brezobzirna človeška dejavnost prinašala smrt in uničenje. Vsi ti begunci so našli svoj zadnji azil v mestnem gozdu.

Panovec je primesti gozd, ki je v državni lasti že 500 let. Ves čas je bil naravno zaledje Gorice za oskrbo z lesom. Znamenit je bil po dobovi hosti, katere hrasti so bili rezervirani za potrebe cesarske mornarice. Še leta 1905 so dobi predstavljali 70 % vsega gozdnega sestoja. Iztrebilo pa jih je steljarjenje- košnja podrasti. Danes v Panovcu prevladuje hrast graden. Od leta 1985 je mestni gozd Panovec zavarovan kot naravna znamenitost.

Panovec je tudi zadnje zatočišče laške žabe. Nekoč je poseljevala obširno območje med goriško ravnico in Lijakom, ter obširne poplavne gozdove ob reki Vipavi. Uporaba pesticidov in izsuševanje poplavnega gozda je laško žabo pregnalo iz njenega domovanja in pregnanka si je našla poslednjo možnost preživetja v Panovcu, kamor ne seže morilski učinek pesticidov in žabja mora izsuševanj. Le tu še lahko slišimo njeno otožno kvakanje, ki zveni kot zadnji opomin človeku.

Izsuševanje ljubljanskega barja in odstranjevanje šote sta uničila naravno rastišče čudovite barske rastline z imenom močvirska kačunka. Za razliko od svojih tropskih sorodnic, kačnikov, je sprejela severnjaško naravo in poselila mokra rastišča srednje in severne Evrope. Zadnji primerki te rastline pri nas so preživeli na malem mokrišču, zadnjem ostanku nekdanjega obširnega šotnega barja. V mokrotni dolinici na Malem Rožniku je kakor, da bi stopili v svetišče.
Na dnu dolinice teče potoček, ki se na enem kraju razlije v močvirno črno jelševje z rakito in navadno krhliko. Tu, v zeliščnem sloju, ki ima spomladi noge v vodi, najdemo temnozelene, dolgopecljate liste s srčasto ploskvijo. Ko kačunka cveti, so njena bleščeče bela socvetja kot žalni spomin na oskrunjeno nedolžnost narave. Ljubka begunka, ki si je našla poslednje pribežališče v mestnem gozdu, očara vsakogar na prvi pogled.
Da bi le ostalo tako. Na osamelem koščku narave, ki še živi svoje lastno življenje.

Sam sem ostal. No, in ta moja osamljenost mi je povedala... Spregovorila mi je, da se mora vsako spoznanje plačati. Tisti, ki se pa bojijo spoznanj pa trpljenja, naj pa kar trpijo celo življenje.
Ja, ljudje so rekli, da sem šel po zli poti, ampak jaz pa pravim, da sem se v tem civilizacijskem kotlu skuhal in dobil okus po življenju. Zdaj se lahko življenju smejim v obraz.

Ja, v ksiht se mu režim.

Med posebnosti mestnih gozdov sodi skrb oblasti za hrastov obraz bregov reke Ljubljanice, ki je že od antičnih časov predstavljala vodno pot do Ljubljane. Čolnarski red iz leta 1489 je prepovedoval sečnjo dreves in grmovja in predpisoval skrb za 10 do 12 sežnjev širok pas hrastovega gozda na bregovih reke. Leta 1549 je bil dopolnjen s podrobnejšimi navodili za gospodarjenje na enotnem, 12 sežnjem širokem obrečnem pasu. Celo Valvasor v svoji nesmrtni Slavi podrobno opisuje prizadevanje ljudi za hrastov sestoj, ki je utrjeval bregove reke in omogočal varnejšo plovbo po prometni reki.

Gozd in človek prehodita podobno pot. Mlad gozd je kot človeški otrok. Zrel gozd je kot ustvarjalno obdobje srednjih let. Star gozd v prepobrazbi pa je podoben modremu starcu. Danes, ko nekaj velja le sposobnost ustvarjanja dobička, je modrost starcev pozabljena kategorija človeškega duha. Moteča je, kakor je moteč stari gozd v preobrazbi. Stari gozd in modrost starcev sta zatajena in zapisana uničenju.

V zgodovini je bilo drevo vsaj dvakrat zatajeno: sredi polja in sredi mesta. Polje je kot bojišče, kjer se že tisočletja srečujeta dve sovražni strani. Je kot bojno polje, kjer se še vedno bije boj med gozdom in človekom. Čim se človek umakne za meter, gozd ta meter zavzame. Med obema silama ne obstaja nikogaršnje ozemlje. Vendar gozd ne čaka umika človeka. Narava v svoji strategiji vračanja gozda poskuša kolonizirati vsako ogolelo rastišče.

Za naravo je človeško mesto zgolj eno od ogolelih rastišč in zato vidimo pionirske združbe dreves na vsakem koraku. Na opuščenih gradbiščih, na strehah, zidovih in v zidnih razpokah. Drevesne korenine privzdigujejo asfaltirane in betonirane površine, ter vdirajo med temelje zgradb.

Pionirska drevesa v mestnem okolju so kot vojaški izvidniki, ki tipajo sovražno ozemlje in obenem delujejo kot skupine diverzantov, ki nenehno vdirajo skozi šibke točke človekove obrambe.

V obzidanih mestih za drevesa ni bilo prostora. Razvoj industrije je gozd odrinil daleč preko meja mestnih obzidij. Rastoči porabi lesa za kurjavo so se pridružili še številni drugi vidiki izrabe lesne mase. Železarstvo in kovaštvo, rudarstvo in gradbeništvo, železnice in lesna industrija. Danes mestnemu gozdu, parkom in zelenicam groze gradbeni stroji in preti nevarnost pozidave. Danes imajo pozidana mestna središča podobo razgibane skalnate pokrajine z visokimi stolpi, širokimi terasami, ozkimi policami in tesnimi prehodi.

Cajt sem si vzel.
Dosti cajta. Is svojega življenja sem pometel vse, kar je bilo ponarejenega, vso šminkarijo.
Vse, kar je enkrat bilo in tudi tisto, kar bo, je zdaj z mano v temle parku.

Jaz, brezdomec in brezdelnež, svečano izjavljam, da sprejemam breme svoje svobode.

Mislim, da sem premagal svet, katerega sem sovražil.

Če urbana kultura bivanja pomeni klimaks človeške civilizacije, potem gozd nedvomno predstavlja klimaksno združbo narave. Človek in drevo sta v mestu tujca in tujka in zato sta se oba znašla v velikih težavah. Drevo v mesten okolju sanja o gozdu. Ljudje, ki živijo v mestih, pa sanjajo o naravi. Tako je mestno drevo kot odposlanec gozda postao tudi odposlanec izgubljenega raja človeka. Vendar, morda obstaja rešitev v obliki novega soglasja med človekom in naravo. Zamisel eko- mest ponuja prav to- novo evolucijsko sožitje.

Ko odposlanci postanejo izgnanci z rajskega vrta, njihove sanje postanejo nočna mora. Toda vsaka noč se konča z jutrom in novim upanjem.
Tudi za izgnance. Narava ne pozna problemov, zgolj rešitve. In naši izgnanci- močvirska kačunka, laška žaba in človek- vedo, da življenje vedno najde pot. Prišel je čas, da se učimo drug od drugega in skupaj igramo igro življenja.

Prejšnja: Smrekovje

oglasno sporočilo

Moj RTV

Gozdovi Slovenije: Mestni gozd