Gozdovi Slovenije: Smrekovje

Na svojem primarnem rastišču rastejo smreke dobesedno iz skal. Naravna rastišča smreke v Sloveniji zasedajo zgolj 1- 2 % vseh površin, čeprav smreka zaradi človekove nespameti prevladuje v kar 35 % vseh gozdov.

Pragozdni rezervat Lopata na Voglu leži 1400 metrov nad morjem. To primarno gorsko rastišče smreke je s treh strani obdano z globokimi prepadi. Gozd je preživel, ker ni bil gospodarsko izkoriščan zaradi težkega dostopa; zato tu lahko uzremo prapodobo izvornega smrekovega gozda.

Smreka se dobro odziva na senčenje in vnovično osvetljenost in ta pojav se imenuje epinastija. Tole je primerek smreke, ki je rasla v senci. Njena krošnja je dežnikasta. Če tako drevo pride na svetlobo, torej, če se njegova rast po senčenju sprosti, se spremeni njegova oblika. Krošnja dobi bikonično obliko, kot da je sestavljena iz dveh stožcev, od katerih je spodnji manjši. Smreka, ki raste v primerni svetlobi, je pravilne stožčaste oblike. Prav posebna je gorska smreka, ki nosi prelepo ime brina. Njen stas krasi ozka, simetrična in globoka krošnja. In vidna posebnost: da se ukoreninja s pritlehnimi vejami.

V Smrekovi bradi v Trnovskem gozdu doživljamo obraten proces. Globlje kot gremo, višje smo. Ta nenavaden obrat vegetacije je posledica talne toplotne inverzije. Draga je globoka 125 metrov, zato na njenem dnu leži sneg od doktobra do konca maja, njegovo topljenje pa še dodatno ohlaja prst.

Braziščni tip smreke je stožčaste oblike. Ozke krošnje segajo do tal. Privzdignjen koreničnik je porasel z mahovi.

Na suhih vejah, ki ostajajo na deblu, je obilje lišajev.

Smreke imajo pogosto dvojne vrhove. Ker je prvotni vrh zmrznil, sta kasneje izrasla dva stranska. Ta mala drevesca so stara med 150 in 200 let. Kar je mladja, je na padlih deblih, kajti na teh mrzlih in močno zakisanih tleh seme ne vzklije zlahka.

Ko takole delam inštrumente, premišljujem o tem, pravzaprav, kako je do tegale, takih inštrumentov oz do tega dela goslarstva sploh prišlo. Moj oče se je odločil, da bo z mizarstvom nehal, in da bo začel goslarstvo, se pravi violine. Stalno mi je bila pa pred očmi, ali pa bi rekel vedno na mizi, vedno leseni izdelki. Jasno, ti leseni izdelki so potem tudi nekaj drugega naredili. To se pravi izdelek je bil pravzaprav ton in takrat me je, rečemo, zgrabilo. Ko jaz vzamem les, pravzaprav ne vem, kakšen vpliv bo imel. Samo material nekaj vpliva- to na temnost ali pa svetlost barve, medtem ko sam ton, gostoto tona je pa treba narediti s tehničnimi elementi; z navadnimi deli kroga, ravnotežje, rečemo mase, debeline inštrumenta, se temu reče, razmerje med levim in desnim delom in tako. V tem smislu je to potem gradnja inštrumenta.

Gozdna paša je stoletja siromašila gozdna tla, ker je posegla v najbolj občutljivi sloj gozda, v podrast. Pašoča živina s parklji zbije tla, kar povzroča nzmanjšanje kapacitete tal za vodo in večje izparevanje, slabša zračnost tal pa oslabi delovanje mikroorganizmov, predvsem razkrojevalcev. Posledici sta slaba kaljivost semen in plitvo ukoreninjenje mladja. Drevje je poškodovano tudi zaradi objedanja vrhov ter ogolelih in ranjenih korenin. Zaradi poškodovanega mladja doseže gozd svojo zrelost celo 20 do 30 let kasneje. Velik problem gozdne paše je tudi erozija tal, ki je posebej močna na plitvih tleh v strmih pobočjih z močnimi padavinami. Eroziji tal pa hitro sledi moten vodni režim s hudournimi vodami in poplavami. Smrekovje najtežje prenaša posledice gozdne paše, zato krava sodi na pašnik ali v hlev in ne v gozd.

Če odluščimo lubje, lahko dobro vidimo delo lubadarjev. Toda lubadar ni zgolj škodljivec, pač pa bolj zdravilec bolnih razmer, ki jih je ustvaril človek.

Odločiti se moramo, da smreke ne bomo več sadili tja, kamor po svoji naravi ne sodi. Ker ima plitev koreninski sistem, je v globokih tleh motena njena fiziologija in njene mikorizne glive ne zmorejo optimalno opravljati svojega dela. Smreka je prebivalka hladnih in vlažnih področij, tu pa je toplo in suho. Tu gre smreki vse narobe. Izgubila je vso svojo vitalnost in naravno odpornost.

Vedno se sprašujem pravzaprav, o čem govorijo, ko govorijo o resonanci pa o resonančnem lesu. Veste, resonanca fizikalno pomeni odnos dveh, s tem, da je škatla narejena v dveh neenakih delih. In to pomeni tudi uglasitev leve in desne strani ali pa desne in leve na isto intonacijo ali na ravnotežje. Resonanca pomeni, samo od sebe, ko igra, se ojačuje, ne da bi nevemkaj delal.

V lišajih bivata v sijajni simbiozi dve popolnoma različni bitji: gljiva in alga. Ne glede na to, pa dajejo lišaji opazovalcu enovit in prepoznaven videz. Hife gljiv ovijajo alge in pri veliki večini lišajev tudi vstopajo v celice alg. Prispevek alg so sladkorji, ki so vir energije. Gljive pa oskrbujejo alge s potrebnimi minerali in vodo, ter jih varujejo pred izsušitvijo in premočno svetlobo. Tesna povezava in izjemna skladnost dveh tako različnih organizmov v lišaju bistveno pripomore k temu, da so lišaji pionirske vrste pri poselitvi kopnega in pri nastajanju prsti.

Stoletno smrekovje zapoje svojo pesem človeku, ko je z vso ljubeznijo vgrajeno v godala. Les postane violina, ko je ljubljen.