|
|
Odprti kop ponuja govorjena besedila domačih televizijskih oddaj RTV Slovenija. Več o Odprtem kopu...
Za citiranje oddaj na blogu ali forumu kliknite gumb  , ki se nahaja na začetku vsakega
odstavka!
Hotel poldruga zvezdica: Amfiteater
Premiera: petek, 08. maj 2009, Vse oddaje
  No, to smo vsi. No je, saj za ene se ve, da nimajo nikoli nič časa. Ampak jaz sem zadnje dni veliko premišljevala in bi vam rada povedala nekaj stvari, kako sem se odločila. Glejte, tukaj nismo otroški vrtec, ne socialna ustanova in če hočemo preživet, se moramo začeti obnašat, kot ena normalna firma. Ali pa lahko gremo jutri vsi na cesto.
In zato sem se odločila, da bom sprejela določene ukrepe. Skrajni čas je.
Spet neke privatne navezave. Jaz mislim, da je skrajni čas, da se nehajo neke privatne navezave. In neprofesionalni pristopi.
In neprofesionalni pristopi, tako glede gostov, ki uživajo neke vrste bonitete, kot da so v oskrbni ustanovi, ne pa v hotelu, ki živi od tega, kar ustvari. In pa seveda glede osebja, ki še ni dojelo, da je profesionalno obnašanje podlaga Oprosti, jaz imam zelo veliko dela, jaz nimam časa poslušat tvoje neumnosti, grem gor. A lahko prosim razčistimo to do konca? Čakaj malo, če mi imaš kaj za povedat, mi povej direktno, pa na samem. Mislim, ne me nadirat pred celo občino. Kar imam jaz za povedat, se tiče nas vseh. Zato, ker meni se zdi, da ti odnosi med gosti in osebjem... Ne vem, včasih presegajo še mejo normalnega. Aja, seveda. Ona bi mi zdaj rada povedala, da je normalno, če jaz delam nadure zastonj. Ni normalno.
Ava, lahko greš gor! Bom jaz bolj v miru, ostalim razložila ene zadeve.
Aja, aja?
A da me boš potem za hrbtom pljuvala? Ne!  Ne!
No, jaz se bojim, da je tega sestanka konec, še predno se je dobro začel!
O, ne.
Ja in verjamem, da se potihem smejete. Ampak povem vam, ali razčistimo to do konca ali pa ne, od danes naprej, se bomo striktno držali črke pravil in črke dogovorov. Ja, saj človek ne more živeti, kot živina na paši. V življenje je treba vnesti en red.
V življenje je treba vnesti en red. In jaz zahtevam tukaj ene standarde in hočem, da bo to en hotel na nivoju! Ne hodim po svetu, vse se dogaja pred mojimi vrati. Stari znanci, novi obrazi. Vsak dan drugi koraki. Kdo bil je s kom, ne vem. Ker to ni moj problem. Hotel... me čaka, da pridem domov. Hotel za zvezde in pol.  Hotel... ko sredi belega dne te ujame noč. Hotel... je pravi naslov. Mi nismo tukaj, da jim vdiramo v sobe, mi smo tukaj zato, da je gostom lepo in prijetno. A ne?
Ja, ampak jaz imam po urniku enajst, zdaj je pa deset čez enajst. To ni moj problem. Čakaj, ne moraš ti goste ven metat, kot da so v... Ne vem, no. Saj nismo kasarna. V službenih pravilih piše, da moram najkasneje do enajstih pospravit sobo. Če je do takrat gost še vedno notri, pospravim tudi njega. To pa že ne piše, o pospravljanju gostov, mislim. Piše, piše. V mojem pravilniku in v mojem planu dela za čez dan.
Ava, a si ti že kdaj slišala za toleranco? Ja, sem ja.
Vsi drugačni, vsi enakopravni. Ne to, ampak od do.
Poglej, me ne zanima. Do enajstih morajo vem. Če hočeš, da jih čakam, si bom jaz pisala plus ure.
Kaj pa tisti, ki gredo ven že ob sedmih zjutraj? A takrat pa naj ti pišem minus ure, ali kaj? Lepo te prosim, počakaj, da si ljudje lahko pospravijo, kot ljudje. Pa tudi, če moraš kakšno minutko potegnit. Ti lahko potegneš kakor hočeš, pa tudi če čakaš cel dan. Ti nimaš otrok!
 Poglej to, poglej to.
Viva Espana! Skri se, skrij se, skrij se!
Halo, halo. ' ' Nicht verstehen. ' ' Halo, halo!
Halo!
Kdo pa je ta?
Ne sprašuj. Ena zmešana norvežanka. Ne vem, kako je ravno mene našla. Pol ure mi je težila, da naj ji na karti Ljubljane pokažem, kje je amfiteater.
Glede na tega krokodila, bi jaz rekel, da je iskala amfetamine. Ne amfetamine, amfiteater. Ženska hoče videt areno. Kakšno areno, če nimamo niti stadiona za nogomet? Mislim, da se nje dozdeva, da je nekje, kjer sploh ni. Za gradom si predstavlja, da je morska obala, ne. In si domišlja, da je nekje v enem mestu na Jadranskem morju. V Istri, Polde.
Na koncu Istre, ja. Dobro, pa zakaj ne rečeta Pula?
Kaj me obremenjuješ? A misliš, da se bom zdaj pa učil še vsako vas, tam nekje Bogu za ritjo? Plus, da sploh ni v Evropski uniji. Dobro, dobro, ni važno. Ženska je sem v Ljubljano prišla na morje. Kaj bomo zdaj?
Oddaj ji jadrnico in potapljaško opremo, pa naj se potaplja v Ljubljanici. Čakaj, ne moremo tako s človekom. Ona je v bistvu žrtev. Bog ve, kaj so ji tisti vikingi prodal, tam na agenciji. Koliko pa misliš, da je stara?
Ne vem, saj si jo videl. No ja, saj. Po tem videzu sodeč, bi pa že lahko bila pismena. Ja, imaš prav. Pa naj bere drobni tisk na aranžmajih. Pa sta vidva prepričana, da ona tega ne dela zanalašč? Seveda dela namerno.
No, to sem hotela slišat. Ampak s tem ne mislim nič slabega. Njej se pač mudi domov. Dva majhna otroka ima doma, pa jih mora uredit. Zato, ker nima s čim plačat varstva.
Kaj pa jih je šla delat? Njeni otroci so pa res njen problem. Ne vem, no. Meni ni še nič slabega naredila do zdaj. Razen tega, da moram pred njo zaklepat rogljičke, to je pa tudi vse.
Aha, jih nosi domov otrokom? Ne, sama jih poje.
Tega pa ne verjamem. Saj je taka, kot ena smrekca.
Ja, za razliko od kakšne druge, je pač ona redno servisirana. Kaj si pa ti mislil s tem, kaj? A imaš ti meni kaj za povedat? Pa zakaj se mi trudimo iz Ljubljane delat eno Pulo? Če ne gre arena h gladiatorki, moramo mi gladiatorko spravit k njej. A predlagaš, da jo peljemo dol, ven?  Ja, peljimo jo v Pulo. Ja poglej, Frenk. Ti ki si lep, ti greš z njo na zadnji sedež in jo začneš obdelovat. Začneš ji nalagat tista svoja umetniška sranja. In mora mislit, to pa je nakaj. In je ne izpustiš do Pule. Če si pravi, mora mižat celo pot. Veš kaj, glede na to, kakšna suša je letos poleti, je ne bom spustil do Dubrovnika.
Ojoj.- Čakaj, čakaj. A si sploh kdaj videl to Norvežanko?
Dobro, pusti, pusti. Pusti to, ko bi mu jo dali v avto, bi on že mižal. In oči bi odprl šelo, ko bi prišla v hotel. In prva stvar, ki bi jo videl, sta pa ta dva, ki bi ti mahala s sosednje terase. Dobra ideja, dobra ideja, ampak ima pa eno veliko napako. Hannelore!
Bolje bi bilo, či bi šli mi sami dol.
To imaš pa prav. Joj, tam dol... Fantje, tam dol se slači cela Evropa. Vse tiste punce je treba mazat, mazat. Jaz bi to počel non stop tri dni.
Dobro. Polde je že organiziran. Kaj bova pa midva? O, jaz zase že vem, veš. Ena huda jahta, par komadov gor, ki imajo napeta jagenjčka spredaj, en jacuzzi, tako da imaš zmeraj sveže ribe... Ti bi najbrž zafilozofiral kakšno bolj umetniško, ne.
Ja.
Kaj pravzaprav počnete igralci, kadar ne delate?
Ja...
Večinoma so natakarji, veš. Če so natakarji v Hollywoodu, potem sanjajo, da bodo igralci. Če so natakarji kje drugje, potem sanjajo, da bi bili najprej natakarji v Hollywoodu. Zato, ker potem bi lahko sanjali, da bodo enkrat igralci. Mislim, tako nekako.
Dobro, dobro. Nič se bat. Ti bom jaz zrihtal eno grofico solidnega porekla. Kakšen žlahten letnik. 1935 ali pa kaj podobnega. V redu? Ostalo pa prepuščam tvoji domišljiji.
Kul.  Joj... joj... A je v redu?
Pa ne mi tega delat, ne mi tega delat... Pa kaj ti je, no?
Zakaj ti ne moreš uživat niti dve minute, Polde?
Pa ravno sem masiral eno ostro Madžarko, ko pride Hannelore, pa zahteva od mene, da jo peljem do arene. Ne me narobe razumet, samo... Mene samo zanima, kako se mora človek v takih razmerah obnašat, da mu ne zrastejo čez glavo.
V bistvu bi rada, da ti pomagam? Mislim, če sem te prav razumela. Ne, ne, ne, pomagala si bom jaz že sama. Jaz bi rada samo eno tvoje mnenje. Čisto prijateljsko. Glede nekih alternativ, ki jih ženska ima ali jih pa nima. Saj to je bistvo krize, a ni?
Ne vem, veš, jaz sem jo imela pet let nazaj. To je pa zdaj že zgodovina. Ja, in kako si se spopadla z njo?
Saj se nisem, ona se je z mano. Kaj, a se ne spomniš? Čisto sem bila na tleh. Ne, nič nisem opazila.
Si, si, samo mogoče si malo pozabila, do zdaj. V bistvu si me skoraj vrgla na cesto.  Veš kaj si mi rekla? Čakaj... Rekla si mi, da ti nisi socialna ustanova za drugorazredne depresivke. Ja, točno.
Kaj naj ti zdaj rečem? Oprosti. Je že v redu. Saj jaz te ne bom vrgla na cesto. Mislim, hec. Oprosti. A dovoliš, da...
Ja, seveda. Ok, torej šefica... Kriza praviš?
Ja. Dobro, kriza, kriza. Veš kako ne? Ko sem jaz imela krizo, je bil pač moj edini problem, kako si pač narediti otroka. Čakaj, saj tega se pa spomnim.
Ja.
A, samo še vedno mislim, da si še vedno nisi izbrala pravega načina, kako mi boš to povedala.
Aja, ne vem. O čem pa govoriš? Ja, o čem? Klicala si na sindikat, naj ti svetujejo, kako moraš ravnat, če te bom slučajno vrgla na cesto, ko bom izvedela, da si noseča.
Hudo, pa kdo ti je to rekel? Tega pa res nisem rekla. Lepo te prosim.
No, no, no. Kakšna šefica pa bi bila, če ne bi vedela, kaj o meni govorijo moji delavci?
Ok, priznam. Ena nič zate. V redu.
In kaj je bilo potem s tistim muckom, ki si ga ti prodala, še predno je bil v žaklju? Problem z realizacijo. Ker vsak moški, ampak dobesedno vsak, samo da je zaslišal besedo na ' o ', se je takoj nazaj oblekel. Kaj hočeš?
 Otrok.
Dragi Stefan. Pripravi morje, jadrnico in soncni zah. Pridem stiri h. Mislim ' ' D ' '! Jaz naj zdaj eni odtrgani Norvežanki ' špilam ' mediteran? Dobro, dobro... Če naj verjamem enemu tri mestnemu številu žensk, imam en dar, hudo lepe modre oči. Ampak za morje, se bojim, je to itak premalo. Tebi je to smešno, ali kaj? Kaj je tukaj smešnega? A veš kakšen lep, krvavo rdeč sončni zahod je v tvojih očeh, kadar imaš mačka.
Ti se kar smej. Saj se ne bo več dolgo. Mi je zdaj prišlo nekaj na misel. Bomo mi to takoj zrihtal. Boš ti naš sončni zahod, pa morje zraven. Jaz sem bolj gozd in to jesenski.
Nisem mislil jaz na oči, fant moj. Čakaj malo.
Ja in potem si se ti, kar sprijaznila s krizo?
Ja. Na nek način. Veš kako? Poiskala sem vzroke za to. Čakaj. Vzroki so ti prej zmeraj ušli iz postelje, če sem prav razumela?
Ne, pozabi. To je zdaj čisto druga zgodba. Pošlušaj.
Jaz sem se morala začet ukvarjat sama s seboj. In potem sem ugotovila, da razen mene, ni nikogar drugega. Razumeš? Morala sem si priznat, da ni nobenega drugega na svetu, razen mene. Sebe vzemi v roke, sem si rekla. Razumeš? Sebe vzemi v roke! In to je seveda odprl kup vprašanj. Kot na primer: Kdo sem jaz? Kaj hočem od življenja? V čem je smisel? Zakaj bivamo? Zakaj smo tukaj? Zakaj se meni to dogaja? Kam plovemo? Kje so naše ladje? In naenkrat sem tako počutila, kot da to nisem več jaz. Razumeš? Kot, da je to neka druga ženska. Čeprav sem bila še vedno jaz. Štekaš?
Ne. Darilo delegacije hotela Puntis iz Dubrovnika. Kaj smo mi naredili tem ubogim Dubrovčanom. Če se samo spomnim... Daj nadeni si to. Zdaj se pa še malo v ogledalo poglej. Ej stari moj, a si ali nisi? Lep si, črn si, brke imaš...  Brke so pa sploh v redu. A ostalo je pa kaj bolje? Ne takoj vsega verjet, če ti človek nekaj reče. Glej, glavno je to, da midva nerediva vtis. Ker če to našo Norvežanko dobi v svoje kremplje en pošten pomorščak, briga babo morje.
Čakaj, ampak veš kaj. Kaj če bi mi njej vse lepo povedal, da se je v bistvu zmotila in da tukaj morja ni.
Ne sliši ona na to uho. Sicer je pa itak lažje naredit vtis da je, kot pa ženski razložit zakaj ga ni. Mislim... Glej... Kako naj ti to razložim? Ok. Če bi šel ti recimo v eno... Kaj jaz vem... Romunijo. Aha.
Pa bi hotel imeti občutek, da si tam na morju.
Ja. Ampak morja tam v bistvu ne bi bilo.
Ja. Kaj bi naredil?
Ne vem.
Mislim, meni se zdi, da si par stvari pomešal med sabo. Nič nisem pomešal, fant moj. Stvar je preprosta. Žensko je treba spravit gor v sobo, pa je ne izpustit do njenega odhoda. Pa prepričat jo, da je ta soba na morju. Jasno! In to boš naredil ti. Zato, ker si igralec.  Ti si bila ti, ampak vseeno nisi bila ti... To je za mojo pamet malo preveč, ali pa sem čisto iz sebe. Čakaj... Kdo si bila ti?
Bojana Brus. Ja, to vem. In zdaj... Kaj je tako posebnaga v tem? Kdaj si zadnjič gledala moje papirje?
Ko sem te vzela v službo. Mislim, da potem ne več.
No, poglej. Zdaj tam več ne piše Bojana Brus, zdaj tam piše Marina Akrapov. Razumeš? V bistvu sem to jaz. Marina Akrapov.
Kaj?
A veš, jaz sem dala... Jaz sem pač dala no, numerološko analizirat svoje ime. In sem seveda ugotovila, da je vse narobe, ampak res vse narobe. In potem sem to ime, Bojana Brus, malo dodala, malo odvzela, malo analizirala, tako kot se numerološko analizira. In sem si našla pravo ime, ki pritiče moji... Pač moji..., karkoli že je. Marina Akrapov.
Ja, fino.
Ja.
Dobro, da to izvem. Marina.
Ja, Marina.
Mislim, zakaj pa ravno Marina? Ja, ne vem. To se da vse izračunat. Samo ne me spraševat koliko stane, ker to pa ima svojo ceno. Aha.
Ja.
Samo...
Ne, ne dvomim to, razumeš. Pojdi v to, poizkusi. Ker jaz sem strokovnjak, če kaj ne boš vedela, se obrni name.
Samo, če je to tako...
Ja?
Zakaj pa potem še vedno nimaš otrok, Marina? Dober dan, dober dan. Ja?
Halo! Ja kje imaš pa konja? Ali misliš, da se bova peš lasala? Kako gre že to? Ali misliš, da se bova peš lasala? A se bova peš lasala.
Glej ga. Ja to mi moraš pa ti povedat. No, spomni se. Dajmo!
Ja, čakaj.
Ti pa... Ti si pa iz...
Kaj?
Kaj je to? Kaj? Istrska narodna noša. To je videlo Istro toliko, kot jaz Kanarske otoke. Koga imaš zdaj za norca?
Hannelore.
Prišla je sem na morje in zdaj nimamo izbire. Moramo ji pričarat morje. Do večera jo bomo zdržal v hotelu, ponoči pa itak ne hotela iti na plažo.
Pa res misliš, da boš lahko ti to izpeljal?
Mediteranski ljubimec bom.  Ti? Kaj pa če ona tega ne bo opazila?
Pojdi sem. Evo, posadil jo bom na njenega krokodila... Usedi se sem. In ona bo mislila, da sva na vodi... In, da so valovi, da sva na morju, toplo nama je...
In potem?
In potem se bom usedel malo bliže, pa še malo bliže. In ji bom začel govorit, in njo bo čisto odneslo. Gledala me bo in se zazrla v moje ustnice, ki tako valovijo. In potem bom šel še malo bliže. In bo začutila mojo sapo na svojem licu in bo mislila, da je to topel morski vetrič... In potem bo vsa omamljena od sičnikov in šumnikov v slovenščini.
In bo mislila, da buči morje.
In potem se ji bo zableščalo in bo zprla oči. Zaprla oči.
 In potem bova zaplavala... Hotel... je pravi naslov! Na obhod grem.
Aja. Na kakšen obhod pa? To je v opisu mojega delovnega mesta. Obhod po rajonu. V tem primeru hotel. No, mogoče bo malo trajalo, zato ker je obhod mišljen v malo širšem smislu.
In ti bi mene kar samo pustil tukaj sredi noči?
Ja, saj imamo par deset gostov gor pa sobah. Jaz temu ne bi ravno rekel, sama. Saj veš kaj mislim. Ti, Štefan.
Kaj? A tebe kdaj moti, da imaš za šefa žensko in ne moškega?
Šefica Nataša... Danes ni več prave razlike. Vsak večer lahko najmanj na treh različnih televizijskih oddajah slišiš govorit, kako ženske dandanes, ' ' v tistih dneh ' ', so še bolj sproščene.
Daj ne se hecat. Saj se ne hecam.
Res. Povej po pravici. Včasih je bila glavna prednost šefov pred šeficami v tem, da šefi pač niso imeli ' ' tistih dni ' ', da niso bili nikoli tečni. Ampak to je zdaj vse porihtano. Zdaj je v bistvu še boljše imeti šefico, zato ker v tistih dneh kar kipi. Kipi, od normalnosti, od vsega navdušenja in takih reči.
Daj počakaj še malo. Pa misliš, da si jaz ne zaslužim zdaj malo pozornosti, tako sredi noči? No, z distanco če se bojiš, ampak vseeno.- Šefica. Veš kaj...
Meni se kakor malo mudi. Zmenjen sem.
Aha. Z Arnoldom. Veš, z Arnoldom, z receptorjem, z doma za ostarele, sem zmenjen.
Kadar imava oba naenkrat nočno, se takole ponavadi, sredi noči dobiva, pa on meni poroča, če je kaj sumljivega. Jaz pa njemu povem, če... Če je pri nas vse v redu. Potem pa še malo pomalicava, tako, da lažje zdrživa do jutra.  Hannelore!
Danica sem.
Ti si, Danica?
Ja. Poslušaj, lepo te prosim. Jaz samo Štefana nadomeščam. Saj več kam je šel, tja pač, kamor on mora iti. Lepo te prosim, svoje Metuzaleme sem zaklenil, da lahko čuvam svojo domovino in svoje imetje. Reči ženski, naj gre spat, lepo te prosim, ker so v hotelu otroci, da jih ne bo zbudila s svojim plesom. Ali pa naj pride k meni, tam so itak vsi napol gluhi, ali pa na četrt mrtvi. Tam ne bi nikogar zbudila. No, dobro... Jaz grem zdaj tudi počivat, ker me glava boli. Ti pa lepo luč ugasni, pa muziko ugasni, pa... Deset je ura! Zdaj smo v Evropi, v Evropi se po deseti uri ne pleše!  Pa ne že spet, lepo te prosim!
Hotel... me čaka, da pridem domov. Hotel za zvezde in pol. Hotel... ko sredi belega dne... Kaj je? Kaj me gledaš?
Nič, hotel sem samo reči lahko noč.
Drugič pa pazi kdo te nadomešča, ko imaš ti tiste svoje... Mislim, ker ta tvoj prijatelj... Mislim, da se mu res pozna, da dela pri upokojencih. Kaj je, saj je čisto prijazen človek. Prijazen ja, samo preveč govori. Predvsem pa, samo govori. Veš kaj, ali bo to en hotel na nivoju tudi ponoči, ali pa nič.
Nataša, so stvari, pri katerih me nihče ne mora nadomestit. Zato, ker jaz sem, preprosto nenadomestljiv!
|
| po | to | sr | če | pe | so | ne | | 30 | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | | 28 | 29 | 30 | 31 | 1 | 2 | 3 |
|
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
Ko vonj po morju zadiši tudi v Ljubljani
Manica: Potrebujem dinamično delo
Gneče na cestah proti morju
Po potresu je Ven zvezda Facebooka
