Hotel poldruga zvezdica: Preiskava

Zdaj bodo pa naše fotografije krožile po vseh domačih zabavah v Tokiu.
Saj Japonci to skozi delajo. Oni pridejo v Evropo in poberejo najbolj originalne ideje, potem jih pa tam doma dodelajo, potem pa nam jih nazaj prodajajo kot super umetno inteligenco.
Originalni smo pa res, ja. Trije dedci, ki živijo v hotelu, ker so jih ženske ven vrgle. No ja, originalno mogoče to ni, je pa napredno. Delavce mečejo iz firm, firme mečejo iz države, Dokler koga ne zabrišeš, nisi napreden. Denar mora krožiti. Če bi bili mi še zmeraj doma, bi šlo zdaj vse za gospodinjstvo.
Ti kdaj pomisliš, da bi šel nazaj?
Nikoli. Predstavljaj si, lastna postelja, lastna kuhinja, večerja na mizi.
Sosed, ki ob devetih zvečer nažiga motorno kosilnico okoli bajte.
Televizija v sobi. Žena pred televizijo.
Ki komaj čaka, da prideš domov, a si bosta spet pogledala, kako sta se prejšnjo noč posnela. Pes, ki te čaka, da ga boš ven peljal.- Čakaj, čakaj. A ti to resno? A sta se vidva snemala?
O kateri uri pa pravzaprav govorimo? O deveti, o deseti?
To je čas, ko imajo ženske najrajši družinsko srečo.
Frenk, sta se vidva res snemala? Kako si jo pa prepričal? Imaš kolekcijo? Ampak med deveto in deseto uro je najlepši čas za moško družbo. Takrat sem jaz bil zmeraj zunaj.
Jaz pa... Ja, v bistvu tudi jaz. Jaz sem bil pa na vajah ali pa sem bral v postelji doma, ona pa je bila zunaj. Največkrat. Ona pa, ja.

Eno vprašanje ali pa mogoče dve bi imeli za vas. Nekaj časa vam bo vzelo. Kako se bomo zmenili?
O, dober dan. Je kaj narobe?
To bomo mi kmalu ugotovili.
Glejte, v zadnjem času je na tem območju prav v ulicah okrog hotela vse več vlomov v osebne avtomobile.
Jaz nimam avta. Nobeden od nas nima avta.
Saj ni važno. Midva hočeva samo vedeti, če ste mogoče v zadnjem času opazili kaj nenavadnega. Glede na naše podatke smo prepričani, da gre za dobro organizirano kriminalno združbo.
Štefan, ali mi tebi izgledamo kakor dobro organizirana kriminalna združba? Kaj, če bi mi malo drugače poskusili? Imate tukaj kakšen miren kotiček, da se da pogovoriti?
Ja, seveda. Lahko vam odstopim svojo pisarno. Tam vas ne bo nobeden motil. Ste mogoče za eno kavico?
Ja, z zadovoljstvom.- Štefan.

Kaj zdaj jaz? Ali vlamljam v avte ali preprodajam avtoradie ali kaj čisto tretjega?
Vsi vemo, kako se to dela. Eni operirajo na terenu, drugi pa poskrbijo, da gre roba naprej. Ali ne? In v takšnem hotelu se lahko mirno sklepajo posli, ne da bi bilo kaj sumljivo. Se strinjate?
Ja. Ampak da se razumemo, jaz sem bil svoje čase direktor in to, da zdaj živim v tej luknji, to je ravno zato, ker so ravno drugi meni preveč kradli, jaz sem bil pa, ne bosta verjela, preveč pošten. Sicer pa ne me žalit. Jaz sem imel opravka z res velikimi in odgovornimi posli, pri katerih je bilo za vejico toliko ničel, da jih vidva še prešteti ne bi znala. In zdaj naj bi me zanimale kraje avtoradiev? Lepo vaju prosim. To je pa ja za male ribe, ne.

Si dobil kavo?
O ja, dvojno.
Kaj so te spraševali? Hotela sta stisniti iz mene, kam si dal tiste avtoradie, ki si jih zjutraj nabezal po parkirišču.
Kakšne avtoradie? Potem vi nimate nič z avtoradii? Sigurno ne?
Ne. Sigurno ne. Kje ste bili recimo to noč ali zgodaj zjutraj?
Zjutraj? V sobi sem bil, nisem se premaknil.
Kaj ste pa delali? Nisem se premaknil.
To smo že slišali. Ste videli skozi okno kaj sumljivega?
Ne, ker se nisem premaknil. Pa dobro, ne se tako ne premikati.
V redu. Prav. Nič niste videli. Vi stalno živite tukaj?
Ja. Je drago stanovati v takem hotelu?
Ni poceni. Od česa pa živite?
Od tega, da stojim na ulici in se ne premaknem.
Aha, klošar.
Ne, ne. Ulični umetnik. Delam se, da sem kip in zabavam ljudi in če mi kdo vrže denar, se premaknem.
Lahko vidim, kako to izgleda? Seveda. Ni problema.

Imaš kakšen bonbon?
Ja. Zakaj?
Sladkor mi je padel. Joj, pa ne da te že vsak roza ptič znervira.
Sem bil tako živčen, sem ga hotel kar pahnit. A je to normalno? Seveda je. Saj si policaj.

Pa ko se spokata ven, da vaju več ne vidim.

Se pravi vi ste že četrtič v tem hotelu?
Kdo vam je to povedal?
Saj ni važno. Ste ali niste? Pravico imam molčati.
Ali je vam normalo, da kar naprej hodite živet v en hotel?
Enim je normalno, drugim pa ne. Se ponoči kaj sprehajate okoli hotela?
Ponoči se spi. Se pravi ponoči spite?
Kako bom pa spal, ko pa avtomobili spodaj na parkirišču celo noč tulijo.
Se pravi, da se oglašajo avtomobilski alarmi?
To je pa milo rečeno.
Kdaj pogledate, kaj se dogaja?
Zakaj bom gledal? Jaz nimam avtomobila spodaj na parkirišču. V tuje avte se pa ne vtikam. Kje ste bili danes dopoldne med deveto in deseto uro? Vrta nisem štihal, to je zagotovo. Avtomobilov tudi nisem kradel. Samo zaradi tega, ker živim tukaj v hotelu, v eni zanikrni sobi, pride kdorkoli, pa se začne vtikati vame in me maltretirati. Jaz se bom pritožil. Če bi pa živel zunaj, nekje v predmestju, v eni enodružinski hišici, pa bi moja žena na vrtu perilo obešala, pa pes lajal okoli bajte, potem bi lahko jaz pokradel vse avtoradie po mestu, pa bi se mi taki, kot ste vi, naprej priklanjali. To je diskriminacija!

Ti, kaj pa dela marica pred hotelom?
Iščejo ukradene avtoradie.
Ups. Potem pa je boljše, da se jaz poberem. Imaš kaj za skrivat?
Ma v bistvu nimam vsega za pokazat. Malo se mi je zapletlo pri dovoljenju za taksi.
Ojoj. Pa ne, da naša Danica vozi na črno.
Stoj ti pol dneva na občini pred okencem.
Hvala.
Grem jaz še en krog, pa pridem potem nazaj. Prav?

Madona, imaš ti en gobec. Beži, beži.
Ali veš, da je šel pa jim pripovedoval, da sem jaz že četrtič tukaj v tem hotelu.
Samo po pravici sem povedal. Po pravici povedal. Oni me pa zdaj sumijo, pa me imajo za nekakšnega mafioza, kriminalca, anarhista. Kaj se razburjaš? To je pa ja dobro. Frenki je iz tebe naredil pravega dedca.
A sem ga namočil? Saj ti nič ne morejo. Kaj mi ne morejo, kaj mi ne morejo! Poglej, dali so me v shengenski spisek teroristov. Tako se začne.
Končal bom pa kje v Guantanamu.
Vmes te še malo tepejo, veš. Slaba plat je, da dobiš modrice, dobra pa, da blazno hitro shujšaš.
Madona, si duhovit.

Bom šla kar v sobo.
Samo moment. Vi ste tukaj stalno? Vse piše na recepciji. Ja, sem, ampak me v glavnem ni.

Sem bolj okrog. Taksi vozim.
A, taksistka.

No, gremo mi še malo nazaj v tisto pisarno.

Preveri dovoljenje. LJ Z5 41K, taksistka. No, preveri.

Vi dostikrat tudi ponoči parkirate tukaj? Pa zgodaj zjutraj? Se pravi čez cel dan? Ali ste kdaj opazili kaj sumljivega?
Vas zanimajo te kraje avtoradiev tu okrog hotela?
Od kod vam pa to?
Ja, pa to ve vsak taksist. Od tu jih prodajo od tri do pet komadov na teden.
Poznate koga, ki to dela?
Ja, sigurno poznam. Samo vem pa ne za nobenega. Morate jih sami najti.
Nima dovoljenja.
Vi vozite na črno? Ne, na euro super. Ali boste naredili prijavo zdaj Zaradi dela na črno?
Nas ne zanimajo birokratski prekrški. Mi se ukvarjamo z resnim kriminalom.
O, hvala. Ali sem zdaj povišana v resne kriminalce?
Brez neumestnih pripomb. Vas bomo še kontaktirali.
Prav. Dovoljenje si pa le uredite.
Hvala.

Kaj hočeš, jaz nisem vlada, jaz moram delat, nimam jaz časa.

Ampak, fantje, ali se vam zdi, da jaz to res zaslužim? Mislim, govorila sta mi najhujše svinjarije, samo zato ker sta mi plačala taksi.
Pa kaj bi rada? Po pravici sta ti povedala, kaj ju tišči, pa še plačala sta ti povrhu. Ali ni to zadosti?
Kdo to pravi. Sem jaz prej policajem po pravici povedal, pa je bilo vse narobe.
Joj, joj. Ali lahko jaz malo zmotim?
Kar. Danica, daj še en kozarec za... Ne, hvala lepa, ne bi. Bi se pa rada malo pogovorila z vami. Ker danes sem bila prisiljena precej razmišljati in bi rada povedala enih par besed. Da tu nismo otroški vrtec, je, upam, že vsem jasno. Socialna ustanova moj hotel nikoli ni bil in tudi nikoli ne bo. Ampak to danes, da pride policija v moj hotel, to je pa višek.
Zdaj pa še to. Saj nismo nič naredili.
Gospa Nataša, ampak bi nam pa lahko malo bolj zaupali.
Okoli hotela kradejo. Ali je tako? Najbrž je zelo logično, da pride policija vprašat, če smo kaj opazili, nas, ki tukaj živimo tudi ponoči.
Saj, pa še to, ja. Saj si kmalu še domov ne bom upala. Kaj pa jaz vem, kaj se dogaja tu ponoči, ko mene ni.
Samo malo, šefica. Kadar sem jaz tukaj, je vse pod kontrolo.
Okoli tega, Štefan, bova pa midva še posebej rekla enih par besed. Samo še tole vam povem. Še enkrat naj pride v moj hotel policija, pa me čisto briga zakaj, boste zjutraj vsi leteli na cesto. Jasno?

No, poslušam. Sama ušesa so me.
Ni kaj razlagat.
O ja, pa je. Recimo tistih pet ur ponoči, ko sem jaz doma mirno spala, ker sem seveda mislila, da je v hotelu vse v redu. Kje si bil? Otvarjali smo eno vinoteko.
Aja? Kje pa?
Pri enem mojem znancu.
Daj no mir. Poznam vse vinoteke v mestu. Izmisli si kaj boljšega.
Dobro, no. Ali lahko potem po pravici povem? O, ti kar, če seveda znaš.
Ti, šefica, poznaš eno Avrelijo? Seveda jo poznam. To je moja prijateljica.
No.

Avrelijo? Ali se hecaš?
Preveri.
Pa zmeraj sva si vse povedali. No, in kaj bova zdaj naredila?
Jaz ne vem.

Hočem reči, jaz samo upam, da me ne bova dala na disciplinsko, zaradi tega ker če me bova dala na disciplinsko, je kakor da sva me že vrgla iz službe.
Ja. Ena logika bi že bila, da bi to naredila, ne. Počakajva, da bova videla, kaj bo iz tega. In če bo hudo, potem...
Nataša, ali bi ti to res naredila? Mislim, meni.
Ja, vsi to delajo. Oprosti. Pa ne ti meni.
Pojdi ven zdaj, no. Pusti me samo, ker moram v miru sama vse premislit.

Ampak da se mora ravno nam zmeraj kaj takega dogajati, kaj. To je zato, ker nisi bil priden, pa nisi zdaj ti lepo doma, da bi travo kosil, ampak živiš tukaj v enem iks hotelu. Kam naj bi se naselil? Na www?
Daj mir. Tam je šele policajev. Kaj pa je to www?
To je medmrežje... Kako naj ti to razložim. Če je zdaj to tu realno, potem je tam virtualno.
V bistvu pa ni kakšne hude razlike. Tukaj te preganjajo zaradi avtoradiev, tam pa zaradi pornografije. Ampak glede na to, da so nas policaji danes tako maltretirali in kratili človekove pravice, jaz predlagam, da se ustanovi državljanska iniciativa plus da se pritožimo in zahtevamo, da se nam opravičijo.
Zakaj pa?
Za duševne muke.
Ja, Polde, od kdaj pa imajo medvedi dušo?
Če bi bil medved, bi bil vsaj zaščiten, tako sem pa človek, zato se bom pa pritožil. Vi pa kar imejte naprej tisto svoje enoumje.- Čakaj, čakaj. Ampak mogoče imaš pa prav. Mogoče smo pa bili oškodovani. Jaz sem bil prizadet.
Ja, ampak mogoče se da dokazati, da si bil tudi oškodovan, pa naj hudiči plačajo.
Daj no mir, Martin. Oni niti taksija ne rabijo plačati. Kaj bi jim pa računal? Na primer čas.
Kakšen čas. Saj si prišel ven, še preden si dobro noter šel. Kaj bolj konkretnega se spomni. Zaračuna se jim recimo izgubo kredibilnosti, neupravičeno podtikanje, sumničenje in to sploh ni naša stvar. Naj kar odvetnik določi.
Jaz ga nimam.
Jaz tudi ne, ampak to se da vse zmeniti. Nič bat. Mi tožimo hotel, hotel toži policijo in to sta že dve tožbi. In to je denarja za odvetnike krat dva. Kakšni avtoradii, to je za zgube.
Če hočeš dobro krasti, vkalkuliraj odvetnike.
Točno.

Pa ti bi meni radie prodajal! Jaz še od slovenskih švercarjev bolj poredko kupujem, pa ne, da bi od Rusov.