Hribar: 15. 12. 2007

Gospa, ki je simpatična, meni draga, varuhinja človekovih pravic- Zdenka Čebašek Travnik!

Zdenka moja.

Darilo za vas.

Usedite se, Zdenka. Dobrodošli.

Ne preveč stiskat.
To ste mi darilo prinesli. Je to nevljudno, pa jaz nič vam?
Ne, jaz sem prišla na obisk, pa sem vam zato prinesla.
Ampak moški smo bolj taki, kdaj spremljate odnos moški- ženska? Moški pozabljamo na take drobne pozornosti.
Nič hudega.
Je pa lepo, če dobim. Zdenka, ko smo ravno pri tem, moški- ženske, vi ste se kot punčka igrali z raznimi lutkami in tako.
Tudi, tudi.
Take punčke ponavadi razmišljajo, da bi bile kakšne pevke, estradne umetnice, vi ste pa že takrat razmišljala, da bi bila psihiatrinja.
To ne, da bi bila zdravnica, pa ja, ali pa učiteljica.
Ste imeli barbiko mogoče v rokah in ste ugotovili, da je potrebna psihiatrične moči?
Ne, ne.
Ni šlo za to? Ni vplivala neka vizija prihodnosti?
Ne.
Ni bilo to. A veste, da smo imeli že varuha človekovih pravic, vašega predhodnika.
Sem slišala, ja. Se je precej blamiral, veste.
Tudi to sem slišala. Ste mu kaj rekli?
To pa ne.
Zdenka, psihiatrinja, vi pravite, da vam izkušnje iz psihiatrije pri delu pomagajo. Vam te izkušnje pomagajo pri delu z vlado ali tistimi, ki potrebujejo vašo pomoč? Pa če naredite eno primerjavo.
Jaz z vlado ne delam. Vlada dela sama. Mi pa te izkušnje pomagajo pri vseh drugih opravilih, ki jih kot varuhinja opravljam. Pri pogovoru s pobudniki, pri pogajanju s tistimi, ki naj bi kakšno stvar spremenili, v končni fazi so to izkušnje, ki jih potrebujemo vsi v življenju.
Pa če smo že pri psihiatriji, ali vlada potrebuje psihiatrično pomoč ali vsaj opozicija?
Jaz sem zdaj varuhinja, te psihiatrične zadeve bi pustila malo ob strani.
To zdaj ločite?