Hribar: 22. 12. 2007

Bravo! Bravo! Super, temu se reče hiphop. Čista petica, res.

Janša, Pahor, odlična raperja sta, ni kaj. Slovenci smo pač taki Band aid. Vsake štiri leta pojemo spremljevalne vokale in dokazujemo, da smo muzikalen narod.

Lustik, ja.

Ali vi veste, kako nas gledajo v ZDA? Tonight show in Jay Leno.

J. Leno, velika zvezda in seveda zakaj, ker pretirava, neskončno pretirava, ne jemljite si preveč tega k srcu. Zdaj vam bom dal pa nekaj zgodbic, kjer pretiravanje odseva duh šentflorjanskega časa. Poglejmo najprej v kameno dobo. Jugovzhodna Afrika, 75 tisoč let pred našim štetjem. Imamo dva tabora. Na desni so lovci, na levi nabiralci, desni tabor je opremljen z najsodobnejšimi kopji, harpunami in loki. Lovci so v stanju pripravljenosti, do orožja imajo zelo spoštljiv odnos. Levičarji so nekoliko naprednejši, kot lepo vidimo, so odkrili ogenj, tudi umetniške poslikave jim niso tuje. Oba tabora živita v sožitju, med njimi ni nobenih konfliktov, delitev dela je uspela, narava je kruta in vedo, da lahko preživijo le s skupnimi močmi. Zdaj pa poglejmo, kaj se je zgodilo, da je med njimi prišlo do razdora, do velike delitve, ki jih bo zaz- namovala za naslednjih 77 tisoč let.

Če lahko svetujem mladi kolega, ne pljuvajte iz polnih pljuč, ker so pljunki na ta način pretežki in ne letijo tako daleč.
Aha, tukaj je še eden, malce je rdečkast, upam, da lastnik ni staknil pljučnice.
Ne, ne, to je predstavnik, ki ni prehitel nikogar. Letošnji pokal zapljuvanje prek RTV je osvojil poslanec Gaber!

Jan in Anžej. Si predstavljate, da bi pela skupaj. Kakšen duet! Tak novodobni antropološki duet. Dajmo nekaj dobrih bučk pogledati.

Ja, pozdravljeni, moje ime je France Bučar in vi gledate Bučke. Novica dneva prihaja iz slovenskega parlamenta. Namreč, poslanec Pavle Gantar je pojedel Jožefa Jerovška. Poglejmo kaj se je v bistvu zgodilo.

Spet ima Jerovška v zobeh.
Sem jedel žilavo govedino.

Ste ga res pojedel?- Čisto zares.
Člana parlamentarne preiskovalne komisije.
Jaz sem pojedel Jerovška, ga imam zataknjenega v zobeh in ga težaven spravim. Jerovška je zelo težko spraviti ven iz zob. Predsednik vlade se je ukvarjal z mediji, pa poglejmo v čem je v bistvu problem.

Drug časopis ima pa prevelik format.
Velik format za majhnega politika.
Recimo, če se peljem z vlakom, kako bom to bral, bom zasenčil vse naokoli. Imamo dobre oblikovalce. Eden je Grims in je dobil to plaketo za oblikovanje v elektronskem mediju in mislim, da bi znal to narediti tudi v časopisu. Vi se pa čudite in se boste čudili še bolj. To se že dogaja, ker npr. Gaber že riše mojo karikaturo in bo jutri objavljena.
Veliko razburjenja pa je povzročila okrogla miza o fenomenu medsosedskih odnosov skozi prizmo poti in stranpoti v zemljiški knjigi. Poglejmo o čem so se nekateri razburjali. Takrat je bil tam makadam.
S tem se pa ne morem strinjati. Jaz ne bom nikoli pustil asfalta delat!
Ni bila, to je bila naša pot že skoz od kralja Aleksandra naprej.
To je bila občinska pot in jaz sem šel tudi na občino pogledat in preverit te dokumente in meni je kristalno jasno, samo vam ni jasno, da je že Krek vozil tam čez.
Problem je v tem, da on je že pred stotimi leti je bilo podpisano, da njegov star oče lahko vozi po tej cesti. Mi pa zdaj poglejmo v slovenski parlament, kjer se zdaj v zakulisju dogaja zanimiva politična trgovina.
Tebi jaz ne morem zaupati, to dobro veš.
Daj kupi ta mikrofon od mene, so mi rekli na RTV, naj ga prodam. Daj kupi prosim tole, daj no. Za 200 evrov ti ga dam, nikjer ne boš dobil tako poceni.
Za 200 že ne.

Zdaj je pa na vrsti naš kulinarični kotiček. Poglejmo, kaj je tokrat pripravil naš fantom iz kuhinje.

Zdaj pa poglejmo, kako so se kregali španski premier, kralj Juan Carlos in Hugo Chavez. Kaj, a te moti, če sem tukaj. Kaj bi rad povedal zdaj, kaj želiš? Ne boš ti meni govoril.
Nič ne bom. Tiho bodi.
Bodi tiho, sem rekel.
Ne bom tiho.
Jaz ti bom povedal zdaj, kaj menim o tebi. Lahko poveš, ne bo problema.
Pusti ga.
Ne bom jaz tiho. Predsednik George Bush je podelil letošnja priznanja za čistilko leta. Poglejmo v Belo hišo.

Posebno priznanje pa je doletelo tudi eno izmed najbolj nadarjenih umetnic. Na srečanju visoke angleške družbe je bila njena poezija v središču pozornosti. Vredno ogleda.

Francoski predsednik Sarkozy se je spet zapletel v neprijeten škandal. Sredi ulice je obračunal s človekom, ki naj bi domnevno na skrivaj opazoval njegovo ženo.
Ja, sem te videl, ko si mojo ženo gledal. Mojo ženo si gledal. Jaz nisem gledal tvoje žene.
Mojo ženo si gledal.
Nisem ti gledal žene.
Imaš sploh licenco? Zdaj pa je na vrsti šport in Zmago Sagadin.

Lepo pozdravljeni vsi skupaj, košarkarji Marka Miliča so v zadnji sekundi premagali favorizirano CSKA. Mnogi se, definitivno, sprašujejo kje se skriva skrivnost uspeha. Poglejmo kaj so se v zadnji minuti odmora dogovorili igralci in Memi Bečirovič. Fantje, štiri mize so rezervirane.
Memi, jaz bom dva frenda pripeljal.
Saj bo za piti in jesti, samo problem je parkiranje. Jaz bom samo mešano solato, a prav?
Samo pazi, če imaš velik avto, zadaj parkiraj, priporočam tam. Tukaj, ko se pride, kdor ima manjši avto, naj spredaj parkira. Tako je fantje, resno, pazi, se dobimo tam. Zdaj pa je na vrsti portret nekdanje nemške atletinje, ki je leta 1936 nastopila v metu kladiva na OI v Berlinu. Tam je spoznala tako Hitlerja, kot Jesse Owens. Poglejmo, po čem si je oba zapomnila. Jesse je imel takega, Adolf pa takega.

Na vrsti je vreme in Helena Blagne.

Ja kaj pa je to? Ja kdo pa so tile pujsi? Kje je pa vremenska karta? Kdo mi je pa to podtaknil? Kaj se smejite tamle, Bučar?

Se opravičujem za tole napako, zagodel nam jo je škrat.
Ma kakšen škrat, prašiči so bili, svinje.
Je že dobro, Helena, umirite se. Takole, gledali ste Bučke z manjšimi tehničnimi težavami, tudi to se zgodi v najboljših družinah. Z vami sem bil France Bučar, na svidenje naslednji teden.

Nekje na tem mestu se v oddaji Hribar pojavi moj gost. Tokrat jih bo več, prihajajo iz različnih svetov, obremenjeni z drugačnim egom, ne družijo se ponavadi skupaj, nekateri se med seboj celo ne marajo. In kaj so povedali? Ker jaz sem zdaj igralka, stojim na odru, teksta ni več, nobenih besed ni več, jaz samo stojim, stojim in čakam, kdaj bo zastor padel in potem bom šla. Kam? Tja, kamor gremo vsi. Ampak jaz ne bi rada, da bi vse skupaj izzvenelo zelo pesimistično, sploh ne, ampak ne morem pa reči, da je starost nekaj lepega in da si lahko od vsega oddahneš in ostane samo še lepo. Kaj je tisto lepo? Vsak dan je lahko lep. Nisem pa vedel, da si bil ti partizan.
Ja v študentskih letih je bilo tako, jaz sem se prijavil na avdicijo za Dražgoško bitko... A to je bil film?
Ja, film.
A to nisi bil... Kako je to izgledalo, kaj si ti igral tam?
Jaz sem igral tretjega Kranjčana in smo v zasedi čakali Nemce in sem se zadrl: Nemci! Opiši točno, ker Vlado to je pa zelo pomembno. Ti si bil tretji Kranjčan?
Tretji Kranjčan, ja.
To si delal preko študenta?
Ja. Noro, to je prvi partizan preko študenta v Sloveniji.

Če bi te ustrelili, bi znal smrt odigrati?
Kaj pa vem.
Daj poskusi, bi šlo zdajle za gledalce?
Jaz sem Nemec preko študenta, ti si pa partizan in te zdajle ustrelim.

Njega ste pa učili?
V Žalni.
Kakšen je bil, so bile kaj babe nore na njega?
Takrat so bile majhne punčke, niso bile babe. Ja starejše.
On je bil fantek, v 1. in 2. razredu sem ga učila. Kakšen je bil on, daj povejte? On je bil skoz šef, že v 7. razredu je bil šef vozačev, šef tistega, tretjega.
Takrat ga jaz nisem spremljala, sem ga samo v OŠ v Žalni, ko je bil zelo plah fant, zelo bister, mogočne kodraste lase je imel, nisi mogel sploh z rokami notri. So bile pa punčke res zaljubljene vanj v 1. razredu, ko smo se učili plesati, so hotele vse plesati z njim. Ne, jaz sem pričakoval, da kot genij na klarinetu, da boste zaigrali nekaj, kar se bo slišalo zelo zagamano, ne bo pa za poslušati. Ker to ponavadi delajo strokovnjaki, bruhajo zraven, samo je pa težko zaigrati. Ali znate kaj takega?
Znam. Dajte nekaj zaigrati, nekaj sodobnega, da mi bo slabo, ni pa za poslušat. A bo šlo? Ja bom poskusil.
Kje imate klarinet, dajte poskusiti. To me pa res... Globokarja.
Ane, dajmo to slišati. Kar k mikrofonu pojdite, da bo res ogabno za poslušati, težko pa kot vrag.

Nisem vedel, da si bil v šoli rezervnih oficirjev v Bilači in da so te vrgli.- To je pa zgodba, ki se mi je pred kratkim zgodila. So ti kaj namignili?
Ne.
Jaz sem imel intervju in po dveh dneh sem šel na psihiatrijo in s psihiatrije domov. In zdaj tisti dan, ko so me odpustili, sem čakal zunaj, dodeljen mi je bil pa starešina, ki me bo peljal domov, ker sam sem bil menda nesposoben priti domov. Jaz sam sem bil v Bilači, tam 40 stopinj, jaz odpet, kapa takole, zelo nevojaško. In gre mimo en človek in reče, kaj je vojak, vi ne pozdravljate? In rečem, oprostite, ne poznam vas. In je on čisto znorel, zdaj jaz ne morem uporabljati teh besed, ki sva jih midva tam uporabljala, pošiljala sva se v materino, drug drugega. In ko je rekel, da take kot sem jaz, je treba vse pobiti in se mi je čisto zmešalo in sem rekel budalo, Hitler je počel isto z ljudmi in sva kričala dokler ni odšel.
A lahko tako kričiš, kot si kričal na tega oficirja, samo ni treba klet.
Ja. Ma nosi se ti v...

Ej!
Ampak zgodba ima en srhljiv zaključek. Zadnjič se peljem na Štajersko, me po telefonu kliče en človek in reče, zadnjič sem bral ta vaš intervju, me je zelo prizadelo, nisem vedel, da vas je takrat nagnal oče od doma.
Sem rekel, zakaj je pa vsa tako prizadelo, saj konec koncev to ni bilo nič strašnega. Je rekel; jaz sem pa tisti, ki sem vas domov peljal.
Ma ne! In sem rekel, če se lahko midva čez nekaj dni dobiva, ker sem se peljal v Žalec in se dobiva in mi reče, ali se ti spomniš te zgodbe. In pravim, seveda. Veš na koga si ti kričal? Sem rekel, nimam pojma. In pravi na Radka Mladiča, ki je bil takrat pomočnik ravnatelja bilješke šole.
A je to možno?
Seveda.

Ampak sva našla eno krasno formulo, ki jo mogoče drugi ne znajo. Ni rasel fizično, ampak v pameti. Pa v prijaznosti, pa polno takih stvari lahko naštejem. In če ne bi bilo zadosti, bi mu dala pa pručko, da bi lahko gor stopil. Če povemo, da je končni slovenski film tako v riti, da moram še jaz pomagati.
Vi v glavni vlogi nastopate tukaj?
Ne, v nobeni vlogi, jaz samo reklamiram. Vi ste producent? Režiser? Statist.
Ja, statist. Jani, pa kaj se je z vami zgodilo, jaz sem vas res občudoval. Pa si poglejmo ta odlomek iz filma. Ga še nisem videl.

Greva osvajalsko, recimo, da ste vi meni všeč, primer in preživiva večer ob svečah, za 1. novembra in se zjutraj zbudim ob vas in vam raste brada.
To pomeni, da si bil pijan kot svinja.

Potem, mislite, da je zgolj pri užitku vedeti vse o ciklusu, jajčnikih, rodilih, notranjih organih, ali vam ni treba vedeti, pa lahko prav tako uživaš?
Absolutno vam ni treba nič vedeti ne o levem, ne o desnem jajčniku, če hočete uživati. Ampak dobro je, pa če veste, kako se vaša, domnevam, da ste heteroseksualen, ampak nič hudega, če niste, vaša...

Med vsemi intervjuji, pa je po svetu najbolj odmeval intervju s predsednikom Fidelom Castrom. Z njim se je pogovarjal boem slovenskega novinarstva, Danilo Slivnik.

Jaz imam eno tako vprašanje, dolgo ste potrebovali, da ste od šanka prišli sem.

To je res, ali ne? Revolucija, to je bilo včasih res, ampak zdaj vas pa jaz tako razumem, kot da je to ena poceni parola?

Glejte, usedite se. Gospod Castro usedite se. Jaz vas cenim, jaz vas zelo spoštujem. Vi še vedno pišete kolumne, dnevno pišete kolumne za osrednji kubanski časnik. Jaz pa pišem enkrat na teden kolumno za Mag, pa se ponavljam.

Kuba pa to se mi pa zdi, da je komunizem še ena taka turistična atrakcija.

Fascinantno. Kakšno nakladanje. Kakšna energija. Pravzaprav ne morem verjeti, kako lahko nekateri naši politični komentatorji premiera Janšo primerjajo s temi samodržci.

Naš predsednik je v primerjavi z njimi navaden Kalimero.

Dr. Rupel, halo. Dr. Rupel, se slišiva? Lahko opišete situacijo? Kaj vam naj opisujem, ali ne vidite, kaj se dogaja. Predsednik vlade grozi, da bo potopil tole našo lepo ladjo.
Tole jahto bo potopil gospod predsednik?
To je kriza.
Halo, halo, dajmo! Tukaj je vrv, rešite se, splezajte gor, da ne bo prepozno.
Ni šans Dimitrij, mi gremo do konca, za nas ni več rešitve.
Nehajte no, predsednik, treba se je boriti do konca. Mi vam zaupamo, še nikoli vam nismo tako zaupali.
Malo razuma lepo prosim, predsednik, te ladje nikakor ne smete potopiti, kje je vaša odgovornost do tistih, ki so vam preluknjali krmilo.
Utihnita, sicer vama bom preluknjal gumenjak.
Kako si drzneta! Kako si drzneta! Kakšna predrznost. Najprej nas blatita kot gusarje, potem pa jokate, ker sami nimate, oprostite izrazu, dovolj mod, da bi sami prevzeli odgovornost.
Kdo nima dovolj mod, kaj pa govorite, kako naj na tem gumenjaku pravzaprav prevzamemo odgovornost, ste normalni?
Ste vi normalni, pred nami je Evropa in kot sami veste, je to prezahtevna regata, da bi jo vozila nesposobna posadka, kot smo mi.
Kdo pravi, da ste nesposobna posadka? Kdo vam je to rekel? Na Evropo ste se pripravljali tri leta, zakaj bi zdaj odnehali?
Zato, ker ste vi tako hoteli. Kaj se zdaj sprenevedate? Pokažite, koliko vas je v hlačah.
Tako se govori predsednik, zdaj smo pa vse mi krivi. Potopi to barko, čim prej, tem bolje.

Gospoda Gaber in Kacin, ali vi tudi brskate po smetnjakih? Spet ste narobe ocenili situacijo, gospod Hribar. Ali niste opazili, da izgledava kot klošarja. Hej gospodje, ali imate kaj drobiža za opozicijo, sponzorji se nas izogibajo kot kuge. Vse težje je preživeti, konkurenca na levi pa je vse hujša.- Čisto prav vam je, 15 let ste preživeli na veliki nogi, zdaj pa žicate naokoli.
To je res tragično. Dajte mi povedati, je to res, kar pravi premier, da so smetnjaki polni kruha.
To sploh ni res, v teh tukaj je sama svinjarija. Gospod Janša vidi samo tiste smetnjake, ki so priviligirani in iz njih vleče prenagljene zaključke.
Ja kakšna pa sta?
Kaj pa govorita? Lahko bi se malo uredila, če se pogovarjata z ministrom in predsednikom vlade.
Ti bi si lahko kupil novo jakno, ne pa da ponavljaš za mano. Koliko si dal zanjo?
700 evrov.
Dobro so te nategnili Dimitrij, v Udinah dobiš tako za 200 evrov.

Dokler bom jaz živ, ne bom stopil na drugo stran.
Bratomorna vojna je povzročila toliko gorja, da tega ni moč pozabiti. Spoštovani gospodje, kot predsednik Desusa vas pozivam, da se pridružite naši stranki, ki ima ta trenutek največ članov. Skoraj milijon in pol nas je. Spet pretiravate, Lahovnik. Naš pomladni Desus je najhitreje rastoča stranka v tem prostoru. Na naslednjih volitvah, leta 2040, bomo spet prevzeli oblast.
Gospodje, jaz vas ne razumem, glejte v kakšnih letih ste, pa se še vedno borite za oblast.
Ja, ja. Za oblast ni nikoli prepozno, gospod Hribar. To je adrenalin, ki nas drži pokonci.

Projekcija daljne prihodnosti kaže, da bo na parlamentarnih volitvah leta 2040 zmagala stranka pomladni Desus, projekcija bližnje prihodnosti pa kaže, da bomo po oglasih poslušali Vlada Kreslina, Tomija Megliča, Ifigenijo in terorista.

Osama bin Laden. Ste to vi?
Ali je to Aldžazira?
Ne, to je javni zavod RTV Slovenija. Ali poznate?
Ja nekaj gledamo po satelitu, samo je bolj tako.
Osama bin Laden, kako se počutite, kot najbolj iskan terorist na svetu.
Kar dobro, fino je, če te iščejo takole. Edino je malo zoprno, ko pridem na letališča in niti na sekret ne morem, da me ne vprašajo, ali ste vi Osama.

Kdaj ste nazadnje govorili z gospodom Bushem? To sem ga pa zadnjič poklical v ponedeljek in pravi, ta številka ne obstaja.

Lahko priznam, po pravici povedano, da takšnih gostov v svojo oddajo ne dobi niti Larry King. In v čem je skrivnost? Sem to jaz? Dajte no. Prihajajo zaradi psihologinje Ifigenije. Ona ima to čarobno moč. Ker nekateri postanejo tudi njene stranke. Poglejmo nekaj takih zanimivih, poučnih primerov. Povejte, se bojite teme, ponoči vas je kdaj kaj strah?
Ne. Nikoli.
Ne.
Vas ni strah teme?
Ne.
Pa temnih ljudi, recimo jaz sem kdaj in kdaj že zasledila, pa predlagam, da ta strah, če že obstaja, da ga stran dava, bi se naučila eno pesmico s pridihom afriškega melosa.
Vas bom poslušal, vas bom z veseljem poslušal.
Dajmo bobenčki en ritemček, pa kar ponavljajte za mano. Unkule, unkule... Dajva.
Jaz vam obljubim, da si bom to zapomnil.
Prosim, če poslušate pozorno, ker bo predolgo trajalo. Unkule unkule...
Ukule, in nadaljujeva. Unkule, unkule... Lahko tudi malo zamigate zraven.

Kaj pa delate?
Ja prestopam, ali ne? Štos.

Položaj na začetku je kakšen, če lahko poveste, kar pokažite. A tako?
Ja.
Tri štiri zdaj in kaj potem?
In potem gor.

Zakaj sem to vprašala, ravno zato, če se obrnete tja na plazmo, imamo razvoj samega človeka. Od samega skoraj začetka, pa vse do danes, jaz upam, da to gledalke in gledalci vidijo. In me zanima, menim, da je skorajda identičen kot vaš start, torej tehnika vašega starta v vaši disciplini. Ste kdaj razmišljati o tem? Kajti nenazadnje se je ta tehnika razvijala več milijonov let, se pravi, je to preizkušeno.

Ja, ja, to je vse ljudje. Še tole. Čez 10 dni predsedujemo Evropski uniji. Srečno in lahko noč!