Odprti kop - Hribar: Delo na cesti

Besedilo, Slike

Premiera: sobota, 21. oktober 2006, Vse oddaje

Dober večer, gledalke in gledalci! Volilni molk. Kaj to pomeni? To pomeni preprosto to, da me mika, da bi povedal, katere kandidate je treba obkrožit. A bomo naredili to? Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Nova Gorica, Novo mesto, Gropsuplje. Saj mi nič ne morejo, veste. Ker, prvič, če jaz izkoristim to priložnost, bo tako in tako plačala kazen Televizija. Jaz imam certifikat in potrdilo od Ajde Kalan, da znam brat. Jaz govorim pa na pamet. A si predstavljate? TV sploh ni preverila, kaj počne. Kaj pa če jaz zdajle kakšno ven vržem, tako? Nobeden mi nič ne more. Jaz sem krit. Sašo Hribar, napovedovalec RTV Slovenija. Recimo, zanimivo bi bilo kaj? Da, recimo, povem kandidata, ki vam je všeč. Boste rekli, saj je barabon, ta Hribar, je baraba, samo je pa pravega kandidata zbral. Kaj pa, če predlagam kandidata, ki ga ne marate, ki ga sovražite? Boste rekli, kazen, kazen. Takoj naj RTV plača za to sramoto. Kršenje predvolilnega molka. Zdaj pridemo pa do težave. Kdo bo pa plačal to kazen? Ja, RTV. Kdo pa plačuje RTV? Ja, vi, gledalke in gledalci. Najslabše, kar se lahko zgodi je, da jaz naredim traparijo, vi boste jezni in boste za to še plačali.

Ne, pa ne bom tega naredil, ne. Mi na misel ne pride. Ampak, v tujini pa delajo nekaj podobnega. Dajmo si pogledat. Sateliti so zaznali na severo zahodu Severne Koreje močno povečano dejavnost. Pa ni bila le tam. Tudi v Pjongjangu so skandirali ljubljenemu vodji. Imeli so baklje. Baklje pomenijo praznovanje, za druge pa pomenijo morda začetek kakšnega napada. Debakel, skratka. Južni Korejci ne dajo dosti na praznovanja. To ni odhod otrok iz šole, ampak je vaja za primer jedrskega napada severne sosede. Pa vendarle se sprašujejo, ali bo severnokorejsko orožje neslo do tam. Bo, če bo izstreljeno dovolj blizu. Če pa bo izstreljeno od daleč, pa verjetno ne. Ameriška državna sekretarka Condolissa Reis pa je prišla v južno sosedo povedat, da jih pravzaprav nič preveč ne skrbi, saj Veliki brat gleda na njih in ne bodo pustili, da bi jih kdo vzel.

Tale dva moža, eden je šaljivec, drugi pa vicmohar. Pogovarjala sta se marsikaj. Prisluhnimo.

Ja, ameriški predsednik, Texačan, pa je podpisoval. Koga? Sebe.

Kako ironično! Na Otoku, ki je bil včasih imperij, kjer sonce nikoli ne zaide, pa je britanska kraljica, Elizabeta II., malce pokramljala s svojimi sodržavljani, s svojimi podaniki.

Predsedniške volitve leta 2007, resna zadeva. Don Corleone išče primerne kandidate in na koncu se bo eden izmed njih prav gotovo uvrstil v uradne predsedniške volitve naslednje leto. Trije kandidati, trije dobro uvrščeni. A si vi predstavljate? Podpora stoodstotna, v enem primeru 99 in nekaj čez 70 odstotkov, kar je jasen dokaz, da Slovenke in Slovenci iščejo alternativo. Da niso zadovoljni z obstoječo elito, eno in drugo. In to je odlična priložnost za vas, gledalke in gledalci. Prijavite se, morda bo Corleone z vami zadovoljen. Gledalci so bili zadovoljni z izbori. Kaj pa vi, Corleone?

Ne povsem. Razumeš ti, Picolo?
Oče pravi, misli, da se ljudje ne upajo glasovati proti njegovim kandidatom. Jaz vem, kaj misli oče, ampak Picolo, kaj ti misliš, me zanima. Alesandro, oprosti, vendar jaz vedno mislim na tole našo novo natakarico.

Picolo, pomembno je, da razmišljaš, pa tudi če gre za žensko in to za natakarico. Torej, gledalke in gledalci, čas je, da predstavimo našega tretjega kandidata za Donovega predsedniškega kandidata. Kdo bi to bil? Naj povemo, da je doma prav iz tistega kraja, na katerem je preminul predsedniški kandidat, gospod Kramberger. To je pa Jože Eder, Jurovski dol. Pozdravljeni.
Pozdravljeni. A to že vejo, kdo je to naredil?
Uradno se ve, neuradno se ne bo vedelo nikoli.
Aja? Je to skrivnost?
Ja.
Aha. Kaj vas je napeljalo k temu, da bi postali predsednik države? Gotovo to, da je treba narediti določene spremembe, pa morda osvežiti predsedniško funkcijo, ne morda z nekom, ki je star 70 ali 80, ampak nekom, ki je malce mlajši. Ste kerlc, ta prav. Postaven fant. A?
Tu nekje.
V redu. Minuto časa imate za predstavitev svojega programa. Gremo, tri, dva ena, zdaj.
Drage Slovenke, dragi Slovenci! V minuti povedati, kaj bi spremenil, je težko. Gotovo to, da bi funkcija predsednika postala zopet ugledna in imela tisti položaj, ki si ga zasluži. Predsednik je le predsednik in veliko več kot katerikoli minister. Obljub ne bi dajal, morda le to, da bom v svojem mandatu, če me boste izvolili, obiskal vseh 210 slovenskih občin in se rokoval z vsemi tistimi, in družil, ki si boste tega želeli in ne le s tistimi, ki boste na pravi strani. Morda še samo to, lotil bi se malce aktivneje tudi natalitete, pa ne z nekimi dodatki v višini nekaj sto tolarjev, ampak s kakšnimi drugačnimi pristopom.
Ja, odlično, no, hvala lepa. Krasno!

Kot predsednik države, katero državo bi najprej obiskali? Najprej bi obiskal našo najbolj priljubljeno sosedo, Hrvaško in jim morda razložil, da se nima smisla špetirat in prepirat za en kos močvirja in tisto razmejitveno črto ob 1500 kilometrov obale, kolikor jih imajo.
A kaj razmišljate, katere države so vam všeč v Evropi? Če gledamo Evropska unija, katere so tiste države, ki bi se lahko zgledovala Slovenija po njih?
Prav gotovo skandinavske, ne. Ampak, gledati s pravega zornega kota skandinavske države, ne samo s tistega kota, ki pač trenutno ustreza politiki ali pa željam, v katero smer it vladi, ne.
Predsedniška plača, tam okoli milijon tolarjev neto, je dovolj?
Jaz mislim, da bi s tem shajal. Hvala lepa.
Prosim.
Jože Eder je to. Lahko glasujete za njega in sicer, ali je primeren za predsedniškega kandidata, Corleonovega kandidata, za naslednje leto, uradne predsedniške volitve. Vsak kandidat, ki se bo uvrstil, napreduje v naslednji krog, tam bo še težje, ker se bo soočal z nekom, ki je že napredoval, pridemo na koncu do tistega človeka, soočenje dveh ljudi. To bo verjetno najprestižnejše soočenje v zgodovini slovenske politike, potem bomo pa videli, kaj bo. Ja!
O, Sašo!
To ste pa vi, vi ste pa Biba, ne? Bibi, Bibi.
Biba, sem.
A ste zadnjič peli, prejšnjo oddajo, ne?
A tako! Nisem vedela, da si tak blefer. Zakaj?
Prejšnji teden sem bila nepozabna, danes sem pa?. kdo že?
To me čudi, da ste zdaj namesto one deklice, ki je bila prej.
Vsaj nekomu sem se vtisnila v spomin. Kako?
Pravim, da za tak posel moraš imeti rad barabe.

Aha! Pa imate kakšno vezo z?..
Hitro razmišljaš.
S Picolom? Ampak Picolo je hud možakar, on takele punce, ena oddaja ja, druga ne.
Srbi pravijo, " s kim si, takav si ".
O, dobro. Nimam kaj. Bova kaj pila kmidva ali ne?
A bova? Kaj pa boš spil? Kaj ponujat, gospodična? Kaj alkoholnega?
Pa misliš, da je to dobra ideja, da bi danes pil alkohol, ker če se spomnim, si prejšnjič rekel, joj, mala, pijan sem. A lahko nekaj, da se streznim? In prinesla ti je račun.

Ja, oglasi.

Ja, to je tak, a ne. Spoštovane gledalke in cenjeni gledalci, jaz sem zmeraj nastopal kot politični komentator ali pa kot gost v raznih zabavnih oddajah, zdaj sem pa ugotovil, da pa lahko nastopam tudi kot voditelj, pa bi rad povedal, da v Delu vsako soboto naredimo intervju s kakšnim tujim intelektualcem, tukaj na TV pa tega ni. Jaz zdaj mislim, da je dobro, da sem povabil pred mikrofon mistra Beana. On je končal šolo tri kilometre vzhodno od Londona, potem je on, veliko je delal na TV. Zdaj vas vprašam, mister Bean, kako ste kaj?

Glejte, mister Bean, zdaj je to tak, a ne, predvolilni molk za vas ne velja, tak, da se lahko sprostite.
All right. Se opravičujem, ker bo moja slovenščina a bit bad.
To pa ni v redu.
Slab, slaba. My slovenščina je slaba.
To je pa čudni gost.
Ja, učil sem se celo poletje v tečaj slovenskega jezika.
To mi pa ni nič všeč.
And danes govorim sli, sli?.
Dobro, hvala. Gledalke in gledalci, kaj pa je zdaj to? Kak je pa to mogoče? Na TV je treba zamenjati vodstvo. Kak je to mogoče, Delo na cesti? Danilo, prosim tišino.
Kdo je to dal Delo na cesti? A ste tam mogoče novinarji ali kdo? Lepo vas prosim!
Danilo, jaz sem, Janez.
Ne, prosim tišino! Niso novinarji, ampak cestni delavci. V vsakem mestu smo asfaltirali vse lokalne ceste, samo tale dva odseka okoli hriba sta še ostala.
Oprostite, tudi jaz sem tukaj. Oprostite, jaz sem tukaj, Jelko Kacin.
Zdaj bi jaz rad vprašal, kak je to mogoče, da sta dva delavca v neenakopravnem položaju. Eden asfaltira s strojem, drugi z lopato.
To je pa situacija?.
Dajte, prosim, danes se nimate kaj oglašat. Kako, da ne! Jaz sem pač predsednik vlade in mislim, da lahko povem, kar hočem in mislim, da mi boste pač dali toliko besede in?. Prosim, dosti ste jo dobili, ne.

Ja,?.- Čakajte, vi ste zdaj tukaj, morate delat.
Saj delamo.
Prosim tišino. Oprostite, a se lahko jaz?.
Ne, tudi vi nimate kaj za govort. Tišina, vi tam! Prosim vas, da spoštujete volilni molk. Rajši pazite, kako mečete tale asfalt. če bo na tem odseku ena sama nesreča, boste za to osebno odgovorni.
Zdaj bi jaz tak vprašal, a ne, dr. Bučar, zdaj se mi zdi pa to tak, a ne. Zakaj niste naredili predora? Bi bilo lažje kot da ste naredili dva odseka, levo in desno. Bile so hude polemike o tem, katera trasa je najbolj primerna. Ali na levo ali na desno ali morda naravnost, ne. Elaborati so pokazali, da je najbolj umano iti s cesto naokoli, da ne bi motili palčkov, ki živijo v hribu. No, če lahko dodam tukaj?.
Danes nimate nobene besede. Prosim tišino.
Zdaj bi pa jaz rad vprašal, dr. Bučar, a ste tisto s palčki resno mislili?
Čakajte, vsak glas šteje, zato smo se odločili, da rajši ne bi vznemirjali palčkov. Zdaj vas pa jaz sprašujem, mister Bean, kaj menite o tej teoriji palčkov?
Palčki! O, yes! V Angliji je zelo veliko palčkov, na vsakem vogalu. So zelo majhni in tako hodijo.

Zelo so smešni.
To mi pa nič ni všeč, to, kar vi govorite. A veste, smisel je v tem?.
To pa meni ni prav nič všeč. Palčki imajo pravico hoditi po desni.
To pa meni, kar vi pravite, pa ni prav nič všeč. Vi niste noben mister Bean. To pa meni ni všeč. Veste?
Palčki so meni všeč. Zdaj pa jaz tak mislim, a ne. Zakaj pa, dr. Bučar, zakaj pa vi, popolnoma je brez pomena, levi odcep, saj se pri nas vozimo po desni.
Ne, to je zaradi uravnoteženosti, ne, sicer pa, jaz nisem projektant, ampak zgolj samo kontrolor na terenu. Če pri nas velja desno pravilo, bo pač desna bolj obremenjena, upam pa, da se ne bo hrib nagnil v desno.
Tukaj moram protestirat!
Prosim tišino, prosim tišino!
Pol pa tišino, no. Treba je več delat in manj govorit, ne. Veste, vsakih nekaj let se zgodi, da morajo biti politiki en dan tiho in če medtem naredijo kaj uporabnega, je to treba izkoristit, ne. Zdaj vas jaz sprašujem, mister Bean, a se vam zdi fair, da delavca ne smeta govoriti?
To je absolutno ne fair. Freedom of speach, svoboda govorice, je popularna v celem svetu in bi morala biti tudi tukaj. V Angliji bi ga zaprli v Tower London.
Jaz se s tem strinjam. Jaz tudi lahko povem, da pri nas na Delu novinarji lahko govorijo, kar hočejo. Tega pa ni treba očitat, Milanu so že nekateri očitali, oni govorijo, kar hočejo, res pa je, da napisati pa ne smejo vsega in to pa je, to pa je le? jaz mislim, dr. Bučar, da jim daste besedo, prosim.
No, pa povejta, gospoda.
Hvala, Danilo.

Hvala. Hvala, Danilo, da si mi dal besedo.
Saj je prav, da tudi ti kaj poveš, a ne?
Ja, res je.
Mislim, da je čas, da poveš kaj. Če lahko povem, sem ponosen na napredek na mojem odcepu, ker je bistveno, bistveno boljši kot je od Kacina. Od Kacina je zelo slab napredek.
Seveda je slabo, kajti vi imate valjar pred seboj, jaz pa samo lopato. In to je težko, kajti valjar valja vse pred seboj in to ve vsak.
To so tvoje domneve? Jaz mislim, da?
A lahko do konca samo povem? Da mi ne more nihče očitat, tisti, ki zna samo z lopato delat, ne more meni očitat, da mu ne dam besede.
No, pa naj bo tako. Jaz bom šaflal in šaflal do konca.
Jaz mislim, gospod Kacin, da ste lahko ponosni, da imate lopato. Gre za fizično delo in to je treba spoštovat, a veste, da ni, ne smete kar takoj že na valjar navaliti, to se mi ne zdi lepo.
Hvala za to podporo, gospod Danilo, čeprav se ne strinjava, pa se vseeno zahvaljujem za to podporo.
To pa vi pravite, da se ne strinjava. Midva sva se že strinjala, samo?.- Danilo, Danilo, ne se pogovarjat z njim. Ker provocira, samo provocira. Ne se ti z njim zgovarjat.
Mislim, da zdaj to ni tak, a ne, zdaj ste vi potvorili vso resnico tukaj, gospod Kacin, da to ni v redu, kar pravite.
Kdo to pravi? Prav prej ste rekli, da imam prav, zdaj pa, da ne.
Ja, jaz nisem tega rekel. Tega jaz nisem rekel.
Danilo, ne se mu pustit.
Fantje, dajmo zdaj prekinit?
Ja, tudi jaz sem delal na cesti. Tudi jaz. V Londonu sem kopal?
Ampak, vidva sploh ne gradita tunel, vidva gradita rondo. Vidva sploh, to bo šlo vse okoli in okoli, nikamor ne bomo prišli, če bomo šli okoli in okoli. No, marsikdo je že hodil okoli in je tudi potem prišel na izhodišče in mislim, da je to dobro izhodišče, ko bomo videli, da smo prišli naokoli.

Dajte, dajte, zdaj ga pa biksate. Jaz bi vprašal kandidata za predsednika, kaj vi mislite o tem, da se gre levo, desno, naravnost ali okoli? Gotovo tam, kjer je krajše, tistih 500 metrov pa kam v Slovenske Gorice.
Zdaj pa, zdaj bi pa jaz rad napovedal eno pevko, ki je pa sigurno v Angliji najboljša. Dokler mene ni bilo, smo imeli same slovenske slabe pevke, ta pa ni, to lahko trdim, nikdar nastopala na SCT- jevih sindikalnih zabavah. To je Jem Cooke.

Jem Cooke. Kaj še, saj potem bo šla v Anglijo, mogoče se nikoli ne bova več videla. Ah, ampak kakorkoli. Gledlke in gledalci, pred težko nalogo sem. Ko so na RTV- ju izvedeli, kdo je moj gost, so rekli, o, to bo spopad dveh svetov. Tako, prav prizanesljivo, a veste, tisto, da vidimo, kaj bo naredil, a ga bo gost uničil, ali bo novinar uničil gosta. A se bosta spopadla, se bosta pojedla, ali se bosta skregala? Češ, saj ta gost je precej tak, jezen, deloval na ekranu. Vsaj na konkurenčnih televizijah, tudi pri naši. Sem rekel, pa saj sva normalna, pa saj jaz sem vendar intelektualec, vsaj trije odstotki Slovencev to menijo. On pa je- nihče drug kot upokojeni nadškof, monsignor dr. Franc Perko.

Dr. Perko, dober večer.
Lepo pozdravljeni.
Izvolite.

Dr. Perko, pa je res, sem prav povedal, včasih ste na TV, imam občutek, da se niste mogli zadržati, da je kar en gnev bil v vas, da ni bilo tiste mirnosti.
Ja, res se včasih težko zadržim mirnega, zlasti kadar kdo nasprotuje kakšni očitni resnici.
Ja, ampak, resnica je tako globoka zadeva, da človek, da to človeka ne gane, če nekdo, ki je daleč stran od resnice, govori kaj drugega.
Ja, veste, mene gane. Za resnico sem vedno in lahko rečem, sem že precej pretrpel zaradi tega.
To vemo. Pa vas je kdaj prijelo, da bi tudi fizično obračunali z nasprotnikom?
Ne, tisto ne, tudi sem prešibak.
No, pa če bi bili močni, pravi, da bi pred kamero koga skloftali, pa to? Ne, tisto pa ne, tisto pa ne.
Dr. Perko, ali ste kdaj bili navzkriž, ste kdaj dvomili v Boga? Ali pa, ste se oddaljili od njega?
No, človek se oddalji od Boga z vsakim najmanjšim grehom. Ampak, da bi pa kdaj dvomil v Boga, to pa ne. Ko sem prišel iz zapora, sem zapadel v neko psihično krizo. Ampak, v Boga nisem dvomil. Samo, da sem bil nekako na tleh. Ampak, dvignil sem se prav s tem, da sem se prepustil popolnoma Bogu in Bog me je počasi dvignil in sem ozdravel.
Govorite o grehu, ne. Apostol Janez pravi, da človek, ki misli, da nima greha, je daleč stran od Boga. Zdaj, če sem jaz to prav razumel, bolj ko grešimo, bliže smo Bogu.
A, ste napak razumeli.
Res?
To pa ni tako. Dame, deklice, pijača, alkohol pa na juhuhu. Pa smo blizu. O, ne, ne, ne. Ne, ne, nismo na ta način. Z Bogom, veste, se ne moremo šalit. Bog je zelo resna zadeva in tudi mi se mu moremo približat samo z neko resnostjo v tem. Res pa je, da človek, ko je grešnik, ko spozna in prizna svoj greh in se obrne k Bogu, nekako se počuti srečnega, dobrega, če mu Bog pomaga. Ampak, če govoriva o grehu, a je to greh? Vi kadite, ne? Kar, ja, kar.
To je peta božja zapoved, ne ubijaj. Vi s tem ubijate sebe, veste.
A veste, kajenje ubija, to je res rečeno tam gor, ampak meni so pa dali tobak, kjer piše, kajenje prija. Res?
Ja, ja, tako.
Dobro se znajdete vi. Glej ga, monsignorja.

Kadite, ja. Šnops imate svoj, perkovec, ne?
Ja. Sem ga imel, zdaj ga nič več nimam.
Ampak, to je bil tak, če si ga spil, se ti niso traparije dogajale, ne? To je bil?
Ne, ne, ne, to je bilo zdravilo.
Tudi v večjih količinah?
No, v večjih količinah ne, ker ga nisem tako v velikih količinah tudi ne proizvajal. To je bilo največ enih dvesto litrov na leto, ampak?. Ste ga tudi pod roko prodajali?
Ne, ne, ne.
Povejte, saj?. Samo za prijatelje sem imel. To je bilo znano v Beogradu med diplomati, celo nekateri so mi naročali, nisem prodajal, ampak, tako, daroval prijateljem tega. Ker to je bilo zdravilo za dušo in telo. Tam ni bilo samo sto zdravilnih rož, ampak tudi sto roženkrancev, sto psalmov. Je bil tak prijeten koktajl, da je človeka ozdravil notranje in zunanje.
To je perkovec, ne? To je perkovec, ja.
Kadite, pa imate tudi pipo, notri zmešane razne stvari, ne?
Razna zelišča.
Perkotov joint, recimo, da bi bila nova zadeva.
Ampak, veste, povsod je potrebna zmernost. Jaz pokadim samo dve do tri pipe na dan. In moram reči, nekateri smo tako nesrečni, da moramo kadit, veste. Iz ljubezni do bližnjega. To je eden od važnih razlogov za kajenje, nekaterim. Namreč, kakšen je ta razlog? Vidite, človek brez napak, tak popoln, savršen, to je neznosen za druge, drugi ga ne morejo prenašat.
A zato me ne prenašajo?
In zdaj, nekateri imajo dosti napak, ali pa vsaj kakšno napako in njim ni treba kadit. Nekateri smo pa tako nesrečni, da nimamo nobene napake in iz ljubezni do bližnjega kadimo, da imamo vsaj eno napako. In tako nas bližnji morejo prenašat. To je čista ljubezen do bližnjega.

Dobro ste se zmazali, monsignor Perko. No, grehi, ne vem, če so bili to grehi. Vi ste pred leti ene šale stresali na račun Tita in ste pristali v zaporu. Pet let, ne?
Ja, ja, pet let, ja, ampak to je zdaj že več kot 50, to se pravi, 56 let je bilo.
Zaradi šal?
Zaradi šal, ja, ampak obsojen sem bil na pet let zapora tamle v Beogradu. To je bila, za mene je bila to neke vrste, bi rekli, uvajanje v poznejšo škofovsko službo v Beogradu.
Ampak so bili netolerantni. Kaj pa, recimo zdaj, da bi pa zdajle krožile šale, recimo, pa na vaš račun. Mujo pa Haso pa monsignor ali pa blondinka pa dr. Perko. Kaj bi pa vi naredili v tem primeru? Bi ga zaprli?
Ne, ne ne. Jaz imam šale zmeraj rad. Veste, ker krščanstvo je vesela vera in če imamo res nekako predano z Bogom, zaupanje v Boga, smo lahko v vseh situacijah resnično veseli. In šala tudi spada zraven, seveda ne vsaka šala, moramo tukaj malo, dostojna šala. Zdaj smo govorili o grehu. Če se od greha obrneva proti zločinu, pa ne bova o tem, ker potem lahko nastopi trenutek neprijetnosti za nas in za gledalce, ampak, dr. Perko, vi ste, podatke imam, med vojno reševali partizane, da niso padli v roke belogardistom.
Ja, res je bilo enkrat, da sem rešil eno skupino partizanov, je šla tam po cesti, okrog 70, 80 jih je bilo, jaz sem pa prišel z njive, kjer sem tolkel kepe po ajdi, ko smo ajdo sejali. In sem videl tam, da je v sosednji vasi, da so bili domobranci. In sem prišel domov, vidim te, ki gredo, da bi prav prišli tam na strel, daleč od domobrancev, sem rekel očetu, daj, povej, no, da jih tamle čakajo, naj gredo po drugi poti, onkraj Krke naprej, kamor so hoteli. Potem to pomeni, da imate zdaj lahko možnost, da vstopite v Zvezo borcev? A bi šlo to?

Ja, to sem gospodu Stanovniku ali tovarišu Stanovniku, omenil.
Resno?
Ja, ja, res sem mu omenil. Pa je rekel, kar vpišite se.
Pol imamo enega borca več? Ja, saj borci zdaj tako rastejo, zmeraj več jih je.- Čedalje mlajši so, ne?- Čedalje mlajši so, ja.
Dr. Perko, najlepša hvala za enkrat.
Hvala tudi vam.
S spoštovanjem, gospod Perko. Jaz se opravičujem, ker prekinjam tale lep pogovor, izvolite pijačo.
O, hvala lepa.
Smem nekaj vprašat?
Kar. Zelo cenim vzdržnost.
Ja. In rada bi vas vprašala, a vas je morda v času škofovanja vseeno prešinilo poželenje do žensk?
Veste, v času škofovanja sem bil jaz že v letih, ko takih želja človek nima več. V mladih, mlajših letih, ne rečem, se mora človek premagovati, zato smo tukaj, zato je ta krščanska askeza. Potem, v letih, jaz sem enkrat že tudi po TV govoril, kako je duhovnik nekam nesrečen tam do 50- ega leta zaradi celibata, ker se ne more oženiti. Po 50- em letu pa na kolenih Boga zahvaljuje za dar celibata.
Hvala za odgovor. Na zdravje.
Dr. Perko, ali potem mislite, še tri leta, pa bom na kolenih se zahvaljeval Bogu?
Ja, do konca življenja, ja, ja. Dobro. Ne verjamem temu, da vidimo, kako bo na naju dva vplivala punca, pevka, za katero so rekli, da je pred njo bleščeča kariera, pa se ji je odrekla. Severa.

Dragi gledalke in gledalci, Severa, za njo pravijo takšne stvari, da ne boste mogli verjet, ampak o tem vam bom povedal kasneje. Severa, pozdravljeni.
Živjo.- Še vaš kolega. Pozdravljeni.
Lep pozdrav.
Ne iz otroških let, ne, ampak tukaj na odru. Severa, to je kaj? Olivija?
Tudi to, ja.
Ljudje, glasbeniki, so rekli, da ste ena najlepših slovenskih pevk. A res?
Ja, da ste perspektivni, da ste nekaj, kar bo zasenčilo, slavo in oblast pevskega sveta, ste pa nehali. Domicelj je celo izjavil, kaj je on rekel, da ste daleč najboljši, ne?
A res? A vam njegovo mnenje kaj pomeni?
Pa, pomeni mnenje vsakega v bistvu, to je sigurno.
Pa kaj se je to zgodilo? Se mi zdite kot Mateja Svet takrat, na vrhuncu neha, vi pa tudi. Nič od vas zdaj, ne?
Ja, ni nič od mene, sem tukaj, ne? To je eno.
To ni slabo, ne.
Nisem nikoli nekako rekla, zdaj bom pa jaz pustila glasbo. To bi bilo tudi malo neumno za kogarkoli, ki se z nečim ukvarja, zdaj pa, to je nek konec in nekaj sem se jaz odločil, zdaj pa to delam, to je tako malo, ne, je pa res, da se že skozi ukvarjam z dvemi stvarmi, likovna umetnost in muzika, tako, da bom poskusila pač usklajevat to dvoje, kolikor bom lahko. Tak plan imam jaz za življenje.
In to vsakega malo, nekaj likovne umetnosti, nekaj tega. Dobro, veliko razstav ste imeli, to je vse, ampak fenomen vaš je, da bi iz smeti radi delali umetnost. Ker jaz poznam ogromno umetnikov, ki iz svojega dela delajo smeti. Ampak jih kar financira ministrstvo za kulturo. Tega je kar veliko. Čedalje bolj raste to. Zelo pomembni. Vi ste se pa temu uprli.
Nisem se uprla, res ne.
Ne?
Ne. Sigurno lahko rečem, da se ne upiram, ampak je pa to zelo utrujajoče. Če si ti nekako v glasbi, ravno prej smo se pogovarjali s fanti, ja, mislim Igor ni zaspal, to je normalno. Saj moraš poskrbet zase, pa lahko ješ pa spiš pa vse, ampak nekako hočem reči, da ko si ti enkrat v taki dejavnosti, te utrudi na en način, ker če te preveč utrudi, pa si rečeš, nimam miru, pa ga ne bom imel, če bom to delal, kar je pri meni, pa sem potem rekla, usklajevati moram to dvoje, pa bom imela mir, pa bom produktivna. Svoj notranji mir, ne?

Saj to, notranji mir. O tem bi lahko monsignor kaj več povedal, ne? Ampak, dekle pri teh letih utrujeno, saj tega ne morem verjet. To je pa malo prekmalu, ja.
Malo prekmalu, ne? Ker se morate malo poživit, da boste bolj živi in imeli res prihodnost. Zdaj, zlasti pa v večnosti. Ne pozabite na Boga, veste. Bog tudi ne bo pozabil na vas.
Na glasbo že počasi pozablja. Oče je bil vaš, Kekec je bil, ne?
On je bil Kekec, ja. Kekčeva hči.
Vi ste Kekčeva hči?
Ja. Zdaj ploskamo mojim staršem, v bistvu. Kekčeva hči.
Kar film, bi človek rekel.
Kako vi mene vidite kot Kekčeva hči? Bolj Bedanjca ali Rožleta?
Vmes. Ne. Nekje vmes me vidite?
Ne, ne. Ne, Rožle, ne. To je smešno, ko se reče enemu, kaj si tak Kekec, ne, oziroma se je to govorilo nekaj časa. Kekec je junak.
Ja, seveda, a ne? A je oče imel kaj težav zaradi teg, zaradi Kekca, tako? Ne, ni imel težav po moje. Je pa rekel, da so mu vsake toliko malo, Kekec, Kekec, ko je bil mlad, ko je bil tam, 13, 14, 15. Nič, Olivija, za Amnesty internacional delate, ne? Razstave in?.
Ja, sem imela enkrat?.
A se da kakšno vaše delo naročiti? Koliko je pa cena vašega dela? Če midva z monsignorjem naročiva. Po koliko ste? Kaj se da, recimo, da pridete njemu pet, meni slikat, ali meni pet pa njemu slikat? Koliko bova dala za to?
To oboje skupaj?
Ja, povejte, saj sem vas lepo vprašal.
Ja, za nastop tam okoli šest do sedem milijonov, za eno sliko pa, odvisno od velikosti in od materiala.
Niste prav poceni.
Malo se hecam.
Sistem vrednot pri mladih je šel k vragu, monsignor. A sem lepo rekel? Vi tega izraza ne bi uporabljali, ne?

Ja, lahko se uporablja to.
Se lahko uporablja?
Ja, ja, ker če gre v propast, gre k vragu.
Gre k vragu.
Tako je to. Torej, pojete, slikarite, kiparite, pardon, slikate. Kaj pa najdražje delo, ki ste ga prodali?
Zdaj bom pa to zares povedala. Nič ni prodala, no. Nič ni prodala, zdaj pa razmišlja. Ne, eno sliko sem prodala za 150 tisoč, nekaj takega. Lahko ugibam, da je šlo za nove čevlje?
Ne, ni šlo, to pa sigurno ni šlo.
Dobro, Biba, ti kar sprašuje ta moja kelnarca. Te kelnarce naše, takoj, ko dobi šank, pa mikrofon, že začne riniti namesto voditelja. Si predstavljamo monsignorja. Naslednjo oddajo boste vi vodili. Kje bom pa jaz? Ne vem, ne vem. Vi ste bolj zgovorni kakor jaz.
Ja, ja, nisem, jaz sem bolj tak, resen človek, veste. Jaz sem bolj puščavnik, tako kot vi.
A tako?
Pa tega Slovenci še ne vedo. Pa mislijo, da sem osamljen. Ne, ni res. Rubrika Ali- ali naju čaka, Severa. Alenka Godec je v prejšnji oddaji imela prijetno nalogo. Na kratek sprehod jo je povabila sodelavka Milka.

Severa, to je Prešernovo ime?
Res je.
Ni to, oče je takrat razmišljal o Severini?
Ne, ne Prešernovo. Rubrika Ali- ali naju čaka. Nekaj podobnega kot Alenka boste imeli vi, odvisno, kaj boste zbrali.
Saj to, kar zberem lahko zavrnem, če se prav spomnim, a ne?
Lahko zavrnete, ja, ampak naslednja možnost bo še slabša ali pa težja, bova rekla. Boste prebrali, vam sam preberem?
Kar vi.
Ker znam brat, a veste. Imam certifikat, vi pa ne. Ali bi lahko do naslednje oddaje naslikali, s privoljenjem, portret monsignorja Perka?
Ja, bi, če privolite, ne?
Zakaj pa ne?
Imate že kakšen vaš portret? Portret, imam jaz dosti tam iz Beograda še, ampak drugače pa, ste vi hitra slikarka, takole, ali bo treba pozirat malo dalj? Ne, ure in ure ne, nekaj časa pa bi bilo treba biti pri miru. Zdaj je odvisno. Koliko časa pa vam je veliko časa? Ja, meni je tako, ene pol ure že kar veliko časa.
No, pol ure največ.
Monsignor, a boste šli prej kaj v fitness, ali boste.. Kar tako kot je.
Tako kot je, ja. Dobro, smo zmenjeni.
Jaz sem za.

Do naslednje oddaje bomo imeli nov portret.
Prav.
Tako, tako. Po oglasih pa bomo videli, kdo je za model poziral kot Rodinov junak.

Mene zanima, kakšen odnos imate do portreta?

Slovenke in Slovenci, še naprej glasujte za našega kandidata, ali mislite, da je primeren. Nekaj minut je še ostalo. Ali je primeren za naslednji krog, potem bomo bomo pa, ali vi kaj vidite, kaj dogajajo?
Ja, vidimo, vidimo.
Kaj vidite? Umetniški navdih.
Gospoda, jaz mislim, a gre tu za moški akt ali kaj slikate?
Tako je, gospod Hribar. In naj vas to nikar preveč ne čudi. V Slovenski nacionalni stranki ocenjujemo, da je tudi golo moško telo lahko lepo. Seveda pod pogojem, da je osamljeno ali v družbi ženske, nikakor pa ne v paru. Ja, jaz se z gospodom Pečetom čisto strinjam. Ko sem bil mlajši, smo šli na izlet v Firence in ko sem pogledal Davida, je naredil velik vtis name. A ni moško telo, gospa slikarka, nekaj najlepšega za naslikat?
Je, izmed najlepših stvati za naslikat. Tudi kaj drugega. Glasbenike jaz slikam, recimo, dosti.
Ja, vem, da vi slikate glasbenike. Tudi knjige pišete, ne?
Tudi knjige pišem.
Za otroke. Je že izšla ta knjiga vaša, ta, ki ste jo pacali še?
Ne, še kakšne pol leta jo bom pacala, likovni priročnik.
Ampak moško telo je pa najlepše, pravite?
Ja, lahko to rečem. Sigurno lahko to rečem.
Sploh, če je moje.
Oh, ja.
Gospodična Severa! Ja.
Kaj delate po oddaji?
Kaj pa vi delate po oddaji? Grem na nacionalno pijačo.
A nacionalno pijačo? Kaj pa je to?
Tista, ki jo ima vsak narod najrajši. In Slovenci imamo najrajši vino.
Aha, saj vidim, da je tamle?. Gospod Peče, prosim, da ne reklamirate, ker vi še niste v tem nič naredil, monsignor pa ima svojo pijačo, perkovec, veste. Ja, se opravičujem.
Monsignor, a je moško telo lepo za slikat? Ja, nisem slikar. Tako, da ne bi rekel, kako je. Mislim, da včasih je lepo, včasih pa tudi grdo.

Saj vi imate eno trditev, čakajte. Za moške pravite, do 20. leta je mladenič, od 20. do 40. je kaj?
Ne, do 20. leta je otrok, do 40. je mladenič, do 60. je moški, je vir, po 60. pa starček.
Za ženske imate pa lepa, še zmeraj lepa, pol pa fejst grda.
Ne, ne, ne.
Ne, ni tako?
Ne, ne, to pa ni, to pa ni. Ženske, ženska leta se štejejo popolnoma drugače.
Ja?
Ja, ja. Ženska je mlada, potem je še mlada, potem pa ni več mlada.
Kako lepo! A ni lepo to?

To ni Rodinov mislec, ne?
Meni se zdi bolj kot David. Bolj David, ampak jaz mislim, da je to Srečko Katanec, če se ne motim. A je to res?
Res je, mene so poklicali za model, ker se baje o meni že lep čas govori, ej ti, Srečko, ti si pa res en model. Pol so pa rekli, da rabijo enega, ki ni samo model, ampak tudi faca, pa sem rekel, naj bo.
Dovolite, da jaz povem. Ja.
Gospoda Katanca smo izbrali, ker predstavlja lik in delo slovenskega junaka.
Ja, lik je atletski, kar je dobro za kompozicijo, njegovo delo pa je itak vsem znano in po njegovih uspehih se nam lahko danes samo kolca.
Ja, ko smo že pri kolcanju, zakaj ima gospod Katanec žogo, vidva sta pa naslikala kozarec. Ja, gospod Hribar, kako si pa vi predstavljate slovenskega junaka? A kar brez kozarca? To pa ne bo šlo. Malce umetniške svobode si pa lahko dovoliva, a ne, gospod Perko?
To pa gotovo. Kozarec spada zraven k Slovencu.
A bom jaz moral tukaj še dolgo pozirat? Ker mene že zebe. Vi, gospodična, a vi tudi svoje fante tako mučite?

Tako, niti ne tako zelo. Mislim, saj se bi dalo kakšno pečko zrihtat, jaz ne vem, kako so tukaj poskrbeli za vas. Lahko samo še to vprašam, gospod? Zakaj imate vi, gospod Peče v kozarcu rdeče vino, gospod Bajuk, vi pa belo vino? V čem je smisel tega zdaj?
Mi prisegamo samo na rdeča vina že od nekdaj. Bela vina so dobra samo za špricer. No, no, kolega Peče, v naši stranki menimo, da je vaše rdeče močno precenjeno. Rdeče vino je bilo predolgo favorizirano in je prišel čas, da tudi belo dobi status, ki si ga zasluži. A ne, gospod Perko?
Ja, jaz sem proizvajal v Beogradu v glavnem belo vino. To pa zato, ker smo ga imeli tudi za mašo. Pri maši pa mi uporabljamo belo vino, naši pravoslavni bratje pa vedno rdeče vino. Tudi v tem je razlika. Pa ne tako huda.
Pa ni zaradi tega. Zdaj je pravoslavcev več, ne, vsako leto več jih je, ne, v Srbiji, ne? Prej jih je bilo, koliko jih je bilo v Beogradu? 12 tisoč je bilo katoličanov ali 30 tisoč?
Jaz sem jih imel 30 tisoč.
Zdaj jih je pa 12? V beograjski nadškofiji. Ja. To je pa vsa ožja Srbija. Zdaj jih je pa še?
Jaz sem jih pustil 10 tisoč, zdaj so se pa spet nekaj namnožili.
So rekli, da " samo sloga Srbina spašava ". Jaz bi tukaj nekaj pripomnil. Meni se zdi, da barva ni tako pomembna. Ko sem bil še igralec v Italiji, smo doma igrali v belih dresih, zunaj pa v rdečih. Ampak fantje so vedno dali vse od sebe, to je tako, če si profi, barve nimajo nobene veze.

A je to res, da barve nimajo, s katero barvo vi zadnje čase slikate? Zadnje čase precej z belo, mislim, z belo na belem sem zdaj zadnje čase delala.
Ni to en fenomen, bel kvadrat na belem polju? Ne, ne, jaz imam malo drugače. Jaz imam tako, sliko in potem je z belo barvo pobarvana in vzameš barvo in kapljaš gor. Tako, da recimo, sem naredila človeka, ki igra kontrabas v tem primeru.
Z belo barvo na belem polju?
Ja. Potem, ko ti to osvetliš, dobiš sence, pa že tako in tako se vidi, da je pač relief, ne.
Pa to ni nateg, to je slika?
Ne, to je super slika, z belo na belem.
Deng Siao Ping je rekel, da ni važno, ali je mačka črna ali bela, dokler lovi miši in jaz se s tem strinjam na nek način.
A tako?
Vendarle pa, ko gre za vino, pa ne. Ko gre pa za vino, pa ni kompromisov. V naši stranki ocenjujemo, da je samo rdeče primerno in konec. Roseja pa ne maram, ker je nekje vmes. Gospod Bajuk, še kakšna replika, a lahko končamo?
Ne, ker ta pametni odneha.
Dobro. Torej, vsak hip bomo lahko videli rezultate, ali se je naš Jože uvrstil v drugi krog ali ne, momnsignor, najlepša hvala za obisk.
Lepo pozdravljeni, hvala vam. Res ste, da rečem hecni.
Seveda, hvala. Tako. OK gledalci, adijo. Bibi moja, pojdi sem, pojdi sem.

Prejšnja: Proračunska luknja

Naslednja: Drugi krog

oglasno sporočilo

Moj RTV

Hribar: Delo na cesti