Odprti kop - Hribar: Drnovšek in vesoljci

Besedilo, Slike

Premiera: sobota, 25. november 2006, Vse oddaje

Dober večer, gledalke in gledalci! Ta teden pestro, Drobnič out, Romi, Sinti, Cigani, še zmeraj velik vprašaj, ampak včeraj, včeraj sem pa doživel nekaj neverjetnega. Ura, tam deset, nekaj takega, kaj bom danes povedal za uvod. Polnočni klub, tema seksualna zasvojenost. Prvič čujem, da je nekdo lahko zasvojen s seksom, prav zasvojen. Strokovnjaki, na drugi strani ljudje, ki imajo s tem probleme, voditeljica in povedo sledeče: da je to podoben primer kot alkoholizem ali pa droge, da gre za skorajda isto stvar. Pač način je drugačen, manifestira se vsa zadeva na drug način. In to mi je dalo misliti. Ponoči razmišljam, razmišljam in skušam dobiti primerjavo med alkoholikom, pa seksualnim zasvojencem. Še posebej, ko je voditeljica vprašala gospoda, ki se je zdravil, če je njegov penis skozi v erekciji. A je to zasvojenost? In je rekel, ne, včasih potujem tisoč kilometrov. To je vse v glavi. To me je še bolj zmedlo. A ne? Se pravi, seksualna zasvojenost je tukaj, ne od pasu navzdol. Potem mi pa kapne. Alkoholik, alkoholik se ga naseka in basta. Seksualni zasvojenec jo kresne in basta. Ampak pri alkoholikih imaš pa ljudi, oziroma, zraven so ljudje, ki pa degustirajo, ki imajo pa svoj protokol.

Enologi ali kako se jim reče, somiljeji, najprej pogleda etiketo, geografsko poreklo, nalepko, steklenico, jo malo pretrese, malo povonja, buke, rahlo spije, izpljune vse ven in gre na drugo steklenico. Dajmo poskusiti zdaj, publika, če bi bili namesto seksualne zasvojenosti, degustatorji. Dajmo se malo pretresti, najprej se malo pretresimo, poskusite. Dajte se, primite se, malo se povohajte. Ne bo šlo. Torej, spoštovano občinstvo, v Hri- baru so sami seksualni zasvojenci.

To bo še problem, ja.
Kaj pa je to za en zvok? A jaz to prav vidim? Predsednika so obiskali vesoljci.

Gospod predsednik, je vse v redu?
Vse normalno, gospod Hribar. Obiskali so me vesoljci. A se vam je zaletelo? Dobro, dobro, ne bi vam smel ponuditi semenk. Vidva sta pa čisto zelena.- Ampak, gospod predsednik, a ni normalno, da so vesoljci zeleni? Vsaj tako so nas učili. Kaj pa pravzaprav počnete z njimi zdaj?
Tu- tu, to je kdo?
To je smešen, bi- bi.
To je televizijski voditelj. Bi- bi, bi- bi, voditelj, kaj je to?
Voditelj je predsednik, tu- tu?
Ne, televizijski voditelj ni predsednik. Kje pa! Še veliko se morata naučiti.
Ignorirajo me, kot da sem kakšen navaden cucek. Gospod predsednik, a ima to bližnje srečanje tretje vrste kakšno zvezo s katastrofo, ki jo napovedujete? Še hujše je, kot si mislite. Vesoljci so zelo nezadovoljni z nami, zemljani. Pravijo, da smo tempirana bomba za celo galaksijo in da preveč onesnažujemo naše okolje. Bip- bip- bip. Bip- bip- bip. Bip- bip, bip- bip.

Vidite, to je bila ostra diplomatska nota. Razmišljajo o tem, da bi nas preselili v zbirni center na drugo galaksijo, kjer bomo počakali, da nam najdejo nov planet.
Gospod predsednik, skorajda ne morem razumeti, da smo tako moteči. Ampak, a niso po svetu kakšni bolj kredibilni predsedniki, močnejši, saj vas ne žalim s tem, ampak nekdo bo izmed njih, Amerika, kaj jaz vem, bi lahko z eno potezo ta problem rešil, a ne? Izbrali pa so ravno vas. Poglejte, predsedniki ZDA, Rusije in Kitajske so trenutno zelo zasedeni in imajo dogajanje na našem planetu in nimajo pravega razumevanja za apokalipso. Res je, da so si priskrbeli ozimnico, a žal je to tudi vse, kar so v tem trenutku pripravljeni storiti.
Nisem povsem prepričan, ampak imam občutek, da ste si kljub vsemu podobni. Se motim? Veste, zeleni imamo veliko skupnega, več kot si mislite. Mogoče smo si res malce podobni, kar ni nič nenavadnega. Včasih imamo zelo podobna stališča do nekaterih usodnih dilem. Bip- bip, Janez, ti si naš. Bi- bi.
Enkrat so mi rekli, da sem brodolomec, ki je po naključju pristal na planetu Zemlja. Bip- bip, bip- bip.
Gospod predsednik in vaši obiskovalci, najlepša hvala. S tem problemom se bomo verjetno srečevali v prihodnosti, mi se pa posvetimo predsedniškim volitvam 2007.

Don, a mislite, da je pri nas ugodna klima za vaše predsedniške kandidate?

Razumem, don, razumem. Doslej se je predstavilo osem predsedniških kandidatov. Neverjetno, kako so vsi uspešni. Vsi so se uvrstili v drugi krog, baje je to zelo težko. Morajo biti res kredibilni in kandidat za Corleonovega predsedniškega kandidata leta 2007 je že uveljavljeni, morda uveljavljeni slovenski politik, Jožef Jarh. Jožef, pozdravljeni. Pozdravljeni, pozdravljeni, srečno. O joj, demokracija je padla, demokracija.
Od kod, Jožef? Učitelj, profesor, piše. Ja.
Ja?
Res. To zdaj delam, vsak dan. Sem priden, me imajo radi dijaki. Pravijo, da je sicer težko, ampak, da bodo že zmogli. Zakaj bi radi postali Corleonov predsedniški kandidat? Mislim, da je zadnji čas, da se v Sloveniji naredi korak naprej v demokracijo in da bo lahko vsak Slovenec kandidiral. Namreč, demokracija je v Sloveniji taka kot v tejle kletki. Kandidirajo lahko samo tisti, ki so tranzicijsko bogatili, ostalo ljudstvo pa ne more kandidirati.
Dobro. Jožef, minuto časa imate, da predstavite svoj program. Tri, štiri, zdaj. Program seveda temelji na človekovih pravicah in sicer na tem, da bo lahko vsak Slovenec in vsaka Slovenka kandidirala za predsednico, oziroma za predsednika države. Na drugem mestu so seveda državljanske in politične pravice. Namreč, v Sloveniji se ne spoštuje deklaracije OZN o človekovih pravicah, da je vsakomur priznan vsepovsod pravna sposobnost. Danes morate svojo pravno sposobnost overovljati pri notarjih, pri odvetnikih, na upravnih enotah. Vse to draži naše življenje. Kar je pa najbolj pomembno, plača učiteljev v Sloveniji je takšna, kot da bi bil socialni podpiranec na Švedskem. Nekaj ne odgovarja v tej državi Sloveniji. Zakaj je temu tako? Zaradi tega, ker ne učijo vsi tisti, ki imajo kaj v glavi, ampak učijo tisti, ki imajo samo diplome. To pa je narobe. In če hočemo kdaj doseči Švedsko, Finsko, potem se moramo zamisliti nad tem, kdo upravlja to državo in kako. In poglejmo še en primer.
Minuta se je iztekla, hvala lepa. Hvala lepa. No, pa vseeno, to je bila vaša predstavitev, ampak?. Kaj pa menite, recimo, zdaj ste skritizirali šolstvo. Kaj pa gospodarstvo? Lahko daste tudi kakšen primer? Če ne bomo imeli znanja, potem tudi gospodarstvo ne more živeti. Če nimaš idej, če nimaš izdelkov, če delaš samo dodelavne posle, potem seveda prodaš kilogram izdelka za toliko, kolikor se prodaja radenska v trgovini. Recimo, kako vi vidite Slovenijo čez deset, ali pa recimo, čez dvajset let?- Če bo šlo tako kot do sedaj, da znanje ni nič vredno, da je vse drugo bolj pomembno, potem bo še slabše. Potem bomo vsi pod nivojem socialnih podpirancev v demokracijah v Evropi.
Hvala lepa.

Hvala lepa. Gledalke in gledalci, glasujte proti ali za. Jožef Jarh je ta predsedniški kandidat, mi pa bomo nekoga izžrebali in mu pripravili bogato nagrado. Jožef Jarh, profesor, učitelj, se mi zdi, fejst človek, v redu, pravi mačo, bi lahko človek temu rekel. Pravi mačo.
Takole.

Takole, spoštovane gledalke in cenjeni gledalci, bi rad pozdravil največjega ultra maratonskega plavalca vseh časov, postavnega, visokoraslega, Martina Strela. Pozdravljeni, Martin. Pozdravljeni.
Kako kaj?
Jaz sem Martin Strel, sem maratonski plavalec, bolje rečeno, ultra maratonski plavalec. Preplaval sem Mississippi, Jangcengjang, Donavo sem preplaval, Temenico po dolgem, počez, Gradaščico mislim preplavati.
Gospod Strel, ampak, nekoliko utrujeni ste videti.
Ja, hrbet me boli od tega plavanja, imam slabo ležišče.
Gospod Strel.
Ja.
Verjetno je težko plavati med morskimi psi, kačami in krokodili?
Morski psi v Mississippiju so bili izredno prijazni. Jaz sem se z njimi pogovarjal med plavanjem, da ne govorimo o piranijah, o paranah v Parana reki.
Vas ni strah?
To so zelo prijazni. So rekle, pridi še plavat. Noben krokodil mi ni grozil.
Gospod Strel, mi smo vas danes povabili, da boste komentirali plavalski podvig treh pogumnih ministrov, ki so se odločili preplavati reko Muro. Boste komentirali z nami?
Seveda bom pokomentiral. Tako. Trije ministri bodo preplavali reko Muro.

Mi se nismo za to prostovoljno odločili, ampak smo bili v to primorani.
Jaz nenazadnje ne morem razumeti, iz česa sem si zaslužil takšno kazen.
Z nami Hrvati nimajo nobenih problemov. Jaz tukaj ne vidim nobenega smisla.
Jaz vas bi zdajle vprašal, kje pa je tretji plavalec, minister Drobnič? Minister se je utopil.
Kako pa to, da ga niste poskušali rešiti?
To pa ni moj problem. S tem se ukvarja obalna straža.
Ja, mi nimamo za reševanje ministrov te vlade prav nobenih ambicij. Prosim, da nehate s takimi.
Kako ste lahko tako nečloveški? Kaj pa reševalna etika?
Ne, ne, v vodi smo vsi enaki, ne glede na strankarsko pripadnost.
Jaz ne morem verjeti, da je spet opozicija kriva za to, če en ne zna plavat v vladi Janeza Janše. To ni tako preprosto. Drobnič je imel možnost, da spleza na splav, pa ga je zavrnil.
Kako to, da je bil minister Drobnič proti splavu? Saj bi mu splav lahko rešil življenje. Jaz imam zanesljive informacije, da je Drobnič, tik, preden se je utopil, predsedniku vlade ponujal sto tisoč za splav, pa ga premier ni hotel prodat.
Nenazadnje je bila napaka v tem, da mu je Drobnič hotel plačati z Viso, predsednik pa je želel American express.
Jaz sem naletel na nekaj trdega in drobnega.

Premier, a preverim, kaj bi to lahko bilo?
Ne, ni potrebe. Sicer je pa treba odgovoriti. Odgovarjam, da je sto tisoč tolarjev za splav smešna cena. Tale je dobro ohranjen, letnik 95, air condition, zatemnjene šipe, ko je megla, mislim pa, da je odlično.
Lahko povem, da se v politiko ne razumem kaj preveč, še posebej zato, ker so to strašne stvari. Tukaj pa imamo ultra maratonskega plavalca, Martina Strela. Tudi maratonski plavalec.
Kako komentirate utopitev enega izmed ministrov?
To se na rekah dogaja, sicer je v krogu, je manjša reka kot tista, kjer sem jaz plaval, vendar to se zgodi.
Gospod Strel, kaj pa ostala dva plavalca? Imata primeren slog? Sta dobro usposobljena?
Ne, ne.
Bosta zmogla?
Ne bosta zmogla, tehnika plavanja je povsem neprimerna. Neprimerna za velike reke.
No, prosim, dajte, dajte. V reki je tok, ki jih lahko zanese.
Oprostite, spoštovani kolega, na pamet govorite, na pamet.
Ja, saj res, zdaj boste pa vi govorili, Strel. Dajte no mir!
Ko boste preplavali Mississippi, se k meni oglasite.
Ne se z njima dajat, je brez veze. Jaz ne morem razumeti tega plavanja, ker že pol ure stojijo na istem mestu. Če ne bi stal tukaj, bi že mislil, da plavajo proti toku.
To je nemogoče, ker imam na števcu pet kilometrov na uro.
Ja, sigurno, sicer plavamo počasi, ampak absolutno plavamo s tokom, razen če se Mura ne izliva v Avstriji.
Ne, ne, spoštovani kolega, tukaj zanikam kakršnokoli vpletenost Avstrije o izlivu reke Mure.
Jaz se opravičujem, ampak sem že precej, precej utrujen in bi najrajši nehal plavat, če lahko.

Gospod Bajuk, le potrpite. Bomo vprašali ultra maratonskega plavalca, Martina Strela, kaj storiti v trenutku, ko človeku zmanjka moči, ko ni več volje, ko ne gre več naprej.
Tudi meni, kot ultra maratonskemu, maratonskemu plavalcu, se je dostikrat zgodilo, da nisem mogel več plavat. Obrnem se na hrbet in te tok prepusti.
Kaj pa?. Ja, gospod Bajuk, prosim.
Predlagam, da splezaš na splav, da ne boš končal kot kolega Drobnič. Ne, ne, ne, splava pa ne, to pa ne. Jaz rajši odplavam na obalo in to peš.
Ja, to je pa dobra rešitev. Če bi vsi plavalci tako pametno razmišljali, ne bi potrebovali obalne straže.
Gospod Strel, a morda razmišljate, ko boste preplavali Amazonko, da bi s seboj vzeli podmornico?
Ne, nikoli nisem o tem razmišljal. Vedno sem imel svoje kajake, svoje čolnarje, so bili z mano, da so zraven, kajti v kajak gre lažje kakšen zaboj cvička, s katerim sem se?
Jaz sem spet naletel na nekaj drobnega in črnega, premier.
Ja, dobro poglej, če slučajno niso kakšni vijaki od podmornice.
Ja, smo imeli slabe izkušnje s policijskimi čolni, tudi podmornica je lahko zelo sumljiva.
Glejte, kolega Bajuk, kolega Bajuk, če ne morete, ni problema, odplavajte k obali, bom pa že sam nadaljeval pot. Ne vem, če bom priplaval do cilja, prepričan pa sem, da, karkoli se bo že zgodilo, vem, da bom priplaval na vrh, kot vedno do sedaj.
Daj, daj.
Takšne borce cenim. Od kod pa takšna samozavest?
Glejte, kar se tiče vašega vprašanja, poganja me že sama misel na to, da imam pravico do splava. Hvala lepa, ministri, hvala lepa, ekspedicija na Muri. Sprašujem vas, gospod Strel, nekaj ste že povedali. So kanuji najbolj primerni za spremstvo?

O, definitivno. To me je spremljalo na Jangcengjangu, kjer sem imel ogromno cvička. Ko sem bil utrujen, zelo utrujen, hrbet bolel, ko me ribe niso marale, to je bilo najtežje. Hvala lepa, gospod Strel.
Hvala tudi vam. Pisal sem tudi knjigo, knjigo Martinov Mississippi, izredno lepa knjiga, lepe fotografije, lepe slike.
Le pišite še naprej. Hvala lepa, gospod Strel.
Hvala tudi vam.

Gospod Jožef Jarh, predsedniški kandidat.
Ja.
Kako pa vi vidite razliko med splavom in kanujem, vas sprašujem. Ojej, kakšno vprašanje! Mislim, da je kanu nekaj, kar te pelje naprej, daleč naprej, splav pa je zelo počasna stvar. Tako, da imam jaz rajši kanu kot splav.
Hvala lepa, predsedniški kandidat.
Prosim.
Gledalke in gledalci, po oglasih se bo gospod Sašo Hribar pogovarjal s človekom, ki je bil kar celo leto v kletki.

Kdo je človek, ki je preživel celo leto, še več, dve leti, v kletki. Kaj pravite, kaj je hudega storil? Že veste, kdo je? Seveda. Matjaž Javšnik!

Živjo!
Matjaž, večkrat letos pravijo, pogrešamo. Kje je Javšnik? Kaj se je zgodilo? Sta se skregala? Je bilo kaj narobe? Jaz pa odgovarjam, saj morda sem nesramen, jaz pa rečem, ne, Javšnik je žalil papeža, pa so ga odžagali. A je bilo res to?
Res, da so me odžagali, papeža pa žalil nisem. Ampak, je ena taka, blazno smešna zgodba okrog tega. To je bil en nastop za Krko, če lahko rečem ime firme, po kateri so se pojavile govorice, da naj bi žalil papeža. Tisti dan sem odigral, preigral, ne vem, deset, dvanajst različnih likov, eden izmed teh je bil tudi papež, ker je bilo tako nekako kronološko po desetletjih. Igral sem tudi Bruce Leeja, Sharon Stone, ne vem, koga vse, Elvisa Presleya, ampak, če je tisto bila žalitev papeža, potem bi bila žalitev tudi to, da pridem s kamnom na oder, pa ga vržem po tleh, pa rečejo, aha, tukaj je pa nekaj zelo sumljivega, tukaj pa je zelo slabo mislil o Sharon Stone. Ali pa celo o Kremenčkovih, ne vem, ali pa o Rolling Stonsih. Na ta način.
Ampak, nekaj je bilo, no.
Blazno zanimivo je to, da se cele tri tedne ni o tem čisto nič govorilo, sploh se o tem nič ni vedelo, potem se pa, ravno so bile evropske volitve in so nekateri pač to zagrabili in uporabili kot nek dnevno- politični interes, bom rekel. Tale Steinbuh od Žurnala je ven spravil to zadevo, čeprav ga sploh ni bilo tam in se je o tem razpisal.
Pacek, lahko rečemo, pacek.
Pacek tako ali tako, mislim, glede na to, da še nisem dobil opravičila, ga čaka klofuta, ko ga srečam. Tako, da ni treba reči, da je pacek. Bo že dobil svoje. Ampak, najhujše pri vsem tem je pa to, da sem jaz hrbet nastavil zaradi tega, da sem zaščitil naročnika. Naročnik je dal izjavo za javnost, da sem jaz to improviziral, da to ni bilo v scenariju. Jaz sem rekel, OK, sem lojalen do naročnika. Kdo je bil naročnik?
Naročnik je bila Luna, agencija Luna, bom tole požrl, bom tiho.

A ste kaj fizično obračunali z mesecem, ali kaj ste rekli že?
Z Luno?
Ja.
Ne, gre za to, jaz sem rekel, OK, jaz bom tole požrl, jaz in moji fantje, ki smo to odigrali, bomo na sebi nosili, ampak tudi ti boš fair, pa se bomo nekako dogovorili.
Ampak osebno proti papežu nič nimate?
Nimam. Imam pa zdaj osebno proti temu človeku iz Lune. Moram povedati, da je bilo z njihove strani to blazno diletantsko pripravljeno, niti generalke nismo do konca izvedli, tako, da je bilo to res na amaterskem nivoju. Zdaj, po vsem tem času, se je to malo poleglo, pa je pozabil na to, da je dolžen kakšno uslugo, ampak scenarij imam še zdaj doma, tudi moj soigralec ga hrani, v katerem je vse, črno na belem, kaj je bilo, kaj nji bilo dogovorjeno, da se igra. Je pa to zadevo sprožil, mislim, da nek veleposlanik ali, ne vem, nek gospodarstvenik iz Poljske, ki je v tem baje videl žalitev, čeprav, smejala se je pa nonstop cela dvorana.
Se pravi, da vi imate proti filmu Man from the moon, proti, proti Tonyju Cliptonu, ne?
Ja, zdaj je odvisno, kako gledaš.
Tako vi napadate ameriško filmsko produkcijo? Prav. Zdaj sva razčistila to, ampak?.
Ne, nisva razčistila, ne.
Ne?
Blazno zanimivo je, da, tale papež je prišel pač v tistem času. Vedno bolj pa se pojavlja to, da so neke prisile, neki napotki, v katero smer naj bi šel, kaj lahko, kaj ne smeš, čeprav lahko, kar se ne dotika desnega pola, ne. So blazno brez humorja, tako, da ne vem. Mislim, da se je to začelo že dolgo časa nazaj, ko je prišel na oblast Homeini, recimo, na vzhodu in Margareth Teatcher na zahodu, on se je začel obračati k islamu, ona je začela to vrnitev v viktorijansko dobo. Vedno bolj bi morali biti ponižni, uslužni, ampak žal na obeh straneh vse skupaj vodi, ko malo bolj globoko pogledaš, samo k nekemu ekstra profitu, ki naj bi ga to prineslo. Tako, da ne vem, kaj bi oni radi, da se vrnemo nazaj v tiste čase, ko so oni jedli z zlato žlico, mi pa z leseno, ali? ne vem, ni mi jasno. Boste kaj spili, Matjaž?

Ja, z veseljem. Matjažek!- Živjo.
A pogrešaš kaj kletko?
Ja, v bistvu pogrešam kletko ravno toliko, ker mi je bilo v njej lažje počakati na avtobus, ker sem lahko sedel.
A ti lahko nekaj zapojem v čast? Sašo, a dovoliš?
Bi peli, Biba?
Mhm.

No, naj bo, malo kasneje. Prav?
Prav. Velja. Matjaž, to mi zdaj ni jasno. Vi nekako ne dojamete desnice, ki ne dojema humorja, se pravi, gre za dvojno nedojemljivost, živite pa na Krki pri Grosupljem. Tam so pa bolj, bom rekel, bolj ruralni ljudje, bolj na oni strani. Kako shajate z njimi? Celo kulturo ste jim prinesli, gledališče ste ustanovili. Ne, ni res. Jaz nisem prinesel kulture. Na Krki je kultura blazno živahna.
To, vašo kulturo, Javšnikovo kulturo. Ne, to ni moja kultura, jaz sem se z njimi usedel, sklicali smo sestanek, zbrali so se predstavniki vseh društev, od turističnega, gasilci, ne vem, vse živo in smo rekli, da smo zato, da naredimo en festival, da naredimo eno zadevo čez poletje, da zvabimo ljudi na Krko, da vidijo, kako je pri nas lepo, imamo dosti kmečkih turizmov, ki so blazno dobri, imajo odlična vina, okusno hrano, to veš ti iz prve roke. Javšnik, potem vi niste tak pohorski bimbo, recimo, kot se delate? Vi ste en " biznismen ", vi ste čisti biznismen, ne. Sem rekel, sem rekel ljudem, ni Javšnik tisti kmečki fant, ki takoj na gobec vžge, ker so mi povedali iz zanesljivih virov, da vas je v Ameriko vabilo morda srečanje s kokainom, s prostitucijo in z Robertom De Nirom. Eno od teh ste užili, ne?
Ja, eno od teh sem užil, ostalo me pa ne zanima.
To je bilo srečanje z De Nirom?
Ja. Ampak, De Niro je tak, blazno sramežljiv fantek, da kaj o njem ne mislim povedat.
Ja?
Ja.
Ali ste trezni nosili Woopy Goldberg po dvorani?

Ne, Woopy je nosila mene, ker je zelo ogromna ženska. Tako, da?. Drugače, kar se pa, si omenil nek kokain pa te zadeve, tam je tega v filmskem svetu res veliko, ampak mi nismo za to. Mi, pri nas na Pohorju, smo bolj za trde droge. Kamen, pa po glavi.

A vam ni, kateri igralec vam je doli ponujal deklice? Sean Penn ali De Niro? Kdo je bil?
Na tistem festivalu se je ponujalo vse živo in ponujal je marsikdo, imeli smo pač te zabave večerne, kjer je bilo vse živo. Ampak, mi nismo prišli tja zaradi tega, ampak zaradi ene druge stvari. Hoteli smo pač plasirati film na tuja tržišča, ustvariti neke kontakte in to je to.
O, Javšnik, ne se vi meni angelčka delat tam v Ameriki, ne. Pa pohorskega kmeta, ki si kamen da na glavo. Na Češkem veljate za enega eminentnega Slovenca. To mi je pravil veleposlanik. Tam vas poznajo kot urejenega, dostojnega intelektualca in kapitalističnega gospoda.
Za zadnje ne vem, če drži. Vse drugo pa, hvala.
Aja? Kaj delate na Češkem, da vas imajo tako radi?
Jaz ne vem. Opravljam svoj posel. To je?
To je v tem trenutku, trenutno sem na Češkem na enem programu specializacije iz scenaristike, pred tem sem končal Nord by Nord- West program danskega filmskega instituta, prav tako iz scenaristike, ker bi se rad počasi umaknil in čim manj igral, pa čim več doma sedel, pa pisal. Konec koncev sem se poročil, čakam otroka v januarju in ne bi rad zamudil te dobe odraščanja, tako, da?.
Kar nekaj filmov ste tudi naredili, ne? Ravnokar sem gleda z ministrstva za kulturo, kdo vse dobiva kakšen denar. Pa me zanima, kako lahko nekdo, ki bi rad snemal film, državljan republike Slovenije, dobi sredstva z ministrstva za kulturo? Se javi na razpis in mu kapne 30, 40 milijonov. Se da?
Da se. Pravijo, da za to v prvi vrsti potrebuješ dobro pripravljen projekt, ampak večina od tistih, ki projekt pošljejo, pravijo, da teh projektov sploh ne berejo. Tako, da mislim, da je najbolj hitra varianta to, da poročiš kakšno hčerko od koga, ki je trenutno na oblasti. In se da to?
Jaz mislim, da se je to v Sloveniji vedno dalo. Sorodstvo je zmeraj v prvi liniji, tako, da?. Matjaž, kje se vi vidite v prihodnosti? Politik, menanžer, ali boste šli na Pohorje, se ga zažrli, se s kamnom tolkli po glavi in delali nesramnosti, nečednosti po Sloveniji?

To s kamnom na Pohorju bi z veseljem, ampak?
A se ga še kdaj nasekate gor? Ja, z največjim veseljem.
A ste kdaj mogoče že kakšnega naročnika vžgali po?, tako kot Rupar temu reče?
Rupar reče, na gobec ali kako?
Ja, ja.
Pri nas rečemo drugače.
Kako? Pri nas rečemo, kamen v robec, pa na gobec.
Se vam je zgodilo kdaj to?
Ja, tako, da bi me kdo videl ne.
Dajva midva malo Bibo poslušat, no.
Dajva rajši.

Matjaž, je v redu tale Biba?
Ja, prvič slišim, v redu. Fajn punca, takšna,?- Čeprav, moram reči, da mi je vino z vodo zmešala.
Aja?
Vidim, da šparate.
A res?
Ja.

Javšnik, nehajte nas zdaj obtoževati skoz, saj mi smo RTV, javni zavod, ne? Saj to je vendar javna hiša. Ste za legalizacijo pred vstopom v Evropsko unijo, javnih hiš v Sloveniji?
Absolutno.
V redu. Rubrika Ali- ali. Majda Širca je v prejšnji oddaji sprejela vabilo don Corleona, da si skupaj ogledata film in sicer akcijsko komedijo v kinu.

Hudičevka. Ups!

Jaz sem že pojedla, sem bila že na kosilu. Sem prišla v kino.

Gledalke in gledalci. Verjetno ste ogorčeni. Don Corleone je pač v kinu kadil, ker je nadstrankarski in nadzakonski, kaj pa se bo zgodilo z gospo Majdo Širca, pa ne vem. Težko bi napovedal. Matjaž, rubrika Ali- ali.
Ja.
Dajva midva. Ena, dve, tri? Nekaj.
Kar sredinsko?
Sredinsko.

Preberem?
Lahko.
Kot mojstru improvizacijskih tehnik in slovenskemu prvaku v improvizaciji, vam ponujamo izziv iz zakladnice slovanskih klasikov. Bo šlo zdajle?
Ja, če je treba.

Tekst: Sonček je in ti si skuštrana. Improvizacija, zdaj!

Neznani avtor: Sonček je in ti si skuštrana. Bil je lep majski dan, Sašo, žal, že mal ' nažgan.

Šel, takrat še mlad, v širni svet, iz Grosuplja v Ljubljano ž ' vet. Tam je študiral, čez noč je bil, vsak dan pri drugi se zbudil. Potem pa, glej ga zlomka, reče si, razkuštra se in razveseli.

Na radiu delo je dobil. Med ljudi naj bi zdaj smeh delil.

Ima oddajo Radio Ga- ga, po tem prav vsak Slovenec ga pozna. In ko že mislil je, da je za TV prestar, dobil oddajo je Hri- bar. In zdaj vsako soboto stresa šale na račun uboge raje.
Bravo! Prva liga. Prva liga. Gospa Ifigenija.
Aha, evo.

Pozdravljena, gospa.
Joj, bom pogledala, če je kaj vročince. Ja, malo je.
Malo je, ja. 37.
Vino, vino.- Torej, jaz bi predvsem en testek z vami naredila, če se strinjate, pa me zanima, ne bo nič hudega. Radi se pretepate, sem slišala. Kako je zdaj s tem?
Bolje.
Bolje? No, sem zelo vesela. Ni več toliko problemčkov? Še kdaj? Udarite kakšnega fantka? Ker fantku najbrž takrat ni lepo, a ne, ali kako?
Saj kak fantek udari včasih mene.
A tudi tako je?
Vzajemno je to.
Pa takrat pa niste veseli, a ne?
Nisem vesel, sem pa zadovoljen. Zato, ker, recimo, zdaj, če povem svojo izkušnjo. Ko mene kdaj prime, da koga skloftam, recimo, si pomagam s kakšno terapijo. Kaj pa je zdaj to?
Pijančujejo.
Sem mislila, da se pretepajo. Saj ura je že.
Ko me kdaj prime, da bi koga skloftala, pa saj tega ne smem pač drugače govoriti, naredim kakšen predklonček. Zdaj pa, da vidim, a pridete do tal z rokami?
Seveda.
Pokažite, ja. A tako. Zelo zanimivo. Zdaj bova pa midva eno ugankico prebrala, če se strinjate.
No, pa dajva.
Nič kukat!

Trpim. To je hudo. Ko se ohladim, šele vodo dobim. Kaj je to?

Mislim, da je to gospod Martin Strel, ki je bil prej v gosteh. Narobe. Bom si zapisala.
Ne, ne, to je moja razlaga.
Vaša razlaga? Ja, kar dajte, kar povejte.
Ker, bil je čisto prepoten v tisti potapljaški obleki, ko se je slekel, pa se je voda zlila z njega.
A tako, prav, a ne. Saj, uganke so zmeraj polovične.
Prosim, prosim, če se malo umirite. Ste kar zgovorni, pa tega nimam rada, če jaz sprašujem. Prosim, da se malo umirite.
Doma se počutim pri psihologu, pa?.
A se večkrat takole, pri meni pa še nikoli niste bili, se vas ne spomnim, res ne.
Ne, sem bil na enih drugih osnovnih pa na drugih srednjih šolah.
A tako, ja. Zakaj sem vam prebrala zdaj to ugankico? Slišala sem, da večkrat tudi kaj popupate, takole, a ne. Alkoholčka, pa to. Imate radi, sem slišala.
Ja, če je dobro vino, zmeraj paše. Drugače pa tako, na silo kaj? Iz obupa?
Iz obupa se ne pije pri nas. Mi pijemo iz veselja, če že.
No, v redu, pa me zanima, doma to vejo?
Doma vejo in so obupani in bi mogoče prosil za vašo vizitko, da jim pomagate.
Saj ni treba vizitke, saj midva že zdaj to počneva. Jaz vam že pomagam, a ne.
Aha, potem pa mi pomagajte še to spiti, pa bova najlažje rešila moj problem.
Pol- pol bova rekla.
No, dajva.
Gospa Ifigenija!
Je pa kar močna zadeva.
Je močan, a ne?
Gospa Ifigenija, ste kakšne zaključke potegnili? Torej, jaz bi rada povedala, ko sem tega gospodiča pred leti videla, se mi je zdelo, da ima veliko problemov. Zdaj pa, moram reči, iz leta v leto, mogoče rečem, da ima pa malo manj problemčkov. Ampak so še vedno problemi. Prvi nasvet je, ki ga lahko rečem, pa je, čim manj tekočine, takšne, a ne. Zdaj, vrnite se na kakšno vodo, na cedevitko in tako naprej. Imam pa novo frizuro, če ste opazili.
Ja, gospa Ifigenija, jaz vam čestitam. Hvala lepa.
Jaz vam želim, da obiščete še Jožefa Jarha, predsedniškega kandidata.

Jaz bi mogoče samo gospe Ifigeniji povedal, da to cedevito poznam, ampak moram povedati, da so dnevi, ko ti paše cedevita, ampak tisti so najslabši. Ob devetih zjutraj, ne?
Ja, ob devetih je zelo zgodaj. A zgodaj?
Hvala lepa.
Hvala lepa, kar trd oreh ste postali takole. Ja.
Matjaž Javšnik je trd, pa še oreh zraven. Kaj pa je deklica?

Rekli so mi, Sašo, daj, povabi nekoga, ki ima prihodnost, nekoga, ki se je že danes izkazal, pa se premalo o njem ve. Nekoga, ki je talentiran, ki je nadpovprečno sposoben, ki je oh in sploh, morda premalo razumljiv. Brina Vogelnik!

Živjo!

Brina!- Živjo!
Iz umetniške družine. Ta poljub je bil pa precej, tako, je bil pa kar, prav lepo, no. A vi večkrat delite tako, poljube?
Jaz mislim, da imam to srečo, da se pač z umetnostjo ukvarjam in umetnost je polna čustev in glasba so sama čustva.
A tak poljub, ko pride gost, a je to odigrana zadeva, a je to stvar bontona, a je brez veze? Tako kot je, vsak človek je edinstven, ne, pol je tudi vsak poljub edinstven.
Umetniška družina, mamica, ati, vsi, vsi. Kaj je to? Ponavadi umetniki svojih otrok ne silijo v isto branžo, ne?
Ne, ne?
Ponavadi jim svetujejo, da bi bili lahko avtomehanik, klepar, kaj podobnega, minister za zdravje. Pa ni šlo.
Ali pa za socialo, družino? O tem niste razmišljali. Brina, ljudsko petje. To vas zdaj najbolj zanima, potem so še tukaj lutkovne igrice, režija, petje, igra. Pa, vi ste multi, vi ste vse. Kako to? Hočete vse. Hočete zbrisati iz slovenskega kulturnega prostora vse in samo vi. To pa,?. pretežke besede, bi rekla.
No, pa dajva najprej ljudsko pesem. Vi oživljate ljudsko pesem. A je to nekaj podobnega kot je delal Vlado Kreslin, ki je začel potem v Prekmurju, Katalena? A bo ta ljudska pesem v Sloveniji postala hit? To bo number one, to bo nad Atomic harmonic, recimo, ali pa Turbo devils.
Ja, ne vem, če sem jaz prava, ki bi sodila o tem, a bo kdaj nad Atomic harmonik.

Ljudska pesem je v bistvu za nas samo osnova, iz katere potem štartamo naprej. Tako, da veliko avtorskih posegov, sploh glasbeniki izhajajo iz jazzovskih krogov, tako, da je veliko improvizacije in mislim, da smo?
A potem je to samo začetek, ljudska pesem? Kaj pa potem lutke? Kje je slovensko lutkarstvo zdaj? Jaz se spomnim, še kot otrok, to je bilo, Žogica Marogica, to smo jokali, pa Kljukec, pa, ne vem, kaj je bil že, pa Mokedaj, pa podobne zadeve. Zdaj pa lutkarstvo postaja umetnost, zdaj pa je že težko razumljivo tudi včasih, celo za odrasle je težko razumljivo. Kam greste, lutkarji?
Trenutno delamo predstavo Lažnivi Kljukec in je?- To je ta Kljukec, ki je bil včasih?
To je baron Muenchausen Kljukec.
Aha, Lažnivi Kljukec.
Ja, v bistvu je to Cirkus Butale dve, prva predstava je bila Butalci, prestavili smo jih pač v današnji čas in?.
Brina, vi delate to zaradi denarja, a ne?
Seveda.
Koliko je tukaj zaslužka, recimo, če vzamem, povprečni mesečni dohodek je tam, 180 tisoč tolarjev, 160 neto na mesec. Vi jih, milijon 600, dva, tri? Gotovo, ja. Ne, mislim, da lutke niso zadeva, da bi človek hotel kaj služiti, preživeti od tega, so bolj za zraven.
Kaj pa ljudsko petje?
Isto, saj zato je pa v redu ta kombinacija, da pač črpaš luknje, različne vire in si izmišljuješ projekte in mislim, da? to je to.
Sta kdaj z Matjažem sodelovala? Celo enkrat sva bila skupaj na eni? kaj je bilo to? Na Danskem, ne? V Kobenhavnu, en musical je bil, ampak to je bilo res, davnega leta enkrat, ne spomnim se, kdaj. Hvala. Gospa Brina, od kod ta fascinacija nad vsem, kar je ljudsko? Fascinacija?
Ja.
Verjetno sem se s tem že rodila.
Hvala.

Matjaž, bi jo povabili? Vi delate zdaj en hud projekt, ne? Kako je naslov?
Tale, ja, ja. Misliš, ta film nov?
Ja, ja.

Gre za prvi slovenski film, ki bo imel budget višji od 27 milijonov dolarjev. Mislim, da bi bilo zanimivo, če bi ga obogatili s slovensko ljudsko glasbo, ker potem bi bili prav gotovo slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja. Ali ji ponujate službo?- Ne, mislim, tisti budget gre za režiserja in scenarista, tako, da zdaj edino, če prostovoljno na neki?
Brina, se vidite kot filmska igralka tudi? Ne, za enkrat ne. Uživam v petju, zelo rada delam stvari, ki so moje, ki izhajajo iz mene ali pa skupaj sodelujem s kom, komerkoli, velikokrat je tukaj to moja mama. Z njo delamo te lutkovne predstave, ona je v bistvu avtorica, Eka Vogelnik. Mogoče bi samo še nekaj o tej ljudskosti, ker se tako obešamo nanjo. Zanimivo je ravno to, da je najuspešnejši komad te zadnje plošče, pa ni ljudska pesem sploh, ampak je avtorska.

Imenuje se Poljanska balada in je pesem moje mame. No, samo toliko, da se ne bomo samo na to ljudskost pa ne vem, kaj. Sploh nisem obremenjena in ne želim biti samo znana kot etno ljudska, ne vem kaj.
Brina, za tisoč evrov, bi šli za petdesetletnico zapeti pesem Ne boš ti meni nekaj majal?
Mislim, da bi krepko premislila. Ne vem, če bi?. 1500 evrov?
No, če je tako, bom pa kar še nekaj časa govorila ne, ne?
Dajmo oglase, saj vemo, koliko je ura, dajmo.

Gledalke in gledalci, še minuto časa imate, da glasujete in sicer, ali si kandidat Jožef Jarh zasluži nastop v drugem krogu ali ne. Jožef, kaj menite, si zaslužite?
Ne samo, da si zaslužim, tudi zmagal bom.
Kot kandidat Corleona ali da boste predsednik države?
Predsednik države. Si upate staviti?
Ja. Upam.

Au!
Kletka boli, a?
Pica, pa liter vina. V redu? Ja, zmenjeno.
Sekate?
Zmenjeno.
Pravi, da bo predsednik države. Gledalke in gledalci, nekoga izmed vas bomo izžrebali in ta bogata nagrada je povrnitev stroškov enega klica. Kaj hočete lepšega? A ni v redu? A je to dobra nagrada?
Za začetek je. Boljšega ne moreš imeti. Kaj pa je tole, a vidita? To je pa neverjetno. Gospa Svetlana, saj vi ste rekli, da ne boste nastopali na TV. Kaj pa vi počnete v naši družbi? Dolgo se nismo videli.
Lep pozdrav, gospod Hribar. Lep pozdrav, ja.
Tako je. In če ne bi bilo te grozne situacije z Romi, ne bi imela nobenega razloga, da se pogovarjam z vami.
Gospa Svetlana, ampak jaz sem bil zmeraj, glede na to, da vas cenim, prijazen do vas. Dajte, dajte! Tudi minister Zver je prijazen fant, pa se to nikjer ne pozna.
Oprostite, Svetlana.
Ja.
Toliko govorite in govorite, da sem zdaj pozabil besedilo. Čisti black out, če me razumete.
Kolikor jaz poznam gospoda Kacina, se mu to redkokdaj dogaja, da pozabi besedilo? Je tako? Torej, ne skrbi, Jelko, to se dogaja tudi najboljšim. Gospod Hribar, imate kakšen trotel boben tam v studiu, da mu pomagamo.
Ne, ne, mi tu v studiu nimamo nobenega trotel bobna, mi smo čisti improvizatorji. A ne, Brina, Matjaž? Kaj zdaj misli bivši predsednik države s trotel bobnom?

Ja, jaz mislim, zato, ker je večkrat na informativni oddaji kot na razvedrilni in potem je trotel bobna vajen. Se vama je kdaj zgodilo, da sta kdaj ostala brez teksta? Matjaž, vi ste totalni improvizator, to ne, vam pa, Brina? Ja, se je treba pripraviti pri teh?
Kaj se zgodi, če nimaš, če ne veš, kaj bi naprej?
Prav spomnim se, na tem musiclu, ko sva skupaj sodelovala na Danskem, da sem imela to srečo, da sem pozabila tekst med petjem in potem sem se spomnila, da so Danci tam in me tako in tako ne razumejo, tako, da sem si začela izmišljati nerazumljive zloge in vse v redu, v bistvu še boljše.
Najboljši recept v teatru pa, ko ti zmanjka teksta, je pa konec prvega dejanja. Saj publika ne ve, če avtorski tekst igraš, pač spustiš zaveso, pa gremo na pavzo.
Gospod Kacin, mi lahko poveste, kakšen tekst ste pozabili?
Niste me dobro poslušali.
Nisem, ne. Eno je tekst, drugo je besedilo pesmi. In jaz sem pozabil besedilo pesmi. Od kdaj pa vi prepevate, gospod Kacin? Če dobro premislim, pojem, odkar zlo ne mislim. No, to je pa zanimiva situacija, kajti dokazano je, da človek, ki poje, tudi slabo misli, ponavadi pozabi na tekst. To so grobe insinuacije, gospod bivši predsednik.
Dajte, povejte mi še enkrat, o kakšnem petju govorite, za kaj gre? Poglejte, določila sem se organizirati Band aid za Rome. Za tiste pregnance, ki jih nočejo sprejeti ti naši dragi Slovenjceljni.
Svetlana Makarovič, Band aid, to je kot Bob Geldoff. A sem prav razumel?
Prav ste razumeli, gospod Hribar, prav. Tukaj bom premierno predstavila našo skladbo, takoj, ko se gospod Kacin spomni besedila.
Ja.
A ste se spomnili? Ja, mislim, da ga imam. Zaradi mene lahko začnemo. Bomo začeli.
No, pa dajte, da slišimo.

Ne joči, naša Gorenjska, ne joči za mano to noč.

Strah je, povsod mi pretijo, le morem ne tja in ne proč.

Ne joči za mano, Evropa, ne joči ne Sostro, ne Ig,

enkrat bom našel to skromno kočo, takrat se bo nehal ta hrib.

Jaz bi rekel, izjemno čustveno doživeto, celo bi lahko rekel malce predimenzionirano?
Ponosen sem nase, da sem znal besedilo. Lahko mi zaploskate.
Dobro, dobro. Dajte, dajte, gospod Kacin, ne pretiravat, no! Bilo je perfektno, gospod Kučan, ta vaš nizek bas, Svetlana tisti over dose, ko ste čez vse peli, kaj pa vidva? Kako ocenjujeta to petje?
Jaz mislim, da je bilo izredno ubrano in če bi tako peli v parlamentu vsi skupaj, bi bilo dobro. Potem tudi te Ivančne gorice ne bi bilo.
Brina, vi? Jaz mislim, da je bilo res iz srca in prav ti ovikci, sočno je bilo.
Dajte nehat s temi ovinkci.

Life.

Life is life.?..

Life, Hribar!
Gospod Peče!
Hribar is life.

Kaj pa je zdaj to. Poslušajte, poslušajte, no! Kaj je zdaj to? Gospod Peče, saj ne morem verjeti.
To sem jaz.
Ja no, ja.
Jaz sem produciral tak glas. Ampak malce mi je ušlo vmes. To je moj antiband aid, ki se imenuje Majbah.

Ja, ja Majbah. Odločili smo se, da se borimo s pesmijo nad pesem, za Slovenijo, za vse, ki v srcu dobro mislimo. Tako. Bum, bum, bum, na boben.
To je nemogoče. Kaj pa vi počnete, doktor Bučar tukaj?- Čakajte, čakajte, to pa ni več vprašanje Romov in njihovih pravic, ampak vprašanje nivoja, nivoja kulture. Jaz sem tu, v skupini Majbah, iz popolnoma umetniških nagibov. Treba se je upreti vsem latinskoameriškim vplivom, cenenim žajfnicam in glasbenim priredbam. Tako je. V Slovenski nacionalni stranki smo prepričani, da bi radi podporniki Strojanovih iz njihove agonije naredili žajfasto?.
Nadaljevanko.
Na ta način bi, oprostite, oprostite, prosim za popolno tišino. Imam nekaj težav. Na ta način bi Romi postali simpatični vsem slovenskim materam in babicam.
Ja, ja, to je težka manipulacija in v Slovenski ljudski stranki tega ne bomo dovolili. Kolega Peče, dajmo še enkrat. Tri, dva, ena. Dajmo!

Life!

Life is life.

Saj vemo, da Slovenci imamo radi vse ljudi, ampak vedno pod pogojem, da so taki kakor mi. Če pa kdo nam proba življenje zagrenit, naj gre nekam v luknjo in poskuša se umit.

Life, life.

Kaj je zdaj to?
Kaj pa je zdaj to?
Kaj je zdaj to? Čakajte.
Kaj je?
Kaj ta drhal žvižga? Kaj je zdaj to, gospod Hribar? Zakaj žvižgajo v studiu? Kaj žvižgate? Kaj je?

Oprostite, gospod Peče. To ni nobena drhal, to je glas ljudstva.
Glas slabega ljudstva.

Kaj vi menite o izvedbi te skupine, Brina?

Ja, jaz mislim, da pesem lahko?.
Poglejte ta nizek glas gospoda Pečeta. Kaj pravite?
Modulacija, saj pravim. Jaz mislim, da?.
Matjaž?
Jaz mislim, da so že začeli manipulirati s kolektivnim nezavednim, pa najboljše, da se kar prijavijo na Evrovizijo.
Ja, pa ja, pa ja. Vi bi Pečeta poslali na Evrovizijo?
Ja.

Na Evroviziji še Kunst, ne?
Dali so mi za misliti.

Jaz nimam časa, jaz nimam časa za Evrovizijo. Imam druge stvari v svoji stranki. Dobro, skupina Majbah, vi kar pojte še naprej, gledalke in gledalci, lep pozdrav. Vsak hip boste zvedeli rezultate, ali se je predsedniški kandidat, Jožef Jarh, uvrstil v naslednji krog. Adijo, life is life. Živjo! Life!
Life is life.

Saj vemo, da Slovenci imamo radi vse ljudi, ampak vedno pod pogojem, da so taki kakor mi. Če pa kdo nam proba življenje zagrenit, naj gre nekam v luknjo in poskuša se umit.

Life! Life is life.
Life is life?.

Prejšnja: Romska problematika

Naslednja: Na barikadah v Ambrusu

oglasno sporočilo

Moj RTV

Hribar: Drnovšek in vesoljci