Odprti kop - Hribar: Jankovič in Janša v kazinoju

Besedilo, Slike

Premiera: sobota, 10. februar 2007, Vse oddaje

Prejšnja: Zadnji test pred kongresom

Naslednja: Dimitrij Rupel in izzivi

Krasno, Corleone, krasno. Fantastično!
Dober večer, gledalke in gledalci, največjo skrivnost vam bom

razkril. Zakaj je prišlo do te popevke, zakaj se je Don predstavil na izboru za evrovizijsko popevko. Razlog je bil zelo preprost. Po oddaji nekega dne je prišel k meni Corleone in rekel, Sašo, če naredimo eno pesem in da jaz pojem, zmagam. Sem rekel, Don, se opravičujem, ampak Slovenci smo ponosen narod. Slovenci smo se 91 leta borili za osamosvojitev. Sam sem stal s puško. Blizu Medvejka je bilo celo, blizu Ivančne Gorice. Pričakovali smo sovražnika. Corleone, mi vas spoštujemo, Slovenci, krasni ste za zabavo, ampak za vas ne bo glasoval nihče. In je rekel Corleone, Sašo, živiš v zmoti. Ni več tistega idealizma, ni več tiste slovenskosti, kot ti misliš, zdaj je denar, zdaj je slava, zdaj je moč, zdaj je oblast.

Rekel mi je, kar poglej, kako se delnice prodajajo. Samo povišajo, pozabijo vsi, da so Slovenci. Takoj! Za dober denar prodaš tudi lastno državo. Sem rekel, Corleone, greva stavit, nihče ne bo glasoval za vas. Šla sva stavit. In kaj se je dogajalo med samo Emo? Že po parih sekundah je imel čez petdeset tisoč glasov prednosti in je potem glasovanje ustavil. Ustavil je in spustil dve pevki predse. Rekel je, ne, to je pa že preveč. Te sramote pa Sloveniji ne privoščim in tega ne smem naredit. Corleone, za to potezo se vam zahvaljujem.

Razumem Corleone, prav gotovo ste naredili največ za Slovenijo, kar sem kdajkoli videl.
No, gremo naprej. Kandidati za Botrovega predsedniškega kandidata. Četrt finale je tukaj. V prejšnji oddaji je zmagal Jožef Jarh, s prepričljivo prednostjo. Danes pa se bosta predstavila dva kandidata. Težek dvoboj bo to. Prvi je Emil Šmid, ki se pojavlja pod umetniškim umenom, Anton aus Tirol. Prihaja iz Pomurja. Pravi, da težko gleda, kako Slovenci postajamo jodlarji, je ekolog in oče dveh otrok. Drugi je France Šekoranja, gostilničar, doma z Bizeljskega, je zagovornih ukinitve južne meje in prostega pretoka ljudi v gostilne. Zavzema se za ukinitev kazni za vinjene voznike. Zdi se mi, da kletka visi v eno stran, ampak gledalke in gledalci, upam, da ne boste na to nasedli. Prvo vprašanje za oba kandidata, pa najprej naj odgovori gospod Šekoranja. Zakaj mislite, da bi morali gledalci podpreti vas, ne pa Antona aus Tirol in obratno? Sigurno zato, da bi Slovenija imela končno enega pravega predsednika, ker zadnji tako slabo izgledajo, da tudi turisti več ne prihajajo v Slovenijo. Ne bo treba reklamirat klobas in krvavic, je že vse jasno. Izvoli prijatelj.
Ja, dober večer Slovenke in Slovenci. Če mene pogledate, kakšen lep in postaven sem, imam celo dosti vez v Avstriji. Se ne bom na južno mejo oziral, ampak bom vse delal v smeri Avstrije in višje. Če pogledate mojega kandidata, je lep človek, ampak koliko bo trpel proračun, koliko bo manj protikandidat pojedel.

Po mojem bo vlada morala kupit tovorno letalo za prevoze, zato mislim, da sem jaz bolj primeren kandidat za predsednika.

Dobro, kaj pa vidva pravita na pobudo Don Corleona, da bi slovenski turisti letošnje poletje namesto na hrvaški obali preživeli na madžarskem Blatnem jezeru? Anton aus Tirol, prvi.

Kot sem že povedal, skozi Avstrijo v Madžarsko, peljete se proti Blatnem jezeru, je zelo lepa krajina. Ko sem še hodil v Slovenijo sem vedno slišal za to lepo jezero, slišal sem tudi za Bohinj, Bled...
Hvala lepa, še gospod Šekoranja! Jaz še vedno verjamem bolj v plavo kot v blatno. Mislim, da se bo moral gospod Pavliha, ki je tudi v časopisih, malo opravičit, ker pozablja, da so tudi Hrvati naši gostje in smo zelo blizu meje, potem bi tudi oni nehali v Slovenijo prihajat. Mislim, da se bomo morali malenkostno opravičit, ker mislim, da se je politika malo preveč vmešala tudi v turizem.
Hvala lepa! Gledalci in gledalke, to je bilo soočenje dveh kandidatov. Zdaj pa glasujete, kdo mislite, da si zasluži uvrstitev v četrt finale, med osem najboljših. Pogumno!
Ja, a jaz to prav vidim?- Živjo Hribar! Drži pesti, danes bom rabil srečo. Evo, dragi moji, takole dam na rdečo devetnajst!

Koliko ste pa stavili?
Stavil sem dva vrtca v centru mesta. Tega ne morm izgubiti, otroci nimajo kam.
To ni lepo od tebe, da se takole igraš z vrtci!
Ne, ne boš ti meni govoril. Rdečo, rdečo! Daj rdečo, rdečo!
Deset črna.
Joj! Spet ta črna!

Lepo sem ti rekel, da stavi na črno, pa me ne poslušaš. Gospod Jankovič, a se zavedate, da pred celim slovenskim občestvom hazardirate, pa poglejte, kdo je delilec!
Saj, kaj mi pa drugega preostane? Z eno potezo so nam vzeli 45 milionov evrov čez noč in to je državni hazard.
To je tipično za hazarderje, ne vem kdo ti je kaj vzel. V tem kazinoju se igra pošteno. Po mojih podatkih si na tej ruleti doslej zapravil ljubljanski grad, nekaj nepremičnin in parkirišče pred Kliničnim centrom. Gospod Jankovič, se vam zdi to pravi način, kako zakrpat proračun? Boste nadaljevali?
Poslušajte, gospod Hribar. Če hočem speljati kakšen projekt, potem moram nekje ta denar dobit. Evo, tole mi je ostalo še od denarja za prenovo cest. Daj na rdečo devetnajst.
Gospod Jankovič, ni bolje, da bi prišli do denarja s povišanjem komunalnih dajatev, saj zdaj vi odločate, ne pa tole!- Čakajte malo, to je dvorezen meč, cen ne moremo kar tako dvigat, če smo mi v Merkatorju podražili čokolado, so šli ljudje v Spar in so tam kupili. In podobno je v mestu. Daj rdečo! Rdečo! Da bi jo videli, devetnajstka.

Enajst črna.
Pa saj ne morem verjeti, spet črna.
Po vsem tem času bi ti lahko postalo jasno, da nima smisla vztrajati na rdeči. Gospod Jankovič, zresnite se, kaj če bi dvignili recimo ceno vode, ogrevanja ali parkiranja?
To je brez veze, gospod Hribar. Če bom še malo dvignil parkirnine, se bo ljudjem bolj splačalo parkirat v Celju ali Kopru in potem iti z vlakom v Ljubljano. Ne mislim jaz zdaj na mestne stroške reševat še državne železnice.
Gospod delilec, še eno vprašanje, če ne zamerite, malce čudno se mi zdi, da že dve ure Jankovič igra, pa vedno pada samo črna.
To so vaše domneve, tukaj vse deluje transparentno in pošteno. Statistika kaže, da zadnje čase v tem kazinoju res zmaguje črna, ampak to so demokratični procesi, ki jih je na ruleti nemogoče ustaviti.
A lahko jaz zdaj stavim parkirišče pred parlamentom?
Ne, to pa ne bo šlo. Tega je zakockala že prejšnja mestna oblast.
Kaj pa naj potem? Stožice ne bom dal, ker tam rabim za štadion. Evo, potem pa Prešernov trg. Na rdečo devetnajst.
Gospod Jankovič, a se vi zavedate, kaj počnete? Prešerna ste zdaj zastavili ali kaj?
Moj Prešeren mi bo vrnil vse, pa še denar za kulturo mi bo priigral. Gospod delilec, po tem kar se zdaj dogaja, boste kmalu dobili celo Ljubljano.
Zakaj pa ne? Saj to je glavno mesto države, država smo pa mi.
Dajmo rdeča! Rdeča! Čutim, zdaj bo! Štiriindvajset črna. Žal si spet izgubil.
O, Vrba, draga moja vas domača.
Gospod Jankovič, gospod delilec, tole je precej mučno gledat. Hvala lepa in upam, da ne bosta več nadaljevala naprej tako. Gledalke in gledalci, po oglasih pa bo v studijo prišla gospa, ki ji je med vsemi konji, najljubši konj z ročaji.

Katera bi bila ta ženska, ki ima od vseh konjev najraje konje z ročaji? Naj povem, da sva pred leti, veliko let nazaj, obadva v Grosupljem, sva namreč skorajda soseda, učila telovadbo. Pa tudi njen mož je učil telovadbo, bil je kar dober gimnastičar, malo boljši od mene. No, ne ravno boljši, recimo, da je bil boljši od mene. Miroslav Cerar je možu ime. Zdenka Cerar!

Živjo! Dober večer!
Živjo! Izvolite, Zdenka! Zdenka, se ne upate naslonit bolj nazaj? Saj ne boste padli! Ne.
Imamo tukaj telesne stražarje, vas bodo ujeli. Grosuplje. Midva sva učila pred leti telovadbo, to so bili lepi časi. Grosuplje, to so en tak čuden center. Vi ste tam zelo glasni, Čeferini so v Grosupljem, Janez Janša je iz Grosuplja, Grubelnič je v Grosupljem. Ena hecna druščina smo, a nismo?
Ja. Samo to bi rada popravila, da jaz nimam tako rada konja z ročaji, kot konjenika.
Aja, konjenika z ročaji? V redu.
Ampak Grosuplje ima eno sevanje, da se tam toliko dogaja in da je toliko znamenitih ljudi doma, ali pa se vsaj tam gibljejo.
Je to sevanje pozitivno ali negativno?
Na vsak način vznemirljivo in uspešno. Zdenka, zdaj vas moram vprašati, o tej vladi smo brali, da se dosti ministrov izobražuje na en poseben način, imenovan, študij v alfa stanju. In potem ugotovim, glej jo, glej jo, tudi Zdenka je bila v alfa stanju. Ste se učili angleščino, ne?
Ja, jaz sem se učila na tej šoli in moram reči, da nisem padla v nobeno alfa stanje. Mogoče sem to zamudila, ker to je en način učenja, s slušalkami v temi, ko si prepuščen samemu sebi in poslušaš lekcijo.

Seveda, lahko tudi zaspiš ali padeš v alfa stanje. Ampak jaz vem, da sem bila v taki stiski, da sem se zelo intenzivno učila takrat v tem položaju.
Ja, ampak če piše, da je to alfa stanje. Zdenka, vi niste v nobeno stanje padli takrat?
Ja, jaz osebno ne. Pa ste sami ležali?
Ja, to pa ja.
Res?
Ja, sama.
Ne s kakim ministrom, pa sta se šla alfa stanje? Ne?
Ne, tega na žalost nisem doživela. Mogoče so se modernizirali, ampak takrat je bil to samo način, kako najhitreje in najglobje sprejemat recimo angleški jezik, seveda tuj jezik. In jaz sem se recimo prav profesionalni jezik učila, ker sem morala hitro štartat na tožilstvo v mednarodnih vodah. Ampak Zdenka, takrat ko ste bili pa, verjetno gledalci tega ne vedo, ko ste bili pa državna prvakinja v gimnastiki, takrat pa niste bili v alfa stanju?
Ne, takrat pa ne smeš nič ležat, takrat pa moraš gibat.
Zdenka, izbrskali smo posnetek daleč, daleč iz prejšnjega tisočletja na državnem prvenstvu v gimnastiki. Zdenka Cerar!

Bravo!
To ste bili vi, Zdenka?
Ja, to sem bila jaz. In takole vas je Miro videl in je padel na vas. Kdo je koga takrat osvajal?
Ja, takrat so vedno fantje punce. Zdaj se je pa to vse zmešalo in se dogaja to drugače.
Zdenka, bi še šlo, bi tako vajo še naredila, bi upeli?
Ne bi. Torej tehnika in predvsem tonaža je tako drugačna, da ne bi šlo.
Ampak vaš mož ima pa še vedno isto postavo, kot takrat, leta 1974 na svetovnem prvenstvu. Ja, on ima pa eno srečo, da se nič ne redi in da ohranja mišiševje. To ima zgleda prirojeno. Še vedno je zelo gibek, spreten. Ker po Grosupljem se govori, da ga pretepate. Je to res? Jaz sem mislila, da se to ne ve!

Zdenka, še vendo podpredsednica Liberarne demokracije Slovenije. Zdaj pa, kot pravnica, ekzaktno vprašanje, kot bivša generalna tožilka in ministrica za pravosodje. Naštejte mi tri največje napake vaše vlade in tri največje napake te vlade. Prehudo?
Ja, to je pa zelo hudo.
Prekruto?
Ja, seveda.
Pa saj sva soseda!
A da bi ti kar zaupala?
No, recimo, to je zdaj en tak preizkus. Ja, težko bi jih ta trenutek kar izbrala, ampak če bi gledala Liberarne demokrate, ki so bili na vladi, se še vedno premalo spoštujejo in premalo cenijo in premalo so pogumni in premalo borbeni.
To pomeni, če nimaš spoštovanja do sebe, ne moreš spoštovat druge.
Tako. In potem pride do personalnih diskvalifikacij, ki kvarijo sliko družine, ali stranke in vsega. No, vse to, kar sem naštela, ima pa ta vlada mogoče malo preveč. Tako recimo. Preveč spoštovanja do sebe? Ne, veliko samozaupanja, veliko poguma, gre čezi vse pripombe, nekako se zanese samo nase.
Ampak Zdenka, se mi zdi, da je bil Jelko borben. Takrat je s časopisom napadel Hvalico. Takrat je bil pravi mačo.
Ne vem, takrat ni bil v vladi, on je bil samo poslanec.
Vem, ja.
Ja, individualno so borbeni, ampak treba se je boriti za skupnost, za skupne stvari. To je pomembno, takrat se pokažeš. Za sebe je vsak seveda zelo skrben in spoštljiv, ampak navzven in takrat, kadar je težko, takrat je treba zdržat.
Sine je krasen poba, pravno službo ima v parlamentu. On mora biti nevtralen, on mora pač zakone citirat tako, kot se razumejo na ekzakten način. Ali mu kdaj sugerirate kaj, kaj naj naredi? Kdo od koga črpa zdaj znanje?
Ja, on je zelo samostojen in ne potrebuje družinskih konzultacij, pa tudi časa ni za to, če po pravici povem. Ampak moram pa reči, da je res nevtralen in da se trudi najti tisto rešitev, ki je v skladu z zakonom. Seveda imamo mi svoje debate. Samo ne v tem smislu, da bi vplivali drug na drugega, ampak da bi si dopolnili znanje, da bi bile rešitve boljše. No, kar zadeva recimo ideološke poglede ali pa recimo moralne in etične, tam sva si pa zelo blizu. To je pa zgleda še iz skupnega življenja v družini.

Saj vi morate biti dobri zdaj po srcu. Imate štiri vnuke?
Ja, štiri vnuke in tri otroke, pa še pridobljene družinske člane in kar debate so.

Zdenka, kakšen odnos imate pa zdaj še, recimo z Milanom Cviklom, Lahovnikom, Gabrom? Se kaj postrani gledate? Imate časopis v roki?
Ne, tepemo se ne. Torej, jaz pravim takole. Stranke se menjajo, položaji se menjajo, prijateljstva ostajajo. Zato sem z vsemi temi tremi še vedno v prijateljskih odnosih, pa ne glede na to, kako se bomo odločali, kadar bo šlo za strankine stvari, kadar bo šlo recimo za odločitve v politiki. Čeprav jaz pa nekaj upam. To so vendarle vsi trije še vedno liberarni demokrati po duši in poreklu. In najbrž bodo njihovi pogledi zelo podobni pogledom stranke, če bo ostala to kar je. Alternativa tako kot v tem svojem manifestu prenaša. Poglejmo, če bo Biba, naša kelnarica ostala to kar je, ali bo začela res pravo pevsko kariero.

Dober večer! Gledalke in gledalci, tokrat imam v gosteh prav fino gostjo, tukaj še na sliki zelo mlada. To je glavna haaška tožilka, Carla Del Ponte.
Carla, vi ste bili rojeni v Švici, italijansko govorečem predelu. Vaš oče je bil gostilničar. Ste imeli veliko gostilno?

Ste mogoče kdaj stregli gostom, kot natakarica?

Vi ste želeli študirati medicino, potem ste šli na pravo in so vam prilepili kolegi nadimek, Sladkorna vata. To drži?

Od kod vam ta obsesija, da lovite lopove? Zadnjih deset let lopove po Balkanu, balkanske lopove.

Ja, v začetku devetdesetih ste se spravili tudi siciljansko mafijo, ki je prala denar v Švici. V Švici, takrat so vam podtaknili eksploziv. Don Corleone, ste imeli kaj zraven takrat? Ne?

Zdaj bi pa jaz vprašal gospo Zdenko, kako vi ocenjujete profesionalno in pravno pot tožilke Carle Del Ponte?
Ja, ona je ena najbolj odločnih žensk v svojem poklicu in zato so ji tudi zaupali to sodišče. Če pomislite, da je v Jugoslaviji orala ledino okoli našega družebenega reda in poveljevanja in teh povezav, ki so potem pripeljale do odgovornosti.

Nihče je ni poznal, je ogromno naredila. Ja. Hvala lepa. Ste zadovoljni z odgovorom, vam je všeč, kar je povedala gospa Zdenka? Ja. Poglejte, tukaj ste na fotografiji. To je Biljana Plavšič. Imeli ste pa drugo frizuro. To kar držite tukaj v roki. Vidite tole? Je to burek? Aha. Bakljava? Ne bi si mislil, bakljava.

Jaz bi naročil šeststo mesnih burekuv za naš bataljon. Gospod, si ti normalen, da si napadel z urana na Kosovo, šesto burek, moj lepi pridelek, promet.
Kaj pa je zdaj to? Kaj se tukaj dogaja? Minister Rjavec, ste to vi?
Pozdravljeni! Ja, to sem jaz.
To ste vi!
Tukaj na Kosovu pripravljamo vse potrebno za prihod naših vojakov.
Ste vi minister sigurni, da bi radi šesto burekov. Ali ne bi za začetek tri ali štiri mesne in dva sirova, potem pa bomo videli, kaj boste pojedli? Oprostite gospod Hribar, imamo majhen problem. Samo moment. Poslušajte me vi! Če jaz naročim šeststo mesnih burekov, potem tudi tako mislim. Rekel sem šeststo mesnih, ne pa dva sirova. Na naročilnici jasno piše šesto, ne pesto petindvajset. Vam je jasno? Notri mora biti meso, ne pa sir.

Tudi napačno ste mi odgovorili, gospod Rjavec. Vidim, da ste zelo previdni, odkar so ti zapleti finsko Patrio.
Tako je, vse bomo preverili. Tukaj se hitro zgodi, da ti mimogrede podtaknejo petdeset burekov samo s testom in brez mesa.
Kaj je z vami ljudje, zakaj je to meso tako pomembno, zakaj ga tako forsirate, ste vi ljudje? Vojaki bi morali jesti sirov burek. Bi radi, da postanejo še bolj krvoločni?
Da, tukaj pa se popolnoma strinjam s predsednikom. Meni je pa všeč pica burek. Publika, kaj pravite na mojo novo frizuro? Dobim še en aplavz, publika? Ja, hvala lepa!

Sem bila dobra na Emi? Ja, dobra. Hvala lepa!

To je pa veliko presenečenje. Gospa Helena in gospod predsednik tukaj na Kosovu. Imata kakšno posebno misijo?
Misija je pozitivna, misija nima slabih namenov. Prijatelj, naredi šeststo sirovih burekov.
Bom, seveda, prijateljem od Janeza bom vse naredil.
Ampak gospod predsednik, to pa ne bo šlo. Moramo se držati Nato standardov. Sirov burek je navadna pita in nima posebne konfiguracije, vi pa dobro veste, da Nato zahteva mesne bureke!
Ti Nato standardi so preživeti. Vojaki morajo uživati lahko hrano. Že delate burek z arašidi?
Ne, to pa zdaj delamo, nimamo tehnologije, nimamo pečic pravih. Ko bo neodvisna država Kosovo, bomo za vas delali burek z arašidi. Vse bo svetovni hit.
Gospod predsednik, vidim da ste zelo popularni tukaj na Kosovu.
Ljudje imajo dober spomin. Jaz sem bil prvi, ki je predlagal neodvisnost. Ta Finec Ahtisari samo ponavlja za mano.
Da, točno tako. Jaz sem prepričana, da bi tudi mi morali na Finsko poslati skladbo, ki bi bila bolj originalna od Elenkine. Tukaj na Kosovu sem srečala veliko dobrih kompozitorjev in aranžerjev od sebe.

To je gospa Helena. Ona ima posebno misijo na Kosovu.

Da, gospod Rjavec me je povabil, da bi kakšno zapela našim fantom tukaj, daleč od doma. Kakšno domačo tudi naši vojaki radi slišijo na tujih tleh.
Jaz sem ponosen na to idejo. Edini problem je, ker ima gospa Helena večino svojega glasbenega repertoarja namenjenega mornarici, zato bomo v naši bazi zgradili olimpijski bazen, da bo še bolj pristno.
Gospa Carla Del Ponte, kako lahko slovenski vojaki na Kosovu pomagajo pri iskanju vojnih zločincev?

Razumem, gospa tožilka, na ta način vam bomo z veseljem pomagali.
Opravičujem da motim, smo že zmenjeni, šeststo sirovih burekov in pica burek za gospo pevko?
Tako je! Pravilno razmišljaš, pravilno in pozitivno.
Na koncu bom spet jaz kriv, ker se ne držimo standardev Nata.
Vi, gospod Rjavec, se držite našega predsednika in pustite tiste standarde. Standardi so vendar zato, da se kršijo. Če bi se mi na Emi držali standardov, bi v Helsinge poslali Sebastjana. Hvala lepa gospa Helena. Hvala lepa tudi celi ekipi tukaj na Kosovem. Uživajte še naprej, srečno.
Lep pozdrav, gospod Čolnik.
Hvala lepa!
Da izkoristim možnost, pozdravil bi vse na Kosovem, moje kolege v Ljubljani, ki delajo v slaščičarni in bureku v mestu. Hvala lepa, adijo!
Hvala lepa. Gospa Carla Del Ponte, kako komentirate dejstvo, da Slovenija potaja država, ki je pravzaprav svetovna rekorderka v številu vojakov v tujih državah. Se pravi, da bomo imeli vse svoje vojake v tujini, v naši državi pa nobenega več?

Gospa Carla Del Ponte, hvala vam za obisk v studiju.

Iščete s tiralico?

Aha, nisem vedel, da imate smisel za humor. Hvala vam za obisk in srečno pot.

Hvala lepa!

Vprašanje za perdsedniška kandidata. Kdaj mislita, da bo Haaška tožilka uspela ujeti Karadžiča in Mladiča? Eden po eden.

Ja, tukaj je samo ena možnost. Takrat, ko bom jaz predsednik Republike Slovenije. Imam izkušnje z evri in Don Corleone bo s svojimi delovnimi izkušnjami, pa bomo Carli Del Ponte pomagali, da jih spravi, tja kamor pašeta.
No, jaz pa mislim, da ju sploh ni treba loviti, ker ko bosta hotela v Haag priti na zastonj penzion, bo sam prišel. Tako so že vsi ostali naredili in bosta lepo preživela svoj presotanek življenja v lepi naravi.
Dobro, dobro!

Zdenka, predsendiška kandidata, kateri vama je bolj všeč, če zdajle malo na hitro. Ampak ne smemo vplivati na mnenje gledalk in gledalcev.
Jaz bi rekla, da sta oba odlična, vsak po svoje.

Mogoče bomo imeli pa duomvirat, tega še ni bilo.
Tega še ni bilo? Ne še.
Možno, gledalke in gledalci, tukaj je ena opcija. Zdenka, zdaj greva pa midva na rubriko ali ali, poglejva, kakšno nalogo je imela Tanja Ribič in kakšen talent je pokazala.
A je kdo v kakšnem nogometnem klubu da bi imel na hrbtu napisano iz katerega kluba je. Recimo, Rudar bi vedela, da je iz Trbovelj. No, poskusite, poskusite.
Ta že zna govorit?

Mladenič, od kod ste vi?
Iz ljubljane.
No vidiš, ta je pa iz ljubljane.
In ste ugotovili, ne?
Ne smeš tako naivno odgovarjat, človek.
Ne, malo mi je pomagal.
Tako je, v življenju se tudi lahko srečno izreče. Tanji je mladenič, ki je brez mikrofona odgovoril, da je iz Ljubljane, in je ugotovila, da je res iz Ljubljane. Ker on bi lahko drugače naglasil, pa je prav in tako sem vedela, da je res iz Ljubljane. Kaj pa vaš dialekt, trboveljski je malo težji, ne?
Našega pa nihče ne more dobro posnemat.

Zdenka, tri naloge. Eno si izberite. Preberem?
Ja.
Kaj ste izbrala?

Naša velika želja je, da na konja z ročaji po mnogih letih spravite svojega soproga, Miroslava Cerarja. Za eno kratko vajo vam bomo hvaležni do konca sezone oddaje Hribar.

Ja, bogi Miro, zdaj je pa on dobil nalogo. Ampak jaz bi takole rekla, konja ne, ampak se pa stalno obeša doma v stanovanju, vse povsot po podbojih. Mogoče bi vam pa kakšne vzgibe, sklece pokazal, to bi se dalo izvest.
Koliko časa sta poročena?- Štiriinštirideset let.

Jaz si predstavljam to eno skupinsko zvezo, da se imata dva rada, kdaj se potem začne eden od partnerjev obešat po vratih in po drugih stvareh?
Takoj ko neha hodit v telovadnico.

Pa bi še šlo, Zdenka? Mislite, da bi šlo?
Ja, to bi šlo, vi bi prišli k nam v Grosuplje in bi ga lepo posneli.
Bomo poskusili, če bo hotel.
Poskusimo, če bo hotel. Bogi.
Ja, Miroslav Cerar. Vaju bomo primerjali iz leta 74 in danes.
V redu.
Zdaj imamo pa še enega športnika tukaj. Ne boste verjeli, možakar je bil en najhitrejših Slovencev. In kje je zdaj? Zdaj se ukvarja pa z bobom. Pa ne vem, ali je to ta akcija bobu, bob, ali je ogromno boba, pa bomo priča, če bo imel kakšen pravi zvok, ali je morda to kaj drugega. Matej Juhart!

Lep pozdrav!- Živjo!
Matej, profesor telovadbe, en najhitrejših Slovencev, rezultat je deset šriri na sto metrov, nekaj takega?
Deset pet. Zdaj pa član hrvaške reprezentance v štirisedežnem bobu.
Tako je. Kako to, kako sodeljujete s Hrvati? Najprej, kdaj se je začelo to prijateljstvo s Hrvati?
Bilo je vabilo iz njihove strani, moram reči, da sem zelo srečen, ker sem ga dobil, kajti drugače bi ta informacija, ta šport, zame šel samo skozi film. Ampak ali ni ta šport tak, jaz si to predstavljam, da samo rineš, rineš, potem pa konec. Je treba kaj znat? Jaz bi tudi lahko to vozil, ali je to laično?
Enostavno je kot sam šprinterski tek, to je res, ker imaš sam bob pred seboj. Ampak z zaključkom teka se začne šele vožnja, ki traja do minute, je zelo edrenalinska, hitra.
Kolikšna je hitrost?
Do sto petdeset kilometrov na uro.
Ste kdaj že pogrnili na progi?
Seveda.
Res? Pri sto petdeset? Kaj se dogaja takrat?
Vožnja v primeru, ko gre samo naravnost, je dosti prijetna, če gledam po televiziji, to ni tiha vožnja, je glasna, veliko tresljajev, zvokov je notri, to je tako kot v nekem stroju. Precej težki so sami zavoji so tisti, ki tvoje sile proizvajajo.
Če ne voziš, kaj je težkega v zavoju? Saj v bistvu samo ždiš. Saj lahko ješ vmes, molite. Kaj se dela, moliš, ješ, kaj delaš recimo, ko si na drugem, tretjem mestu.
Pride tudi do trenutka, da se zamisliš, kaj sploh tukaj delaš, kajti sile so neverjetne. Sedem G, sili navzdol in vse tvoje sile, tekočine v tebi, bi šle rade ven iz tebe.
Aja? Ja kakšen je pa občutek potem ko pogrneš? Kaj se zgodi takrat? V prvem trenutku ne verjameš, da se je nekaj zgodilo, da se dogaja, potem pa se začne borba za življenje, iskanje prostora, kjer bi se skril pred zunanjimi udarci.

To si v bistvu na glavi in na ramenih?
Tako je ja.
A te takrat v tisti fazi, ko padeš, mika čisto nagonsko, da bi kolega ven vrgel in bi se ti skril na njegovo mesto?
V bistvu ne, ker se tako močno primeš, da če že dobiš svoj prostor, onemogočiš kolegu njegovega in ga navsezadnje pustiš zunaj. Zanimivo je, recimo Američani imajo tako nizek bob, da se morajo od njega ven odrinit, da sploh preostali posatki ostane prostor notri.
Ste dobili kdaj kak hud udarec v glavo? Ste kdaj kak tunel videli ali punco na koncu tunela?
Na srečo še ne.
Kdaj bomo imeli pa Slovenci svojo reprezentanco?
Jo že imamo.
Ja? In kdo je trener?
Zaenkrat sem jaz, ampak v naslednjih korakih bomo imeli tuje trenerje in tudi njihove informacije.- Če bi šla midva z Zdenko recimo, kaj bi se zgodilo, Zdenka bi bila predzadnja, jaz zadnji, ker zadnji še vedno lahko pade ven. Najbolje je biti zadnji?
Najbolje je ne pasti ven. No dobro, ampak če tako voziš kot vi, potem moraš računat, da boš padel. Bi šla lahko midva z Zdenko? Kaj bi se zgodilo, primer, vi ste profesionalec, pa še en profesionalec in midva z Zdenko zadaj rineva in se skobacava noter. Nič, bila bi zelo prijetna izkušnja v življenju.
Aja? Pa nevarno vseeno? Kdo ima pa zavore? Kdo je tisti...
Zelo gre hitro. Ja, nevarno je, tudi vožnja po cesti je nevarna, tako da ne morem reči, da ni. Ampak saj tekmujemo zaradi rezultatov, ne zaradi poškodb.
Kdo ima pa zavore potem?
Zadnji.
No, potem bi bila to jaz.
Ja, ampak a ta zadnji sploh kaj zavira ali nič?
Ja, jaz bi zelo zavirala.
Samo na koncu. Če bi vmes, bi bilo močno narobe. Pa ti daje kdaj tako, da bi malo zavrl, če občutiš, da je prehudo? Ja, če bi mi prišla sama zavora med roke, bi že.

Se pravi, padec je izključno odvisen od tistega, ki vozi, vsi ostali so samo surova moč?
Tako je. Lahko tudi med vožnjo samo, na primer, posadke štirisede so pač trije in v grobi vožnji, če pride do udarca v eno stran, posadko vrže v drugo. In tukaj se moraš zelo fino ujet, če se ne, spremeniš vožnjo boba in ga lahko tudi sam obrneš. Navsezadnje je na ledu.
Zdaj pa, kakšna prednost je, če si težek? Da si slab tekač, da bi sumo borci recimo štartali? Saj hitrost imajo, baje, pa sto petdeset kilogramov teže, to bi šlo kot vrag. Ja bob bi bil lažji, to je sigurno in zaradi tega bi ga lahko lažje porinili. Ja, teža ima velik faktor pri tem športu, kajti gre za skupno težo boba in posadke. Se pravi, lažji je bob, težja posadka in obratno.
Kje pa trenirate? Zdaj tukaj ni snega, en tak trening, mora stati, to ni poceni?
Ja, to je res. Večinoma Slovenci zaenkrat treniramo atletiko na atletskih štadionih, fitnesih in tako naprej. Same vožnje so pa v tujini na teh olimpijskih stezah. Imajo recimo prednost kakšni komunalni delavci, ki rinejo recimo kante za smeti pred sabo? Ne?
Trening je vsekakor, ampak ni leden.
Potem vi kaj, naložite družino v kako cizo in jih gonite lepo po Ljubljani ali kje?- Če bi bilo po hribu navzdol, potem bi bil lahko kar trening.
Mora biti en specifičen trening?
Seveda je, na teh ledenih stezah. Žal, Slovenija je nima, težko da jo bomo tudi imeli, verjetno. Ampak, se pa trudimo, da bi imeli vsaj štartno stezo, to pa je. Se pravi, da sva midva z Zdenko dobrodošla in da... Zdenka ali greva poskusit?
Ne, jaz se pa hitrosti bojim!
Saj boste počasi tekla.
Vseeno se odpovem v korist kakšnega, ki bi ga to zelo veselilo.
Aha. Pa je res možno, Matej, da se poskusi to? Seveda je. Ljudje se vozijo.

Pa moraš podpisati kaj, da tvegaš? O, ja.
Res?
Seveda.
Aha, potem pa to ni kar tako. Vi ste pilot, ali ste na prvem, drugem mestu?
Drugi, tretji. Pilot je pa kdo potem?
Pilot je voznik.
Ja, to vem. Ampak, ali je trening njegov kaj drugačen od vašega?
Ne, njegov trening je različen samo v primeru priprave same vožnje na stezi. Veliko več je hoje, sprehajanja po stezi, veliko več si mora zapomnit, memorirat.
Držim vas za besedo, Matej. Kako bom padel iz boba! Po oglasih pa bomo videli, kdo bo rekel bobu bob.

Gledalke in gledalci, drugi del soočenja predsedniških kandidatov. Vi odločate, kdo se bo uvrstil naprej. Kot veste, kulturni praznik je za nami. Eden izmed dveh velikih nagrajencev, poleg skladatelja Janeza Matičiča, je bil tudi Radko Polič- Rac, zato bo on zasliševal oba predsedniška kandidata, mu damo to možnost. Tema pa bo, v Sloveniji mislim da je kultura, ki je res pomembna, pravzaprav, tisto kar nas opredeljuje kot kulturni narod je krompir. Krompir naj bi bila tista kultura, ki nas predvsem loči od ostalih narodov v Evropi. Rac, a se slišimo?
Zdravo! Rac, najprej, kako ste, ste praznovali, je v redu? Ja, malo sem praznoval, ampak ne vem do kdaj.
Sta bila skupaj z Vaskotom?
Ja, z bratom in Cvera je bil zraven.

Rac, minuta in pol, da zaslišite oba predsedniška kandidata. Ja, kratko je, bom poiskusil. Kandidat Franc, kateri krompir je najbolj primeren za recimo izdelavo čipsa. Ali je to bel krompir ali je rdeč?
Kar bel bi bil, bel.
Kandidat Anton, isto vprašanje.
Ja, je odvisno kdo pridela ta krompir, jaz ko bom predsednik, se bom šel za to, da bo roza krompir in ga bodo lahko vsi Slovenci lahko sami doma delali.
Hvala. Kateri umetnik v Sloveniji ima največji krompir in naredi največ denarja? Kandidat Franc.
No, jaz kar se krompirja tiče, bi rekel tako, navadno so kmetje rekli, da samo pri bedaku debel krompir raste. Zdaj na vem, če je to res, ne bi se z umetnostjo, da ne bi kdo zameril.
Hvala. Kandidat Anton?

Ja, to najbrž ve en možakar najbolj, ki ne vem kaj je. Vasko bi bil Makedonec, Simoniti bi bil Italjan, tako da na ta vprašanja jaz ne vem odgovorit.
Ali lahko predsednik države je pri svečani večerji diplomatski krompir ali lahko poseže po rižu? Odgovorita.

No, jaz bi priporočal ne preveč krompirja, ker krompir pač je pol leta v zemlji in pol leta v kleti. Ker vemo so predsedniki slabega zdravja priporočam malo kombinacije.
Hvala, čas je potekel.
Predsednik lahko je, je pa boljša kombinacija. Če je s Kitajci lahko je riž, z Avstrijci pa lahko krompir. Hvala lepa.
Rac, najlepša hvala za res izvrstna vprašanja, obema kandidatoma za izčrpne odgovore. Kako bi se vidva odločila, kdo od kandidatov je odgovarjal bolj predsedniško?

Jaz bi se odločil kar za tegale na avstrijski meji, predvsem zaradi same bob steze, ki jo imajo Avstrijci.
A tako.

Ja, jaz bi vzela pa našega. Tistega, ki naš krompir hoče, jesti in saditi in tako naprej.
Zdaj imamo ena ena.

Gledalci in gledalke, odločitev je vaša. A jaz to prav vidim? Kako to šiba, to je neverjetno! Takole to gre, ko krmilo prevzamem

jaz!
Daj nehaj noret, Jelko, to gre prehitro navzdol! To je naša realnost, hitro in navzdol, do končne zmage. Prosim vas, kolega, da takoj zaustavite bob, jaz se tega ne grem več, jaz bi rad izstopil.
Zaustavite stranko, Gaber bi rad izstopil, si ga slišala Zdenka?
Jaz nočem več sodelovati v tej vratolomni vožnji navzdol, to nikamor ne pelje. Zdenka, prosim te, da s svojo avtoriteto prepričaš tega divjega voznika, da ustavi konje!
Zdenka, boste poskusili? Ne vem, če me bo ubogal. Naši fantje sami sebe ubogajo. Zdenka, jaz te prosim! Ne nas zdaj pustiti na cedilu. Jelko, veš kako je...
Zdenka, imaš kakšno rešitev, da bodo utihnili?
Ja, vprašaj ju, koliko hitro bi se rada peljala, pa vzemi povprečje, pa bo šlo.
Kako hitro bi se rada peljala? Ja ne vem, jaz bi šel petdeset.
S tako hitrostjo ne bomo prišli nikamor. Slavc, imaš ti kakšen predlog?
Jaz imam predlog, da gremo tristo.
Potem vozim ravno prav.

Gospod Gaber, zavore, zavore.
Oprostite, jaz tega nisem vedel. Kje so zavore, kam naj pritisnem?
Tudi jaz jih nimam, pomojem jih ima Jelc, ki je spredaj.
Spet govorita neumnosti, kolega. Prvič slišim, da ima bob zavore spredaj.
Slavc, vprašaj Cvikla, mogoče jih ima on.
Milan, Milan, imaš mogoče ti zavore.
Kaj pravi?
Nič ne pravi.
Kolega Cvikel, oglasi se.

Imam čuden občutek, da ga ni več z nami.
Kaj slišim, da je Cvikel izstopil? Vedel sem, da ni karakter.
Milan, kje si?

Milan!
Kje so zavore?
Gospod Hribar, a ste videli Cvikla kje?
Ampak fantje, odkar gledam tole, kar kamera prikazuje, ste samo trije v bobu, četrtega sploh ni bilo. Ja, potem je pa že na začetku dol padel. Gospod Juhart, vi ste strokovnjak, prosim povejte nam, kje so zavore.
Ja, iskreno moram povedati, da ravno tale zadnji član posadke sedi na njih.
Ja, ampak zadnjega ni.
Ja, gospod Juhart, kaj to pomeni, da se bodo zaleteli?

Zaleteli se ne bodo, ampak bodo pa zleteli iz steze.
Se pravi, gospod gost, vprašal bi, potem sem jaz zavirač ali jaz?
V tem primeru najbolje ja.
Ne, po tej zakonodaji nisem.
Slavc, ti si vseskozi zavirač. Ti si zavirač bil in boš!
Ne nisem!
No dajta mir, mi letimo tukaj!
Gospod Rop, gospod Kacin, to je resna situacija, zavor nimate. Bom jaz poskušal to rešit. Kaj zdaj lahko naredijo, če so trije? A se da kaj naredit?
Seveda, zadnji se presede malo nazaj in seveda na koncu zavira.
Ja, samo bojim se, da smo trio adio.
Ja, samo kako naj grem zadaj, če sem že zadaj? Kako naj se prestavim. Saj sem vedno kot tretji člen verige. Jaz se tega ne grem. Jaz bom tudi izstopil.
Poglej, ti ne zastopiš, ti si zadaj, ampak moral bi biti še bolj zadaj.
Ja pa ne bom, saj sem že tako zadaj!
Vsi ste za menoj!
Čakajte, gospod Jelko, mogoče bo Zdenka kaj... Zdenka, gospod Gaber bi rad izstopil, ali naj gre dol, ali naj zavre, kaj zdaj narediti? Ja najbolje je, da zavre. Možnost ima, mene že to tolaži, da gredo vsi v isto smer.
Marsikomu je že zavrelo kje!
Ja, da gremo v isto smer ne bo držalo, jaz bi šel na drugo stran.- Čakajte gospod Gaber, zdaj je resna situacija, zdaj ste v življenjski nevarnosti.
Vem, saj poznam jaz bob, včasih sem se ukvarjal z atletiko in vem, da je atletika tukaj zelo pomembna, ampak pri tej ekipi žal ne vidim prihodnosti.
Ja, Slavc, samo ti si v istem bobu. Ti si v istem bobu kot mi.
Jaz nisem nikogar silil, vsi ste bili tukaj prostovoljno.

Zakaj pa Cvikla ni zadaj, zakaj Cvikla ni?
Zato ker cvika!- Čakajte, gospod Kacin, pustimo zdaj to. Kaj je zdaj rašitev, da se vržejo, ali da spusti krmilo, kaj v tem primeru? Zadnji očitno noče iti bolj nazaj. Ja, v tem primeru, da zadnji ne bo zavrl, potem jih čaka zelo težek konec.
Ojej!
Jaz predlagam en scenarij, kot v filmu, da se prevrnemo in pridemo peš do cilja. Vsi nas bodo imeli radi. Samo mi nismo Jamajčani, mi smo Slovenci. Liberarna demokracija Slovenije.
Ja, ampak ni tako neumen predlog.
Poslušajte, gospodje, kaj pa če mi zdajle hitro Zdenko pripeljemo, pa se zadaj vsede. Zdenka, bi šlo?
Ja, to bi me pa težko spravili na takle bob.
Saj samo da se vsedete na zavore, Zdenka? Ne, jaz bom kar tukaj ostala, bodo sami našli rešitev, saj znajo. Zdenka, jaz te prosim, Zdenka, jaz te prosim kot človek človeka! Naredi nam uslugo, mi smo tukaj na zelo spolzkem terenu. Ja, izredno ledeno je tukaj.
Kaj pa če bi zdaj recimo na stezo vrgli malo kakšnega šodra ali kaj, bi se ustavili?
Ne, ustavili se ne bi, ampak obrnili pa bi se.
Zdenka, ostani tam, tukaj se čisto dobro držimo, leti kot sneto kladivo!
Mogoče, zdaj če je situacija tako resna, gospod Kacin, kaj pravkar razmišljate, čutite nevarnost, vidite kakšen tunel, ali kaj?
Vidim bob stezo in to mi je dovolj.
Gospod Gaber, kaj pa vi, o čem razmišljate, o šolarjih?
No, jaz zdaj pravkar razmišljam o novi devetletki, hitro vse skupaj poteka. Ogromno stvari se mi podi po glavi.

Kaj recimo? O torbicah šolskih?
Tako, tako, pa kako bi opravljali maturo, če bi bilo mogoče kdaj vprašanje o bobu.
Prej bo prvošolec naredil devetletko!
Gospod Rop, kaj pa vi mislite, vi ste pa v sredini?
Ja, jaz sem pa v sredini, pa vidim, da to ni najbolje!
Res?
Vsi me potem... eni da bi moral bolj nazaj iti, eni pa da bi moral bolj naprej iti.
Zdenka, bomo končali to, za konec nasvet, kaj se bo s fanti zgodilo?
Jaz pravim, da je treba zdržat in zavret in pristat.
Slavko, na zavore bo treba potegnit, ane tako gospod Juhart?
Ali pa sklonit glave.
Bob je prav tako kot politika. Umetnost možnega. Adijo!
Adijo, lepo se imejte fantje, veliko sreče! Obema gostoma hvala za sodelovanje, čez čas boste videli, kdo je zmagal, kdo je predsedniški kandidat za naslednji krog, ali je to Emil, ali je Franc. Adijo, srečno!

Prejšnja: Zadnji test pred kongresom

Naslednja: Dimitrij Rupel in izzivi

oglasno sporočilo

Moj RTV

Hribar: Jankovič in Janša v kazinoju