Odprti kop - Hribar: Operacija LDS

Besedilo, Slike

Premiera: sobota, 02. junij 2007, Vse oddaje

Dober večer spoštovane gledalke, cenjeni gledalci. Tole je en tak pripomoček, ker mi oči skupaj vleče. Oddaja je malce pozna, triindvajset in šestnajst ali sedemnajst minut. Saj, da ne boste mislili da sem prizadet, da je moj ego prizadet, da me dajejo tako na stranski tir. Saj ne gre za to. Gre preprosto za to, da sem zmeden. Zmeden sem. Ker, za kaj gre? Poglejte, ljudje, ki so umetniki, priznani na mednarodnem področju, ki jih ves svet pozna, Slovenija pa ne in jih ne ceni in jih nima rada, ti so zvečer ob enajstih. Tisti, ki jih imajo pa radi, so pa ob osmih zvečer. In se mi zdi, da je mogoče televizija naredila en obrat. Rekli so mi, Hribar, poskusi ti, ki te imajo radi in te gledajo, te bomo dali ob enajstih, ker te mi ne cenimo. To se mi zdi logično. Ampak jaz še vedno nisem obupal in grem do generalnega direktorja RTV Slovenija, prepričan, da lahko dobim oddajo v prime timu. Potrkam, pride tajnica in mi prinese obleko, da naj se oblečem v tuno.

Ne moreš verjet! Zakaj v tuno? Ja takšni so sedaj pri nas pogoji, samo še, če se v tuno oblečeš, prideš do generalnega direktorja. V redu, se oblečem v tuno, potrkam, kar naprej tunček, mi reče direktor. Me je skoraj kap. Pogleda me in mi reče, kaj je tunček, ali si lep? Sem rekel ne. Kaj je tunček, a kaj bereš, a si pameten? Sem rekel, tudi ne. Potem pa je rekel, tunček, tukaj imaš šampon, pa si glavo peri do septembra. Notri so omega tri kisline. Šele potem, ko bom dostojno opran, bom imel oddajo spet v prime timu. Razumete? Po drugi strani pa, kdo pa gleda oddajo ob enajstih zvečer? Dajte mi povedat. Varnostnik, ki je imel nočno pred enim dnevom in je tečen kot hudič, ker je cel dan prespal. Kakšen psihopat, ki dela neprestano takole, tretje, četrto, peto, šesto. Ali pa kakšen, kot sem bil jaz pred dvajsetimi leti, ki je zdaj neznosno žejen, ker se je zbudil pred pol ure in zagleda Hribarja na ekranu.

Za vse tiste, ki slišite dvojno, evo, si lahko ogledate, če prav vidite. Jaz pa ne vem, če jaz prav vidim. A jaz to prav vidim? Ja, prav vidite, gospod Hribar. Živjo, jaz sem minister Bručan, če se ne motim, sem prvič v vaši oddaji. No, dajte mi en aplavz! Ja, dajte mu en aplavz!
Hvala lepa!

Perfektno!
Hvala lepa. Gospod Hribar, kako kaj vaše zdravje?
Iskreno vam povem, zaspan sem. Kaj pravite na tele moje pripomočke za gledanje?
No, saj sem rekel, neumnosti. To ni zdravo za telo, to ni zdravo za ljudi.
Zakaj ne? Zakaj ne? Ja ni zdravo...
Kaj, pripomočki ki jih ponujamo, ali gledanje televizije?
Ja oboje. Človek mora imeti dovolj spanca, da lahko njegov organizem zdrži vse napore dneva, ki so pač pred njim. Zato pa na Ministrstvu za zdravstvo razmišljamo, da bi začeli z akcijo, ki bi imela naziv Več spanja, več življenja.- Čakajte, gospod minister, že tako človek prespi pol življenja, vi bi zdaj radi, da spi še več ali kaj? Ne, to ste me narobe razumeli. No glejte, jaz bi rad, da človek spi bolj kvalitetno in da se ne muči s televizijo ob teh čudnih urah. In tudi raziskave kažejo, da bi odrasel človek moral zaspati ob enajstih.
Ja, zdrav človek. A potem bi našo oddajo gledali samo neuravnovešeni in bolni?
Ja...
Tako ste povedali. Ja, sem povedal, ampak to ni več problem našega ministrstva, če smo že na tem.
Kolikor vas vidim, tudi vi delate v teh poznih nočnih urah, minister? A preučujete operacijske mize?
Ja seveda, tu in tam grem pogledat, kako se obnašajo nove mize. Jaz lahko povem, da imam včasih občutek, da jih kvarijo celo zdravniki sami.
O, to so pa hude obtožbe. Kdo pa je tale blondinka, če lahko poveste?

No, če vas res zanima, čeprav vam ne bi smel zaupati... Čakajte, samo malo. Ja.
Telefon, kam sem ga pa dal. Kam sem ga skril.

Aha, v žepu ga imam. Kje pa si zdaj? Se opravičujem! Prosim, halo?
Dober večer minister, Keber tukaj. Zanima me, kako napreduje operacija LDS.- Živjo, živjo Dušan. Ja v redu, pacientka je anestezirana, stanje je stabilno in lahko povem, da sem ravno hotel začeti s posegom. Samo povejte mi, kaj je sploh narobe z njo?
Mislim, da ima previsoke ambicije. Jasno sem pri njej najprej opazil. Rada bi bila predsednica stranke, čeprav je jasno, da nekateri na to mesto čakamo že desetletje. Predlagam, da ji najprej spodrežeš krila.
Ja, čakaj, Dušan, verjemi, jaz sem jo zelo dobro pogledal, samo nobenih kril nisem našel pri njej. Potem je problem v glavi. Prosim te, nato preveri in mi javi, takoj ko javi, takoj ko najdeš kaj oprijemljivega. Dobro, bom sporočil. Adijo, živjo!
Lahko noč.
Adijo! Gospod Bručan, lepo vas prosim, a sem prav slišal? Delali boste lobotomijo gospe Kresalovi?
Ne, ne.
Ne? Kakšna lobotomija neki, čakajte! Obstajajo pač medicinski izrazi, ki jih pač laiki ne razumete in jih nikoli ne boste razumeli. Ampak precej usklajeno delujeta z bivšim ministrom kebrom, čeprav v javnosti tega ne kažeta prav preveč.
No, ne biti smešni! Glejte, zdravniška etika nam nalaga, da si v takšnih stvareh pomagamo. In meni se zdi to čisto normalno. Res pa je tudi, da bi na mestu predsednika LDS rajši videl gospoda Kebra. On je, lahko rečem, da je predvidljiv in zato bolj sprejemljiv, kot pa kakšna neznanka, ki je lepa in še pametna po vrhu. Ja kaj pa je zdaj? No, pa je šla še ena miza, k vragu!- Čakajte, ali je šla miza ali pacientka? Ne, operacijska miza je šla spet.

Kaj, se je pokvarila? Ja, na žalost. Ampak verjemite, da ni nič resnega. Kakšna hidravlika mogoče...
No, gospod Bručan, meni se zdi to katastrofa. Gospod Andrejaš, predsedniški kandidat, kaj pravite o tej tragikomiki, s temi operacijskimi mizami?
Ja, žal je res tragikomedija, kajti z davkoplačevalskim denarjem kupujemo pravzaprav najcenejše operacijske mize, po drugi strani pa po Nato standardih moramo kupovati najdražjo vojaško opremo. Torej predlagam, da bi se standardi izenačili, še posebej ko gre za zdravje in zdravstvo.

Hvala lepa! Hvala lepa predsedniškemu kandidatu. Gledalce in gledalci, zdaj pa napovedujem damo, skorajda bi lahko rekel mojo sosedo. Lahko bi rekel, da sem se za las izognil, da me ni v Grosupljem takrat učila. Prihaja naravnost iz Playboya, tokrat oblečena, Angelca Likovič!

Učiteljica moja, kako kaj? Ja jaz se opravičujem, ampak jaz sem vas nazadnje videl v Playboyu.
Oblečeno, oblečeno!
Oblečeno ja. A ste pogojevali kakšen visok honorar, da se slečete? Angelca?
Ja, mene zanima, če ste članek prebral?
Jaz samo slike gledem. Ali ljudje berejo članke? No, so tudi intervjuji. Ko boste prebral intervju, bom pa debatirala, prej pa ne.
Aja? Jaz sem samo pogledal in sem rekel, evo ti Angelca moja, v Playboyu, oblečena.
Oblečena. Gledalci, sem rekel, kolikor jo poznam, je skromna, ampak sedaj pa pretirava s honorarjem. Angelca, kje se zdaj kaj pojavljate, kje ga biksate? Na Blečjem vrhu, gori nekje? Na Blečjem vrhu in tebe gledam čez hrib, hodim na Kucelj. Na Kucelj? Naj povemo, to je hrib, kjer so medvedi. Ni medvedov, jaz ga še nisem videla.
Ampak Blečji vrh je ena čudna vas, ne?
Ja.
Že vaš oče je vašo mamo osvajal, ampak on je hotel takoj spat z njo, je bilo tako?
Ja. Takoj vdarit, takoj na prvo?
Veste kako, ljubezen je vedno bila, ampak avtomobilov in motorjev pa ni bilo in so šli takrat kar k sosedom. In mama je v vasi živela in on je hotel, tako kot vsi mladi, kar takoj v posteljo. Ampak mama ni hotela. A res?- Ne. Ja kako pravite kot vsi mladi, moški so potem taki? Moški so napadalni, saj to je prav tako. Jaz bi rada to popravila, moški so bili včasih bolj napadalni, danes pa so ženske bolj napadalne, dekleta.
A res?
In so moški včasih kar v hudih stiskah. So dekleta bolj napadalna. Kako pa to, da jaz tega ne občutim?
Si občutil, kaj da ne? Ko si hodil k meni, v mojo pisarno, ko sem bila direktorica delavske univerze v Grosupljem, si bil ti v hudih letih. In sem prišla v popoldanskih urah v pisarno, in sem tebe dobila pri delu, notri v pisarni. Si bil kar napadalen.

Popravljam, ne pri najhujšem delu, ker si upošteval stopničke, ker nisi tako kot zdaj, ko kar preskakujejo stopničke in grejo takoj iz prve stopničke do pete stopničke, potem pa se vsega naveličajo. Ampak ti si šel s tistim tvojim dekletom...
Kaj pa sem delal?
Objeta sta bila in poljubljal si jo. Ja zakaj se pa niste pridružila, Angelica? Ja, saj ste bila direktorica!
Zato ker takrat še ni bil moderen skupinski seks.

Ja, gledalke in gledalci, tole bo šlo pa zdajle na prve strani rumenega tiska, da me je...
Točno, vi ste bila šefica delavske univerze, jaz sem se pa objemal notri.
Ja, si se. Pa to še ni bilo tako hudo, to je bilo potem, ko ste prišel iz vojske. Ko ste bil pa v vojski, smo jo pa mi dobili, ko je telefonirala v vaš telefon, ne vem kam, dol v Bosno, in smo dobili ogromen račun, takrat smo pa mi zaropotali!
A res?
Angelca, ne preveč govorit, zdajle ste me razorožili, zdajle ste me pa spravili v zadrego! Kar vroče mi je ratalo! Ampak drugače pa moram povedat gledalcem, da jaz gospoda Hribarja dolgo poznam in je še mojega starega kova, tisti ki me poznate, jaz povdarjam vrednote...
Ampak učili me pa niste, ne?
Ja, sem pa prej šla na zavod za šolstvo, na inšpekcijske službe.
Kako to, da niste mene...
Ja malo kasneje ste prišel v šolo, ko sem jaz že odšla v Ljubljano. Janšo pa sem. Janšo ste pa učili, ne?
Ja.
Kakšen je bil, so bile ženske kaj nore nanj?
Takrat so bile majhne punčke! Niso bile ženske. Ja starejše, ne?
Ja on je bil fantek, v prvem razredu in drugem sem ga učila, zelo simpatičen.
Kakšen je bil že takoj takrat šef, že v sedmem razredu je bil šef, ne? Šef vozačev, šef tistega, tretjega, tabornikov...
Ja jaz ga potem nisem spremljala, jaz sem ga spremljala v osnovni šoli, bil je zelo plah fant, izredno bister, take močne kodraste lase je imel.
A res? Ja, take močne lase je imel, sploh nisi mogel z roko noter. Kaj če je imel lasuljo?
Ne, ne. In zelo so bile pa punčke res zaljubljene v prvem razredu. Ko smo se učili plesat, so hotele z njim plesat in tako naprej. Jaz sem potem šla, se nisem z njim več poznala, oziroma smo se potem še srečali v Grosupljem. Vedela sem, da je potem živel v Grosupljem in tako naprej. Angelca, vi ste državna sekretarka na ministrstvu za šolstvo. Bila.
Bila.
No, zdaj pa eno tako provokativno vprašanje. Rekli ste, da so bile punčke zaljubljene vanj. Kaj pa zdaj, ko so učitelji zaljubljeni v punčke?

Ja, to je pa žalostno. A je?
Ja, to je pa žalostno. In se dogaja, saj imamo razne afere. Jaz mislim, veste, tako bom rekla, vse ob svojem času. Tako bom rekla, danes ste še mlad, ampak ne tako rosno mlad... Seveda sem.
Ste v zrelih letih, tako bom rekla.
Kakšnih zrelih letih, Angelica, ne pretiravajte!
Kar v zrelih letih ste. In največji problem je, ker v teh zrelih letih moškim neka zadeva možgane zalije...
Katera zadeva?
Neka zadeva možgane zalije in takrat pamet odpove. In potem vidijo samo da je mlado, pa ni važno kaj je. In potem samo po mladih, potem pa so počasi razočarani, ker vidijo da tam niso kos. Tam se potem opešajo in se zadeve zopet zakomplicirajo.
O bog da bi mi možgane zalila ta voda ali kaj.

Pravite, da je lezbičnosti čedalje več in homoseksualnosti. A je to zdaj odkrito, ali je...?
Jaz mislim da so te zadeve verjetno bile v vsej zgodovini ampak je bilo bolj prikrito. To moramo priznavat, ker ljudje za to niso krivi, da so se taki rodili, da jih je narava tako prizadela ali kakorkoli. To je hudo. Ampak to, kar pa pri nas delamo, da to povzdigujemo, pri nas imamo včasih občutek, da to povzdigujemo, da je to nekaj modernega, če si to, to se mi pa ne zdi v redu. Angelica, a mislite, da je pa v redu... Dobro ste vi tole mene z Delavsko univerzo zašili! Jaz imam pa podatke z vašim možem. Čim je bil tunel, je že bila nevarnost, da bo otrok, ko sta se z vlakom vozila, je bilo res? Ampak to sta bila dva prava, moška, ženska, normalno, ampak nismo pa v tunelu. Komaj smo čakali, da je bil tunel, to je res, ampak nismo pa v tunelih tako hude stvari delali, da bi lahko otroci nastali. Mi smo se v tunelih stiskali, danes pa je vse to odprto in javno, tako da se ni treba več skrivat. Angelica, samo morate vedeti, da so bili tuneli relavitno kratki takrat in je bil to že hudir. Kaj pa če bi šli zdaj čez kak karavanški predor in da se vrnete v tiste čase?
Ja potem bi bilo!

Politično niste več aktivni?
Sem v stranki SDS, drugače pa politično res nisem aktivna, ker imam drugega dela dovolj. Na kakšno srečanje še grem, kadar ga ima moja stranka, to sigurno, ker cenim predsednika, gospoda Janeza Janšo. Drugače sem pa aktivna zdajle v komisijah na ministrstvu za šolstvo, ker želim spremeniti v devetletkah, kar je narobe, ker je pa marsikaj narobe.
Ste slišale ženske tukaj v studiju?
Ko boste imele otroke, bo devetletka v redu. Boste imele otroke, pa... Pa še tako lepe ste lahko, pa ne boste prišle v Playboy, tako kot naša Angelika Likovič, to vam povem!
In moram vam, dekleta, povedati, da morate imeti najmanj tri otroke, dva sta za očeta in mater, tretji pa je za slovenski narod, ki izumira. In letos na koncu devetletke bo tisoč petsto otrok manj v naših slovenskih šolah. To sta dve veliki šoli. Drugo leto tri tisoč! Dajmo Slovenci, imejte se radi in ne se samo tako imeti radi, v prazno. Delajte otroke.
Tako je, upoštevajte nasvete moje prijateljice Angelice Likovič in vedite, da se moškim pri štiridesetih dogaja, da se jim možgani nekako zalijejo. Izkoristite priložnost! Sedaj pa izkoriščam priložnost, da najavim pevko, ki je prišla iz Las Vegasa. Pripeljal jo je nek veliki strokovnjak za boksarske dvoboje. Poje skupaj z Sind Fridom in Royem v MGM grand hotelu. Lina!

Gledalke in gledalci, to je bila Lina, naj povem, da poje z Sind Fridom in Royem, priznanima estradnima umetnikoma v MGM hotelu, grand hotelu v Las Vegasu. Jutri ima nastop v Vojavljah in pojutrišnjem v Murski soboti. Torej, po oglasih pa si bomo lahko ogledali boksarski dvoboj med Lojzetom Petrletom in Borutom Pahorjem.

Dober večer spoštovane gledalke in dragi ljubitelji boksa. Prav ste slišali. Nocojšnja oddaja bo posvečena boksu. Tej plemeniti veščini, ki že stoletja navdušuje vse, s pestjo hitro vdarijo, v srcu dobro mislijo. Sedaj se bomo s sliko preselili v veliko dvorano plavalnega centra v Bruslju, kjer je vse pripravljeno za dvoboj poltežke kategorije. Besedo prepuščam sodniku nocojšnjega dvoboja, legendarnemu doktorju Francetu Bučarju.
Hvala lepa gospod Čolnik! Tukaj v ringu sta oba kandidata za mesto državnega prvaka v poltežki kategoriji. Dame in gospodje, poleg mene stoji kandidat, znan pod vzdevkom Črna čebela, Lojze Petrle!

Gremo Lojze, gremo Lojze, samo mirno in koncentrirano, to je naša velika priložnost!
Vem, vem, pripravljen sem, kot še nikoli, veste!
Tišina! Zdaj jaz napovedujem! Oprosti sodnik.
In tam v kotu je drugi kandidat, Čudežni deček iz Nove Gorice, kot mu pravijo, Rdeči Biceps. Tukaj je nekdanji prvak, Borut Pahor!

Hvala lepa, hvala lepa za ta vspodbuden aplavz, spoštovana publika. Jaz sem na ta velik dvoboj definitivno pripravljen in močno verjamem v našo skupno zmago, ki nas zagotovo... Borut, prosim te, da še enkrat premisliš. To je dvoboj v poltežki kategoriji, to ni zate. Mi smo te pripravljali na dvoboj v težki kategoriji, saj vendar veš, da bo ta šele naslednje leto. Dragi trener, dobro veš, da je vsak dvoboj pomemben. Za težko kategorijo mi manjka deset kilogramov več in če dobro poslušam svoje telo, je tale dvoboj v tem trenutku kot naročen zame. Ja zate ja, ne pa tudi za našo stranko.
Ja kaj pa je zdaj to, ali boste prišli v ring in pozdravili svojega nasprotnika? Kaj je Borut, ti ne pustijo ali se me bojiš?
Lojze ne izzivaj, ti si močnejši, pusti ga, naj se sami zmenijo.
Ja, ja. Ja, da ne boste preveč dolgovezili, dajte znak za začetek prve runde! Gospa Likovič, kaj pa vi pravite, kdo bo zmagal v tem dvoboju? Ja težko se je odločit, ko ju takole gledaš. Oba sta zelo zagnana, borila se bosta z vso močjo, ker sta v tistih najboljših letih, ker hočeta nekam priti. Ampak v tale ring bi jaz dala še kakšnega in sicer našega kandidata, ki ga imamo tamle.
Gospoda Andrejaša?
Ja, Andrejaša. Potem naj bi se pa poskusili, mogoče bi pa vaš zmagal. Pa še kakšnega bi morali dati.
Kaj pravite na to, kandidat?

No, spoštujem mnenje kolegice Angelice, zagotovo lahko povem, da se ne bojim nikogar in če bo prišlo do takšne situacije, se bom spopadel tudi z njim.
Hvala lepa.
Prosim. Gospod Bučar, kaj ste hoteli reči?
Dajte no, jaz sem tukaj že živčen! Kaj je zdaj, ali boste dvignili svojo rit in prišli v ring?
Poglejte, moja ambicija je jasna in moj namen je, da danes premagam svojega nasprotnika, vendar obstaja manjša težava, na katero, če sem iskren nisem računal. Borut, prosim te, da še enkrat premisliš, preden narediš usoden korak!
Jaz se opravičujem. Ali boste vstali ali ne, gospod Pahor, ljudje so kupili vstopnice pričakujejo dvoboj? Poglejte gospod Čolnik, zgodilo se je nekaj, kar me močno žalosti. Dejstvo je, da ne morem premakniti svojih nog. Preprosto jih ne morem premakniti niti za centimeter. Sumim, da je nekdo uporabil super lepilo in me prilepil tukaj v kot.
Takšnega izgovora pa še nisem slišal. Nekdo je prilepil noge nasprotnika, še preden bi ga jaz prilepil z desnim krošejem.
Umiri se, Lojze! To je situacija, ki ti gre v prid. Lažje boš zmagal, če ne ne pride do dvoboja! Dragi Miran, povej mi, kaj se tukaj dogaja. Hočem odgovor tukaj in zdaj, iskreno in brez sprenevedanja, prosim! Dobro, ti bom pa povedal. Ti dobro veš, da so tla v tem ringu zelo spolska in delamo s strokovnjaki, ki so nam svetovali, da pripravimo poseben preparat, da ti ne bo drselo. Reče se mu ego stabilizator.
A tako, uporabili ste snov, ki me je popolnoma ohromila. Petrle me čaka v ringu, jaz pa se ne morem niti premakniti.
Oprosti Borut, ampak tvoj menedžer je rekel, naj te dobro podmažemo. Žal pa stranskih učinkov nismo predvideli. Res mi je žal, ko te gledam takole nemočnega! Pa vendar, kot tvoj trener vem, da si odlično pripravljen. Pa saj človek ne more verjeti, kaj se danes dogaja v boksu! Kandidata za naslov državnega prvaka v poltežki kategoriji so zalepili v kot, pa saj to ni normalno!

To se pa popolnoma strinjam z vami, gospod Bučar. Zato me zanima, kaj boste naredili. Mislim da bi morali ta dvoboj takoj prekinit in za zmagovalca proglasiti gospoda Petrleta.
Seveda obstaja tudi druga možnost in sicer ta, da kolega Pahor kar sedi tam v kotu in naj se nikar ne ustraši.
Ne izzivaj Lojze, tudi če se odloči boksat, tvoje možnosti niso nič kaj večje.
Daj, daj, daj! Ne, ne.
Ranjeni nasprotniki so zelo nevarni. Obstaja nevarnost, da te udari pod pasom, to pa zelo boli!
No, to sem mislil reči, umazane borbe pod pasom pa ne bom dovolil. To pa ne pride v poštev, nikakor!
Spoštovani sodnik, opozarjam vas, da ne morete kar tako ustaviti dvoboja. Tukaj ne gre za to, da bi se kdorkoli v naprej predal, ampak gre za problem, ki je predvsem tehnične narave. Takoj ko me boste odlepili, bom poletel kot metulj in zagotavljam vam, da bom to prav kmalu storil.
Kaj, ali naj zdaj cel večer čakamo na tega metulja ali kaj? To ne pelje nikamor!
Gospod Bučar, predlagam vam, da počakate še nekaj trenutkov, kajti sedaj bomo v studiju gostili enega največjih strokovnjakov na področju boksa v svetu. Predstavljam vam boksarskega menedžerja, ki je v zgodovini tega športa organiziral največje dvoboje v težki, poltežki, lahki in še kateri drugi kategoriji. To je enkratni, neponovljivi, Don King.

Dober večer, gospod King, precej lepa frizura, lahko temu tako rečem.

Mislim da to nista vaša bokserja.

Glejte, menedžer gospoda Petrleta je gospod Pogorelc, menedžer, ki veže gospoda Pahorja, pa mislim da je gospod Lošič.

Tukaj govorimo o pravem, klasičnem boksu, žal pa je prišlo do neljubega zapleta, Don King. Nekdo je našega nasprotnika prilepil na tla.

Ja, zalepili so ga na stol, zato da ne more premakniti superg, če se ne motim je nekaj takega.

Mislim da so ga zalepili ljudje z njegovega štaba.

Pozdravljeni gopsod King. Jaz sem sodnik, doktor Bučar, pa me zanima, kaj naj naredim. Takšnega primera v svoji dolgoletni karieri ne pomnim.

Gospod Pahor, kaj pravite na nasvet Dona Kinga? Poglejte, res ne vem zakaj tako dramatizirate nastalo situacijo. Prepričan sem, da moja ekipa ni storila nič takega, ki bi lahko škodila meni ali mojim ambicijam. V to sem prepričan. Borut dobro ve, kakšno ekipo ima in mi stojimo za njim. No kaj je zdaj, ali bomo kaj boksali ali ne? Jaz sem se že malce ohladil, veste!
Malo se ustavi, Lojze, ta dvoboj se odvija v tvojo korist. Lahko te malo zmasiram, če hočeš. Don King, lahko pogledate ta dva bokserja, tukaj jih imate na ekranu. Kdo od njiju ima največ možnosti?

Kaj pa pravite na bokserja v črni opremi?

Kaj pa pravite, da na stavnicah vodi rdeči kandidat?

Ja, vse lepo in prav, gospod King. Ampak kaj naj naredim zdaj jaz? Kaj pravijo pravila, če se eden od tekmovalcev zalepi v svojem kotu?

Tukaj se popolnoma strinjam z gospodom Kingom. V pravilniku jasno piše, da imam časa vse do jeseni.
Do jeseni? Ja kako do jeseni no? Ali naj tukaj stojim do jeseni ali kaj? Ne, ne, to je nemogoče, tukaj moram protestirat! Ali bo dvoboj nocoj, ali pa ga ne bo.
Kaj pa govorite, jaz ne mislim tukaj stat do jeseni! Poleti grem na počitnice v Egipt in imam že vse rezervirano, all inclusive. To ne pride v poštev, nikakor!
Dokaj čudna situacija, don King. Gospod Corleone, kaj bi vi naredili v tem primeru?

Hvala lepa, gospod King!

Kaj je zdaj to, sama mafija Lojze? Midva sva imela pošten namen, boks je bil nekdaj plemenita veščina. No, lepo prosim, brez filozofiranja. Gospod Potrč, ali je kakšna možnost, da se vaš kandidat v kratkem času odlepi s tistega stola?
Zelo mi je žal, ampak težko karkoli napovedujem. Borut, boš poskusil? Miran, jaz že vseskozi kažem dobro voljo, da se pomerim z Lojzetom v poštenem in transparentnem boju. Vendar ima občutek, mogoče se močim, vendar občutek imam, da bi ti in ostali najini sodelavci naredili vse, da do tega dvoboja ne bi prišlo. Morda se motim, morda imam prav.
Ne vem kaj naj rečem, Borut. Veš, tvoji občutki so nenazadnje le tvoji občutki. To ni normalno, da midva stojiva tukaj kot dva klovna. Poslušaj, Lojze, greva vsak v svoj kot in počakajva, da se Pahor in njegovi odločijo.
Se strinjam, gospod sodnik. Ali lahko grem skupaj z vami, ker imam občutek, da me moj trener ne mara preveč.
A zdaj pa še to? Čuden je tale ring, čuden. Pa pojdi z mano, če že hočeš.

Angelica, spet ga bova biksala. Rubrika ali- ali, zagamana zadeva, veste to?
Vem, vem.
V prejšnji oddaji je Željko Pervan, največji hrvaški komik, dobil nalogo, da naredi kratek stand up comedy na temo Slovenija in Hrvaška. Zgodba o uspehu.

To je bil Željko Pervan, najboljši hrvaški komik. Je bil slabe volje, ko je odšel. Mislil je, da bo ponovitev naslednji dan ob osmih zvečer, pa potem še enkrat ob osmih zvečer, pa sem rekel, ni več tega. Angelica, zdaj bova pa midva poskusila... Težka, težka zadeva je to, človek se hitro opeče. Katero bova vzela?
Me kar malo skrbi. Kakor vas poznam, ste mi kakšne hude naloge dal.
Ja, sem pa zagaman človek. Nisi zagaman, samo znaš včasih...
Greva od začetka?
Ne vem. Si upate od začetka?
A vi veste kaj je na začetku?
Vem. A je kaj hudega? Ja, ampak če si vi upate
O, jaz si vse upam!
Si?

Angelica, primite se takole, globoko vdihnite.
A je kaj hudega?
Zdaj ste še dobre volje, čez deset sekund ne boste. Kaj ste mi pa dali?
Ja saj boste videli.
Kamera, pokažite gospo Likaričevo zdajle. Predsedniku vlade ste že večkrat namignili, da predolgo živi na koruzi. Ponujamo vam možnost, da ga še enkrat, pred milijonskim avditorijem iskreno nagovorite, zakaj se vendarle ne poroči z gospodično Urško. Lahko ga nagovirite zdajle, direktno v oddajo, ali pa vas pridemo posnet, pa ga nagovorite pred kamero.
Jaz predlagam en kompromis. Ga lahko?
A vam je sapo zaprlo?
Ja, malo mi jo je zaprlo. Zakaj, je nesramno?
Ni nesramno, ampak jaz mislim, da je malo nesramno do predsednika, da bi ga šla jaz spraševat, zakaj živi tako, ker jih milijon tako živi in ima tudi on pravico. Ampak jaz bi bila pripravljena, če dovolite vi, da gremo... Tudi to bo malo hudo, ampak da gremo k njegovi mami, ki jo zelo globoko cenim, poznam, vem kje živi mama. Zdaj ne vem kako je zdravstveno, oče je umrl. K mami bi pa šla in bi rekla, vi kot mama, vplivajte na vašega sina.

Velja! Velja! Gospa Likovičeva, vlogo ste sprejeli, zdaj vas čaka pa še gospa Evfigenija.
Ja, samo če ni bolna mama.
Ja, če ne bomo pa...
Oo! Lep pozdrav!
Pozdravljeni! Vas pa zelo cenim gospa Evfigenija! Bova kakšno pametno rekli? Danes predlagam, da se malo pogovorimo o stroki, sicer o šolstvu.
Točno, obe sva od tu.
Dajte mi povedat, jaz spremljam mlade, osnovna šola, srednja šola in tako naprej. Morda nisem temu kos, kot vi zdaj tukaj. Delam pridno. Kaj manjka pri otrocih? Omenili ste tudi vrednote, katere vrednote? Resno se bomo pogovarjali! Katere vrednote? Ker mladi, se mi zdi na trenutke, da tu ni vzgoje nobene. Jaz se globoko strinjam z vami, gospa psihologinja! V šolah imamo šolske svetovalne službe. Jaz mislim da te službe opravljajo izredno pomembno delo. Vendar, zadnja... Nekako se mi zdi, da je to vse skupaj nekoliko zaspalo. Ne premakne se nikamor!
Ja, zaspalo je pa zato, ker je ta devetletka taka, da imamo 32 pravilnikov v osnovni šoli in da smo vzeli avtoriteto učiteljem in šolski svetovalni službi in psihologiji na šoli. In nimajo nobenega ugleda več, nobene avtoritete, starši jih ne upoštevajo, otroci jih ne upoštevajo in je treba zadeve nazaj pristavit!
In to ni samo to, tudi pristop teh psihologov in profesorjev se mi zdi, da ni pravi. Ne vem. Meni se zdi tako, da če se čez fante kaj naredi, da naprimer popacka po mizi, takoj sledi ukrep, vpis v dnevnik, opomin in tako naprej. In jaz mislim, da je v tistem primeru potreben pogovor, fantek, zakaj si pa to naredil, ja zakaj se je pa to zgodilo?
Jaz mislim da ste vi zelo dobra psihologinja in če ste vi na šoli, ne vem kje ste, verjetno to delate. Mnogi pa delajo to po liniji najmanjšega odpora. Danes se je treba z otroci ogromno pogovarjati in tudi med odmori hoditi po hodnikih, ne pa da med odmori pijejo kavico v zbornici.... To je bolj naporno, bolj stresno, ampak enostavno je treba to delati.

Ampak moram pa povedat, gospa psihologinja, da mnogi psihologi po šolah, pa tudi vi, mislim, pa to delo zelo kvalitetno opravljajo.
Absolutno! So dobri zdravniki, so dobri televizijski voditelji, so dobri voditelji, to pa zagotovo.
In premalo tiste povdarjajo, premalo tiste dajemo v medije, ki so dobri. Naj bodo za zgled.
Za zgled, tako! Midve bi se še dolgo pogovarjali! Samo nekaj mi povejte. A vi veste, kdaj se bo predsednik ženil, da mu bomo šli mlaje postavljat in to?
Gospa Evfigenija, če bi jaz to vedela... Bova se zmenili! Bom vam telefonirala, samo morate mi dati telefonsko številko mobija!
Precej ste se zaklepetali. Saj že grem. Je bilo pa zanimivo!
Luštno je bilo!
Ja vem, vem. Gledalke in gledalci, gospa Angelica, zdaj vam pa predstavljam nekaj najboljšega, kar je v glasbi v Sloveniji sploh mogoče. Rok Golob, genij z genijalnim H- bandom!

Gledalke in gledalci, Rok Golob! Živjo!- Živjo!
Neža je pela zraven, ne?
Posebna zahvala, Neža Drobnič in H- Band, super fantje, super so! To je moj band, ne!
Tako ja.
Neža je pa? To je pa noro, kako dobro poje Neža!
Ja, v bistvu v osnovi to pesem poje brazilska pevka Katja Morales.
A katja je to pela?
Ja Katja. In je bil velik problem, kdo bo to zdaj zapel in smo Nežo dali, tako da je super.
Je dobro, Angelica?
Odlično, odlično, še en aplavz!
Rok, vi ste glasbo napisali, besedilo tudi?
Tudi, tudi. Ker proti koncu mi je bilo všeč, ker je bilo samo na, na, na, na, na. Ja, to je tako kot v življenju, ko se na koncu stvari že poenostavijo. Najprej je tekst in to, na koncu pa je samo la, la, la.
Rok, tak mulo mi delujete na videz. Ampak če bi šli zdajle k vragu... Vi ste že legenda zdaj, vi ste eden najuspehnejših mladih skladateljev. Saj to veste, ne? Daj, priznajte! Ne morem, ne morem.
Rečite. Meni se to tako lepo zdi, če je človek iskren. Rok Golob je največji slovenski mlad skladatelj. Rok pa reče priznam.
Priznam.
Bravo! Ali sem imem še kakšno drugo možnost?
Ne, ne! Rok, začetki, tri leta sta bili star, oče je bil že nadarjen, ampak pustimo to. Violina, so vam rekli kdaj, da ste čudežni otrok? Ne, sploh ne. Jaz violinist že takoj od začetka kaj posebnega nisem bil. Tudi nisem takrat dosti muzike začutil. Mi je bilo fino, nisem trpel zraven, ampak nisem vedel, zakaj je to.
Ampak že kot otrok glasba?
To pa ja.
Ja, ker Angelica bi imela proti, ona bi predlagala zdravnike se igrat.
O ne, ne, ne!

Ne? Moji otroci so vsi hodili v glasbeno šolo in vsi vnuki hodijo v glasbeno šolo.
Res?
Ja in moj sin ima tudi tri ansamble, čeprav so nižji.
Vem da so nižji. Ampak pazite, Rok Golob je talentiran slovenski glasbenik. Ampak v srednji šoli in kasneje pa hardrocker, ne?
Ja, res je. Ste živeli tako življenje, alkohol, babnice, poročeni, ločeni in tako naprej, kar povejte!
Poročen sicer nisem, smo koruzniki.

Drugače pa hardrockersko življenje, jaz ne bom rekel hardrockersko življenje ampak hedunistično življenje, da uživaš stvari, ki so fine. In to še zdaj, tako da po oddaji bomo zagotovo šli kaj spit.
Bomo, pozna ura je in če bo gospa Likovičeva prinesla Playboy, se nam lahko zgodi kaj hudega.
Ja. Pustiva zdaj to glasbeno akademijo in srednjo šolo, potem ste šli pa v Los Angeles. Zakaj, ali ni Slovenija dovolj dobra? Ne, saj je Slovenija dovolj dobra. Pač, nove razsežnosti sem hotel probat, ene stvari so bile v Sloveniji, ki so me malo motile. Ko si kakšno stvar naredil dobro, je bilo skoraj več ljudi, ki so bili nevoščljivi, kot da bi te malo podprli, ampak ni bilo to bistveno, hotel sem nove stvari izkusit, nova občutja dobit. V Los Angelesu so ljudje s celega sveta in je to fino, da smo vsi isti tujci tam, na nek način, ker je mesto tranzicij.
Nevoščljivosti je pri nas veliko, majhen narod smo.
Tega je pri nas veliko, ja. In zdaj pišete filmsko glasbo?
Tudi, jaz sem študiral filmsko glasbo, ampak moram reči, da zadnje čase največ delam največ zgoščenke. Moja zgoščenka je ravnokar izšla, dva tedna nazaj, ampak z vsemi raznimi slovenskimi in tudi s tujimi glasbeniki.
Kaj pa če bi vas recimo kakšna Saša Lendero ali Atomic Harmonik prosili za kakšeno pesem?
Ne vem, težko bi rekel. Zdajle je tak neugoden moment za tako vprašanje.
Ane!

Kdo je večji, Turbo glasbeniki in skladatelji ali Mozart? Ja odvisno v čigavih očeh. Sem prepričan, da je mnogim tudi turbo glasba presežek vsega. Jaz nimam nobenega odnosa sedaj, da bi bil čisto negativen, ker mislim da če je kakšen problem, ki ga vidim v Sloveniji, je bolj medijski. Ker je veliko glasbenikov, ki so dobri, pa so vedno bolj v ozadju, pa mogoče povprečnih glasbenikov ali celo podpovprečnih, ki pa so stalno v časopisih in se govori o njih, tračarije se piše, od glasbe pa ni praktično nič, to je tisto, kar me najbolj moti.
Kot hedonista zadnje vprašanje, Rok.
Ja?
Katero dekle bi rajši izbrali, lepo oblečeno damo v salonu ob klavirju z nakitom, ali prijetno, prikupno kmečko deklico, ki vsa umazana tlači zelje?
Obe.
Bravo!

Hvala lepa, Rok, najlepša hvala!
Po oglasih pa se selimo v Julijske Alpe, kjer je ob steni in v steni seveda, obtičal predsednik vlade. Rok, super!

Se opravičujem. A vidim to prav ali.. a vi vidite to? Vidimo, vidimo!
Gospod minister, ali spet plezate ali kaj? Se opravičujem, gospod predsednik!
Zdrav duh v zdravem telesu, gospod Hribar. Tudi vi bi lahko enkrat namesto v tisti zakajeni bar šli v naravo ali celo v hribe. Vprašajte najino učiteljico, gospo Angelico, kaj je bolj zdravo, politična satira ali prosto plezanje.
Zdaj smo pa v riti, ne? Kaj je bolj zdravo? Ja, gospod Janša, vprašal ste me, kot nekoč, ko sem jaz vas vprašala. Lepo. Jaz mislim da je na vsak način bolj zdravo plezanje, na vsak način. Čim več plezajte, če imate čas!
Ojoj! Pa smo pogoreli.
No, kako ste kaj Angelica? Večkrat preberem v vaših intervjujih, da ne morete pozabiti tistih mojih skodranih las in črnih, gumjastih škornjev iz prvega razreda.
A moram spet odgovorit? Veste, spomini so zelo bogati. In zelo rada se spominjam Žalne, to so bili moji začetki, prva služba, zelo mlada. In to bo ostalo večno v spominu. Zelo prijetno je bilo in tudi danes grem velikokrat v Žalno na sprehod, tudi tja gor, kjer ste bil vi doma in tudi tisti kraji so zelo lepi. No vidite Premier. Zdaj bom pa jaz Roka vprašal. Rok, so bile ženske tudi v vas tako zatrapane kot v premiera, ko ste bili še v šoli?
Ne, pomojem da ne.
Ne? Se spomnite prvi, drugi, tretji razred?
Aja, je pa res, da se ne spomnim tako daleč. Dolgo je že tega. Jaz imam slab spomin.
Ojoj! Ej, kaj me vlečeš nazaj, zakaj me vlečeš v preteklost, treba je gledat naprej, v prihodnost, ti pa ves čas nazaj! A se lahko malo umiriš!
A jaz to prav vidim, a mi to prav vidimo? To sta dva predsednika vlade. Vidva sta dva, ali kaj? Kaj govorite neumnosti, gospod Hribar? Kakšen predsednik vlade, jaz sem vodija opozicije!

Pa o kakšni opoziciji govoriš? Že tri leta sem predsednik vlade in lepo te prosim, da se tako tudi obnašaš!
To je pa zame kot zona somraka, a je to tisto, ko v hribih srečaš samega sebe?
Ne bo držalo, gospod Hribar. V hribih lahko srečaš le nekdanjega šefa centralnega komiteja zveze komunistov.
Gospod Kučan, ali tudi vi plezate ali kaj? Ne, ne, gospod Hribar, jaz hodim po potki, ki je markirana. V teh letih nimam nobenega namena, da bi odkrival nove stvari. Gospod bivši predsednik, dajte nam vi povedat, ali je v steni en premier ali sta dva?
Ja, no, tudi jaz vidim dva, eden vleče naprej v prihodnost in izgleda kot predsednik vlade, takšen kot je bil dve tretjini svojega mandata. Spodaj pa je drugi in ga vleče navzdol. Izgleda pa kot nekdanji šef opozicije ali kot se je zadnje čase pojavljal Aferi Solo. No, smešno je, da mi šef udbomafije očita, da jaz karkoli vlečem navzdol! So stvari, ki jih je treba enkrat za vedno razčistit. Sive kontinuitete so predolgo kontrolirale Sovo in vse to prihaja zdaj na površje.
Ups! Pazi kaj delaš! Skoraj nama je spodrsnilo. Pred nami je predsedovanje evropski uniji, ki zahteva celega človeka, ti pa me s svojim alter egom vlečeš v vohunske afere, da se nam smeji cela Evropa. To so tvoje domneve. Če ne bi bilo mene, tudi tebe ne bi bilo. Če ne bi jaz tako vstrajno plezal, tebe ne bi bilo danes na vrhu. No, se popolnoma strinjam. Ampak zdaj sem na vrhu in mi ni jasno, zakaj me vlečeš navzdol. Zakaj bi se moral kot predsednik vlade ukvarjati z aferami, ki si jih odpiral ti, ko si bil na opozciji? Zato ker je napočil trenutek, ko ti javnomnenjske ankete ne kažejo več tako dobro. Bil je že skrajni čas, da sem se spet pojavil in te opozoril, da s pozitivnimi stvarmi ne boš daleč prišel. Nabralo se je preveč stvari, ki jih je treba razčistiti.
Gospa Likovič, vi ga dobro poznate kot učenca, kateri je zdaj pravi? Ta ki je spodaj ali ta ki je zgoraj? Kaj bi rekli zdaj?
Kombinacijo bi.

Kaj pravita na to? Izberite tistega zgoraj, to je to miselno vprašanje. Ja? To je zelo dvomiselno vprašanje, ampak jaz, ki sem spodaj sem pravi.
No, jaz mislim da je zgornji pravi.
No, to so tvoje domneve.
Ja kar nekam čudna zadeva je ratala tole. Zadeva ni nič čudna, gospod Hribar, bolj bi bila čudna, če vi ne bi spraševali tako čudnih vprašanj.
Dobro je, gospod predsednik, tudi jaz nisem več mlad, ampak mislim da bi vi... To nima veze s starostjo, nima veze s starostjo!
Ne? Rok, kaj vi mislite, kdo bo predsedoval EU?
Jaz mislim da bi morali tako kot pri kvizkotu, oseba A, prosim da se predstavite in oseba B, prosim da se predstavite.
Seveda, oseba A in oseba B, zopet vlečete v preteklost. Spet bi se radi vrnili nazaj. Tudi kvizkoteka je seveda na kakšni hrvaški nacionalni televiziji ampak tudi to ni več to.
Rok zdaj ste pa pogoreli. Ja, zdaj sem mimo rekel.
Mimo ste rekli, ne? Dobro, pozabite.
Ne, zakaj bi pozabljali?
No torej, spoštovani kolegi, če vprašate mene, lahko samo rečem, da vsakemu kdaj pa kdaj uide alter ego iz stekleničke. No, ampak dejstvo pa je, da smo v preteklosti živeli vsi, ane gospa Angelica? Tudi ko ste bili vi v Partiji, smo se dobro razumeli. Toda to je preteklost in to kar se dogaja zdaj, se mi zdi da je za prihodnost naše družbe veliko pomembneje.
Kaj pravite na to? Bom kar odgovorila, ja.
Ja, kar odgovorite mu. Bil je tak sistem, gospod Kučan, da jaz nisem mogla iti na zavod na šolstvo v službo, kot mlada inšpektorica, ker sem bila najmlajša v Sloveniji, 28 let stara, ko so me izbrali za inšpektorico, ampak je bila pogoj Partija. Jaz sem šla k moji mami prosit, če grem lahko v Partijo, da bi prišla v službo. In potem je tudi mama rekla, če hočeš iti naprej in to... In mož je tudi obljubil, da bo on otroke peljal k obhajilu, k birmi in vse to, jaz sem šla pa v Partijo. Taki so bili časi, katastrofalni! No, katastrofalni...
No, marsikdo sploh ni hotel takrat v Partijo, gospod Kučan, Jaz se s tem ne bi hvalil.

No se tudi ne bom... Vi ste, gospod Kučan.... Vi ste bil toliko let na oblasti... No, pojdimo naprej, pojdimo proti vrhu.
Ne, to je treba povedat!
Ja seveda!
Gospod Janša, kako gledate na tiste čase?
Koga sprašujete?
Sprašujem gospoda Janšo ena. Kaj je z gospodom Kučanom?
Gospod Janša dve?
Ja gospod Kučan je predstavnik sil kontinuitete, ki je vladala dvanajste let na petinštirideset let podlage in zato smo tam, kjer smo. Mi smo v dveh letih dosegli bistveno več, kot prejšnja vlada v teh letih.
No, pustimo zdaj te politične... V novo smer plezate v Julijskih Alpah. Kako jo boste poimenovali?
No, če mi uspe v tej navezi priti do vrha, jo bom poimenoval Svetilnik. Kakšen Svetilnik? Saj nismo na morju. Smer se mora imenovati Okopi ali Premiki ali kaj takega, ki bi imelo težo.
Kaj pa ti govoriš, kakšni Okopi? Če se bova tako razhajala v tako osnovnih stvareh, se bova slej kot prej zaplezala in ne bova prišla nikamor, še najmanj pa na vrh.
No, če lahko jaz nekaj malega pripomnim, seveda, če mi kolegi dovolite, jaz bi to smer oziroma vrh, brez težav poimenoval Dvoglav, kaj pravite na to?
Zakaj dvoglav?
Ali res nihče ne opazi, da se nekdanji šef Centralnega komiteja zveze komunistov tukaj norčuje iz vseh nas?
Pa daj, daj, umiri se, prosim! Ali res nimaš nobenega smisla za humor več?
No, če je to humor, potem midva z Angelico tukaj nimava kaj več iskati.
Mi se imamo tukaj prijetno, ane gospa Angelica? Zdaj kaj boste naredili? Ko boste prišli na vrh, gospod Kučan, boste segli v roke premieru? Najprej bom eno zapel.
Kaj boste zapeli?

Od vogla v moj dom.
Kako pa gre?
Od vogla v moj dom, kako si krasan.
Gospod premier, kaj boste pa vi naredili? No, jaz bom zapel evropsko himno.
Katero?
Evropsko himno, tista Oda radosti ali kaj je že.
Dobro, obema čestitam, upam da si boste na vrhu vsi dali roke, da se bo ego pobotal z alter egom. Angelica, pozna ura je, gremo zdajle v en bife! Ga bomo malo biksali!
Seveda.
Adijo, srečno!

Prejšnja: Zemljevid

Naslednja: Orožarski posli

oglasno sporočilo

Moj RTV

Hribar: Operacija LDS