Hribar: Psihoanaliza slovenskega političnega prostora

Predsedniške volitve so pred nami, polfinalni dvoboj za Corleonovega predsedniškega kandidata, prijavljena, zmagovalca, na začetku prijavljena, danes že rutinirana. Jože Andrejaš, prihaja iz Radovljice, v polfinale se je uvrstil prepričljivo, suvereno, je pozitivec, skrbijo ga podnebne spremembe. Elizabeta Šuc prihaja iz Dravelj, je strojna tehnica brez službe. V prostem času prebira sklepe in razsodbe ustavnega sodišča. Če bi postala predsednica, bi se vsi v kabinetu vozili s kolesi. Je pa res, da si to vprašanje, prvo vprašanje v polfinalu, jima želi zastaviti Don Corleone. Izvolite.

Bravo Elizabeta!

Predvidevam, da je bila to samo prijateljska gesta, ne pa želja, da bi pela, nastopala, da bi bila duet.
Praviloma bi bilo prav, da bi se predsedniki razumeli, sem prepričana, da bi tako rešili orbito, našo orbito, svet, zemljo, uboge ljudi, reveže.
Dobro, Elizabeta, vem da lahko govorite en teden skupaj brez predaha. Sto dvajset sekund imata časa. Vprašanje; velika noč je, kaj menita o holesterolu, ki se skriva v velikonočnih jajcih? Elzabeta?
Holesterol, ki se skriva v velikonočnih jajcih je praviloma pozitiven holesterol, sem prepričana pa, da bi tudi znanstveniki potrdili, da bi bilo prav, če bi imeli vsaj trikrat na teden veliko noč, oziroma velikonočna jajca na mizi. Naše, slovenske kokoši se že vegeterijansko prehranjujejo, sigurno ne morejo nesti holesterolova jajca in so zadosti zdrava, zadosti užitna.
Lepo. Andrejaš, prosim?
Preden bi odgovoril, bi rad samo Elizabeti podaril, ker sem namreč že cel teden mislil na njo, letstovo srce. In sicer za pogum, ker ste ena redkih žensk, oziroma druga, ki se je pustila zapreti v to kletko.
Prisrčno se zahvalim Jožetu in uspešno sodelovanje.

Gospod Andrejaš, predsedniški kandidat, je poklonil neke vrste srce, predvidevam, da mu bo Elizabeta vrnila s svojim.

A jaz to prav vidim? A jaz to prav vidim? Saj ne morem verjet! Gospod Žižek, pozdravljeni!
Ja, pozdravljeni, dober večer gospod Hribar, v čast mi je, da sem se znašel na seznamu vaših zlobnih lutk.
Ne vem, če so to zlobne lutke, dajmo mu en aplavz, doktorju Žižku!
Hvala, hvala, hvala!

Doktor Žižek, dolgo časa vas nismo videli, kje ste bili? Ja, trenutno se ukvarjam s psihoanalizo slovenskega političnega prostora. K meni sta prišla dva človeka, ki sta zelo v skrbeh zaradi tretjega. Ravno zdaj sta sredi terapije. Ali vidite, kako se sprošča agresija in strah.
Ne, ne vidim ju, ne vidim ju. Pa res, to sta slovenski premier in gospod Kacin, kot da bi bila v transu, kaj pa je to?
Točno, točno, ta hip sta v stanju popolne zamaknjenosti. Če dobro pogledate, delujeta tako usklajeno, kot že dolgo ne. Ampak, človek bi pričakoval, da bosta zbadala drug drugega, ne pa da nakaj počneta... Ne razumem, za kaj gre.
No, ste videli, kaj naredi ena barbika? Fascinantno, poglejte te frustracije, kako bliskajo.
Na! Aha, zdaj pa razumem, gre za vudu, kot nekakšno tekmovanje o sinhronem vuduju.
Ja, to ste pa dobro povedali.
Na! To ni smešno,

Poglejte, gospod Hribar, tole seveda ni lahka politična situacija. Veliki korak naprej bomo naredili, če jima uspe reducirati mentalno kontreplacijo v parasocialno stagnacijo.
Ja, ampak to lahko še traja, ne?
Parasocialno stagnacijo! Ne bo ti uspelo, Barbika. Kaj je Jelc, a taktiziraš? Se pripravljaš na levo sredinsko koalicijo s Pahorjem?
To so grobe insinuacije, kolega! Moje načelo je, bolje biti prvi v poziciji, kot pa zadnji v vladi.
Potem pa pokaži malo življenja, Jelc!
A jaz to prav slišim, da poslušate Diers Straits? To je glasba naše mladosti, gospod Hribar, ta komad ima posebno zdravino moč!
Ja, ja, Brothers in arms, precej zanimivo zveni!
Poglejte, ne glede na to, kako sva si s kolegom Janšo politično narazen, nama ta komad pove, da imava dejansko veliko skupnega.
To je najina pesem, nežna in romantična!
Zabodi ga, Jelko!
Ampak, kolikor vidim, tale terapija nima ne vem kakšnega neposrednega učinka na tole stoječo osebo pred vama.

Ampak če je temu tako, pa naj bo. Po oglasih pa, gledalke in gledalci, kljub temu, da sem bolan, prihaja gost, v celi zgodovini še nikogar nisem tikal, tega pa bom.

Gledalke in gledalci, le kdo bi bil ta človek, ki ga bom tikal. Neokusno bi bilo, da bi ga vikal, ker sva ga toliko presrala v življenju... Gojmir Lešnjak- Gojc!

Jaz sem te hotel obiskat, ampak so rekli Kraševci, ljudje ki te dol poznajo, da vsak ki pride Gojca obiskat prijateljsko, mora najprej k sosedu nekam, potem pa je tri dni zaprt.
Točno tako.
Res? Ja, točno tako. Začne se v beli hiši. Kot veš se je naša republika Škofi odcepila od Slovenije in imamo svojega predsednika republike. In vsa zgodba se začne pri njem, v beli hiši oziroma v teh posvečenih prostorih, kjer je, bom rekel prvi sod je izbor teranov, to se pravi tisto res za prave prijatelje, potem je vitovska gerganja, tokaj, potem je belo, pa še ene take sva naredila. Moraš priti in poskusit, pa še k Vaskotu te bom peljal, tako da tri dni imaš absolutno dela.
To se pravi ne pride v poštev na en pogovor k direktorju...
Za en dan?
Ja.
Ne pride v poštev. To je pa kruto, a ni to kruto?
Ja, še vsak, ki je hotel po par urah domov, je videl, da je to pravzaprav nemogoče. Pa natakaric imate kaj notri?
Ne, to je pa bolj kraška moška družba, takšna kot se spodobi. Pridejo tudi kakšna dekleta. Ti jih imaš tukaj notri toliko, da jih lahko s sabo pripelješ. Gojc, misliš, da bojo zdražale tri dni?
Veš kaj, naj se pa na vsak dan menjajo.
Vojska! Jaz nisem vedel tega, da si bil v šoli rezervnih oficirjev v Bilači in da so te vrgli!
Joj, to je pa zgodba, ki se mi je pred kratkim zgodila. So ti kaj namignili?
Ne, ne! Jaz sem imel en intervju, v katerem sem razlagal, kako sem šel po dveh dneh na psihiatrijo in s psihiatrije domov. In zdaj, tisti dan, ko so me odpustili, sem čakal zunaj, pred neko komando stana. Dodeljen mi je bil pa vojak, oziroma starešina že, vodnik, ki me bo peljal domov, ker jaz sam sem bil kao nesposoben domov priti. In on je šel notri stvari urejat, v Bilači je bilo štirideset stopinj, jaz sem bil razpet, kapa je bila zelo nevojaško, mimo gre en človek in reče, kaj je vojak, vi ne pozdravljate?

Kako kričiš na tega oficirja? Samo ne klet, prosim.

No, ampak zgodba ima, bom rekel en srhljiv zaključek. Zadnjič se peljem na Štajersko, po telefonu me kliče en človek, jaz sem bral ta vaš intervju, in me je to zelo prizadelo, nisem vedel, da vas je takrat oče nagnal od doma.
Sem rekel, kaj pa vas je tako prizadelo, saj konec koncev ni bilo nič tako strašnega. Je rekel, jaz sem pa tisti, ki sem vas domov peljal. In sem rekel, se lahko midva čez par dni dobiva. Jaz sem imel pa ravno eno pot v Žalec. In sva se dobila in reče, se ti spomniš te zgodbe? Sem rekel, seveda, zelo živo. Je rekel, veš na koga si ti takrat kričal? Sem rekel, nimam pojma. Je rekel, na Radka Mladiča, ki je bil takrat pomočnik ravnatelja Beleške šole.
A je to možno? Tako je to. Že takrat sem mu jaz povedal, kam paše možakar.

Predsednika?
Izvoli na mesto za imitatorje, pa bova naredila en pogovor.
No pa dajva.
Bo šlo?
Ja, ja.
Ker Gojc je eden izmed boljših slovenskih imitatorjev. Poglejva, kako bova midva sodelovala z gospodom Petrletom. Vzdušje je prijetno.

Lepo vas pozdravljam, Lojze! Kje ste, kaj počnete.
Torej, lep dober dan, gospod Hribar, vesel sem, da ste me povabil v svojo oddajo prav na tale velikonočni čas, ko barvamo pirhe, jajca našim občanom in... oziroma kokošja jajca našim občankam in občanom. Lojze, boste predsednik države, s Pahorjem sta skupaj v Bruslju, o čem se pogovarjata? Torej, predlagal mi je, dajva se dogovorit na kak način naj bi ta predvolilni boj potekal. Jaz sem predlagal borilne veščine, on se bolj nagiba k šahu. Ne vem, morda celo pretirano intelektualen dvoboj. Nisva se še odločila.
Kaj pa dekleta, kakšna dekleta so v Bruslju. Nič ne govorite o zasebnem življenju, saj tam preživljate cele tedne. Družabno življenje, greste ponoči kaj ven?
Torej, nikakor ne, jaz ležem že zelo zgodaj, ker imam naslednji dan, kot veste, to so le prezahtevne obveznosti. Poleg tega trikrat na dan moram igrat tudi orgljice, kot veste je to zelo priljubljena oblika sodelovanja z bruseljskimi kolegi in zaradi tega sem v bistvu tudi zelo prepoznaven, verjamem, da bo to tudi koristilo pri predvolilnem boju. Lojze, najlepša hvala, veliko sreče na volitvah. Gojc, perfektno, ne! Gospod Hribar, hvala lepa!

Takole me gledate, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, globoko v predprazničnem času, že prazničnem, zato bomo govorili o najbolj priljubljenem običaju te dni. Barvali bomo jajca, pirhe.

Z nami so trije predsedniki koalicijskih strank, ki barvajo jajca za našega predsednika. Za predsednika vlade. Vsak od njih je pripravil nekaj posebnega, v vsakem pirhu se skriva sporočilo. Poglejmo, kaj so nam pripravili.

Samo še malo, jaz še nisem končal, ker imam največje jajce. Ja, lahko rečem, da se to zelo lepo vidi. Kakšno jajce pa je to? To je nojevo jajce, največje, kar sem ga lahko dobil. Mislim, da se za finančnega ministra spodobi, da predsedniku

Je to re, gospod Lešnjak?
Ja, se zelo strinjam.
Jaz bi rad samo rekel, tako kot so rekli naši južni bratje. Ne nam prodajat jaja za bubrege.
No, jaz bom pa rekel, ne buč valit, čeprav moram biti iskren, da smo v Slovenski ljudiski stranki pripravljeni na vsakeršen nasvet, tako da se ne bomo branili tega, pa vendarle, če se že gremo, pojdimo z debato v korektno.
Poglejte gospod Podobnik, ko vas takole gledam, kako se igrate z vašimi jajci...

Ja. Ampak sem pa nežen! Priznajte, da sem nežen! Nežen. Me nehote prešine misel, da bi govorili tudi o umetniški vrednosti velikonočnih izdelkov. Zato je tukaj z nami, prišel iz onostranstva, gospod Andy Warehole.

Kako se počutite?

Precej razumljivo, ja. Nam lahko nekaj poveste o umetniški vrednosti teh izdelkov? Je v njih čutiti kaj vašega pop arta?

No vidite, sem vam rekel, da je to kar počnem umetnost! Ja to ni fer, to ni fer, tudi moja jajca imajo umetniško vrednost. Ja imajo, ampak ne v kontekstu pop arta.
Kaj pa je to pop art?

Ja to je, če mene vprašate, en čisto navaden nateg! Tako. Morda ste jih pretirano ocenili. Veste, ne gre za ne vem kakšna velika umetniška dela. To je bolj simbolično dejanje, gospod Andy.

Gospod voditelj, tegale vašega gosta je očitno zelo težko navdušiti z našimi pirhi. Ali ima mogoče kakšen nasvet za boljšo izrabo majhnega maneverskega prostora na mojih jajcih.
Obrambni minister vas sprašuje, gospod Andy, kaj bi naredili z njegovimi kukavičjimi jajci?

Ja jaz poznam, ja!
A se hecaš Janez, kdo pa je to?

Ja, kokoši, ne!
Tega pa nisem vedel!
Ja, ja, tale Warhole nima pojma, nima pojma! Ja kje pa je?
Andy, kje si?
Kam se je skril?

Povej še kaj lepega o mojem nojevem pirhu!
Izginil je kot duh! Ja, a ste prepričani, da je sploh bil tam?
Meni se je zdelo, da se normalno pogovarjamo, zdaj pa nisem povsem prepričan.

Gospodje, o čem pravzaprav sploh govorite? Skorajda je nerazumljivo. Kako o čem govorimo, kje je Andy, kaj ste ga skrili.
Saj je bil! Mene pa nekaj oči pečejo zdaj zaradi tega.
Gojc, se ti ne zdi, da se čudno obnašajo, Andy je že zdavnaj mrtev, poslušajte, pa kaj vam je! Gospod Bajuk, gospod Podobnik?
Meni popolnoma nič, jaz sem videl Andya. Jaz sem ga videl.
Nekdo je zagotovo bil. Jaz sem ga videl. Tudi jaz sem videl enega človeka.
Dolge lase je imel in očala.
Ja pa kaj, a ste kakšen ibogain zavžili ali kaj podobnega?
Ne, ker sem še razmišljal, ali tak človek lahko gre v patrio ali ne.
Aha, kako je to možno...
Ja jaz ne vem, ali je bil ali ni bil, zdaj imam pa počasi dosti tega.
Seveda je bil, seveda je bil!
Prosim da ne brijete norca iz nas, no! Zdaj pa res!
Pa noben ne brije iz vas norca, ministri, poslušajte, ampak kako lahko vidite...
Seveda, gospod voditelj, vi bi se pa lahko obril.
Vem, lahko bi se obril, ampak sem bolan. Ampak to je realna bolezen, vi ste pa res bolani, da mrtvega človeka vidite.
Oprostite, oprostite. Ta debata ne vodi nikamor.
To je pa preveč. To pa tudi Tone Anderlič ni tako nesramen.
Ne, nisem nesramen, ampak kako lahko trdite vsi trije... Vi ste nesramen!
Aja? A sem nesramen, Gojc?
Nikakor, ne. Ne bi rekel nesramen, nekorekten.
Ne ni nič nekorekten, zdaj se bom pa jaz njemu v bran postavil. To je očitno tista zadnja faza po delirju, ko se ti začne Andy Warhole prikazovat!
Ja čakajte, čakajte, Gojc!
To je pa smešno!
Vsi imate neke odgovorne funkcije, dajte si zamislit potem, ali se vam bo Andy prikazoval, ali... No čakajte, čakajte, zdaj pa vi malo dvignite periskop pa malo okoli poglejte, to pa zdaj ni nič.
Pojdite v civilizacijo, takole se ne bomo šli.
Ministri, če ste pač videli mrtvega človeka, naj vam bo.

pa lahko vpliva na dvomiljonski narod. Hvala lepa! Gojc, rubrika ali- ali. Poznaš?
Sem videl to že, ja.
V prejšnji oddaji je Irena Avbelj, padalka, dobila nalogo, da Don Corleonu razkaže general štab slovenske vojske.

Izvolite!

Blizu, ne francoska je.

Krasno, lepo.

Na zdravje!

Poznaš Ireno Avbelj?
Padalko?
Ja.
Ja.
Fina je. Fina, ne. Bi se ti vrgel dol z njo?
Kam?
Ja, z dva tisoč na tla?

V prvi vrsti je treba to povedat.
Malo piknite.
A mislite da bi škodilo? Ne bi?
Danes ne.
A imam za začetek lahko jaz eno vprašanje?
A veste, da sem hotela pa reči, da me pa vi nekaj enkrat vprašite, a veste da sem to hotela. Ja kako smo se fino ujeli. Ja, zelo lepo se mi zdi. Začetek je pa zelo fin. Se vam zdi?
Kako?

Pravim da je že začetek zelo vzpodbuden.
Zelo lepo, ja. Ste veseli?
Tako, zelo.
Glejte, veste kaj bi vas vprašal. Ali je pogoj, če se odločiš za službo psihologa, da imaš tudi sam travme, komplekse ali to, da je to drugotnega problema?
Zakaj me pa to sprašujete, kaj se je pa zgodilo?
Meni je bila psihologija zelo ljuba na fakulteti, ampak potem sem opazoval ljudi, ki so dejansko kontkretno zašli v te vode, kot ste vi, uspešno in me zanima, ali je to predpogoj, ker pravijo, da si ljudje na ta način zdravijo določene.
Dajva midva povedat, kako se midva zdajle počutiva? V redu, v redu.
Ni nič hudega zdajle?
Ne.
Se dobro počutite? Ja, mislim da ja. Ja. Jaz sem vzel pred oddajo en traneks, tako da sem mi gladko...
A večkrat morate tole jemat?
Ja, ja.
Kaj se vam gladko, pravite?
Tako, ja. Da se mi gladko, ja. Ja, saj imate lepo kožo, ste se tudi uredili danes, ja. Grlo vas kdaj boli, nikoli?
Ne, ne.
No dajva midva zdaj, bova pa nekaj vprašala zdaj. Sploh ne vem kje bi začela, pa dajva...

Živjo!- Živjo!

Kakšna izgleda radijska Viktorija, Gojc, luštna, ne?
Ja, bi bila tudi za televizijo zelo uporabna.
To je pa naslednja stopnja, predvidevam. Špela, baje pretepaški v osnovni šoli, ne?
Da ste fante tepli?
Ne, jaz sem se samo branila, mene so vedno učili, da se moram postavit zase, to je bilo zgolj samo iz te zgodbe. Nisem se pustila fantom, da me bojo pretepali ali pa kakor koli drugače ustrahovali.
Zakaj pa ne smučanje, ker mi izgledate atletski tip. Sem govoril s trenerji, tudi Tini Maze ste malo podobni, vi bi danes lahko bili na svetovnem pokalu.
Ne.
Zakaj ne? Smučanje je tak šport, v katerem je kar težko uspet.
Zakaj? Treba si je postavit neke realne cilje, če vidiš, da nisi res v sami špici, potem je res brez veze vztrajat. Potem se lotiš nečesa, kjer si lahko boljši.
Kaj si niste znali postavit, vratc?
Ne, te so mi drugi postavili. Ampak jaz sem imela druge cilje, recimo temu tako. Če nisi sto procentno pri eni stvari, če se temu tako ne posvečaš, potem je bolje najti drugo stvar. To verjetno sam najbolj veš.
A ste razmišljali med vožnjo, kako bi poročila brali? Ne, to ravno ne.
Kaj pa, osmrtnice?
Ne, tudi ne.
Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo?
Ne, bolj iz tega, da veš kakšne so tvoje meje.
Nova generacija, nimaš kaj. Nova generacija, ki ima trdne cilje, jaz upam da.
Ampak, potem je šla pa v tenis.

Pa kako zjutraj, kakšen motiv ima človek, da ga ob petih zjutraj biksa, da se mu da?
To se tudi jaz včasih vprašam, ampak nekako imam dva tako dobra sodelavca, dva falota, da vem, ko bom prišla v službo, da me čaka toliko novih presenečenj, da se kar poberem in grem.
Vam bom iz svoje radijske prakse povedal, kadar sem imel jutranjo, kot budilka vaša, radijska. Je bilo ponavadi tako, da se sploh spomnil nisem oddaje, ker sem prišel direktno iz veseljačenja, recimo z Gojcem sva bila včasih skupaj in take oddaje so najboljše. In če vi delate dobre oddaje, predvidevam da je bila prejšnja noč huda. Ja, včasih se tudi zgodi, da pridemo direktno.
Res? Ja, ja. smo v pravem poslu, vsi skupaj.
Ja, to pa, ne more biti drugega kot viktor, ne?
Zdaj pa predvidevam, to je odskočna deska, popularnost je

Sledi drugi del soočenja. Polfinale predsedniških kandidatov. Jože Andrejaš in Elizabeta Šuc, vprašanja pa bodo zastavljali naši gostje. Gojc, prvo vprašanje.
Ja, torej, kaj menita o teoriji, če ukinemo zdravstvo, šolstvo in kulturo, bi si lahko privoščili vsako leto še dva osemkolesnika?
Elizabeta prva.- Če bi ukinili zdravstvo, šolstvo in kulturo, bi gospe Angelci predlagala, da naredi še en programček, ki bi v devetletki ob podelitvi spričeval obvezno bilo gledanje oddaje Hribar. Tako bi lahko tudi s kolesi in tako naprej funkcionirali na lažji način. Tehnologija bi se povečala.
To bi bilo zelo slabo.
Za kaj? Za vse.
Jaz mislim, da je zelo neracionalno, že slovenščina, kot taka, samo dva miliona ljudi jo uporablja in vsi ti stroški, ki nastanejo s temi slavisti, slovarji in tako naprej, zakaj pa ne uporabljamo en normalen, kulturen, velik jezik, kot je nemščina, italijanščina, angleščina?
Zato ker imamo svoj jezik in smo nanj ponosni in ga bomo imeli še naprej.
Dobro, dama postavi vprašanje.
Ja, vsi predsedniški kandidati nam obljubljajo, da nas čaka lepša in boljša prihodnost z njimi. Kaj pa vidva obljubljata, kakšna je vajina prihodnost z nami?
Jože?
Ja, včeraj smo slišali, kot sem že prej povedal, od znanstvenikov, kaj nas vse čaka. Menim, da bo treba veliko narediti res na temu, da bomo pač zmanjšali toplogredne vplive in pa bomo to morali narediti mi, ljudje sami, tako da kakšnih velikih obljub ne bo.
Elizabeta?
Jaz pa si predstavljam, da bomo živeli v ekološki in lepi Sloveniji, bolj na domač način, veliko ljudskega petja. Glede teh toplogrednih plinov, pa že vemo petdeset let nazaj, da smo imeli že zgodovinski problem, tako da to bi odpadlo.

Čeprav, a vidimo tukaj, to je pa ena čudna zadeva tole. To je pa nekaj precej čudnega. Saj ne vem, koga pa zdaj vidimo tukaj?

A nam lahko pokažete, prosim, kamera kateri so ti ljudje? Jerman! Marjan Jerman, tukaj mora biti pa nekaj zelo narobe! Marjan, poročajte!
Ja, pozdravljeni! Tukaj sem na vrtičkarski parceli v Ljubljani, kjer se odvija prava drama. Mestna oblast namreč hoče pregnat vrtičkarje, ki se upirajo. Z mano sta tudi dva lastnika vrtičkov, ki sta ogorčena nad ravnanjen gospoda Jankoviča. Boste kaj povedali, izvolite, mikrofon je vaš.
Hvala lepa, bom povedal! Najprej bom takole rekel, jaz sem res hudo razočaran nad temi vandalskimi postopki mestne oblasti. Prvo kot prvo. Ravno mi je uspelo urediti moj vrtiček, pa mi ga hočejo odvzeti. To ni demokratično, to je sramota.
Res ste negativec, Dimitrij!
Kaj sem negativec? Preveč se bojite, da boste izgubili vrt, in ravno zato ga boste. Gledal sem vas, kako uporabljate

Se pa strinjam s predsednikom, da naj zunanji minister te pesticide in podobne strupe ne uporablja.
Le poslušajte človeka, če je Mladiča nekam poslal, tudi o vrtičkih kaj ve.
Hvala lepa, jaz bi rekel, da sem zelo vesel, ampak kar se tiče pa pesticidov, to pa ni res. A ste jih videli mogoče, da jih uporabljam, gospod Gojc?
Ne, jaz nisem...
Potem ne govorite, potem je stvar jasna! Potem je enostavna, da pač o tem ne govorite! Ne, predsednik je rekel, jaz pa predsedniku verjamem, vem da vi mu ne verjamete največkrat, jaz mu pa!
Jaz pa Gojcu verjamem. Gojc je pa zame največji!
Minister je pozabil, da mi je marksizem predaval na fakulteti.
No ne bova o tem, ne bova o tem, ker debata teče v drugo smer.
Fantje, opozorit vas moram, da imamo tukaj še en problem, ki ga moramo rešit in to je medsosedski spor med dvema vrtičkarjema.
Glejte, glejte, to je absolutno res, s tem se popolnoma strinjam, gospod Jerman, predsednik je zadnje čase razširil na mojo stran.
To pa ni res! To pa ni res, a ste vi ljudje, a ne vidite, kje je meja? Pa kje je vaša meja?
Moja meja je tukaj!
Problem je, ker ste vi še svojo ograjo postavili na mojo mejo!
Zabetoniral je! Zabetoniral je tukaj notri!
Po zakonu mora biti pol metra stran od meje, pol metra stran od meje!
Pol metra stran?
Zakaj?

Jaz nisem nobenih njegovih drv kuril! Jaz imam svoja drva! Ne rabim njegovih drv. Meni ne bo nihče govoril!
Doktor Rupelj, ste kuril drva ali ne?
On je kuril moja drva. Prvo kot prvo, on je

Dobro, gledalke in gledalci, upam da se je stvar mirno rešila. Vsak hip bodo rezultati televotinga znani, ali Jože, ali Elizabeta v veliki finale. Lep pozdrav in srečno!