Odprti kop - Hribar: Stadion Stožice

Besedilo, Slike

Premiera: sobota, 14. april 2007, Vse oddaje

Prejšnja: Psihoanaliza slovenskega političnega prostora

Naslednja: Nadomestna lokacija

Dober večer gledalke in gledalci! A takole izgledam? A res?

Sem imel občutek, da sem že zdrav. Zgleda, da sem še vedno bolan. Se opravičujem, jaz drugače čisto drugače izgledam, lep, ampak bolezen pa svoje naredi. Se mi je zdelo, da je nekaj narobe, ker sem imel že pred oddajo občutek, da bi rad povedal nekaj. Slovenke in Slovenci, v tem trenutku se je potrebno zavedati, prišel je čas, ko moramo nekako, mislim da so te naloge, ki so pred nami in morajo biti odraz. Take bedarije mi hodijo po glavi. Sploh ne vem, ampak vročine nimam, častna beseda! Bom bolj poetično začel. Naslov pesmi je Equilizor, Uravnoteženost. Gre za prehod iz socializma v kapitalizem. Iz neke sanjske zablode v kruto resničnost. " Kje so tiste stezice, ki so včasih bile? Kje je tista deklica v vrtičku je sedela? Kje so moje rožice, pisane in bele? Kje je moj honorar?

Gremo k našim predsedniškim kandidatom, prvi finalist je Jože Andrejaš in kdo bo sedaj njemu delal družbo? Ali bo to Emil Šmid, ki prihaja iz Gornje Radgone, pojavlja se pod umetniškim imenom, Anton Aus Tirol, znan je postal s tezo, da težko gleda, kako Slovenci postajajo jodlarji. Prav tako Samo Tuš prihaja Iz Gornje Radgone, je zagrizen pacifist in kandidat, ki ga skrbi erozija morale. Zadnje čase se pojavlja kot usmerjevalec prometa v oddaji Vrtiljak.

Samo, kakšna je vaša vloga zdaj v tej oddaji Hribar?
Kaj jaz vem, v tej oddaji Hribar si jaz predstavljam, da sem po nalogi gospoda Don Corleona, tu neke vrste kanarček v kletki.

Saj veste, kitajski cesar je imel najboljše kanarčke, ki so najlepše peli, v kletki.
Aja?
Ja. Zdaj jaz tu mogoče predstavljam kakega.
Zakaj pa ne? Res je!
Ja.
Emil, glede na to, da oba prihajata iz Gornje Radgone, kdo je bolj popularen v mestu, kdo ima več pristašov?
Jaz mislim, da je moj protikandidat najmanj toliko bolj popularen kot jaz, kajti zelo se trudi, da bi se v Gornji Radgoni marsikaj spremenilo. Ta peti koridor, ki je v Barceloni, to je ena velika svinjarija in on se bo sigurno potrudil, ker imamo zdaj maksimalno dobro lokalno oblast in zdaj ko sem sto procenten, da bo vsaj eden iz Gornje Radgone kandidat za predsednika, bo v Gornji Radgoni zelo bolje. Sta pa obadva ljubitelja kamonov, ne? Obadva? Ja, če vozi janževca, ja.
Dobro. Don Corleone, mislmi da je prišel čas, da jima postavite vprašanje. Izvolite.

Moja prva naloga, ko bom postal predsednik države... Naloga, jaz bi si zadal tako, da bi malo zamenjali. V kletkah niso samo kanarčki, v kletkah so tudi zveri. In jaz bi potem probal tako zakonodajo naprej tišat, kot bi rekli mi v Gornji Radgoni, da bi tiste nesposobne in tiste, ki so v parlamentu že petindvajset let in imajo inventurno številko že tetovirano na hrbtu, da bi to zaprli v ene kletke in bi jim dajali jesti in piti, samo da škode ne bi delali.
Anton?

Ja, kot pravi moj kandidat, disciplina na domačem prizorišču, naslednjo bi se med sosedi, levo, desno, vzhod, zahod napravilo in bi šel na Dunaj, poiskat kočijaža, ki bi me peljal v Zagreb, da Hrvatom povemo, kako je na stvari. Z Italijo ni problemov, ker se je Don Corleone vse zmenil, Madžari pa tako nimajo kaj povedati.
Ampak niste ekzaktno odgovorili na vprašanje.

Kaj priporočate na operacijskih mizah, varnostne pasove ali močnejšo narkozo?
To ni bilo vprašanje Don Corleona.
A ne?
Ne.

Potem sem jaz narobe razumel.
Angleško tudi malo razumem in mislim da je bilo vprašanje drugačno.
No, ampak...

Potem pa vas jaz vprašam. Sem vaju hotel zmesti. Kaj priporočate na novih operacijskih mizah, Samo? Močnejšo narkozo ali varnostne pasove?
Na novih operacijskih mizah jaz priporočam, da vsak preden gre na operacijo, naj se da še enkrat dodatno, dodatno, dodatno zavarovat. Ker če ti bodo recimo stiskali mozolj na peti ali pa kurje oko operirali, boš telebnil iz te mize in si boš zlomil hrbtenico. Anton?
Jaz pa absolutno priporočam močnejšo narkozo, da bo lahko pacient med operacijo lahko zelo dolgo sanjal o lepih slovnskih zadevah, o lipicancih, Planici in podobnih zadevah. Se pa absolutno mora privezati z varnostnim pasom, ker ko se zbudi iz narkoze in se vrne nazaj v realnost, da ga ne vrže z mize.
Hvala lepa. Gledalke in gledalci, glasujte, kdo izmed obeh kandidatov si zasluži uvrstitev v veliki finale. V redu? V redu.

Joj! Joj, kakšen štadion! Kaj je to? Nov kamp? A je to nov kamp ali kaj bi bilo to?
No, gospod Hribar, to so Stožice. A ni krasen? Kot tisti v Barceloni.
Kakšne Stožice, o čem govorite?
A sem obljubil štadion ali ne? No, zdaj ga imate in to največjega v Evropi.
Zdaj pa ima Slovenija štadion za sto tisoč ljudi, gospod Jankovič.
To sem jaz rekel. Vsaka čast fantom, ki so to gradili. Kapo dol. Ne bi verjel, če ne bi zdajle stal tukaj.
Ampak dajta mi povedat prosim, analitiki pravijo, da bi bil največji štadion v Ljubljani za petnajst tisoč ljudi, vi pa za sto tisoč?
Ja no, tukaj smo se malo zakalkulirali. Delavci so imeli toliko adrenalina, da so kar zidali in zidali. Z izvajalci smo se domenili, kdaj bi začeli graditi, nismo se pa dogovorili, kdaj bi nehali. Spodaj pod tribunami je zdaj petnajst trgovskih centrov, od Spara, Merkatorja in Ikeje. Zdaj sem jaz svoje napravil, zdaj je na vrsti Srečko, da ta športni štadion napolni do zadnjega kotička.
Srečko, mislite da bo šlo? Bo, gospod Hribar, nobenega problema, za prvo tekmo proti Malti bo gospod Jankovič pripeljal Rolling Stonese, za drugo, proti Estoniji, pa še ne vemo, ali bo to U2 ali bo Ceca. Ceca bo, Srečko, Ceca. To je definitivno.
Dobro, ampak če sta opazila, imata že dva gledalca na tribuni.

Če vprašaš mene je tole čisti obroc.
Ne, ne, to so Stožice, predsednik. To so sigurno Stožice.
No, ti nič ne veš, Zlatko. Obroc je bil nekoč, v Jugoslaviji, sinonim za zelo drago in zgrešeno investicijo. Vse je propadlo in nihče ni bil kriv.
No, to je bil socializem.
No, katastrofa. Dimitrij Kovačič že pripravlja kazensko ovadbo. Tole je edini nacionalni stadion, ki ima kapaciteto za pet procentov pregosto. Tega svet še ni videl.

No, sigurno se strinjam, predsednik, ampak osebno smatram, da ima tudi Luksemburg, glede na število prebivalcev, kar velik štadion.
No, Luksemburg ima največji bruto nacionalni dohodek na prebivalca. Mešaš hruške in jabolka, Zlatko, to ni isto!
Pozdravljena gospoda, imam občutek, kar se pogovarjata, da s situacijo nista najbolj navdušena.
No, to so vaše domneve, gospod Hribar. Ravno sem razmišljal, da je edini dogodek, ki lahko napolni tale štadion, letni kongres, recimo SDS, ali mogoče vseslovenski tabor strank slovenske pomladi. Vse ostalo nima nobenih šans.
No, sigurno se strinjam, meni se zdi, da eni še danes živijo v slovnenski pravljici, ki se je, kot dobro vemo, končala v Južni Koreji in sam smatram, da onadva na igrišču še kar sanjata.
Spoštovana gospoda, na tribuni sta dva fanta, ki nekako pravita, da bo to pravljico nekako treba pokriti. Se strinjata s tem?
Kdo je na tribuni, sigurno je kakšen Štajerc preveč!
Umiri se, Srečko, ni razloga da se sekiraš, zdaj si ti selektor, jaz sem pa župan. Kaj pravijo oni na tribuni, gospod Hribar?
Mene zanima, kaj bo in oni se tudi sprašujejo, kaj bo, ko ne bo nogometa, ko ne bo Cece, ko ne bo Rolling Stonesov, ko ne bo U2.

Čakajte no, to so črnogledi pesimisti. Naj vam povem samo eno stvar. Tukaj v Stožicah bo letni kino za vse slovence. Letni kino za sto tisoč ljudi?
Točno tako. A ste videli, koliko ljudi je šlo gledat Mistra Bina?
Več kot dvesto tisoč.

A veste, koliko ljudi je gledalo Ne joči Peter, da ne govorim o Kekcu! Nimate pojma. Isto so govorili z Merkatorjem v Dravljah, danes pa je tam nepopisna družba.
Ja, mogoče vam delamo pa pravico, gospod Jankovič.
No, jaz osebno mislim, da na tako velikem štadionu lahko igrajo le veliki igralci, ampak takih v Sloveniji že nekaj let ni več. Na žalost.
No, se strinjam, če je Katanec zamenjal Keka, to še ne pomeni, da bo jutri imel zlato generacijo.
No, predvsem pa me moti, da so pri projektu sodelovali samo eni investitorji in trgovci, medtem ko recimo Lidla ni nihče nič vprašal.
Dobro, to so tvoje osebne preference.
To je resnica, to je resnica.
No, mene bolj skrbi dominov efekt. Zdaj bo Kangler v Mariboru postavil stadion za sto dvajset tisoč. Potem Popovič v Kopru za sto trideset in na koncu še Šrot v Celju za sto petdeset tisoč ljudi. Bojim se te bitke egov in to res ne bi imelo nobenega smisla.
No, smisel bi bil, če bi imeli svetovno prvenstvo v nogometu, ampak to je že druga pravljica. Mi se raje vrnimo v realni svet. Oglasi.

Bila je najbolj hitro rastoči sklad RTV Slovenija. To ne pomeni, da ima zdaj tako rit in da se je zredila, pomeni da je imela hitro kariero. Marta Kos Manko.

Živjo!- Živjo.

Marta, ko sva se spoznala, si pazila otroke športnemu komentatorju Fortinu.
Drži.
To je bilo na začetku, potem nekaj pri Trefaltu, še predno sem se zavedal pa gospa v Nemčiji. Potem dopisnica, delala na Deutschevele, prišla nazaj, jaz sem trikrat bedasto ustrelil v kamero. Marta, vi ste bila že pri Drnovšku PR- ovka, ne?
Kakšna kariera.
A ni to bleščeča kariera?
Ja.- Čez kaj ste vse mogli, povejte. So bili kakšni strici tukaj na RTV- ju, ki so vas vabili v svoje sobane? Ja.
Res?
Ja.
A res?
Ja ampak ga ni več na televiziji. Aja, ga ni več zdaj?
Mislim, da so ga že odstranili.
Ja? Ja.
Tudi to je bilo?
Seveda, pa saj to veste, Sašo. Ja, govori se, jaz nisem bil nikoli šef. Jaz nisem bil nikoli šef. Tudi jaz ne.
In takrat ne vem, da bi kakšen stric fante vabil v svoje sobane. Še ni bilo tako javno.
Dobro. Jaz sem bil fasciniran, Marta, intelektualka, pametno dekle. Potem pa študiram, pa kje je Marta zdaj? Kaj dela v Nemčiji? In jo zagledam v narodni noši, lepo s Carlom Moikom, juhu. Nisem vedel, da ste ljubiteljica narodne glasbe.
Saj nisem, ampak iskali so moderatorko, ki bi bila sposobna v slovenščini in nemščini vodit oddajo. Našli so mene, človek se hitro prelevi, dali so mi obleko, naredili trajno, povečali to.
Zakaj je bilo treba povečat to? Tako je treba, bolje izgledaš.
Resno?
Za tisto oddajo. Bolj pašeš k voditelju, recimo.
Ja?
Ja.
Kakšen je bil pa on z vami, on je le legenda gor?
Se je kar normalno obnašal in moj koroški pedigre mi je vendarle pomagal, da sem lažje opravila z njim.
Marta, zakaj je bil potreben odhod, na televiziji še dobro niste začeli, pa v tujino. Kaj to mladega dekleta piči takrat?
Firbec. Čisti firbec.
Res?

To je bila še Jugoslavija, bil je socializem ali komunizem...
In ste zbežali iz tega? Pa ne zbežala, meni je bilo tukaj zelo lepo. Začela sem kot športna novinarka ampak firbec, kaj se dogaja v tem grdem, gnilem, umazanem kapitalizumu. Vau, grem jaz pogledat. To pa ne razumem, to je pa tako, kot bi jaz rekel, rad bi vedel, kaj se v gnili, grdi kahli dogaja in bi gledal eno uro noter. Res, je bilo navdušujoče v tujini?
Ja, predvsem tudi zaradi tega, ker mi nihče doma ni verjel. Ko sem doma povedala, da grem najprej za dve leti, je rekel oče, ja, ja, ti boš šla zdaj od doma. In spakirala sem dva kovčka in odšla in iz dveh let je nastalo sedem let in pol.
Pa vas gor ni šarmiral kakšen kapitalist, da bi ostali?
Eno določeno obdobje, ja.
Ja? Se niste mogli upreti, tako kot na RTV Slovnija?
Ne.
Ne? Tam je bilo obojestransko?
Drži.
Potem pa Marto prinese nazaj vladni urad za informiranje. Tam niste bila dolgo časa, ne? Dve leti.
Dve leti. Dolgčas, to se sliši?
Ni bila pretirano velika ljubezen, za dve leti pa je zadostovalo, ja. Potem pa k današnjemu predsedniku države. Spremenjenemu, je bil takrat podoben, kontemplativen moški?
Takrat še ni doživel katarze, kar pomeni, da je bilo iz določenega vidika težje z njim sodelovat, predvsem pa se je bilo treba navadit na njegov ljudomrzniški način delovanja. In če je človek to sprejel, je bilo povsem v redu, če pa ni sprejel...
Ampak to ne razumem, on ima rad živali?
Arturja je imel in Brodija, za ostale pa ne vem.
Ja, ljudomrzneš je bil. Tudi vas ni maral takrat? Ja, sicer sem jaz tudi žival, tako da mogoče tukaj jaz čisto ne razumem.
Kos.
Ja, zakaj vas je imel rad.
Pa neko obdobje sva se imela rada, priznam.
Ja, ker zadnje čase ste mu kar nekaj povedali... Samo moment. Halo?
Halo?
Prosim?
Halo, dober dan.

Doktor Drnovšek?
Janez tukaj.
Izvolite. Ja kar izvolite.

Sem slišal, da se pogovarjate neke stvari o meni. Lahko dobim Marto?
Izvolite doktor Drnovšek.
Marta?
Lepo pozdravljeni gospod predsednik.
Ni lepo tako govorit o bivšem sodelavcu. To ni...

Zakaj ste tako negativni?
Kaj pa vam ne paše.
Bom jaz vprašal, kaj vam ne paše pri meni? Kaj sem storil, kaj sem vam storil, da me zdaj takole kritizirate?
Meni osebno nič, saj ste me tudi kdaj lepo pogledali, drži, tudi sva se pogovarjala, tu in tam, s tega zornega kota je vse v redu.
Ja, amak kaj vas zdaj tako moti, da gledam tv in takole grdo govorite o meni.

Begate me, predsednik, begate!
Zakaj?
Enkrat ste to, drugič s te drugo. Sicer zdaj ste odstopili s predsedniškega mesta... Jaz sem vedno Janez!
Ja, ampak enkrat ste predsednik ta, enkrat ste predsednik drugi.
Jaz sem predsednik Republike Slovenije in nobenega drugega.
No, sem pa zelo vesela, da ste tudi vi to spoznali, hvala lepa za to spoznanje.
Ja, ampak kaj konkretno vas pa moti, kaj vas zdaj spet bega, recimo, konkretno?

Kaj sem rekel takega?
Jaz vas pa sploh ne spoznam tako zgovornega, tako kot danes vi meni postavljate vprašanje. To se meni zdi krasno, dajte me še kaj vprašat.
Ja, a je pri vas tudi sonce?
Ja, zelo toplo je, petindvajset stopinj! Pri vas tudi?
A res? Ja.
Ja, tukaj je krasno.
A ste šli kaj na sprehod danes? Ja, dvakrat.
Bravo. Pa še na en večerni sprehod tudi po tej oddaji? To pa ne vem. Ne vem, ker sem precej žalosten, ker tako govorite o meni.
Gospod predsednik, upam da bosta našla skupno točko spet, mogoče kak sprehod, ne bi bilo slabo, ne?
Ja, ne bi bilo slabo... Gospod Hribar?
Prosim?
Kako pa kaj ego? V redu. Ni slabo.
A ni?
Hvala lepa gospod predsednik. Malenkost!
Srečno.

Je kar zgovoren, ne?
Presenetljivo, jaz sem navdušena nad njim in če bi to že prej vedela, ne bi ravno kaj takega omenila. Ker vi ste ga zdaj kar lepo... Marta, vi imate zdaj komunikacijske treninge, kaj je to?
Med drugim tudi komunikacijske, predvsem pa trenirava z možem menedžerje mehke veščine.
Iti na kahlo ali kaj?
Mehke veščine, kako sodelavcem povedat, da dobro dela, da ne dela dobro, kako se z njimi pogovarja, kako deligirat naloge, v tem smislu.
Kako mehko povedat, da ne dela dobro? Spoštovani gospod Sašo, opazila sem, da ste v zadnjem času tri stvari zelo dobro naredili, iskrene čestitke za to. Imam pa še en predlog za izboljšanje. Vam lahko povem?
Izvolite. Če bi včasih bolj poslušali in manj govorili, mislim da bi pri svojih sodelavcih več dosegli. Se strinjate?
To je bilo pa precej trdo.
Recimo tako.
To pa ni mehka zadeva. Potem, kaj še menedžerje učite?
Recimo, če jaz rečem, gospod Hribar, o vas pa ne slišim samo dobrih stvari. Kakšna bi bila vaša tipična reakcija?
Da slišite samo odlične!
Točno tako gre. Bravo!

Pa to potem menedžerje dobro hecate?
Ne, mi imamo res treninge, kar pomeni, niso to enodnevni, dvodnevni seminarji, ampak najmanj petdnevni seminarji, ki trajajo pet do šest mesecev, v tem času so mentorice v skupini, to so male skupine. Nam gre za to, da menedžerji res spremenijo potem svoj način obnašanja, zato da bolje delajo.
Se bom opisal med menedžerje, da okusim mehkobo Marte Kos. Midva bova pa oba okusila, kako poje pevka, ki jo je povabil na rojstni dan Silvester Stalone. Ingrid.

Ja, zdaj je pa to tako. Torej, pozdravljeni dragi gledalci, zdaj je pa to tako. Prejšnji teden so o stanju naših medijev govorili novinarji, ki pa niso bili videti preveč zadovoljni, zato smo se zdaj odločili, da damo drugi strani priložnost, se pravi oblasti. In ker se radi primerjamo s tujino, bo nocojšnji gost nihče drug kot ruski predsednik, Vladimir Putin!

Glejte, gospod Predsendik, ko ste bili vi še tajni agent, jaz sem sem bil dopisnik Dela, so mene klicali potnik. Zdaj pa sva oba predsednika.

Ste me zamenjali z nekim drugim dopisnikom.

Glejte, jaz bi vas rad samo vprašal. Recimo pri nas v Sloveniji so mediji končno postali neodvisni. Kako pa je to pri vas?

Aha. Kako naj vas vprašam, jaz mislim, da je pri vas ravno obratno. Da to ni tako.

Glejte, pri vas je, neupoštevanje subjektivnih mnenj, potem zamenjava urednikov, razne take manipulacije in tako naprej.

Glejte, jaz mislim, da tukaj ni te zahodne propagande. Če smo pri nas hoteli biti neodvisni in če smo hoteli povedati tako kot se gre smo morali ustanoviti revijo Mag, drugače nisi mogel pisati kolumne.

Zdaj blog, internet, to mene ne zanima. Mene bolj zanima, kako lahko vi kontrolirate vse, kar se kontrolirati da.

No, tukaj se seveda moram oglasiti. Če ne zamerite, nenazadnje se kot predstavnik države čutim izzvanega. Predsednik Putin namiguje, da je kontrola medije v Sloveniji večja kot v Rusiji. To preprosto ni res

in jaz se ne bi mogel strinjati.
Gospod urednik, oprostite, samo eno vprašanje, če dovolite.
Ja, dovolim, vprašajte. Ali bomo na naslovnici objavili veliko ali majhno fotografijo našega premiera?
Ne, veliko, veliko dajte gor, veliko, ne veliko, največjo dajte, Helena! Največjo dajte.
Ja, ampak jaz se bojim da ne bo dovolj prostora.
Ja če ne bo prostora ga bomo pa naredili. Za predsednika se vedno najde prostor. Ane, je tako?
Ja, vedno se najde. Zato močno upam, da moja raziskovalna tema o komunalnih odpadkih zaradi tega ne bo spet pristala med športom in črno kroniko.
Ja kaj je Jerman? Kaj te spet matra, poglej Zmagota.

Ima eno stran Športa pa je povsem zadovoljen. Ne pa ti! No, definitivno jaz kot urednik športa, bi bil zelo vesel, če bi imel dve strani, eno za košarko, drugo pa za vse ostalo. Zdaj bo začel, zdaj bo začel... O Evroligi pa nimam kje kaj komentirat, ker mislim da...
Da, jaz vas popolnoma razumem, kolega Sagadin. Kot urednica družabne kronike, sem prepričana, da je v našem časopisu preveč politike, še posebej pa zunanje. Veste, to Slovencev ne zanima.
No, no, glejte, dragi moji! Dokler bom jaz glavni urednik našega dnevnika, se lahko zaradi mene mečete po trepalnicah ali kakor koli, pa ne bo nič drugače. Mi smo resen časopis. A smo se razumeli? Če vam pa ni kaj prav, pa lahko greste, tamle so vrata. Izvolite.
Glejte, kolega Rupelj, zdaj je pa to tako. To se mi zdi pa zelo pomembno, kako ste vi to povedali, kako je to resnično. Vedno se govori o nesvobodi medijev, če kakšnega novinarja vržejo ven ali pa kaj takega, če pa kak delavec izgubi službo pa nič. No, to ni isto, gospod Slivnik, kaj pa govorite, a mislite, da smo mi eni navadni...
No zdaj pa mir, no! Ja kako se pa obnašate, kolega, a ste normalni, lepo vas prosim!
Ja, se opravičujem, nisem normalen, oprostite, oprostite, res oprostite! Meni se bo enkrat strgalo, jaz sem raziskovalni novinar, ne pa urednik neke črne kronike.
Glejte, doktor Rupelj, če mislite, da je potrebno, da prevetrite vašo redakcijo, vam za kakšen mesec pošljemo Jančiča.
No, to pa ne, hvala lepa, jaz imam svojo ekipo pod kontrolo, tako da ni nobene potrebe po tem.

Meni tukaj še manjka nekaj vrstic. Meni tukaj manjkajo vrstice ali ima kdo kašen dober trač zame?
Gospa Marta, bi mi vi zaupali kakšno pikantno informacijo z vaših komunikacijskih trečajev s temi menedžerjev. Povejte mi, kateri je največji štor? Ne povem.
Zakaj pa ne?
Ker ne povem.
Mene pa vedno vprašajo, kako dobim na nastop.
Ne povem.
Takšni pač ste. Ker ne povem.
Dobro.
Hvala.
Ne vem če boste kdaj prva dama.
A ste se kaj zmenili? Ste se kaj zmenili.
Zelo veliko sva se zmenili.
Ja, sem poslušal, pa ne vem.
No gremo pista, pisat, pisat Helena!
Ja, tako, tračev ne bo, bo pa samo zunanja politika To!
Ja.
Vprašajte Slivnik.
To je pa zdaj tako, Helena, tukaj imamo ruskega predsednika, vas pa kot da vas ne zanimajo te zadeve in se dela nekaj popolnoma drugega. Kdo je pri vas urednik zunanje politike, lepo prosim?
Ja kdo, kdo, kdo? Ali ni tukaj jasno, kdo je tukaj urednik zunanje, notranje in lokalne politike, lepo vas prosim? Ali vam po vseh teh letih še ni jasno, kdo ima najbolj uravnotežen in neprostranski pogled na politična dogajanja pri nas in po svetu? Dajte Slivnik no, lepo vas prosim!
Jaz sem slišal, da je gospod Putin velik ljubitelj juda, pa bi ga vprašal, kako komentira uspehe vaših judoistov. Dajte no, Sagadin s takimi vprašanji, a ste vi normalni? Kakšen budo, judo, Putina se sprašuje o Kitajski, ali pa o Iranu, Severni Koreji, ne pa o judu! Kaj je sploh to judo? Ja, to je ena borba, kjer se dva cufata za tiste kopalne plašče, potem pa en pogrne na tla in je vsega konec.
Glejte, gospod Putin, zdaj je pa to tako, če se boste vi pogovarjali s Corleonom, midva ne bova mogla narediti intervjuja.

Jaz imam samo še eno vprašanje. Recimo da neki novinar odkrije,

da so neke nepravilnosti v politiki ali pa neke čednosti, kdo je po vašem kriv, novinar ali politik?

Kaj pa vi pravite, gospod Rupelj?
Glejte, kar se tiče vašega vprašanja, lahko rečem, da je to zelo občutljivo vprašanje. Naša etika je tukaj jasna in precizna. V osnovi je kriv novinar, vse dokler se politiku zlorabe ne dokaže. Toda to dokazovanje pa lahko traja tudi več let.
Ja, ampak oprostite, to se meni zdi nepošteno, kako naj bom kriv za nekaj, kar je napravil nekdo drug? To nima nobene logike.
Ja, svet je krut, kolega Jerman. Nekdo pač mora nositi odgovornost. In dokler se nekomu ne dokaže krivda, je pač kriv tisti, ki je nekoga okrivil.
No, to je isto kot v košarki. Sodnik ti lahko mirno dosodi osebno napako, pa se ti igralca nisi niti dotaknil. Drugič pa ti lahko odtrga roko. Če boš sodniku dokazoval, da on nima prav, boš dobil tehnično. Bolje je biti tiho in igrati naprej.
Tako se govori, tako se govori, kolega. Tako se govori. No, glejte spoštovani kolegi, prijatelji.

Za konec bi rad pozval bralce, naj ne verjamejo vsemu, kar preberejo, še posebej v politiki. Mediji iščejo senzacije in zato je tukaj naša Rupa. Zares svetla izjema. Toplo priporočam. Res, zelo fina stvar.
Doktor Rupelj, jaz vam želim veliko uspeha in sreče z vašim časopisom Rupa. Hvala lepa.
In hvala.
Srečno, nasvidenje.
Marta, rubrika ali- ali, poznate to zadevo?
Ja.
Greva najprej pogledat, kako je Gojmir Lešnjak Gojc dobil nalogo, da nam predstavi svojo neodvisno in suvereno republiko na Krasu.

Drage dame, spoštovani gospodje, dobrodošli v Republiki Škofi. Nahajamo se na postaji milice v republiki Škofi in imate to srečo, da je ravno danes pri meni zelo visok državniški obisk, namreč tukaj je predsednik naše republike in njegova soproga, gospod Danilo Sukan in tovarišica Vida. No, pa ju spoznajmo.

No tako, tako. Kot smo rekli, predsednik republike in njegova soproga. Kot vidite sta pri osnovnem opravku na Krasu. Režemo, kakšen paršut je to?
Domači pršut.
Domači kraški. Svinja v hlevu, zravnana.
In zraven paše seveda tudi en kozarec terana. Evo. Takole bova zdajle s predsednikom nazdravila.

Studijo, Sašo, na zdravje!

Kaj bi dal, da bi lahko bil zdajle z Gojcem! Marta, greva midva nekaj podobnega.

Da vidiva. Nekoč ste sloveli kot vrhunska plavalka v delfinu. Ponujamo vam izziv, da se preizkusite v podvodnem hokeju, na trening vas vabijo člani državne reprezentance.
A podvodnega hokeja?
Ja.
V redu.
Sprejmete izziv?
Ja.

Gospa Evfigenija, pozdravljeni.
Lep pozdrav, ker...
Vas lahko prekinem, gospa Evfigenija?
Ja, kar prekinite!
A veste, da so Marto suspendirali nekoč iz Slovenske televizije? A dajte no. Ja kaj pa je bilo? Pa ste bila žalostna?
Ne. Ne.
Ne? Ste bila vesela?
Tudi ne.
Ja zdaj pa povejva, kako je bilo!
Luštno in zabavno.
Zabavno?
Ja.
Pa se radi zabavate takole?- Še posebej na božični večer.
Pa so bili jezni? Eni ja, eni ne.
Eni ja, eni ne?
Ja.
No, pa pustiva zdaj to. Na božični večer sem ljudi pozivala k spolnim odnosom. A dajte?
Ne tako direktno. A ste zgrožena?
Ne, zanima me, zakaj me zdaj tako gledate?

No, pustiva zdaj to, da se ne bomo... Iz Koroške prihajate, pravite? Dajva midva pogledat... midve povedat... ja sem čisto zmedena no, res!
Saj vas bom lepše gledala, se opravičujem! Hvala lepa. Kakšni so ljudje tam? Jaz mislim da je to tako daleč, čeprav je Slovenija majhna, da enostavno mi, v večjih mestih ne poznamo takih karakterjev. Takih ljudi, takega razmišljanja, kot so tisti ljudje na Koroškem.
A ste bili že tam?
Parkrat sem bila.
Kako se vam zdijo?
Vse je zelo ozko, visoki hribi. In sem slišala, en pregovor je bil, da mora baje v tiste kraje priti jastreb, kokoš vzvratno ukrasti, da potem lahko zbeži.
Saj to drži. Kako je zdaj s tem, dajva povedat.
Ja jastrebi so posebej za Koroško, mora biti čisto posebne vrste. Kokoši so tega že navajena, tudi jajca valijo tako...
No pa pustiva to. Kaj pa ljudje,

kako se obnašajo, kakšne navade, običaji. Dajva malo povedat, v kamero govorite. Pa povejte.
Bom vas gledala, ste mi všeč. Potem se moram pa še malo polepšat. Kar povejte, ja. So robati ljudje, na prvi pogled, zelo prijazni ljudje, trmasti, odkriti, neposredni...
No to je lepo.
A taki so vam všeč? Odkriti ljudje, seveda. Ne pa to da se cinca tukaj še tisti dve minutki, ko imamo se cinca. To mi ni všeč. Sem pa vesela. To se pravi odkriti ljudje. Kaj pa tisto, ko pravijo, da enostavno ne rečejo ne?
Ja to velja samo za Korošice.

Korošice?
To je govorna napaka naša.
To je govorna napaka? Ja.
Pa ste imeli kdaj probleme s tem, ali...
Ne.
Nikoli? Ne.
V mladosti?
Ne. Rečem ja? Ja. Ja. Ja.

No to bom pa zapisala.
Dobro, Evfigenija, trd oreh, Marta Kos?
Trd oreh, bi rekla. Dovolj, dovolj.
Je, ne? Prosim če preverite še psihofizično stanje predsedniških kandidatov. Hvala lepa. Ste zelo fini tudi vi danes, veste.
V čast mi je bilo. Pridite še kdaj na Koroško.
Ja če boste povabili!

Gledalke in gledalci, nastopila bo prva kitara nogometnega kluba Domžale.

Prva kitara nogometnega kluba Domžale. Trener Slaviša Stojanovič!

Živjo!- Živjo!
Sašo, to je bilo noro. A je to adrenalin? Pa je, neke vrste sigurno.
Kaj je bolje biti, trener, ali takole na odru, kitarist?
Včasih boljše kitarist, včasih boljše trener.
Zakaj, kdaj?
Bolje je takrat, ko si odvisen sam od sebe, ko igraš kitari si odvisen sam od sebe, ko si trener, si odvisen tudi od igralcev.
Pri kitari te občudujejo deklice, pri nogometu fantje? Je, ne?
Moram povedat da zadnje čase opažam, da je tudi veliko število ženske populacije na tribunah. Ampak zvečer, ko greste na pomol, greste z žogo na pomol, če so kake punce, ali s kitaro?
Definitivno s kitaro.
A res?
Ja.
V redu. Že kot otrok ste bili malo čudni?
Moram priznat da ja.

Ja, ne? Zbežali iz bolnice?
Zbežal iz bolnice. Kaj je bilo to, kaj vam ni bilo v bolnici všeč?
So se vam zdeli bolani ljudje tam?
Ja. Ne, enostavno mi je zapasala družba pokojnega očeta in sem praktično v pižami pobegnil iz bolnice na bližno avtobusno postajo, nakar so me tam normalno srečali ljudje, ki so čakali avtobus in so me hitro nazaj napotiil v bolnico.
Pa v kako drugo bolnico potem?
Ne, ne.

Čeprav pa stanujem zelo blizu te bolnice.
Potem ste imeli pa tudi v šoli probleme, tudi od tam ste zbežali?
Ja, v prvem tednu, mama mi je lepo še zavila rože, da jaz odnesem to k svoji razredničarki. Rože so končale v smeteh, jaz sem pa šel na sladoled, dokler me gasilci niso pripeljali domov.
A vam kdaj nogometaši zbežijo s treninga, to razumete verjetno? Zbežijo samo v trenutku, ko jih jaz spodim dol iz treninga. Slaviša, kje je ključ vašega uspeha?
Težko je zdaj povedat v enem stavku, kje je ključ tega uspeha, definitivno je pa najbrž velika sreča, da pravilno izbiram igralce in pravilno izbiram svoje sodelavce.
A imate kakšen marš Drino, ko igrate s kitaro? Ne, ni.
Ne?
To so borbene pesmi, imajo pa igralci v garderobi kopico neke glasbe, s katero se motivirajo pred tekmo.

A imate vi močan ego? Ker kako take individumome, nogometaše krotit? Vsak ima bi bil rad najboljši, vsak ima svoj kotiček, ki ga obdeluje. Trener mu je verjetno nasprotnik, ne? Ja, trener je definitivno v nekaterih momentih nasprotnik, celo sovražnik, ampak moram priznat, da me včasih, predvsem se to vidi na tekmah, da me dva do tri dni po tekmi vse strašno boli, od kože, glave, želodca, tako da se to odraža na moje zdravstveno stanje, če se hitro ne bom sam pri sebi zbrihtal, bom hitro kje drugje končal, ne pa na treningu.
Kaj je za trenerja, morate biti psihološko močnejši od igralcev?
To sigurno. Včasih tudi prevarantski.
Aja?
Ja. Enostavno, tak poklic je.
Hodite tudi v Barcelono gledat treninge?
Ja, imel sem to srečo, da smo navezali kontakt z nogomentim klubom Barcelona in da so nam omogočali vpogled, ne samo treningov, temveč tudi vsega dogajanja v samem sklopu nogometnega mikrociklusa tedenskega, tako da poleg samega udejstvovanja na igrišču, na travniku, je ogromno nekih stvari, ki grejo zraven. Kaj je lepše, biti na treningu Barcelone, imeti zapisnik in opazovat trening, ali imeti list z avtogrami od Ronaldinha, Etoa, Messia?
Dobro, malo sem prerasel te avtograme, definitivno je lepše pogledat trening, pogledat Ronaldinha, Messia, Etoa, kako oni izvajajo vse te nogometne stvari.

Zdaj, merijo koliko kak nogometaš preteče. Sem gledal, tudi do trinajst kilometov, Gatuzo.
Seveda, boljši nogometaši, pa tudi od nasprotnika je odvisno, če je tempo na obeh straneh dober, tudi iz tebe stisne maksimum. Se pravi, če sta dve dobri ekipi, tudi tekalno sposobni, potem je tudi ta distančna razdalja malce večja, sigurno.
Koliko pa pri vas pretečejo?
Ja jaz mislim, saj zadnjič je kolega Pušnik povedal, mislim da boljši od šest do osem kilometrov na tekmo pretečjejo, težko pa verjamem, da kdo več v slovenski ligi.
Trinajst ne bi šlo? Težko verjamem.
Koliko pa mislite da preteče brat od Marte, Drago Kos?
Ja jaz mislim da je v vrhu, sigurno, ker imajo tudi sodniki svoja testiranja in sigurno morajo preteči najmanj toliko kot igralci, če hočejo biti v dogajanju. Se pravi, oni morajo biti približno tam kjer je žoga in če se žoga premika od šest do osem kilometrov na tekmo, potem mora biti sodnik neprestano zraven.
Marta, je zagaman brat, kot človek? Ne, to je najboljši brat na svetu.
Kakšen pa je na igrišču?
Gospod Kos je dosleden.

Dosleden?
Dosleden.
Slaviša, kaj se zgodi z nogometašom, ki na hitro zasluži veliko denarja? Na eni strani mora teči, mora biti discipliniran, po drugi strani

pa punčke, avtomobili, pijača?
Po mojem celice začnejo malo preveč delat.
Aja, se kdaj zgodi? Jim kdaj iskra preskoči, pa...
Mislim da v slovneskih razmerah to še ni toliko potencirano, kajti ni toliko denarja, da bi odplavali, ne vem v kakšne svetove in druge zadeve, se tudi dogaja. Predvsem z menedžerji, se pravi s temi zastopniki, če se lahko tako izrazim, ki jim napolnijo glavo z raznimi milioni, potem pa je to težko krotit.
V čem je trener Manchester Uniteda boljši od vas?
Ja...
A je boljši?
Definitivno.

Trenutno. Prvič ima za sabo veliko več uspehov kot jaz.

Izkušenejši je, že dvajset let je na čelu nekega vrhunskega kluba.
Ne igra pa kitare!
Tukaj pa sem jaz boljši.

Gledalci in gledalke, po oglasih boste videli, kakšne metode na svojih komunikacijskih treningih uporablja človek, ki nastopanja pred javnostjo uči predsednike, ministre in poslance.

Začenjamo z drugim delom soočenja predsendiških kandidatov za uvrstitev v veliki finale, vprašanja bosta postavila gosta, Marta najprej vi. Dajmo.
Prvo vprašanje, koliko žensk bosta zaposlila v svojem kabinetu, ko bosta predsednika in po kakšnih kriterijih jih bosta izbirala.
Anton, prosim? Marta Kos, vi boste prva, ki vas zaposlim, ker v narodno nošo, sem prej slišal, ste se že oblekla in potem bova midva idelana dvojica in tam bom prepustil vam, da boste po vaši presoji, ker ste specialist na tem področju, zaposlovala čim večje število žensk.
To je pa v redu. Karel?
Ja, jaz bom zaposlil sigurno kakšno dobro kuharico, potem tudi gospo za stike z javnostjo. Pa ne vem, če mi bodo sploh dovolili, ker zdaj se je zdanji predsednik, kolikor slišim, vsemu odpovedal, tako da bom imel verjetno malo težave. Sicer pa ženske bi morale malo bolj gledat same na sebe, enkrat so imele tudi priložnost izvolit predsednico, pa so držale figo v žepu.
V redu. Slaviša?

Ja, videli smo novi stadion, videli smo kapaciteto, mene pa zanima, če sta zadovoljna z obliko, kapaciteto in lokacijo?

Karel?
Ja, z obliko, kapaciteto in lokacijo sem seveda zadovoljen, glede na slišano pa, kar je povedal gospod predsednik vlade, da bo Kangler naredil tudi v Mariboru podoben štadion, pa Šrot v Celju, pa Popovič v Kopru, mislim da bo tudi Štihec v Murski soboti in naš Kampuš v Gornji Radgoni naredil, potem bomo pa samo še na tekme hodili.
Anton?

Ja, kapacitete so zelo dobre, tudi lokacija je zelo dobra, tako da bo lahko vsak Slovenec dobil sto svojih sedežev. In moj protikandidat je pozabil tudi na Domžale. Kot slišim, bodo državni prvaki, čestitam, tako da bo tudi v Domžalah zagotovo en tak lep statidon.
Hvala lepa obema predsedniškima kandidatoma. Veliko sreče pri televotingu, mi gremo pa naprej.

Gospod Bučar?
Ja.
Kaj se pa tukaj dogaja, je to kakšen tečaj joge ali kaj?
Kakšna joga? Tišina prosim!

Gospod Podobnik, vam je slabo?

Ja, kaj gledate, še niste videli, kako potekajo komunikacijski treningi?
To me bolj spominja na kakšen prekršek nogometaša, kako bi prelisičil sodnika.

A vas tudi spominja, Slaviša, na nekaj podobnega? Imate vi tudi kakšne priprave?
Ne, sem si pa ogledal italijansko kaseto, oziroma dvd, na katerem nazorno pokažejo simulacije vseh prekrškov in vseh zadev, ki se dogajajo na igrišču.
Aja, to se da natrenirat?
Ja, oni trenirajo.
No, prosil bi vas, da ne mešate teh nizkotnih nogometnih trikov s področjem, ki zahteva resen pristop in veliko znanja.

No, dovolj je bilo gospod Gaber. Tulite kot en navaden vol.

Tako, to je bil kratek uvod za sproščanje, zdaj gremo pa na naslednjo stopnjo.
Oprostite, oprostite, ampak jaz že nisem dovolj sproščen. Tamle gledam gospod Kosovo, je menda velika strokovnjakinja na področju javnega nastopanja, pa imam kar malo treme, priznam.
No, poslušajte gospod Podobnik, dokler ste na mojem tečaju lahko imate tremo samo pred mano in nobenim drugim, a je jasno?
Ja, ja, razumem kolega, razumem. No, naj vas ne zavedejo metode teh novodobnih strokovnjakov. Jaz prisegam na staro šolo, nastopanje v javnosti, ki ima eno samo pravilo. Bodi to kar si in obleči to kar imaš. Nobenih stilistov in podobnih neumnosti.
Marta, kako komentirate doktorja Bučarja?
S prvim delom se strinjam, bodi to kar si, tisto obleči kar pa imaš, pa se ravno ne strinjam. Potem bi ljudje v belih nogavicah, v prosojnih bluzah, v črnih čipkastih modrcih, mini krilih tekali naokoli, to pa ne gre.
Ja saj nogometaši tekajo v belih nogavicah.
Ja, pa to je nekaj drugega.
Gospa Kosova, tukaj pa niste povedali, kako bi lahko... Pustimo zdaj to debato.

Pa saj se ne spoznate, gospod Bučar, ali se?
No, glede tega res ne, mogoče. No, tako, zdaj pa bomo govorili o poglavju,

ki je za nastopanje v javnosti izjemnega pomena. Govorili bomo o karizmi, najprej mi povejte, ali kdo od vas misli, da je karizmatičen.
Kolega, jaz mislim da sem karizmatičen.

No, vidite, jaz pa mislim da niste.
No, tega pa ne morete kar tako reči, to se mi zdi žaljivo, kolega Bučar.
No, jaz se tukaj strinjam s predsednikom parlamenta. Mislim da ne morete človeku takega kova kar na pamet reči, da nima karizme.
Bojim se, da bi lahko kaj podobnega ugotovil tudi za vas. Ja zakaj pa, zakaj pa... zakaj zame?
Ja kdo vas je pa omenjal? Ja če ste rekli, pa za...
Ja, rekel sem podobnega, ne pa Podobnika. Aja, še dobro, sem se ustrašil, da nisem karizmatičen. Oprostite, a je kdo rekel, da ste? Imate kakšno potrdilo o tem? No, kolegi poglejte, to ne pelje nikamor. Ne pelje nikamor, da se takole prepiramo o karizmi. Dejstvo pa je, da jo ima vsak od nas, drugače ne bi bili tam, kjer smo.
Kaj menita zdaj vidva, kdo izmed njiju treh ima največjo karizmo. Slaviša, zdaj pa vi.

Katerega bi imeli za nogometaša, kateri ima pravi ego, karizmatičen človek?
Mislim da ga ima vsak na svoj način.
Dobro, to je zdaj diplomatski izgovor, pa vi nogometaši ste pregnatiki, ne? No, izgovor ni, je odgovor, ampak vsak ima na nek način določeno karizmo, ki bi mu v danem momentu, v danem trenutku na tekmi prav prišla.
Se strinjate gospod Cukjati? Jaz mislim da bi bil odličen vezni igralec pri nogometu. No, jaz sem včasih bil tudi odličen, oziroma sem se včasih ukvarjal z atletiko, veliko tekel, mislim da lahko pretečem petnajst kilometrov na kakšnem srečanju.
O pa ja!
Ja. Jaz sem najboljši.

Ja, ja.
Gospod Podobnik?
Temu ne verjamem! Čakajte, bo Marta zdaj rekla, kdo izmed vas ima največjo karizmo. Gospod Gaber.
Gospod Gaber?
Ja.
A zato ker preteče petnajst kilometrov ali kaj? To je za vas karizma?
Ne.
Hvala lepa! Prosim, prosim. Nežna duša je, pameten človek je, gleda v oči, živjo. Lepo kravato ima, simpatično piko na levi strani obraza.
Tudi to.
Vse šteje.
Spoštovana kolegica, menda cenite iskrenost, kaj pa, se tega ne bomo dotaknili.
A pri vas? Ne, pri gospodu Gabru, saj o njem govorimo.
Ja, je zagotovo bolj iskren kot vi. Vam se že po čelu vidi.
No, nehajmo zdaj s tole debato. Ali ste na mojem tečaju, ali bi radi da vas vzame v roke gospa Kosova ali kaj?
No, jaz če sem iskren, bi rad poiskusil tudi kakšno sodobno metodo.
No, tudi jaz priznam, da me arhaični prijemi gospoda Bučarja nekako ne prepričajo.

Gospa Marta, dajte nam kakšen nasvet. Kot nepovezan poslanec potrebujem strokovno pomoč.
No, čeprav vaše izjave do sedaj niso bile prav naklonjene, predvsem meni, pa vseeno, povejte nam, kako naj se obnašamo v javnosti, da bomo videti kredibilni in všečni našim volivcem?
No dajte no, to je pa razpad sistema. Formalno, pravno, z mano nimate nič več. Izvolite gospa, zdaj so vaši. In pikiram.
Super, najlepša hvala, odpuščeni ste gospod Bučar, jutri zjutraj ob osmih pridite v šolo.
No dajmo začet, dajmo začet! A ne bomo zdajle začeli? Ja takoj zdaj.
No začnimo.
Prosim vstanite.
Jaz se tega živ žava ne grem.
To ni živ žav, to so zelo resne stvari in pomagalo vam bo.
Začnite no! Jaz že mižim.
A mi verjamete?
Verjamem. Hvala lepa.
Gospa Kosova, jaz mižim.
Ni treba mižat, glejte me v oči, to je zelo pomembno. Neposredni kontakt z očmi. Imate malo bojazni pred tem. Nič bat, gledat. Tako, super, bravo! To je že prva točka za karizmo, aplavz!

Še naslednji kandidat, gospod Cukjati, se opravičujem, gospod Gaber.
To je zame en velik pleh!
Lep nasmeh, tako ja, še malo. Krasno, še malo z levo roko potrepljat po sedežu. Ooo! Obvladam.
Obvladate vse, ja.
No, mislim da sem rojeni zmagovalec.
Kaj pa še Cukjatija, bomo vzeli? Gospod Cukjati? Dokler se ne strinja, da bi bila jaz njegova mentorica, težko. Absolutno se ne strinjam, absolutno, vse skupaj je smešno. Zakaj vam je smešno, gospod Cukjati? Zaradi obnašanja, zaradi vedenja, zaradi vseh izjav, ki sem jih dobil.
Ima pravico povedat svoje mnenje.
Ima pravico povedat. Dobro, Marta najlepša hvala, Slaviša najlepša hvala. Vsak hip boste izvedeli rezultate televotinga, kdo je naš novi finalist. Ja nasvidenje, adijo.

Prejšnja: Psihoanaliza slovenskega političnega prostora

Naslednja: Nadomestna lokacija

oglasno sporočilo

Moj RTV

Hribar: Stadion Stožice