Intervju: Katarina Kresal

Dober večer, spoštovani gledalci. Moja gostja nocoj je Katarina Kresal, predsednica LDS, pravnica, odvetnica. Dober večer, gospa Kresal.
Dober večer.
Je vaše življenje zdaj, ko ste tukaj, v politiki, manj naporno kot prej, ko ste bila odvetnica. Vem, da ste deloholik, da ste veliko, veliko delali, to vas je, ste rekli, tudi osrečevalo, veliko dela. Je zdaj tudi toliko dela ali manj? Dela je ogromno, dela ni nič manj kot ga je bilo prej. Je mogoče drugačno, je pa res, da ni morda čisto res, da sem deloholik, da uživam v same delu, ampak uživam v temu, da nekaj delam dobro. In to te pa takoj pripelje do tega, da moraš delat več kot ostali, ker če hočeš biti boljši kot ostali, se ure nalagajo ena na drugo. Kje pa je toliko dela, recimo, zdaj, v politiki, recimo, v vaši stranki, kaj je toliko za delat?
No, eden izmed mojih glavnih namenov tudi, ko sem vstopila v politiko, je to, da skušam spet to stranko, svojo stranko, postavit na noge, da se vrne vanjo tisti elan, ki ga je nekoč imela, tisti zanos, tista želja delat naprej in s tem je kar nekaj dela. Celotno prejšnje leto smo delali na tem, da vzbujamo spet to enotnost v stranki, da vzbujamo ta občutek pripadnosti. Torej, ogromno časa zato preživim na terenu, trikrat, štirikrat na teden se peljem v različne kraje po Sloveniji, obiskujem svoje člane, se pogovarjam z njimi, poslušam, kaj mi imajo za povedat, kaj jih moti pri organizaciji stranke, kaj jih je do sedaj motilo, kaj bi raje, da izpopolnimo, kaj da dodelamo in na podlagi te res interakcije s svojimi člani, smo bistveno dopolnili svoje postopke odločanja, povečali smo morda demokratizacijo odločanja znotraj stranke. A imate občutek, recimo, da je zdaj dosežena, vsaj približno, ta enotnost, recimo, ki je ni bilo prej pa ne vem, kaj vse, te vrednote, vrline, ki jih ta stranka ni imela, ker je bila znana po tem, da so vsi skregani med seboj?

Ali ni to nekako nenavadno, recimo, da, se opravičujem ker bom to rekel, da ste bili v politiki outsider, ne. Se pravi novinec, dobro, vi ste se poiztovetili z vrednotami LDS- a. Prej ste bili samo volivka LDS- a. Zdaj pa pridete noter med same, bom rekel, same mačke, veterane, ki bi pravzaprav vsak od njih lahko bil predsednik stranke in si tudi vsak želi biti predsednik stranke, kot veva, ne. Kako zdaj, recimo, na to gledate?
Veste, moja prva želja, ko sem se še odločala, ali bom stopila na to pot, da kandidiram za predsednico stranke je bila, da pridem samo, če se me želijo. Torej, da začutim, da imam za sabo stranko, ki hoče, da jo vodi ženska, ki hoče, da jo vodi mlada ženska, ki do tedaj ni bila prisotna v politiki. In jaz sem tisti en mesec, od takrat, ko je prišlo moje ime ven, do takrat, ko smo imeli kongres, intenzivno prepotovala celo Slovenijo in sem se srečala praktično z vsemi pokrajinskimi odbori v stranki, seveda tudi z vsemi iz ožjega in širšega vodstva stranke, pa s poslanskim klubom. In odziv, ki sem ga jaz dobila na teh sestankih je bil, enostavno stranka si želi in je pripravljena na takšno novo vodstvo. In šele na podlagi tega sem v resnici rekla, to pa je vredno poskusit, zato ker imam možnost, da uspem, zato, ker imam člane, ki me podpirajo, ki so me veseli in ki v meni očitno vidijo neko novo moč, ki lahko potegne celo zadevo naprej.
Pa tudi razmere, recimo, so bile že najbrž tako kritične, po vseh poskusih enih in drugih, da je bilo treba zdaj nekaj nardit, tvegat recimo, ne. Bom grdo rekel, kjer hudič ne more, žensko pošlje. Če je rezultat dober, je to čisto prava pot. Res je, situacija je zagotovo bila precej slaba, več ali manj so že vsi dvignili roke, tudi javnost. Če pogledate, je praktično že odpisala našo stranko in, pa tudi v taki situaciji je potreben velik pogum, da se sprejme takšna določitev. Jaz vem, da so bili moji kolegi, da je bil Jožef Školjč, ki me je prvi povabil v stranko, izjemno dalekoviden, da je bil zmožen neke nepristranske ocene, da je potreben en res pomemben premik. Pa ne zato, da bomo šokirali, zato ker je ženska, ki je nihče ni poznal, ampak da potrebujemo človeka, ki ima neka druga znanja. Potrebujemo človeka, ki vidi morda drugačen svet kot zgolj tisti ozki, zaprti politični svet. Nekoga, ki je mlajši, ki pripada drugi generaciji, kot večina tistih, ki je zdaj v politiki. To je bilo v resnici, ne glede na stanje stranke, izjemno pogumno dejanje in jaz verjamem, da se bo obrestovalo.

Pa tile nastopi, odlični pravzaprav, na televizijah, kako tečejo priprave. Verjetno vsega tudi ne poznate za nazaj, ne, ampak delujete pa samozavestno, poznavalsko. Vas kolegi pripravljajo na to? Gotovo vsega ne poznam in strah me je tistih politikov, ki mislijo, da imajo vso znanost celega sveta v svoji glavi. Tudi mene je tej strah.
Ja, ti so najbolj nevarni v resnici. Treba se je zavedat, kje so meje tvojega znanja in kje se lahko še kaj naučiš. Tega se jaz zavedam vsak dan in v vsakem poklicu. Zato odkrito povem, da se posvetujem, da imam širok krog svetovalcev, da vprašam ljudi v stranki, vprašam poslance, vprašam svoja podpredsednika, tudi druge ljudi o njihovem mnenju, ali o mnenjih na nekem specifičnem področju, kjer pač nisem domača. Zato se v resnici pripravljam tako kot na vsako drugo resno zadevo, kot bi se pripravljala na resno obravnavo ali pa na nek resen sestanek, da pridobim čim več mnenj o neki temi, preberem si, če si imam kaj za prebrat, se pogovarjam, preštudiram in si pač naredim neko svoje lastno mnenje na podlagi tega, kar sem slišala. Vi ste poznavalka pravnih stvari, ampak dobro se znajdete tudi pri financah. Sem videl zadnjič videl v neki oddaji, ko ste pravzaprav odigrali nekaj kratkih žog z ministrom Bajukom, ker je bilo presenetljivo, da ste se upali takega starega mačka pravzaprav podučevat.
Imela sva, jaz mislim, zanimiv dialog. Ne vem, če sem ga poučevala, ampak pač imela sva tako različna mnenja o tisti zadevi, da sva oba malo povzdignila glas. Načeloma ne grem govorit o zadevah, ki jih ne bi poznala. Torej, malo že moram vedet, zakaj gre, je pa ekonomija, poslovanje, ta drugi del življenja, ki ima veze z nekim aktivnim vršenjem posla ali kakor koli, mi je vedno bilo zanimivo. Meni je bil že na fakulteti v prvem letniku najljubši predmet politična ekonomija. Večina pravnikov je bežala pred tem izpitom, ker jim pač ni ležal, meni je bil všeč. Dal ti je tiste osnove ekonomije. In to ljubezen do malo ekonomskega prava sem vedno obdržala, čez celo fakulteto in zato sem se tudi usmerila potem v gospodarsko pravo, ki ima več povezave s konkretnim poslom, s konkretnim gospodarstvom. Je bila tista vaša pripomba zadnjič, ne vem, kdo vam je rekel, češ, saj ne poznate tega zakona ali pa teh zakonov, vi ste mu odgovorili tako, na hitro, prebrala in videla sem neprimerno več zakonov kot ste jih vi videli. Je bilo tisto tako, iz rokava ali mislite, da je res? Kljub temu, da ste pravnica.
Zagotovo sem videla veliko zakonov, morda me je malo zbodlo, ker pripomba se mi nekako ni zdela korektna. Prej sva imela neko strokovno debato, sva govorila o nekih rešitvah, potem pa, ko ne veš, kaj bi človeku rekel, da ne poznaš zakonov, potem pa nekako le?. Nekaj sem jih prebrala v življenju, tudi tisto, kar sem govorila, sem pred tem dobro pogledala in vem, za kakšna vprašanja gre pri tistem konkretnem zakonu. Ne vem, morda komu ni bilo všeč, da sem tako odreagirala, ampak?..

V poslanskem klubu mislite?
Ja, ja, seveda.
Ja, iz poslanskega kluba so šli malo v druge stranke, nekaj jih je šlo posebej.
Zato pravim. Zdaj jih je ostalo 11. 11 poslancev je malo. Je potrebna ena terapija.
Zdaj moram reči, da se kar dobro znajdejo poslanci. V resnici je en tak blazno pozitiven veter tudi v poslanskem klubu. Odlično so sodelujemo na nivoju stranke, vodstva stranke in pa samega poslanskega kluba. Tako da, zagotovo se pozna, da so kateri šli, ampak pa ti, ki zdaj ostanejo, ki so zdaj ostali, toliko bolj dobro funkcionirajo. Neobremenjeno, se pogovarjajo, skupaj rešujejo probleme, skupaj tudi z vodstvom stranke. Ampak bolj kot to, kaj se je dogajalo, kaj se je dogajalo v resnici, preden sem jaz prišla, me zanima to, kar se zdaj dogaja. In veseli me vsak dan, ko dobim na mizo nove pristopne izjave in ko podpišem tisto prijazno pismo, ki jih pošljemo našim članom in vsak dan jih je več in vsak teden jih je več. In ljudje nas kličejo, nam pošiljajo maile, nam želijo pomagat s svojim znanjem. In tudi to je bila ena od mojih ugotovitev ob koncu leta, da sem izjemno zadovoljna, ker imamo pozitivno člansko bilanco, torej že ob koncu leta smo imeli več novih članov kot pa tistih, ki nas je zapustilo, pač v tistih prejšnjih časih. To mene veseli.
Dobro delujete, to, kar sva na začetku rekla, kaj recimo lahko ena ženska prinese v to. Povejte, ker pravite, da vas zanima to, kaj bo, kaj je zdaj, a je v stranki zdaj, ko vi vodite stranko, kaj je novega? V čem je ta stranka zdaj drugačna od stare LDS?- Če pogledam že samo, kako funkcioniramo mi na noter. Ena od zadev, ki sem jo slišala praktično na vsakem obisku lokalnih odborov, ki jih je, med drugim 220, to je ena velika številka je, da so pogrešali direkten kontakt s centralo stranke. Torej, enostavno manjkalo je tega pogovora med vodstvom stranke in med vsemi tistimi organi?

To so vrednote, ki so zapisane sicer v vaših aktih?
Ne, to so vrednote, ki smo jih živeli.- Če mene zgodovinski spomin še služi, vendarle so stvari bile drugačne tudi. Ni bilo vse tako lepo kot mi pripovedujete. Jaz vem, da vi tako mislite in prav je, da tako mislite, samo ni pa samo to. So bile tudi, prej sem že omenil, so bile tudi čudne stvari, so bile nečednosti. Je bila koruptivnost, je bil klientelizem, je bila, bom rekel, stranka LDS je obvladovala vse, tako kot zdaj nekateri drugi poskušajo obvladovat vse. Se pravi, vse službe, vsa društva, vse ne vem kaj, vse tam je imel LDS svoje ljudi. Ampak tako slabo to ni bilo. Verjamem pa, da je treba pogledat in to jaz lahko naredim z distanco na našo zgodovino. Veliko je dobrih točk, to lahko priznate tudi vi. Marsikaj dobrega je bilo narejenega.
Tudi, tudi.
Zagotovo so bile tudi napake, ampak šli smo čez neko katarzo v resnici, čez neko očiščenje. Ta poraz leta 2004, je po svoje bil koristen tudi za nas. Ti, ki so ostali v stranki, mislim, da prisegajo na te vrednote, o katerih sem prej govorila.
Mislite, da se bodo spremenili ti ljudje, recimo, njihov način delovanja? Jaz bom omenil še eno besedo. Prej sem omenil aroganco, jaz bom omenil še eno stvar, pobalinstvo, ki ga je bilo polno. Malo katera stranka je imela toliko pobalinstva kot ta. Pobalinstvo je težka beseda, če ga pa imaš v teh okvirih vrednostnega sistema, pa to hitro preide v kreativnost. Ali pa v drznost pri odločitvah ali pa pri novih idejah. Ker samo če imaš nove ideje, če greš zunaj nekega ustaljenega ritma okvirov, lahko delaš korake naprej. Tudi to je bistvo liberalizma. Ta stranka si je vedno upala pogledat naprej. In jaz verjamem, da bomo to spet vzbudili. Ampak treba je povedat, vse stranke se razvijajo, nobena, ki je na oblasti, sploh, če je tako dolgo na oblasti, ne bo brez napak. Vse stranke bodo delale napake, ampak pomembno je, da ugotovimo, kaj je tisto, kar je narobe, da se z vsem delom trudimo, da tega več ne delamo. Nenazadnje, nekaj teh ljudi pa tudi ni več v naši stranki. To pa tudi moramo pošteno povedati. In vi govorite o jedru, ki naj bi bilo slabo. Jaz govorim o jedru, ki je odlično. To so naši ljudje, ki delajo na terenu. To so tisti ljudje, ki delajo v teh 220 lokalnih odborih, ki niso razpadli ali pa pobegnili h komu drugemu. Naša struktura stranke je nedotaknjena. To so tisti, ki so zraven že od vsega začetka, ki so pristopili zato, ker jim je šlo za to svobodomiselnost, ker jim je šlo za svobodo vsakega posameznika, pa ali pri njegovem poslu ali pa pri njegovem lastnem telesu. In ti so počakali do konca in ti vidijo v meni verjetno in v tem, kar delam s to stranko, nek nov cilj, neko novo možnost. In zaradi te kombinacije, zaradi te želje po novem in tudi lastnega očiščenja, jaz vem, da smo sposobni pokazat zopet ljudem, da smo kredibilni, da damo nekaj na vrednote. To, da damo nekaj na njih, pa bo vidno iz našega obnašanja. Sami sebi smo lahko najlepše ogledalo, ali smo res to, kar trdimo ali ne.

Ravno sem se pogovarjala, preden sem šla sem, da je vedno preveč komandiranja v politiki. Jaz pa ne želim, da mi politika komandira. In meja med term, ko te politika začne omejevati in med tem, ko ti lajša življenje, je seveda zelo tenka. Meni se zdi, da se že zelo ruši v smer tistega, ko te komandira, ko vpliva na tvoje življenje. In jaz se zelo strinjam s tem, da si mora politika sama postaviti zelo jasne meje, kaj sme in kaj ne sme. In to sem že večkrat povedala, tudi ko sem nastopila to funkcijo. In zato vsi v politiki, ki nastopajo, že osnovni odnos, ki ga morajo imeti do tega, ne da vstopajo vanjo za lastne koristi, za lastne pozicije, ampak vstopajo zato, da bodo dosegli neko skupno dobro. Nenazadnje, vloga politike je, lajšati življenje ljudem, izboljševati standard življenja, izboljševati življenje samo v neki državi. Ne pa zgolj skrbeti za posamezne pozicije. Zase.
In zase.
Zdaj bom mogoče še eno misel omenil, ki je pa tudi moja, spet, nekako se?. Politike je, pravite, je bistveno preveč. V vse pore je zašla in temu, pravite, je treba narediti konec. Politični podsistem je, to je znana zadeva, postal premočan. To je očitno. Tudi po naši zaslugi, se pravi, zaslugi medijev. Drži, politika bi v resnici morala ustvarjat dobre pogoje za življenje, za ustvarjanje, za šolo, za zdravstvo, za vse tiste osnovne pogoje za normalno življenje ljudi. Vendar to ne pomeni, da lahko posega v posamezna razmerja ljudi. Danes je res tako, kot ste rekli, kamor koli stopiš, te pričaka politika. In to, kar jaz sama zamerim tej vladajoči koaliciji je, da je njena roka predolga. Želi posegat v vse tiste družbene podsisteme, ki se po svoji naravi vedno bili avtonomni. In jih želi na silo urejat. Ja, ti moraš narediti dobre pogoje. Moraš omogočati enake začetne pozicije za vse, potem pa pusti, naj ljudje živijo, naj se razvijajo, naj delajo tisto, kar želijo delat v življenju.
Preveč je regulacije, vse preveč. Politike v resnici sploh ne bi smeli opazit. Morala bi biti okrog nas, nam dajat normalno življenje, ne pa da nas utesnjuje, da se v resnici že prav bojimo obrnit okrog, da nas ne bo kje pogledala iz kakšnega kota.

To blaginjo imajo vsi, recimo, v programih. mene zanima vaš odnos do socialne države, se pravi, gospod Pahor je zadnjič razlagal, da pravzaprav ni siguren, se pravi, najprej mora proizvajat, potem šele lahko deli in tako naprej, to so znane zadeve. Občutek je, recimo, da vaša stranka, liberalna stranka, pač vzpodbuja potrošništvo, vzpodbuja, forsira kapital in tako naprej. Ni tipična stranka, ki bi, recimo, bila stranka za neko socialno državo in tako naprej. Vprašanje, katera je.
Liberalna demokracija je skozi svojo zgodovino, je bila klasična liberalna stranka, kar pomeni, da se je sicer zavzemala za svobodo trga, ne pa za konkurenčnost na vseh podstateh življenja, torej liberalna demokracija je vedno imela občutek za socialno državo. Mi smo socialna država, tudi po ustavi smo socialna država. In ni ga boljšega načina, da imaš res kvalitetno socialno državo ko je, če imaš tudi kvalitetno gospodarstvo, ki to omogoča. In s tem, ko govorimo, da se zavzemamo za konkurenčno gospodarstvo, da se zavzemamo za učinkovito gospodarstvo, v resnici govorimo o razbijanju monopolov, govorimo o razbijanju posameznih centrov moči, govorimo o gospodarski rasti, ki se bo poznala v žepih posameznikov. Zdaj se namreč ne pozna. Imamo samo inflacijo. V resnici to, da se zavzemamo, da je trg konkurenčen, pomeni, da se zavzemamo za pravice potrošnikov, ne za pravice podjetij. In zato jaz pravim, da je naša politika usmerjena v to, da bo prišlo do večje blaginje posameznih ljudi, ne da bi mi zdaj določene?. To so načelni pogledi, ampak, recimo, nobena stranka ne reče tega, recimo, delali bomo tako kot kažejo skandinavski primeri, se pravi, predvsem socialna država, predvsem interes, bi rekel, onih slojev, ki nimajo, ne onih, ki imajo. Če se vrnem nazaj, vedno je bil del naše vrednostne lestvice, je bilo to, da država mora ustvarjati enake priložnosti. To ne pomeni, da smo vsi enaki, ampak enake priložnosti pa moramo imeti. To pomeni, da če nekdo nima enake priložnosti, mu mora država omogočit. Če nek otrok iz neke družine, ki je bolj na podeželju, nima možnosti priti v šolo, zato, ker starši nimajo denarja, pol to ni samo problem te družine, potem je to problem vseh nas, potem je to problem naše politike. In takšne enake možnosti želimo ustvarjat. In jaz sem večkrat rekla, Slovenija je res, Slovenija je majhna država, je dva milijona ljudi. Jaz menim, da smo dovolj sposobni, da smo dovolj učinkoviti, da lahko dosežemo, da bomo vsi dobro?.

Ja, jaz tudi. Recimo, glejte, to razslojenost, ki ste jo omenili, to je očitno ta sistem želel in to smo dosegli. To razslojevanje, ki se ni ustavilo tukaj. To razslojevanje se bo še povečalo. Vi to dobro veste.
Če ne bomo nekaj naredili. Ja.
Ja.
V Nemčiji, če gledate zadnje volitve po deželah in tako naprej, ljudje spet volijo levico, se spet zavzemajo, razmišljajo o socializmu. Se pravi, zaradi tega, iz protesta proti razslojevanju, iz protesta proti globalizaciji. Se pravi, spet govorijo o socializmu, ki je bil slabo realiziran, ampak ideja, pravijo, je bila dobra. Me zanima, kako ste vi zdaj uvrščeni, kako vi gledate na levico. Kdo je pravzaprav bolj levo ali vi ali Pahor ali Golobič? Kdo je bolj levo? Vsi rinete na sredino, ker nagovarjate, tisti volivci vam prinašajo glasove, sredinski, jasno. LDS je vedno bila sredinska stranka. Večino svojega časa je bila sredinska stranka. Lahko, da so jo kakšni odvodi popeljali v kakšno drugo smer, ampak mi v osnovi smo sredinska stranka.
So poskusi, ne, ki?
Jaz nas štejem kot sredinsko razvojno naravnano stranko. In naša vizija zato je, da naredimo Slovenijo kot original. Jaz ves čas govorim, da ne sme bit davek razvoja, ne sme bit davek globalizacije to, da en sloj ljudi vedno slabše živi. Zakaj bi nam bilo pa to treba tako? Zakaj bi se po tem zgledovali? Ni se nam treba zgledovat po tistih državah, ki tega niso znale uredit. Lahko se in večkrat govorimo, da se je treba zgledovat po skandinavskih državah, ampak po celotnem sistemu, kako deluje. Tam so vse stvari bolj fleksibilno narejene in recimo, trg delovne sile je bolj fleksibilen, po drugi strani je pa ena velika socialna preskrbljenost. Če želiš menjat službo, le je to, poskrbi država za tebe. Treba je vse uravnotežit in jaz ves čas to trdim, da smo sposobni, da smo tako majhen organizem v resnici v vsemu temu svetu, da lahko naredimo svoj model države. Model države, kjer ni treba, da imamo revne ljudi, ki ne morejo živet, ki z dneva v dan seštevajo tiste položnice, a bodo lahko?

Ampak v resnici z naših stališč pa tega ni videt, te vaše trditve, da vpliva na nas.
Zgodilo se bo to, kar sem jaz rekel.
Jaz bi raje drugače pogledala. No, pa poglejva z drugega zornega kota. Res imamo nekaj ljudi, ki so aktivni v gospodarstvu, ki so zelo uspešni v gospodarstvu, da nam svetujejo v gospodarskih zadevah. recimo, Matjaž Gantar. In ravno smo imeli, mislim, da dva tedna nazaj, tak širši delovni posvet v stranki, kjer je bilo širše vodstvo stranke pa vsi ti novi ljudje, ki nam poskušajo pomagat s svojim znanjem, pa predstavniki naših Sivih panterjev, to je naša senjorska organizacija znotraj LDS. Pa me je malo skrbelo, kako se bodo ujeli eni z drugimi. To so le različni pogledi, različne starosti, različna znanja. In mi je bilo izjemno všeč, ko sta na koncu tega posveta, skupni jezik takoj našla predsednik Sivih panterjev in recimo, Matjaž Gantar, kot predsednik odbora za gospodarstvo. Zato, ker se je iz tiste debate ugotovilo, da imamo vsi isti cilj. Ne doseči, da bodo trije, štirje iz naše politike obogateli, ampak kako dvigniti standard ljudi. Kam se obrniti, v katero smer poriniti Slovenijo, njen razvoj, da bi se ta standard dvignil. Jaz bi se res želela, Slovenci dobro delajo. Slovenci so zelo sposobni ljudje. Zdaj so del neke širše Evropske unije, pa naj imajo še evropske plače pa evropske pokojnine. Dovolj je zategovanja. Čas bi bil.- Čas bi bil, da začnemo živet skladno s tem, da nas imajo vsi za izjemno uspešno državo, za mlado, razvojno naravnano državo, ki je prišla en, dva, tri v EU, v monetarno unijo, pa naj se že to pozna. Jaz bi želela, da se to pozna in zanimiv mi je bil ta rezultat. Očitno, rešitve, ki jih pripravljamo, so sprejemljive za mlade, za stare, za tiste, ki so iz nekega drugega sveta, kot je recimo neko visoko gospodarstvo in takšni posveti mi dajo mislit, da bomo znali dati tiste programske rešitve, da bodo ljudje videli, evo to, LDS pa ve, kam hoče. Sliši se lepo. Kam vi sodite, gospa Kresal, nekako v elito? Kakšno elito?
Vi pravite zase, da ste dobro situirani, pravijo za vas, da ste premožni.

Kako, a ste to razumeli kot nespodobno povabilo?
Ne, nisem ga razumela kot tako, mislim, da tudi gospod Pahor ni mislil čisto nič slabega s tem, ampak jaz svojih kolegov nekako ne ocenjujem po njihovem videzu. Jih ocenjujem po njihovih stališčih, po njihovih idejah, zelo pozorno poslušam, kaj povejo in me je morda zaradi tega presenetilo, da nekdo ob vsem tem opazi celo moj videz. Ampak, kot rečeno, zmotilo me ni, če pa ne bi bilo izrečeno, pa tudi ne bi bilo nič narobe. Od vaši hobijev, za vas sem slišal, eden se ni posreči, alpinizem, ne? Bojda so vas nagovarjali, vaš brat, ki je alpinist, da bi hodili na kak?.
Jaz sem zelo rada hodila v gozd, vedno, ampak ko pa je bila tista meja prestopljena, da greš v aktivni alpinizem, v plezanje, tam pa, me pa zmanjka, priznam. Tako, da mi ni uspel spravit na višji nivo.
Od višine se zvrti.
Ja, ja. Ampak veste, da z leti vedno težje prenašam višino. Jaz ne vem, a se to zgodi ali kako, ampak enostavno, zdaj imam pa res probleme, če sem previsoko?..
Ja, pa očitno, da ste prišli višje. Glejte, osebno pa me nekaj drugega zanima. Slišim, da se z ribičijo ukvarjate tudi. Pa me zanima, prebral sem podatek, da ste v morju ujeli meter pa pol veliko ribo. Kje pa je to bilo? Na kaj ste jo ujeli?
Ja, nismo bili v Jadranu.
To me je zelo zanimalo, ker sem že dvomil. Ne, ne, ni, to je bila največja riba, ki sem jo ujela. Včasih, če greš na dopust na te otoke, zunaj Jadranskega morja, ti omogočijo tudi, da greš na ribolov z ladjo, z vsemi napravami, da loviš malo večje ribe. In tam sem se pošteno namučila, da sem spravila to ribo na krov in, ampak tisti ribolov, ki je bil meni vedno všeč, vedno tako naredim, ker je, ko sem bila še majhna, ko smo še več hodili tudi s starši na morje, sem jaz lepo pobrala zjutraj tisti svoj čolniček na vesla, pa sem šla z vabo in sem lahko ure in ure lovila. Potem kasneje, smo hodili že malo bolj resno, ampak, ne vem, eno posebno veselje mi da biti sam sredi morja, s senčko lepo, pa na prst lovit.