Intervju: Tone Pavček

Dober večer, spoštovani gledalci. Moj gost nocoj je Tone Pavček, pesnik, esejist, prevajalec, urednik, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Glejte, pred časom, vi imate, letos boste imeli 80 let, pred časom, pred kakšnim mesecem, so vas za to novomeško revijo Rast spraševali in vas je urednik, gospod Gregorčič, vprašal, kaj ve človek pri 80- ih, ko ne ve pri 50- ih ali pa 30- ih. Človek zmeraj premalo ve, to je osnovno, vendar pri 80- ih letih gledaš malo drugače kot pri 30- ih ali poprej. Gledaš z neko novo dioptrijo srca in razuma in predmeti so drugače osvetljeni, z neko drugo milostjo. Če pri tem ostane še neka nepostarana otroškost v človeku, je pa življenje prav lepo. De Gaulle je rekel, starost je brodolom. Jaz pa mislim, da je samo drugačen lom svetlobe, kako človek gleda in je lahko svet enako lep, tako kot je leto lepo v vseh letnih časih, je tudi življenje v vseh obdobjih lahko darežljivo, lepo, vznemirljivo in zato, da ga radi živimo.
Bom rekel, v teh poznih letih, če lahko tako rečem, ste nepopravljiv optimist, kar mi je bilo zmeraj pri vas všeč. A so bila ta vaša pričakovanja, gospod Pavček, o življenju, kaj ste pravzaprav pričakovali? A so bila velika pričakovanja?
Jaz sem bil eno ubogo dete tam nekje v Šenjurju na Dolenjskem, v neki hiši rojen, kilavo dete, bolno dete, ker so mislili, da bom umrl takoj, kmalu po rojstvu. Niso kaj veliko pričakovali od mene, samo moji patroni, Sv. Jurij pa Sv. Martin in stari Lužar in drugi so rekli, ne damo ga in me niso dali in sem preživel. In potem sem se vedno, ko so me klicali Zelenika, sem rekel, kar zmorejo drugi, zmorem tudi jaz. In sem se krepil, fizično in tudi umsko. Kaj veliko pravzaprav, če zdaj gledam, kaj sem pričakoval. Dali so me v Marjanišče kot dečka, kajti v mirnipeški šoli nisem hotel v šolo hodit in sem bil zelo slab učenec. Dali so me v Marjanišče, kjer so nas učile in vzgajale častite sestre. Jaz te vzgoje nisem maral, one pa mene niso marale. In tako sem pravzaprav dobil neki dober poduk od šole, vzgoje pa slabo, sem bil vedno nekako nepoboljšljivo slabo vzgojen. Ampak to je koncem koncev pripomoglo, da sem tak kot sem in ravno tak, kakršen sem, sem lahko v življenju pravzaprav nekaj naredil. Drugo zelo važno obdobje v mojem življenju, ko sem med vojno prišel na Dolenjsko in je bilo drugo obdobje, ko sem spet zemljo začutil. Prvo, otroško, do šestega leta in drugo od 12. do 16. leta. V tistem obdobju se je Zelenika, to se pravi jaz, okrepila s kmečkim delom, s košnjo, z oranjem, s kopjo v vinogradu, s tem, da sem na koncu že vasoval pod okni, kar je bilo strašno imenitno in da sem delal na zemlji vse in sem se okrepil in v tem oziru je bila tudi vojna zame dragocena, ker sem se naučil delat kmečka dela in vzljubil za vse večne čase to delo in zemljo. In zdaj pravim, edino, kar je res važno v človekovem življenju, je, da si otrok svoje dežele in teh svojih tal. Od tu raste moč, odd tod raste milost bivanja in vse ostalo. Meni je to dala dolenjska zemlja in seveda potem, ko sem imel to v sebi, ja pravzaprav ta zemlja na neki način hotela tudi svojo besedo v meni. In smo začeli v gimnaziji, recimo, pisat prve verze. Prvo pesem sem objavil pri 18- ih ali 19- ih letih. Bila je vražje slaba, samo potem je šlo to naprej in ja, to, kar je že nespodobno. Mnogo knjig, pesmi za odrasle, tako imenovane in za otroke. In še vedno mislim sveto resnico slovenske poezije: najlepši slovenski pesniki so pesniki ene knjige ali nobene knjige. To je Prešeren z eno, Vodušek z eno, Cene Vipotnik z eno in brez knjig, tisti najlepši pesniki, Kette, Murn, Kosovel, Balantič, celo moj Marko.
Glejte, če kasneje gledava, vi ste bili pomemben človek v demokratizaciji, recimo, v osemdesetih letih ste literati, pisatelji, odigrali pomembno vlogo, v bistvu kot v svojstvu civilne družbe ste stvari počenjali, ki bi jih morali sicer politiki, pa jih niso, v bistvu so se skrili ali so se prikrili. Vi ste se izpostavili nekajkrat, takrat, pri glasovanju pri ustavnih amandmajih, vi ste se izpostavili, ko ste brali Majniško deklaracijo leta ' 89, ko ste zahtevali suvereno Slovenijo in tako naprej.
Ste zadovoljni zdaj, gospod Pavček s tem, kar se je iz tega potem naredilo, kar je iz tega zraslo in tako naprej. A so bila ta pričakovanja, vaša, pa moja tudi ali pa naša, prevelika od tega, kar je potem nastalo?
Takrat so bila resnično velika pričakovanja in če si bil velik tudi v vsej svoji prelomnosti, ne samo pri nas, v celi Evropi in slovenski narod je pravzaprav, če vzamemo staro zedinjeno Slovenijo, deklaracijo o zedinjeni Sloveniji, se je šele tu nekaj tega uresničevalo po več kot sto letih. Ampak takrat so bila pričakovanja izredno visoka. Ampak ne samo pričakovanja, visoka je bila tudi etičnost in moralna zavezanost tem pričakovanjem in zgodovinskemu trenutku. Tisto, kar je danes, lahko bi rekel, razočaranje ali manjkanje nečesa, kar je takrat bilo, je ta moralni, etični naboj, ki je splahnel, ker beseda ni več beseda, ne vse beseda, ampak je postala puhla beseda ali navadna fraza. In živimo, morda smo naredili takrat neko usodno napako, kaj jaz vem, da smo vse zaupali politikom in političnemu sprenevedanju in čas se je tako hitro zaobrnil, da je v deželo pljusnilo tisto, kar je nekoč že bilo, ko je recimo Janez Evangelist Krek pisal, najhujše zlo naše dobe je neobčutljivost za socialne probleme ljudi. Takrat je bilo to, odhajanje v tujino, razslojevanje na Slovenskem in nekaj tega je tako rekoč spet tu. Jaz se spominjam iz svoje mladosti, kako je bil vrednota kruh, kako je mati hodila v tabrh, da je prinesla domov kruh. In kruh je danes zopet neka vrednota in verjetno takrat, leta ' 88, ' 89, ' 90, ' 91, v tistih prelomnih časih, v tistem zorenju za samostojno državo, na te stvari in na take stvari nismo mislili, še najmanj smo mislili, da se bo to na tak način povrnilo.

Ja, danes sem bral ravno, da je Društvo pisateljev tudi protestiralo in Pen klub in da so muziki tudi zbirali zoper razmere v tretjem programu Radia in ti literati tudi. Nekaj tega se prebuja, samo, mislim, hujše je tisto, da so to te kulturne zadeve, kjer je nekaj intelektualcev občutljivih. Nekateri razumniki pa seveda tudi za to niso občutljivi, kajti, no, ne bom rekel, je pa civilna družba, tako kot je bila koncem osemdesetih let, ko je imela jasno videnje, kaj hoče in kaj hoče narod kot skupnost, te družbe sedaj ni. So samo drobne korekturice za malenkosti, kar pa ne prinese rešitve. Se pravi, da bi se moralo zavzet tudi neka politična opcija ali stranka ali skupina ljudi za drugačen pristop in za drugačno delitev narodnega dohodka in za drugačno perspektivo Slovenije kot je sedaj začrtana. S tem, da se recimo taka civilna družna potem formira v kritičnih situacijah, v kritičnem stanju neke družbe. To pa zdaj ni. Se pravi...
Ja, pa ni rečeno, da ne bomo kmalu v kritični družbi. Prej sem vas vprašal to o sabinikih. Jaz sem gledal ta izraz, nisem ga našel niti v pravopisu, v slovarju, sabinek, to pomeni človek, ki nima svoje hiše, ki nekako hodi na dnino in tako naprej. Vi to uporabljate. Ja, jaz to uporabljam, zato ker pri nas smo bili sabejnški. Smo bili v hribu, med vinogradi hiša in to je bila hiša, ki je bila pravzaprav klet. Spodaj ogromna klet nekega gostilničarja, od katerega sta oče in mati kupila, ko sta se poročila, to zidanico. Zgoraj pa majhen štibelc s štedilnikom in eno posteljo in mizo. In sabejnškov je pri nas tisti, ki nimajo dovolj zemlje ali dovolj možnosti, da se preživljajo in morajo hodit v tabrh, na dnino, da zaslužijo. To, da jim pride orat, da jim pripelje drva, da dobijo tam kruha in pa da njim kaj pomagajo in podobno. To je bilo to sabejnštvo. Naša mati je hodila redno v tabrh ali žet ali to. Jaz sem se naučil med vojno, recimo smo kopali po 14 dni spomladi v vinogradih, s krampači in meni je bilo to delo neskončno všeč. Popoldne, vsako popoldne, ker je bilo treba delat v vinogradu pri enem, on je prišel k nam, odvrnit in si tako po 14 dni kopal, vsako popoldne. In zvečer si bil utrujen od dela, od vina in od mlade ljubezni, ker sem bil takrat star, tam v 16. letu. In je bilo neskončno lepo. Jaz sem to vzljubil, ta vinograd, od materinega dela, ko me je vodila, pobiča, v vinograd in sem nosil ji polič vina, pa me je učila, kako se gruba trte, pa ko me je učila, da malo pa žiher pijem, če ne boš pil, boš pustatelj, je rekla.

Jaz sem že dolgo zaskrbljen za usodo slovenskega jezika, čeprav se tolažim z eno lepo mislijo: življenje samo je taka sila, da je neuničljivo in je jezik tudi neskončna sila, ki se neprestano obnavlja, kajti koncem koncev, ta slovenščina je od Trubarja, ki jo je začel, zdržala toliko in toliko let, ali pa od Brižinskih spomenikov, glariorite po meni redka slovesa, tam notri piše. In smo glagolili in smo se naučili govoriti in smo govorlili Slovenci, kolikor toliko. Samo to, kar pa mi sami delamo s svojim jezikom, manj so nam ga tujci ponesnažili kot ga onesnažujemo sami, kajti človeka je groza. Gre po Trubarjevi cesti, očeta slovenske pismenosti. Gre po Prešernovi, gre po Cankarjevi, gre po Slovenski in povsod vidiš izveske, napise, kako se slovenščina izriva in bo kmalu slovenščina, kot je rekel moj prijatelj Orešnik, akademik, slovenščina bo, ja, bo obstala še nadaljnjih osem ali deset desetletij, ampak bo več ali manj v copatih, kot jezik za v kuhinjo, ne za v javnost. In jaz sem k temu dodal...
Nizozemski sindrom, ne?
Ja, jaz sem dodal drugo, nazadnje bodo slovensko govorili samo še lipicanci kje na Dunaju in ne bo nikjer nobenega Kocbeka ali pa Pahorja, da bi razumela njihovo govorico, lepo, melodično, ta slovenski jezik, eden najbolj lepi jezikov na svetu in ne njihovega užaljenega belega ponosa. In imeli smo na Akademiji en simpozij o jeziku in smo dajali tudi neke predloge komisiji za jezik pa v skupščini so razpravljali. Prevladuje žepni interes, denarni interes, ne nad jezikovno kulturo, kajti če imaš firmo v tujem jeziku, več prodaš, pa če se izdelek imenuje nobel, po kakšnem, kot tuje blago, gre tudi bolj v promet. Kaj bi lovili slovenščino? Kdo pa še s slovenščino kaj more? Meni pa, moram reči, da mi je ta jezi, to je naš materin jezik. Meni ga je dala moja Spančkova Ana, mi ga je dala dolenjska zemlja in ne moreš ven iz tega jezika. Moram reči, da je to, kako si se rodil v neki jezik, v neko jezikovno naročje in potem v narečje dolenjščine, da je to milost, ki te spremlja do konca. In potem rečeš, lepa je moja dežela, lepa do muke. Samo tu poje grleno grlo rim, samo tu so groze manj hude, samo tu lahko živim. Nikjer drugje ni mesta za slovenskega pesnika kot na svoji zemlji, kot v tej domovini. In domovina je zato, ne zato, da jo prekrstiš v patrio in v oklepnike, ampak domovina je zato, da jo ljubiš in domovine se ne brani z orožjem, ampak se brani s srcem. Glejte, 55 let je od vaše znamenite Zbirke štirih, Kovič, Menart, Pavček in Zlobec. Kako je zdaj, po takem času, Menarta ni več, Menart je odšel. Vi ste napisali v eni zadnjih zbirk sijajno pesem. Menart vam je veliko pravzaprav pomenil, ne? Bila sta velika prijatelja.
Menart je bil pravzaprav eden velikih darov življenja meni, v mojem življenju. Srečala sva se že v Marjanišču, jaz star osem let, on sedem in sva bila pravzaprav, razen tisto vojno obdobje, vse življenje skupaj. In Menart je bil motor in organizator in duša teh Pesmi štirih. On je bil tisti, ki je prišel na to idejo, on je bil tisti, ki je rekel, da moramo prevajat in smo začeli prevajat vsak svoj del svetovne poezije, on je bil tisti, ki nam je kar naprej dajal korajžo, da ne smeš nehat, da moraš nekaj delat. In ko je bilo pa njemu nekoč malo hujše, ko je obupaval nad svojim klasičnim verzom, češ, vsi so me prehiteli z modernizmom, sva se zmenila, da je napisal Srednjeveške balade, ko jih je pisal in je doživel ogromen uspeh in se je absolutno pomiril s tem, da piše tako, kot mu narekuje notranja nuja in kakršen je. Ne moreš ti, vsak pesnik je pravzaprav, je pesem taka, kakršen je on. Jaz nisem, moram reči, niti kaj veliko poskušal, da bi šel ven iz klasike, iz klasičnega verza, ker se mi je zdelo, da tudi tak, kakršen sem, sem po svoje lahko komu v korist ali v veselje, morda celo v užitek.

Proč od socializma, ja, Kam vodi ta pot je naslov.
Zato gre.
To je bilo, samo Miško je kasneje sam doživel neko notranje očiščenje od te svoje zablode in moram reči, da sva se z Miškom zelo dobro razumela kasneje in leta ' 72, ko so mene tako rekoč odslovili s TV kot Kavčičev kader, kot samozadosten, samoslovenski tip in podobno, je Miško imel kot predsednik Društva, tudi dolžnost, da malo počisti spet. In je rekel, jaz sem enkrat to počel, ne bom več. Dajmo živeti tudi drugim. In Miško, kakršenkoli je bil nekoč, Miško se je Slovencem za vse večne čase odkupil s knjigo Strici so mi povedali. To je literatura, ki bo ostala in je imenitna. Jaz sem zdaj Mišku ravno te dni, prihodnji teden bo imel sto let rojstva in sem mu sestavil miniaturko njegovih črtic, od Žalostnega poštarja pa Mlin na Muri in še nekaterih in nekaj odlomkov iz nekega intervjuja, Akademija je dala denar in bo izšla za stoletnico miniaturka Mišku v poklon. Miško je, nekaj mesecev pred smrtjo mi je pisal, odgovoril, ker sem mu voščil rojstni dan. Je rekel, saj ne vem, a sem jaz stricem kaj pripovedoval ali so strici meni. Ampak jaz sen en ubogi popotnik tam, hodim po tej slovenski zemlji, pa me nikjer preveč radi nimajo. Simpatičen človek v vsakem primeru.
Simpatičen. Josip Osti je tudi pravzaprav kritičen, saj poznate verjetno to, do teh, bom rekel, Pesmi štirih, do vas, češ, da vas je oblast pravzaprav forsirala, ker ni marala teh kritičnih Zajca, Strniše, Ade Škerlove in tako naprej, tej, bom rekel, ostalih, ki so bili pa, kot sem rekel, opozicija, ki so bili bolj temni od vas.
Jaz mislim, da nas oblast ni kaj preveč podpirala takrat. Pesmi štirih so imeli neko srečo, da so prišle v pravem času, ko je malo popuščalo. Takrat je Stalin umrl v Sovjetski zvezi, bili smo grupa, bili smo štirje, sprejela nas je publika takrat in sprejela nas je kritika tudi takrat. In tudi velik odmev je bil te zbirke po Jugoslaviji. Krklec je pisal, nov Župančičev rod. Desanka Maksimović nas je prevajala v Srbiji. Resda tako, kot je ona prevajala, ampak šlo je okoli. Če zdaj gledam to zbirko, bi rekel, prva in zadnja pesem sta kar, pa vmes nekatere. Prva je Kovičeva Bela pravljica, zadnja so moje Pesem o zvezdah, vmes je pa tudi kar nekaj Menartovih zelo dobrih pesmi. Drugače pa, ta generacija takrat, mi smo bili pravzaprav eni koštruni, nismo kaj veliko vedeli in smo spustili iz vida in razumevanja poezijo, pesnika, kakršen je bil Vodušek, Kocbek, ti pred nami neposredno. Navezali smo se na moderno več ali manj. In šele kasneje smo morali te zamujene priložnosti odkrivat, kot sem jaz pol odkrivat, kaj jaz vem, Kovič Voduška, jaz Udoviča.

Radio in TV je bilo 15 let. Takrat so dajali ob 15- letnici uro v znak priznanja, da si 15 let delal. Meni so pa dali brco in moram reči, da je ta brca bila boljša kot ura. Od te brce je moj čas lepše tekel.
Glejte, to sem hotel reči, vi ste bili urednik KUP- a, to se pravi kulturno- umetniškega programa, na koncu odgovorni urednik. Če je politična garnitura, ki je zamenjala Kavčiča, zamenjala Kavčiča, počistila z uredniki informativnih programov in tako naprej, zakaj se je tudi kulturnikov lotila? Zakaj so vas, recimo, brcnili?
Meni so očitali, da sem bil Kavčičev kader, snubil me je, da bi šel v ljubljansko Dramo, skupaj s Primožem Kozakom. To je vse, kar sem imel s Kavčičem, no, pa to ni važno. Da sem forsiral neke samoslovenske in te oddaje in da sem prinesel Balantiča v program. Mi smo takrat zavestno delali to, kar je bilo treba delat. Slovenizirali smo slovenski TV program. Zahteval sem, da imamo sama nova dela za otroke, delali smo Mladost na stopnicah, Bratovščina sinjega galeba, Erazem in potepuh, sinhronizirali smo v slovenščino beograjske otroške oddaje in delali smo vsak mesec eno TV dramo, delali smo serije, kaj jaz vem, Male oglase, Dekamerona, vsega vraga. In ravno danes sem razmišljal, ponavlja ta TV zdaj, v svoji suši, vse mogoče stare oddaje. Nisem še videl, da bi Andreja Hienga ponavljali, Gluhi mož na meji, ena najboljših dram, kar jih je TV v svojem življenju naredila.
Morda še pride na vrsto.
Morda, upajmo. Morda pa je predobra, da je prevelik zgled, kako smo včasih delali in kako slabo zdaj delate. Pravzaprav, delali ste dobre stvari, kot se jaz spomnim, v slabih razmerah. Slabe pogoje ste imeli.

Ne vem, vsekakor je bila ambicija tudi politikov za slovenski TV dnevnik. To je nedvomno, ker drugače ga ne bi bilo. Ko je Menart, kot predsednik Društva, predlagal, so se smejali saj to je nemogoče. Ko je politika izrazila to željo, je bil seveda Dnevnik tu. In moram reči, da je bilo sodelovanje z Dnevnikom, Štempihar je bil urednik na oni strani, političnega programa, sem rekel, če imamo Dnevnik slovenski, bomo gledališke predstave, koncerte in podobno, komentirali tudi v Dnevniku. In smo to nekaj časa delali, takrat.
Takrat je prišel Janez Vipotnik.
Takrat je prišel pol, ko sem jaz šel, pa je šel pred mano že Zlobec, je prišel Vipotnik, ja, Janez Vipotnik in menda je rekel znameniti stavek. Taki kadri, kot sta bila Zlobec in Pavček, bodo pa za zmeraj ostajali na TV in nobenemu ne bo treba več iti iz te hiše. Samo sta šla potem še Friz in Menart. Sta morala iti.
Pa še kdo, kasneje. No, vidite.
Kakšen je zdaj vaš pogled, gospod Pavček, na TV program, na to TV danes?
Jaz moram reči, da imam zelo dober pogled, ker je ne gledam. In sem ohranjen. Zvečer ali berem ali poslušam klasično muziko ali pišem. TV me resnično zelo malo zanima. Mogoče kakšen, ne, tudi ne, tudi šport ne več toliko. Se mi zdi, pa ne zato, ker bi me oči kaj bolele ali kaj podobnega. To slamorezenje, če še enkrat uporabim ta izraz, pa neprestano norčevanje pravzaprav iz okusov ljudi, od Piramid do Na zdravje, do vsega tega. Saj to je gnusoba, ki poneumlja slovenski narod. TV je javna hiša in je kulturna ustanova, ki bi morala skrbet za to, da imaš resnično neke take programe, ki ljudi osveščajo, jim nudi eno trdnost, kajti narod živi in vsaka družba, je pomembna in dobra od tega, koliko je trdne zavesti v ljudeh, ki sestavljajo tak narod. In čim globlje greš vase, tem globlja in bolj odločna je tudi tvoja zavest in tvoja pripadnost narodu. Mi pa pravzaprav to jemljemo z eno strašno lahkomiselnostjo. Vse je dobro, samo da se narod zabava, pa da imamo čim več odmeva in čim več poslušalcev. Mogoče ste malo preveč kritični, ampak res pa je, da dostikrat strežemo nizkemu okusu. To je pa res.
Brez kritičnosti in, kot so včasih rekli, brez samokritike ni napredka. Te samokritike pa resnično manjka tudi tej hiši. Kaj pa pravite, ker ste bili tudi novinar nekaj let, kako pa gledate na slovensko novinarstvo dandanes? Jaz sem mladim, ki so hoteli iti v novinarstvo, odsvetoval. Sem rekel, novinar je zelo težko, da je samostojna osebnost, da ni podrejen redakciji ali politiki ali financam. Težko, če gledam nazaj, so bili v našem novinarstvu dovolj samostojni pravzaprav zunanjepolitični uredniki, ker so prebirali tujo literaturo, so imeli zveze ali so bili dopisniki in to je bilo kolikor toliko, si moral biti samo kolikor toliko na liniji, da nisi škodoval Jugoslaviji, ampak so bili razumni, trezni in pametni. Zelo dobri, od, kaj jaz vem, do Staniča, recimo. Potem so bili neki takšni gospodarski komentatorji. Jaz sem enega poznal, je bil pri Delu, še poprej, en stari gospod. Tisti je bil dosleden in točen in so ga tudi pustili pri miru. Pol je bilo pa sorazmerno novinarstvo, kaj jaz vem, če tako gledam, malo pa je res tistih, ki jih pa grem pa z veseljem berem. Marka Zorka sem bral s strašnim veseljem, ker sem prav čakal, da ga vidim, pa da ga berem. Nazadnje je tak v prilogi Dela, sem bral Dolarja Mladena, te kolumne, te članke. To, da je vsaj nekaj modrosti, nekaj pameti, pa nekaj stavkov, ki stojijo. Mislim, drugo pa je tako- tako. Saj časopis je dnevna stvar, ki hitro zbledi.

In Marko je bil res pesnik po milosti Božji. Saška je igralka in sem jo jaz okužil s tem igralstvom, ko sem šel v Mladinski teater, ko je bila stara tri leta, Marko pa pet, obadva sta šla na gledališko akademijo in obadva je zamajal ta teater in Saša je že od 4. razreda ljudske šole vedela, da bo igralka. In je zelo dobra igralka in meni je všeč tudi, da piše in ne piše slabo.
Soproga vam ves čas stoji ob strani. A je, recimo, ko bere te ljubezenske, erotične pesmi, kako gleda na to? Ne vem, če nas gleda, mi je pa všeč, da jih je brala in meni so zmeraj očitali, da sem napisal premalo ljubezenskih pesmi in da jih skoraj nisem napisal. Pa jih res nisem veliko napisal. In zdaj, pravzaprav ta čudež, da pri teh letih pišeš pa ljubezenske pesmi in to ženi. In so pravzaprav neka erotika poznih let, bi rekel. In je vse, pravzaprav jo gledaš, kako se je postarala, ampak ti jo vidiš nazaj, tisto mladostno, lepo in vidiš, kako daje prt na mizo, kako na mizo postavlja kruh in vino in daje roke v naročje, in sva oba kot neko sozvočje in govor in pol pridejo, čez smrt pozab tisti najini ranjki, prisedejo in smo vsi skup kot liki na Petkovškovi družinski sliki. In je neka harmonija tu in je neskončno lepo. In moram reči, da sem hvaležen usodi za dve stvari v življenju. To, da sem bil puntarski, da sem se naučil delat, da rad delam, za pesmi, ki sem jih pisal in zlasti za Majnice, ki sem jih napisal pri 70- ih letih in teh majhnih ljubeznih, ko se zbudijo še v otroških prsih pred 12- letnikom in 13- letnicam in je cela knjiga majnicam posvečena, tej ljubezni in sem deset let kasneje pa pisal o ljubezni malo starejših, spet na drugem polu človeškega življenja. Življenje je ne samo svila, je neskončen dar. Vsako obdobje te obdaruje z nečem in meni se zdaj dozdeva, da sem na nekem lepem parobku ali zemlje ali ozare ali vinograda in to večerno sonce sije name in sem osvetljen v obrazu in samo še lahko rečem, kakšna tišina, kakšen mir, kako se lepo vse umirja in kako lepo je, da lahko rečem, hvala naravi in stvarstvu in ljudem, da sem živel, da so bili moji sodobniki in da bom še njih.