Intervju: Zofija Mazej Kukovič

Jaz si te obrazložitve niti nisem zapomnila. Iz razloga, ker sem bila tako vznemirjena in tako presenečena, da je to sploh možno, da sem jaz to dobila. Moram priznati, da sem do zadnjega razmišljala, kako se bodo stvari razpletle in sem zelo malo poslušala, kaj so govorili. Poudarek na tem, kaj sem skozi svojo zgodovino napravila, kaj smo iz podjetja naredili, kako je spletna stran Esotecha predstavljena s svojimi tehnologijami in še nekaj pohvalnih besed.
Konkurenca je bila pa huda. Bila sta pomembna predsednika uprave Krke. G. Colarič in predsednik uprave Gorenje.
Zelo spoštljiva direktorja, s katerimi ne želim tekmovati v neki kategoriji, ker ta dva podjetja sta tako velika in tako pomembna za slovensko gospodarstvo. Dobro pa de, kajne?
Dobro de, če včasih človek po nekih 15 letih vodenja firme dobi neko nagrado. Dobro de meni, družini in sodelavkam in sodelavcem.
Vi ste v tej firmi od vsega začetka. Še prej v časih, ko je bila to firma Eso, v sklopu velenjskega rudnika. Leta ' 92 ste se nekako osamosvojili iz dveh firm Prema in Montaža.

Najtežje je bilo takrat, ko sem prevzela podjetje, ko sem ga začela vodit. Podjetje, ki je bilo na dnu. Predvsem zato, ker prej nikoli nisem pomislila na to, da bi bila jaz direktorica tega podjetja. Nisem se ukvarjala s to idejo, da grem po poti, kjer bom direktorica podjetja. Jaz sem bila zelo zadovoljna, ker sem bila projektantka krmiljenja regulacij različnih tehnoloških procesov in sem mislila, da bom to delala celo življenje in me je to zelo zanimalo. Pri tem pa prideš tudi v stik s kupci. Potem je bila že sled na to, kaj pomeni prodati nekaj, ne samo narediti. Na ta način sem začela naprej s tem, da sem naredila kak posel. Pomeni, da sem vnovčila tisto, kar smo znali. To je bilo zelo težko. Tudi okrog leta ' 90. Takrat sem se preizkušala v poslih v Nemčiji, v Berlinu, kjer smo šli trebuhom za kruhom. Takrat z nekaj besedami znanja nemščine, ki sem ga imela, sem šla v ta svet. Vedela sem, da je rešitev tam, kjer je delo. Tam, kjer ga ni, tam ni kaj iskati.

Bistvo vašega poslva je po eni strani energetika, sanacija energetskih sistemov, tudi dravske elektrarne ste sanirali. Kar pomeni tiste stare elektrarne razstaviti, pa potem sestaviti, to najbrž ni tako enostavno. Ukvarjate se s čistilnimi napravami na termoblokih, smeti, voda, zrak, čiščenje vsega tega. Recimo smeti. Vaša prihodnost, je nekdo zapisal, so potem smeti.- " Budućnost je u smeću, " je zapisal pred 10 leti na eni izmed naših internih delavnic. Vse je pogojeno z zgodovino. Tudi sicer smo se razvili iz podjetja v težki industriji v podjetje z obvladovanjem visokih tehnologij. Medtem je mnogo stopnic. Ena izmed stopnic je bila tudi ta, da smo delali po Evropi posle, da smo bili instalaterji, kjer so nas pač vzeli, samo zato, da smo zaslužili za kruh, pa da smo lahko na koncu leta en računalnik kupili in kak vrtalni stroj in dali plače. ' 95. leta smo pa z Dravskimi elektrarnami podpisali za celovito obnovo. To je bil prvi večji posel, ki je omogočil, da smo lahko razvojno šli naprej. In potem gre zgodba dalje. ' 97 začnemo delati z inštituti. In ravno to povezovanje z nosilci znanj, ko večina ljudi v Sloveniji misli, da je nemogoče, mi dokazujemo, da je mogoče, da se dajo implementirati znanja iz inštitutov in jih prenesti v prakso, če so pravi ljudje skupaj.
Prodajate in montirate čistilne naprave.

Upam, da sem prav rekla, 20 let. Ker življenje gre tako hitro naprej. Bo držalo. Z vsemi čistilnimi napravami, z zaprtimi tokokrogi, s sanacijo teh površin, ki so se ugrezale in s čiščenjem vod se je marsikaj saniralo do stopnje, ki trenutno velja za zadovoljivo. Vendar to nikakor ne pomeni, da je to končna stopnja. Zaradi tega, ker zahteve v okolju so nove in nove. Raziskovalci in znanstveniki odkrivajo vedno nove substance, ki vplivajo tako na zdravje kot na celovito okolje. Zato je tudi tukaj še mnogo priložnosti. Kot ste rekli, v odpadkih, v deponiji, kaj gre v zrak. Živo srebro je ena izmed substanc, ki bo v bodočnosti prišla v poštev in se bo izločala iz dimnih plinov. Navsezadnje pa topla greda, ki jo povzročajo vsa kurišča, in zmanjševanje CO2, ki bo tudi zahtevalo svojevrsten pristop v naslednjih 10, 20 leti.
Mogoče sem preslišal vaš odgovore. V Paki se lahko človek kopa? Je toliko čista? Kakšen je zrak v Velenju?
Na videz je Paka dosti čista. O meritvah v tem obdobju nisem seznanjena. Zgleda zelo čisto, lahko je pa tudi kaj notri. Kak je pa zrak v Velenju, ste mi vi zadnjič omenili, ko ste prišli k meni v pisarno, da se po premogu vonja. Sicer pa je zrak v primerjavi z mesti, ko hodim po mestih v Sloveniji, normalen.

Da ne govorimo o tem, da je tam posla za naslednjih 300 let, kakršno je stanje na Kitajskem. Vi ste se tega posla lotili še posebej, naučili ste se kitajskega jezika. To je pa pri vas mogoče najbolj zanimiva stvar. To se je zgodilo iz dosti preproste zgodbe. Ko smo bili na Kitajskem v gospodarski delegaciji, mislim, da je bila gospodarska politična delegacija, smo se po tistih konferencah razkropili po mestu in naenkrat sem jaz ugotovila, da ni človeka, ki bi razumel dve besedi, ki bi kar koli razumel, da bi se sploh nazaj do hotela dalo priti. Noben taksist ni razumel tega. Potem smo se vozili od enega hotela do drugega in spraševali. Kot nepismeni smo kazali, kje smo doma. Jaz sem videla, da je to obup, če ti v to deželo prideš in o tem jeziku nimaš pojma. Bolje, da tja ne greš. Takrat sem si rekla. Vse, kar sem slišala, me je mikalo. To me je začelo mikati takoj. Ko se začneš poglabljati v ta trg in ko vidiš priložnosti, je mikavno. Enostavno mi je prišlo na misel, ko nisem razumela kitajskih besed in skoraj ne znala priti v hotel, potem se bom jaz tega toliko naučila, da se izgubiti na Kitajskem ne morem. Ko sem posegla v kitajščino, mi je postala zanimiva. Izjemno zanimiva zaradi vsega. Ker so tu zgodbe, pismenke, vse je drugače kot v našem jeziku.
Kje so zgodbe?

Opravičujem se, če zgodovine ne vem preveč. Ampak pri nas za črko A nič drugega ne vem kot to, da je A, Ne vem, kakšen je bil predhodnik črke A.
Kitajci pa imajo predhodnike pismenk. Na začetku so narisali človeka v polni podobi, danes so prišli do zelo poenostavljene pismenke. In tudi to, da ti pismenka že pove besedo ali vsaj del besede. To je precej drugače. Pri nas A nič ne pomeni. To me je enostavno povleklo in potem sem začela čitati nekaj zgodovine o vsem tem. Vmes sem pridno hodila na Kitajsko vsakih nekaj mesecev in vedno znala nekaj več. Pika na i je bila, ko so me okoljevarstveniki v Shanghaju povabili, da predstavim na konferenci sposobnosti tehnologij. Jaz sem rekla: " Če ste vi mene povabili na to zadevo, kjer je veliko konkurence evropskih držav, potem pa bom jaz to povedala v kitajščini. " In nihče mi ni verjel. To se je zgodilo čez pol leta. Jaz sem mislila, da je toliko ljudi kot pri nas.

Toliko ljudi, da sem jaz imela blan b pripravljen. Opogumila sem se in šla s to kitajščino gor. Med udeleženci je bila tudi novinarka Dela Zorana Bakovič. Pred njo mi je bilo še posebej nerodno, ker sem vedela, da živi na Kitajskem, da zna kitajsko. Bila sem trda od tega. Padla sem pa v nagovor tako globoko, da sem pozabila, da me je strah. Enostavno je šlo to skozi in bilo je krasno. Ko sem omenila Konfucija, so vsi ploskali.
Vi ste to brali? Pripovedovali?
Brala sem. To je bila zadeva, ki je naenkrat naredila zelo dober vtis pri Kitajcih. To sem si tudi želela. Naredila je pa tudi dobro reklamo v Sloveniji. Kar pa je za naše podjetje zelo v redu.

veliko tega, kar se čita, drugače. J je dži, x je š itn. Cel kup je teh detajlov, ki se jih moraš naučiti, kako se čitajo. To ti je v pomoč. Dobro je, če tu pa tam katero pismenko poznaš, da se orientiraš. Seveda pa ne, da bi jih poznal vse. Časopise čitati ne znajo tisti, ki se leta in leta učijo kitajščino. To je na taki stopnji komplikacije. Te pismenke so tiste, ki se sestavljajo, dograjujejo, tako da te asocira, ko imaš del pismenke napisane in potem dodajš zraven. Vedno se asociraš na mesec, dan.
Sicer so pa to pisavo leta ' 55 modernizirali. Bilo je veliko kritike.

Kljub vsemu, da je poenostavljena, je ne moreš pisati tako, kot mi pišemo, kar v nekem zaporedju črke, ampak je točno določeno, kdaj pišeš pokončni del, kdaj delaš vejice itn.
Tukaj ima en primer poenostavitve. To je prejšnja pisava, dosti komplicirana. Na levi je pa novejša, bolj poenostavljena pisava.
Vi ste tukaj vzel tako poenostavljeno, ki je malce bolj zahtevna. Dobro je, da se človek uči tiste enostavne, ker se ti zdi super potem, ko se pelješ po ulici, pa vidiš pismenko, ki jo poznaš.
Od leve na desno.
Ja. Od leve na desno.
Pri Kitajcih je zanimivo, da so morali včasih biti politiki in državni uradniki književniki. Vsi so morali znati dobro pisati. Ne govoriti. Potem ko so v javnosti končno spregovorili, Mao in ostali, so bili ljudje zelo razočarani, ko so jih slišali. Prej so jih poznali po tem, kar so napisali, ko so jih pa slišali govoriti, je bilo veliko razočaranje.
Sigurno, da je bilo omejeno število ljudi, ki je sploh imelo priložnost se to naučiti. Zato, da se naučiš toliko raznolikih pismenk, je potreben en velik napor in čas. So pa zelo ponosni na to svojo pisavo. Takoj začnejo kombinirati, kako bi vaše ime spremenili v kitajščino in ga kitajsko poimenovali. Tisti, ki to želi, si lahko takoj kitajsko ime da, ko tja pride. In obratno- oni si dajo evropska imena. Tista sekretarka, ki jo imamo dol, si je takoj določila, da je Sofi. Vi imate svojo hčerinsko firmo dol?

Tukaj smo šle v Dalas. Ogledati smo si morale muzej, vso to cesto, kjer so Kennedyja ustrelili. Poslušale smo njegove govore, video posnetke smo prinesle domov. Tam vse sloni po tem dogodku. Potem je tam še nekdo, ki je delal karikature.

Govorimo o političnih razmerah, o revščini na Kitajskem, ki je še zelo velika. Ekološke razmere so katastrofalne. To bolje poznate. Namesto izpustov CO2 jih je po letu 2000 za 30 % več kot bi jih smelo biti. Vode so v razredu 4 in 3. Nekatere vasi imenujejo kancerozne vasi, polno je rakov itn. Ob tej strašni rasti, 10 % gospodarski rasti, je okolje popolnoma zanemarjeno. Se politika tega zaveda? To priznavajo. Zdaj gre za to, ali bo politika to poskušala urediti, dokler ni prepozno.
Dajmo reči, da nikoli ni prepozno.

Moj talent je sigurno imeti občutek do človeka. Jaz človeka čutim. Vedeti, ali sva na skupnem imenovalcu, ali se znava dogovoriti, da bova nekaj naredila itn. Odnosi do ljudi in med ljudmi, za to res lahko rečem, da imam talent. Ali sem si to privzgojila, me je to mati naučila s svojo vzgojo.
Kot berem iz teh vaših publikacij, vi znate z ljudmi delati, to je definitivno. Jaz vidim, kako vi znate stimulirati ljudi. Imate vsako leto proglasite najboljših toliko in toliko. Imate znanih 25 japonskih zapovedi. Jaz jih ne znam na pamet.