Iz popotne torbe: Hej, letim!

Treniram letenje. Ne rečem da mi ravno uspeva, ampak en trenutek več sem pa že v zraku, kot sem bil pred eno uro. Kaj pravite, ali mi bo sploh uspelo poleteti? Kaj? Ali ne veste, da je želja po letenju, davna želja človeštva.

Že v stari Grčiji so poznali mit o dveh letalcih. Dedalu in Ikaru. To sta bila oče in sin, ki sta si iz ptičjih peres izdelala krila, ki sta jih zlepila z voskom in poletela. Potem pa, veste kaj se je zgodilo? Ikar ni ubogal svojega očeta in je letel previsoko. Sonce je raztopilo vosek na njegovih krilih In Ikar je strmoglavil v morje. Ja tako je, kdor ne uboga, ga tepe nadloga. Včasih pa tudi kaj drugega. Ampak očitno je mit o Dedaru in Ikaru vzpodbudil številne bistre glave, da so razmišljale o tem, kako bi človek poletel. Tudi Leonardo da Vinci, ki je bil eden najbolj pametnih mož svojega časa, je veliko razmišljal o letenju. Poglejte, kakšne zanimive skice je skice je narisal. To pa še ni vse. Ljudje so razmišljali in sanjali naprej. Nekako tako, kot Filip iz Španije.

Tako. O, zdravo vila! Si že videla cirkus v mestu? Da prijatelji, prišel je cirkus. In ob tem sem se spomnil Filipovih sanj.

Drage dame in gospodje, dečki in deklice, tu je klovn Filip iz cirkusa lutk, kjer ni nič tako kot se zdi in je vse videti čisto drugače. Filip je velik kloven in odličen vrvohodec, ki hodi po visoko napeti vrvi. Tišina prosim, tišina!

Izredno. Ni mu para na svetu. Bravo, bravo!

In tako je bilo ves dan, vse do večera. Kakšna nevarnost, dame in gospodje.

Hvala, najlepša hvala spoštovano občinstvo. Hvala lepa.

Klovn Filip pa je imel veliko željo. Njegove sanje so bile skrivne in jih ni nikomur zaupal.

Uganete, o čem je sanjal? Da bi se dotaknil lune.

Dotakniti se lune, to so bile njegove sanje.

Vsak večer po predstavi je Filip prijel lestev.

Dvignil jo je.
Tako, še enkrat bom poskusil. Lezel je navzgor, višje in še višje in še višje, še in še.

Čeprav se je trudil, ni prišel do lune. Ubogi Filip.

Ker je bil močno utrujen, se je ulegel pod zvezdnato nebo.

Daj no, poglejte Filipa. Tako dolgo je sanjal, da me bo dosegel, da je čas, da si zasluži, da ga uslišim. Tja grem, jupi!

Filip, zbudi se, zbudi se, Filip! Pojdiva, pojdiva. Filip ku- ku.

Kaj se dogaja? Kdo me je zbudil? Nikogar ne vidim. Poglej no, saj to je vendar luna. Zdravo luna, kako se imaš?

Pridi, sedi, zazibala se bova.

Drži se, zdaj se bova povzpela.

In luna je plesala z Filipom, obdana z zvezdami, ki so sijale.

Potem ga je luna spet spustila na tla.

Torej zdaj veste, prijatelji. Če se hočete povzpeti na luno, ne iščite lestve, samo sanjarite. Tako sta se Filip in luna veselo poslovila. Nasvidenje luna.
Nasvidenje Filip, jutri zvečer.

Ste vi kdaj sanjali, da letite? O, jaz pa velikokrat. V sanjah samo razprostrem roke, se malo odrinem od tal in že letim. Jadram nad pokrajno in sem lahek kot peresce. Dober občutek, vam rečem. Verjetno so kaj podobnega doživljali tudi tisti, ki so konstruirali letala. Prva dva, ki sta izdelala letalo in sta z njim uspela tudi poleteti, sta bila ameriška letalska tehnika, brata Right. S temle letalom sta uspela poletet, pred malo več kot stotimi leti. In sicer leta 1903. Ja toda tudi Slovenci nismo bili od muh. Tole letalo EDA- 1 sta naredila brata Edvard in Jože Rusjan. Edvard je znjim poletel 25. Novembra 1909. To še niso bili oleti, kot so danes, saj se je letalo dvignilo le do človeške višine in letelo 60 metrov, pomenili pa so, pomembno prelomnico. Človek se je odlepil od tal in letel. Začetek pa je najpomembnejši, tudi za Lea iz Švice. Poglejte, kakšen je bil njegov prvi polet.
Danes je res lep dan. Toda morda je malo preveč vetrovno, za tisto kar bi radi počeli mi.

Leo se dolgočasi, že dolgo čaka. Ker pa je veter premočan, bo moral počakati. Gospod Keselj pa ni živčen. Vedno znova premika na staro mesto vse, kar veter premakne.

Mogoče, mogoče je sedaj pravi trenutek. Leu je rekel, naj se pripravi. Kaj pa si oblačiš Leo? Poglejmo od blizu.

Pa to je podobno pasu, ki ga nosijo alpinisti. Ne, najbrž je to posebne vrste stol. Poglejmo.

Medtem se je veter res umiril. Gospod Keselj preverja, ali je Leo dobro in varno opasan. Vse je v najlepšem redu. Leu je udobno.

Leo bi rad pomagal, pa se zaradi stolčka na hrbtu težko premika. Zdaj je čas, da si nadene čelado in rokavice. Tudi gospod Keselj si je oprtal stolček, gotovo se dogaja nekaj posebnega. Seveda, Leo bo prvič poletel z jadralnim padalom. Skupaj s svojim učiteljem letenja, gospodom Kesljem.

Takole, popoln pristanek. Ja no, skoraj. Bil je tako prevzet, da je sedel na tla.

Toda polet je bil uspešen, in bilo je zelo lepo. Zaradi navdušenja nad svojim prvim poletom z jadralnim zmajem, nam je Leo to sploh pozabil povedati.

Ko si je Leo snel čelado, je ugotovil, da ni popolnoma zadovoljen. Hotel je pristati na oranžnem platnu, z učiteljem letenja, pa sta pristala zraven njega.
Upajmo, da bo naslednič pristal naravnost sredi platna.

To je Neil Armstrong. Želel si je poleteti na luno. Do takrat še nihče ni bil tam. Toda najprej se je moral naučiti leteti.
Poskušal je še in še...

In končno mu je uspelo. Ker je bil pilot, je moral v vojno.

Bilo je zelo nevarno. Sestrelili so ga in ga ranili.

Skoraj je že pozabil, da je hotel poleteti na luno.

Končno je dobil vesoljsko obleko in raketo.

In poletel je. Luna je bila zelo daleč. Mnogi so ga gledali z zemlje. Bilo je zelo razburljivo. Bližal se je luni in končno je pristal na njej. Bil je prvi človek, ki je stopil na luno. Bilo je fantastično. Neil je bil strašansko srečen. Neil Armstrong je bil prvi človek, ki je pristal na lunini površini. Rekel je, majhen korak za človeka, a velik korak za človeštvo.