Iz popotne torbe: Pogumna dejanja

To ni noben pogum. To je drznost in nespametnost, ker ogroža svoje življenje in življenje drugih. Kar pomislite kako bi bilo, ko bi sedeli ob takem vozniku. Ne, ne, hvala lepa. No recimo, ali je pogumen kdo, ki skoči iz letala z padalom. Seveda je pogumen. Točno. Imeti pa mora tudi določeno znanje, kajti drugače ne bi znal ravnati s padalom. Enkrat bi tudi jaz rad poizkusil skočiti s padalom. Ali je pogumen kdo, ki bi se ponoči dal zapreti v star grad. Tema je. Vrata. Škripljejo, povsod so pajčevine, zunaj skovika, hu, hu, sova, verige rožljajo. Koraki se bližajo.

Borisu so dali škatlo z bavbavi, pa si je ne upa odpreti. Nikoli se ne ve, kaj se skriva v njej. Če jo odpre, se bodo mogoče skotalili ven. Potem se bodo poskrili po vsej hiši.
Pod preproge, v vežo, ali celo v kopalnico in na stopnice in v mamičine čudne zelene škornje. Katero pošast bi lahko dali v škatlo?
Tisto z desetimi očmi. Peteronogo, noro mumijo. Zmaja s koliko glavami že? Pošast z zelo dolgim nosom. Puhasto pošast z velikimi stopali. In tri netopirje, ali pa veliko netopirjev. Bi bili bi strašni in sluzasti, ali modri s pikami? Bi renčali, in sikali, ali pa bi plesali in poskakovali? Si bo Boris upal pokukati v škatlo? Nič, čisto nič. Saj ni važno si misli Boris in s škatlo prestraši sestrico. Pogum velja, pravijo. In včasih moramo res zbrati ves svoj pogum, da se česa lotimo, ali se kam odpravimo. Pogum je pripravljenost, da kaj naredimo kljub nevarnostim in težavam. Včasih so te težave in nevarnosti za koga velike, za druge pa nepomembne. Veste, ko sem bil še majhen, sem zelo občudoval svojega malo starejšega prijatelja, ki si je upal plavati malo dlje od obale kot jaz. Ni me bilo strah. Bal sem se le, da ne bom vzdržal, da ne bom imel moči priplavati nazaj na obalo. Dolgo sem ga občudoval, potem pa sem nekega dne začutil, da to zmorem tudi sam. In potem sva tekmovala, kdo bo prej priplaval do boje in nazaj. In enkrat sem tudi zmagal. Podobno se je zgodilo tudi deklici Pauly Green iz Velike Britanije, ki se je odločila, da preplava bazen.

Timo je šel danes prvič sam domov iz vrtca. Mama je njegovi vzgojiteljici v pismu napisala, da ga lahko spusti. Kmalu bo šel v šolo. Je bilo vse v redu, ga je vprašal očka, ko je Timo veselo priskakljal domov. Ja, je odvrnil Timo ves žareč.
In nič se ni zgodilo, je zanimalo očka. Nič, je odgovoril Timo. Samo mačko je videl in se malo prerival z Romanom.

Očka se je namrščil in premišljeval. Kaj bi se zgodilo, če bi padel v odprt kanalizacijski jašek?

Ti mi bi dol spustil lestev in bi splezal gor, je odvrnil Timo. Kaj pa, če bi bila prekratka, je vprašal očka. Potem bi dol poslal balon z utežjo in z njim bi poletel gor, je odgovoril Timo. Kaj pa, če te ne bi ujel, ko bi priletel ven in bi odletel visoko v zrak, je zaskrbelo očka. Potem bi priletel z letalom in me ujel, je rekel Timo. Kaj pa, če bi propeler predrl tvoj balon, je vprašal očka.

Potem bi mi vrgel padalo, je odvrnil Timo.

Potem bi mi pričaral metuljeva krila, je odgovoril Timo. Kaj pa, če bi te napadel leteči krokodil z odprtim gobcem, je vprašal očka. Ugnal bi ga s svojo sabljo, je rekel Timo.

Ja, potem pa mislim, da se ti ne more nič zgoditi, se je zasmejal očka. In od tistega dne je Timo sam hodil domov iz vrtca.

Vsak pot je po svoje nevarna. Kaj? Tudi moja, ja. V mestu moramo pazit na promet, upoštevat moramo pravila. Cesto lahko prečkamo le tam, kjer so zebre, pri rdečem semaforju pa sploh ne smemo čez cesto. V divjini, daleč od ljudi, pa prežijo drugačne nevarnosti. Morda divje živali. Posnetek, ki sem vam ga prinesel iz Mongolije, pripoveduje o deklici, ki mora vsak dan, nate sem še jezen Arabela, ker nisi pohvalila naše prejšnje deklice plavalke, ta deklica iz Mongolije pa mora vsak dan daleč stran od doma po vodo. Tudi ona mora zbrati ves svoj pogum, da se odpravi na pot, in da se z dragoceno tekočino vrne domov.
Tukaj je Mongolija.

A, no, tudi jaz sem pogumen. Še kako pogumen. Ampak raje bi videl, da bi kdo drug spravil tistega pajka tam na zidu stran. Ne, saj se ga ne bojim. Ne, res se ga ne bojim. Zato bom zbral zdaj ves svoj pogum, in ga bom pustil, naj se sprehaja po zidu, a. Kaj mi pa more?
A nisem pogumen? Prav zelo sem pogumen. Grem jaz naprej pogumno po vaše kasete, ki ste glede pajkov pač malo bolj pogumni kot jaz. Pa kaj? Lepo se imejte, veliko se smejte. Živijo.