Izvir(n)i: 1. 6. 2008

" Vse dobro je sad izvirnosti " je zapisal John Stewart. Lep pozdrav in dobrodošli v oddaji o ljubiteljski, ljudski in društevni kulturi, oddaji Izvirni. In kaj je oko naše kamere ujelo tokrat? Na Bledu smo obiskali razstavo slovenskih in evropskih noš iz gline, avtorice Ladine Korbar.
Obeležujemo deset let delovanja glasbene skupine Leseni rogisti. Predstavljamo slovensko makedonsko glasbeno navezo kvarteta Pella.
Bili smo na državnem lutkovnem srečanju v Slovenskih Konjicah. Predstavljamo gledališko predstavo Narobe Pepelka v izvedbi Kulturnega društva Lukovica.
In se lotevamo problematike financiranja ljubiteljske kulture.

Čeprav, kot pravi Korbarjeva, kljub naklonjenosti glini, ta ni vedno ubogljiva in zahteva precej potrpežljivosti in znanja. Pri oblikovanju pa je pomembno tudi poznavanje kulture oblačenja in zgodovine. Največkrat delam te stvari po slikovnem gradivu, sem pa zelo vesela, če dobim še kakšno pisno gradivo in tega res naštudiram do potankosti, ker mi zelo veliko pomeni, da vem, za kaj se je kakšna obleka uporabljala. Ali je bila to delovna obleka, ali je bila praznična, ali poročna obleka. Poleg Latvijke ji je običajno najbližje figura, ki jo oblikuje zadnjo. Nekaj umetnin pa ji je tako blizu, da jih ne bi dala iz rok. Figure Francoza in pa Grka sigurno ne bi dala od sebe, ker sem veliko časa izgubila na teh figurah in pa ogromno truda vložila, da sta ta dva moška nastala. Kot pravi avtorica razstave, so razlike med domačimi in tujimi nošami očitne. Ugotavljam, da so Slovenci v svojem oblačenju bolj skromni, ampak zato nič manj lepši. Človek bi rekel, da je to lepota v skromnosti. Evropske pa so bolj bogate, bolj razkošne.
Mislim, da Slovenci premalo poznamo to oblačilno kulturo Slovencev, da se premalo zavedamo, kakšno bogastvo je v tem. Jaz vedno pravim, da smo lahko ponosni na svoje prednike. Mislim, da bi bolj morali čuvati to bogastvo, ki so nam ga zapustili. Oblikovanje narodnih noš iz gline je velika ljubezen Ladine Korbar, s katero širi svoja obzorja in obzorja drugih o poznavanju slovenskega kulturnega izročila. Ljudje, kot opažam na razstavah, največkrat poznajo gorenjsko, belokranjsko nošo, mogoče še kakšno primorsko, v glavnem šavrinsko nošo, potem se pa to njihovo poznavanje konča. In ko na razstavah vidijo, ko jaz prikažem sto in tudi več različnih slovenskih noš, so presenečeni in ugotavljajo, da res niso vedeli nič. Lična razstava bo na Blejskem otočku na ogled do oktobra.

Vsi rogovi pa so ročno izdelani in unikatni. Njihovo zunanjo podobo popestri tudi s poslikavami, predvsem z motivi iz narave. Vsako glasbilo poimenuje, ga označi s številko in letnico izdelave. Ne vem, kako bi rekel, kakšna ljubezen je to. Še zmeraj imam voljo delat. Najbolj me vleče, ali bo tisto, kar sem si izmeril z metrom, toliko mora biti dolgo, toliko lahko naredim iz te veje. In mi je potem največji užitek, ko že v delavnici, ko ga zlepim, poskusim od kakšnega drugega tisti začetni del mu noter vstavim, pa poskusim. Ga že čutim. Ta pa bo. Doslej je izdelal že prek 120 rogov, najdaljši pa meri več kot pet metrov. Naredil sem tudi enega enajst metrov in nekaj. Še enkrat daljši, to bi bil kontrabas, ampak prav tisto oktavo nižje od tega, kot je tale, ga kar nisi mogel z usti priklicat. Dolžina in temu ustrezna debelina na koncu roga, sta najpomembnejša pri izvabljanju melodije, sicer pa je glasbeni repertoar Lesenih rogistov pester.

Tudi ženska večina kvarteta je na nek način povezana z Makedonijo, če ne krvno, pa vsaj z ljubeznijo do makedonske glasbene dediščine. Kvartet povezuje raznolikosti dveh dežel, tako kot raznolikosti povezujejo njih same.

Med drugim ustvarja tudi slike v kamnu. Tudi sicer so vsi člani večstranski ustvarjalci. Metodo Košir, ki je tudi avtorica knjige Pella in Makedonija, na primer navdihuje otroški svet in ustvarjanje za otroke. Vsak od njih pa del sebe izraža predvsem skozi petje in številne nastope po Sloveniji in tudi tujini, na katerih so vedno sprejeti z navdušenjem.

Mislim, da je lutka prav idealna za otroško domišljijo. Tisti, ki jo imajo res veliko, mislim, da je to pravi izraz.

Predsednik Zveze kulturnih društev Slovenije Rudi Šimac je na predsednika republike in na poslance naslovil pismo, v katerem je opozoril na slabo financiranje društev in hkrati izrazil skrb nad slabim odnosom do kulturnega izročila. Pozanimali smo se, kako država skrbi za ljubiteljsko kulturo in ščiti živo dediščino. V Sloveniji se po podatkih, ki jih je posredovalo Ministrstvo za kulturo, v ljubiteljski kulturni dejavnosti redno udejstvuje 98 tisoč ljudi v 3840 kulturnih društvih. Društva, skupine in njihove zveze pripravijo in izvedejo 18 tisoč prireditev, ki jih spremlja tri milijone obiskovalcev. Pripravijo tudi 700 izobraževanj, na katerih je 16 tisoč udeležencev. Mi res imamo veliko število društev. Istočasno, kot smo odprli možnost povečanemu številu interesentov ali tistih, ki lahko upravičeno zahtevajo denar, ki ga namenjamo za to, pa to isto ministrstvo vsako leto vztrajno zmanjšuje denar, ki ga parlament odobri za kulturo. In sicer za tisti delež, ki je namenjen ljubiteljski kulturi. Tako da smo letos dosegli slavni zgodovinski minimum, 2, 4 odstotka.
Šimac predlaga drugačno delitev sredstev, namenjenih kulturi, uredil pa naj bi jo parlament s posebnim zakonom. Morali bi narediti globalen razrez in reči, da od 100 odstotkov denarja, ki gre za slovensko kulturo, naj pobere 90 poklicna kultura, 10 pa naj gre za tiste, ki nas delajo Slovence. Sicer pa poklicna in ljubiteljska kultura delujeta v sožitju, se dopolnjujeta. Za ljubiteljsko kulturo skrbi Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ki je partnerska organizacija med Ministrstvom za kulturo in občinami. S svojimi 59 izpostavami spodbuja, usmerja in organizira delovanje društev ter financira njihov program. Ministrstvo za kulturo oziroma republika Slovenija zagotavlja v letošnjem letu okrog štiri milijone evrov javnemu skladu, približno dva milijona evrov pa pridobimo s strani lokalnih skupnosti. Seveda pa se v zadnjem obdobju zelo trudimo, da povečujemo delež tudi izvenproračunskih sredstev, tako da sklad dosega sedem procentov sredstev na trgu ali izven proračuna. Tršar dodaja, da vsako leto podprejo okrog 800 izbranih projektov kulturnih društev in okoli 300 projektov na manjših investicijah. Na skladu s sredstvi, ki jih imamo, izpeljemo program, vendar si želimo recimo dodatnih spodbud, morda tudi s kakšnega izvenproračunskega vira, kot imajo recimo v Angliji, kjer iz državne loterije pridejo sredstva tudi do kulturnih društev. Dodaja še, da bi si najboljše skupine zaslužile večjo finančno podporo. S svojimi dosežki so namreč veliki kulturni ambasadorji Slovenije, ki našo dediščino ohranjajo in predstavljajo. Izredno pomembno je namreč tisto izročilo, ki živi med ljudmi. Unesco je zato leta 2003 sprejel konvencijo o varstvu nesnovne dediščine. Slovenija jo je podpisala konec leta 2007. Konvencija prepoznava nesnovno dediščino kot prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine, vključno z orodji, predmeti in izdelki, ki jih izdelujejo in prenašajo iz roda v rod skupnosti in posamezniki. In seveda v svojih kulturnih prostorih. V naši družbi je vprašanje nesnovne dediščine povezano z enim temeljnim razmislekom države o tem, kako bo vzdrževala tiste elemente kulture, ki so pomembni za njeno identiteto. Za tovrstno dediščino se je uveljavil pojem nesnovna kulturna dediščina. Posvečeni so ji bili dnevi evropske kulturne dediščine leta 2006. Če je stari zakon o varstvu kulturne dediščine to delil samo na nepremično in premično, pa je novi zakon, ki je vstopil v veljavo z 31. marcem letos, uvedel kategorijo živa dediščina in živa mojstrovina. Sedaj je pa Ministrstvo za kulturo razpisalo raziskovalno nalogo za pripravo registra nesnovne dediščine, ki bo ne delil del že obstoječega registra nepremične in premične dediščine. In to raziskovalno nalogo pripravlja sodelavec kolega doktor Križnar. Najprej je treba imeti neko evidenco, spisek, kaj sploh imamo v vsakem posameznem okolju. Potem se bomo pa odločili, katere od teh enot, ki so v registru, so dovolj kvalitetne, zanimive in evidentno pomembne za naš prostor, da jih bomo dvignili na višji nivo pa jih bomo razglasili za žive mojstrovine. S projektom, ki je pionirski tudi v širšem prostoru, bo ovrednotena in zavarovana naša živa dediščina. V globaliziranem svetu ostaja skoraj edino, s čimer se lahko identificiramo in ločimo od drugih narodov. S tem pa bodo gotovo na boljšem tudi številna društva in skupine, ki to dediščino poustvarjajo, ohranjajo in nenazadnje razvijajo. To je bila še zadnja oddaja Izvirni v tej sezoni. Hvala, če ste bili z nami, celotna ekipa pa vam želi veliko nepozabnih in izvirnih trenutkov v poletju, ki prihaja. Bodite izvirni in z Izvirnimi spet prvo nedeljo v septembru. Do takrat pa srečno!