Izvir(n)i: 2. 12. 2009

Lepo pozdravljeni! V oddaji o ljudski, društveni in ljubiteljski kulturi Izvirni vas prvo decembrsko nedeljo najprej vabimo: Na jubilejne Čufarjeve dneve, ki že 20 let potekajo na Jesenicah. Predstavljamo portret zanimivega umetnika Petra Lovrina, fotografa in oblikovalca španskih sten. Obiskali smo festival mlade literature Urška 2007 V Slovenj Gradcu. Predstavljamo dejavno celjsko Društvo fotografov Svit in nov projekt tolkalca Zlatka Kaučiča Primorske impresije. Ostanite v naši družbi. Gledate pravo oddajo!

Ko se ugasnejo luči v dvorani in ko se na odru prižgejo ene druge luči, ki osvetljujejo en drug svet. Mi z življenja smo v temi, tam pa, tu pravzaprav potem ni razlike. Ljudje so ravno tako vzburjeni, ravno tako sodelujejo z igralci, jokajo če je tragedija, smejejo če je komedija, tako da je to pravzaprav ena stvar. To je pravzaprav ena stvar in reče se ji gledališka umetnost. Zdaj eni se z njo ukvarjamo tako da si z njo služimo kruh in nič drugega ne počnemo kot samo študiramo, da bi bili najboljši, drugi pa si morajo služiti kruh drugje, zvečer pa igrajo. V tem smo si Slovenci kar precej izjemni v Evropi. Ljubiteljska kultura je še vendarle, hvala Bogu, vezana na teren kjer deluje in ima neposreden stik s prebivalstvom, tudi ustvarjalci te kulture so direktno iz ljubezni angažirani v gledališču, niso pač uslužbenci ali kar koli podobnega. Zato mislim, da je danes, ko izgublja človek svojo identiteto, ljubiteljska kultura, ki je ostala v neposrednem stiku z ljudmi, da ima še večjo vlogo, kot jo je imela kdaj koli v preteklosti. Da je festival priljubljen med slovenskimi ljubiteljskimi odri, kaže tudi podatek, da se je v 20- ih letih na Čufarjeve dneve prijavilo 287 gledališč, zadnje čase sodelujejo tudi skupine iz zamejstva. Po izboru selektorja se potem na festivalu predstavijo najboljši. In tako je bilo tudi letos.
Iščem pa vedno, da je predstava koherentna, da je dobro narejena, da ima neko režisersko... da se vidi neka režiserska roka, da se vidijo neki dobri liki, neke dobre vloge in da lahko rečem, ti pa lahko tekmujejo in se lahko postavijo ob bok tudi neki drugi skupini, ki je morda bolj organizirana. Od leta 2001 imajo Čufarjevi dnevi tudi tekmovalno plat. Po mnenju strokovne žirije so podeljene nagrada za najboljšo predstavo, to je letos prejel Feydeaujev Gospod Lovec gledališke skupine KUD- a Zarja iz Trnovelj pri Celju, ter nagradi za najboljšo moško in žensko vlogo. Slavila sta Saša Klančnik iz ljubljanskega Šentjakobskega gledališča ter Mira Rebernik Žižek iz gledališke skupine KD Ivan Kaučič iz Ljutomera. Svojega zmagovalca pa izbira tudi občinstvo. Tokrat je izbralo predstavo jeseniškega gledališča, Linhartovega Matiček se ženi. Igrati Matička je posebna čast, če je. Jaz sem že mislil, da meni to ne bo usojeno, ker pač ne igra se ga dostikrat pa tudi nisem pričakoval, da bom jaz nekje primeren pa sem rekel, zdaj sem pa že majčkeno star za Matička, ampak sem ga še za rep ujel, tako da bi bil res to eno veliko veselje to vlogo odigrati. Moram pa reči, da kar uživam pri tej predstavi. Jaz sem v gledališču že kar nekaj časa in vedno bolj ugotavljam, da sicer je delo težko, marsičemu se odrečeš, ampak ta ekipen del, prijateljstva, soigralci, s svojo mami, s tem veliko notri prineseš, veliko se naučiš od svojih starejših soigralcev, v glavnem je vse ena velika zabava pa zraven težko delo in to mi da eno tako zadovoljstvo. Vse do teh let je imel gledališče to srečo, da je imel popolno zasedbo. To se pravi od otrok starih od pet, šest let pa do starejših igralcev, tudi tam do 70 let. To je ena velika odlika, kajti vsi ti mladi smo se nekako učili pri starejših, te dobre izkušnje so šle naprej in mislim, da je to tudi ta velika, da gledališče, moram reči, kar krepko posega po teh ljubiteljskih nagradah. Ali naj bo to republiška srečanja ali pa razni festivali, ki zdaj potekajo tu po naši Sloveniji.

Bistvo umetnosti je, da polepša življenje. To je glavno vodilo svojevrstnega ustvarjalca Petra Lovrina. Umetnika smo obiskali na njegovem domu, kjer nastajajo zanimive umetnine, španske stene. Paravan ali španska stena izvira iz Vhoda, kjer predstavlja bistveno sestavino bivalne kulture. Nekdaj so paravane uporabljali kot zaklone pred vetrom, ognjiščem ali posteljo, lahko so tudi nadomeščali stene. V Evropi smo to vzhodno obliko, povezano z občutjema lahkotnosti in prosojnosti, prevzeli v obdobju rokokoja in secesije. Danes pa je Peter Lovrin eden redkih umetnikov, ki se pri nas loteva umetniškega oblikovanja španskih sten.
Inspiracijo sem dobil v svojem domačem okolju, ker je imela že mama en tak dober občutek za opremljanje notranjih prostorov in je ona že takrat, se mi zdi, imela nekje indijske- španske. Doma, kot pregrado. Smo imeli kot pregrado med jedilno mizo in dnevno sobo. In sem se jaz potem odločil, da bi pa mogoče jaz, nekje, na en svoj način tudi sam španske stene počel. Začelo pa se je v bistvu že v gimnaziji, ko sem po tekstilu risal hlače, majice, razne vzorce in tako. Peter Lovrin je doslej oblikoval in izdelal okoli 15 paravanov, ki jih je predstavil tudi na več razstavah po Sloveniji. Poleg tega je v istih tehnikah začel oblikovati tudi svojstvene luči. Za izdelavo svojih unikatnih umetnin lahko porabi tudi do 130 ur dela. Postopek je tak, da jaz si zamislim najprej okvir, kakšen bo okvir izgledal, iz lesa in potem ko jaz ta okvir zrišem, ga dam mizarju izdelati. Potem ko pa imam okvir že tako postavljen kot je to, si zamislim, kakšna slika bo. Kako naj bi, kakšen vzorec, kakšen motiv bi nekako ustrezal samemu okvirju. Potem pa ali izberem svilo ali pa bombaž, ampak še celo rajši delam na svilo, ker se mi zdi, da je več tehnik možnih, ki se izvajajo na svilo. Je pa ena tehnika, ki se izvaja kot to. To v bistvu so barve za tekstil in se normalno riše s čopiči, kot da bi delal platno ali pa kar koli. Ali pa akril. V bistvu ista tehnika, obstajajo pa še druge tehnike, batik tehnika tudi, ki pa se riše z voskom. Ena od tehnik je tudi poslikava svile s konturnimi pastami. Tale lučka recimo, je narejena s konturno tehniko. Te debelejše, tanke linije se najprej nariše, potem pa se noter v teh prostorih barva pa se z barvami za svilo. Samo te barve ne pronicajo, kjer je omejenost s konturo. Potem so pa še dodatni efekti, ki se jih da na svili uporabljati, je pa tako, da se lahko na barvo posuje sol ali pa se riše z nekim bencinom, recimo za zipote, ker ta bencin naredi ene take svoje efekte na teh barvah. Paravan po umetnikovem mnenju predstavlja nekakšen most med arhitekturo, oblikovanjem in likovnim ustvarjanjem. Gre za združitev estetike s funkcionalnostjo, kjer je paravan ne samo izdelek z uporabno vrednostjo, temveč sredstvo, ki pomaga ustvariti vzdušje in energetski naboj prostora. Jaz sem pa ravno španske stene tako unikatno hotel delati, da ni to kot en industrijski izdelek, ker španske stene so bile ves čas predstavljene ljudem skozi trgovine kot industrijski izdelek, ne kot unikat. Jaz sem pa hotel tukaj dati eno svojo noto, da ne, to ni več industrijski izdelek, ampak je to imetniški izdelek. Funkcionalnost pa je čisto po svojih lastnih željah lahko. Ti si lahko daš špansko steno čisto pred prazno steno in ti lahko naredi samo ta lepotni občutek, da ti steno polepša. Lahko jo pa imaš funkcionalno kot to, da nekaj pregradiš, potem je pa funkcionalna.

" Al ' lepše od Urške bilo ni nobene, nobene očem bilo bolj zaželene! " Ne, ne, možno je tudi drugače: " Al ' boljše od Urške bilo ni nobene, nobene bilo literatu bolj zaželene! " Tako se reče zdaj, v Slovenj Gradcu, kjer smo pod goro Urško. Na misel nam pride tudi Prešernova Urška. In vse Urške so, če hočete, lahko sinonim za lirski subjekt ali za literarne osebe ali so celo muze. Sploh je okoli te, literarne Urške kup vprašanj. Je stara samo šest let, kolikor časa jo poznamo pod tem imenom? Ne, ne. Srečanja mladih literatov so stara 36 let. In v tem času se seveda marsikaj spremeni. Urška je rasla z revijo Mentor, urednico Dragico Breskvar in pod njenim strokovnim vodstvom. Skozi leta je na ta srečanja prišlo doslej že več tisoč avtorjev. Veliko jih sodi med ugledna imena slovenske književnosti, nekateri pa so med tem že postali celo nagrajenci Prešernovega sklada. Pomagali so jim številnimi mentorji, selektorji in sodelavci, z republiškim Javnim skladom za kulturne dejavnosti ter njegovimi območnimi izpostavami po Sloveniji. In na vrhuncu je vsako leto slovenjegraška Skladova območna izpostava ter gostiteljica Andreja Gologranc. Bila je, Urška namreč, že zelo odrasla, ko je v Slovenj Gradcu dobila sedanje ime. Med tem pa se je spreminjala, rasla in zorela, dobivala nove in nove oblike in vsebine. A dokončno zrela si ne želi biti nikoli. Saj je predvsem simbol za tiste avtorje, ki jih zapeljuje povodni mož literature in pleše z njimi v vedno nove vrtince umetniške besede. Urška je tudi nagrada, posebna nagrada, saj česa podobnega drugje ni. Zagotavlja namreč izid knjige, v zbirki Prvenka. Literatura, beseda, jezik, so pravzaprav tiste stalnice, ki nas spremljajo v življenju in ki imajo posebno moč. Lahko pošlje kdorkoli in praktično imajo vsi možnost biti prebrani od teh ljudi, ki se spoznajo in so selekcijo tudi naredili.

Urška ne bi bila takšna, kot je, niti brez različnih plesnih skupin z vseh koncev Slovenije, številni izbranih plesalk in plesalcev sodobnega plesa. Na besedila finalistov Urškinega literarnega festivala vsak po svoje in skozi ples oblikujejo koreografijo kot lastno videnje zapisane besede. Kdor hodi po svetu z odprtimi očmi, vidi marsikaj in vsak to predela na svoj način. Jaz pač napišem in upam, da kdor prebere dobi še malo več, ne samo odslikave sveta, ampak, da se tu pa tam še malo nasmeje.

Sibirija me je zelo presenetila. Presenetila me je s svojo drugačnostjo in pa bi rekel s svojo mogočno neskončnostjo. Ko sem pa seveda prišel tja, je bilo pa izjemno veliko motivov v pokrajini, v mestih, arhitektura pa tudi ljudje so bili zelo zanimivi.
Oba avtorja se s fotografijo ukvarjata že dalj časa, za svoje delo pa sta prejela že vrsto nagrad in priznanj. Med člani Društva fotografov Svit pa so tudi ljubiteljski fotografi, ki so se s fotografijo začeli intenzivneje ukvarjati pred kratkim, pa vendar s svojim inovativnim pristopom ustvarjajo kakovostno umetniško fotografijo. Med njimi je Jure Kravanja, ki je na celjski Fakulteti za logistiko predstavil serijo 46- ih fotografij z naslovom Pret a porter. Moja priljubljena tema fotografija je urbana fotografija ali ruralna pokrajina, hkrati pa tudi človek, ujet v to pokrajino kot figura. Tokrat, v tej seriji fotografij pa sem se nekje odločil za urbano okolje brez človekovega lika. Predvsem pa sem se osredotočil na fasade različnih zgradb, ki so bile posnete od domačega kraja pa do tujine in v bistvu sem hotel povedati, oziroma poudariti zgradbe, v katerih človek gre vsakodnevno mimo pa se je v bistvu... Člani društva fotografov Svit se redno izobražujejo na različnih predavanjih in delavnicah ter radi sodelujejo na mednarodnih natečajih. Zgovoren je podatek, da so skupno razstavljali v več kot 30- ih državah in prejeli prek 100 nagrad. S svojimi prizadevanji razvijajo umetniško fotografijo in ljubiteljsko fotografsko umetnost pri nas dvigujejo na kakovostnejšo raven.

Kombo je izdal tudi že prvo zgoščenko, pomenljivo jo je Zlatko Kaučič naslovil Zvočni izviri. Tako pa so Primorske impresije v veliki dvorani novogoriškega Kulturnega doma izzvenele prvič. Novi Gorici sledi še primorska in vseslovenska glasbena turneja.