Odprti kop - Izvir(n)i: 30. 12. 2009

Besedilo, Slike

Premiera: nedelja, 30. december 2007, Vse oddaje

Prejšnja: 2. 12. 2009

Naslednja: 2. 3. 2009

Lepo pozdravljeni in vabljeni k ogledu Izvirnih, oddaje o društveni in ljubiteljski kulturi. Decembra, ko si v prazničnih dneh ljudje radi voščimo in izmenjamo dobre želje v prihajajočem novem letu, smo preverili, kako je z zgodovino pošte na Slovenskem.
Obiskali smo Muzej pošte in telekomunikacij v Škofji Loki. Predstavljamo likovno razstavo ustvarjalcev Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. Vabimo vas na predstavo orientalskega plesa plesne skupine Bayani iz Kamnika.
Predstavljamo dejaven fotoklub Hrastnik. In zborovsko revijo Sozvočenja. Ostanite v naši družbi, gledate pravo oddajo.

Želja po izmenjavi novic in informacij je najbrž stara toliko kot človeštvo samo. Slovensko ozemlje je bilo že v prazgodovini pomembno prometno križišče, v času rimske civilizacije pa je potreba po prenosu informacij postala tako organizirana, da lahko govorimo o začetkih pošte pri nas. Dragocene arhivske vire, ohranjeno slikovno gradivo, makete, poštne zemljevide in druge eksponate, ki prikazujejo vlogo in pomen pošte skozi zgodovino, hrani pri nas Muzej pošte in telekomunikacij, ki deluje v okviru Tehniškega muzeja Slovenije. Zbirko je pred 20 leti v prostorih starološkega gradu v Škofji Loki zasnovala kustodinja Ljudmila Bezlaj Krevelj.
Lokacija muzeja v starološkem gradu ni z današnjega vidika najbolj primerna. Takrat, leta 87, pa je imela pošta namen odkupit celoten starološki grad in naredit v njem poštni muzej, neko filatelistično zbirko tudi, starinski delujoči poštni urad, kakršen je bil pred 100 leti pa tudi gostilno pri pošti. Te sanje so se potem razblinile. Tukaj bomo samo še v letošnjem letu. Drugo leto se selimo v Polhov Gradec. V muzeju se lahko obiskovalec najprej seznani z zgodovino pošte, od državno organizirane kurirske in transportne službe cursus publicus v času rimskega cesarstva, prek srednjega veka, ko organizirane poštne službe ni bilo, vsak fevdalec je namreč imel po svoje organiziran prenos sporočil, do moderne dobe. Šele ko je na prehodu srednjega v novi vek postal Maksimilijan Habsburški eden vodilnih vladarjev v Evropi in so Habsburžani postali vodilna vladarska družina, je skušal centralizirat upravo. S tem je pa moral imeti organizirano tudi službo za prenos sporočil in informacij. To je po viru družini Taxis. In Taxisi so bili prvi, ki so tudi na našem ozemlju vzpostavili prve poštne povezave leta 1500. Pošta si je izbrala to letnico kot začetek poštne službe v Sloveniji.

Organizacija poštne službe na Slovenskem je kasneje povezana z organizacijo obrambe pred Turki, saj je ta zahtevala hitro sporočanje o smereh gibanja turške vojske. Iz vojaških kurirskih zvez se je potem s temi povezavami, ki jih je nadvojvoda Karel postavil, potem dokončno razvila konec 16. oziroma v 17. stoletju poštna organizacija v Sloveniji, ki je bila v rokah Parov vse do leta 1722, ko je oče Marije Terezije poštno službo podržavil. V tem času so bili uvedeni tudi prvi poštni žigi. Medtem ko se prva poštna znamka pojavi šele stoletje kasneje. Vnaprejšnje plačevanje poštnine z enotnimi nizkimi tarifami je leta 1840 prva uvedla Anglija na predlog Rolanda Hilla. Pet let pred njim je obračunavanje poštnine z znamkami različnih barv Avstriji predlagal Slovenec Lovrenc Košir. Avstrija je njegovo idejo uresničila šele leta 1850, Košir pa je kasneje zaman dokazoval avtorstvo ideje poštne znamke. Sicer pa smo Slovenci svoje prve znamenite znamke izdali v času države Slovencev, Hrvatov in Srbov leta 1919.
Pripravili smo izdajo znamk. To so tako imenovani verigarji, delo Ivana Vavpotiča, ki pa so jih dolgo časa imenovali prve slovenske znamke. Žal niso to prve slovenske znamke, ampak so to prve znamke, ki jih je izdala slovenska poštna uprava.
V Muzeju pošte in telekomunikacij so na ogled tudi znamke, ki so izšle po osamosvojitvi Slovenije in pa seveda bogata zbirka telegrafov in telefonov. Prav razvoj telegrafije in telefonije je prenosu informacij odprl neslutene možnosti. To je soba tako imenovanih induktorskih telefonskih aparatov, ki, kot vidite, še nimajo številčnice. Ti si telefon dvignil, zavrtel ročico, rekel: " Halo, telefonistka! " in se je oglasila takale prijetna gospa in te je povezala, s komer si pač želel. Morda bi tukaj omenila tudi, da je prav telefonistka postal tipičen ženski poklic. Z izumom pisalnega stroja, telegrafa in telefona pa so dobile ženske možnost zaposlitve. Ena od odlik Muzeja pošte in telekomunikacij so razstavljeni tehnični eksponati, ki še vedno delujejo. Med njimi je na primer prva telefonska centrala iz leta 1927. To smo že leta 87 dosegli, da lahko obiskovalci z eksponati rokujejo. Ne samo s pravimi eksponati, ampak imajo na razpolago tudi ponazoritvene modele, da lahko tudi manj vešči tehnike ugotovijo, kako kakšna stvar deluje.

Pošta, prva civilizacijska ustanova za prenos misli in idej, je tesno povezana z razvojem političnega, gospodarskega in kulturnega življenja. Skladno s tem razvojem je tudi pošta tekom stoletij spreminjala svoje organizacijske oblike, način dela in uporabo prometnih sredstev. Njen temeljni namen pa je do danes ostal nespremenjen. Muzej pošte in telekomunikacij je s svojimi zbirkami in dejavnostmi, med njimi so na primer številne delavnice, ki jih muzej prireja za otroke, edinstven pri nas. Kot hranitelj vedenja o pomembnem delu našega vsakdanjega življenja pa vsekakor vreden ogleda.

V kulturno umetniškem društvu France Prešeren v Ljubljani razstavljajo Želve. Izdali so tudi monografijo. Želve so študijski slikarski krožek Univerze za tretje življenjsko obdobje. Delujejo že 22 let. V ta krožek hodim nekako že deset let. Priključila sem se zato, ker zelo rada rišem. Je pa mnogo bolj zanimivo risat v skupini kot pa sam in pod vodstvom nekega strokovnjaka, mentorja. Dolgoletni mentor skupine je akademski slikar Miran Erič, tudi konservator in magister arheologije. V dolgi dobi se je spremenil pedagoški proces. Včasih so slikali na krožku, danes pa tam analizirajo dela, ki jih slušatelji ustvarijo doma.
Z neko dokaj preprosto potezo mi je uspelo ljudi prepričat, da je slikanje oziroma njihova dejavnost nekaj, s čimer se je potrebno ukvarjat ves čas, ne samo nekaj ur na teden. In kar naenkrat sem ugotovil, da v bistvu s to pedagoško potezo sem prvič prisilil ljudi, da so začeli doma delat, prebirat knjige o slikarstvu, opazovat stvari in skratka razmišljat s svojo glavo. Govorimo o amaterskem likovnem ustvarjanju, ki danes ni in ne sme biti samo obroben pojav likovne produkcije. Seveda gre za dolgotrajen proces učenja ne samo teoretičnih osnov slikarstva, ampak izražanja notranje vsebine slik ne glede na izbrani motiv. Slušateljem to različno uspeva. Vsekakor pa nas razstava prepriča o njihovi samostojnosti in inventivnosti. Razstava amaterskih slikarjev, kjer ti prepoznaš mentorja, ne prepoznaš pa avtorja slike, sem si rekel, da to najbrž ni povsem pravi pedagoški pristop. Namreč jaz sem njim povsem proste roke dal in kar se tiče izbora tehnik in kar se tiče vsebin in čisto vsega.
In kaj se je zgodilo? Da so po enem letu, po dveh letih so kar naenkrat v bistvu postali vsak svoj prepoznaven avtor.
Sicer pa Univerza za tretje življenjsko obdobje že preko 20 let izobražuje in usmerja ter skrbi za aktivno življenje starejših generacij. Starejši se vključujejo v različne študijske programe na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Nekatere vsebine, ki jih sicer splošno zanimajo, mogoče gre za kakšne skrite želje iz prejšnjega obdobja, pa jih v času poklicnega udejstvovanja niso mogli uresničit. Ali pa gre tudi za kakšna konkretna znanja, ki jih potrebujejo zaradi razvoja sodobne družbe, recimo tuji jeziki, računalništvo.
Likovno ustvarjanje ima posebno mesto med študijskimi programi, pomemben del so tudi obštudijske dejavnosti in seveda razstave. Že mogoče, da so člani Želv starejši, njihove slike pa z barvami, svetlobo, motivi in energijo kažejo na njihovo mladostnost.

Orientalski ples je pravzaprav umetnost. To je eno glavnih sporočil plesne skupine Bayani, ki smo jo obiskali v Kamniku.

Plesna skupina Bayani že dobri dve leti deluje v okviru Kulturno umetniškega društva Bayani, ki v svojih vrstah združuje ljubiteljice orientalskega plesa. Prav s prirejanjem različnih plesnih tečajev, delavnic in drugih dogodkov želijo članice društva širši javnosti predstavit orientalski ples kot umetnost, ki je v svojem več stoletnem razvoju postal plesna tehnika različnih stilov. Ustanovne članice društva so štiri plesalke, Nataša Kočar, Manca Pavli, Tanja Potočnik in Julia Tomšič, ki tvorijo tudi jedro plesne skupine Bayani. Naša skupina je v bistvu prvotno bila usmerjena samo v klasični orientalski ples, egipčanski stil. Seveda pa sčasoma, z leti interes prerašča in bi želele malo pokukat tudi izven meja strogega klasičnega stila. Tako recimo se je Manca specializirala za tribal fusion, American tribal, Tanja recimo je gledališka igralka, jo zanima tudi povezava med gledališčem in plesom. Julia seveda je po poklicu psihologinja, jo zanima tudi plesna terapija, jaz pa v bistvu se učim tudi klasičnega indijskega plesa, tako da me v bistvu tudi recimo ta povezava med indijskim orientalskim plesom zelo zanima. Tako da smo zelo odprte tudi za druge vplive, druge domete. Plesna skupina Bayani je pred enim letom pripravila svoj prvi plesni spektakel Jalla jalla, kjer so plesalke želele predstaviti predvsem korenine orientalskega plesa in nekaj njegovih sodobnih različic. V sodelovanju s kulturnim društvom Priden možic pa je bila letos decembra v Domu kulture Kamnik na ogled njihova najnovejša predstava z imenom Zaghareet. Zaghareet je ta radostni vzklik, ki prihaja v bistvu iz Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, tudi iz Indije ga poznamo, kjer plesalka z dosti visokim tonom in jezikom daje tak znak k spodbujanju drugim plesalkam.

V okviru predstave so plesalke prvič v Sloveniji predstavile American tribal style, obliko plesa, ki se je pred 20 leti razvila v San Franciscu. American tribal style je ustanovila ena ženska, Carolena Nericcio leta 1987 s svojo skupino FatChanceBellydance, si je zamislila v bistvu, da bi za razliko od večine orientalskih plesov bil to skupinski ples. Se pravi, da bi lahko plesalke med sabo sodelovale. In še en močan poudarek je, da bi lahko skupaj improvizirale na odru. Se pravi, da ne bi vedno plesale koreografije, ampak da bi lahko sinhrono plesale kljub temu, da nimajo koreografije. Kar v bistvu je ona naredila, je sestavila veliko elementov, ki prihajajo iz različnih kultur, recimo tudi pri kostumografiji se to zelo lepo vidi, indijski deli, potem veliko tega nakita iz Afganistana, polna flamenco krila in potem recimo turške, temu rečemo haremske hlače. Veliko te kostumografije je v bistvu pobrane iz celega sveta. Gre pa v bistvu za njeno vizijo tega plesa. American tribal style je pravzaprav mešanica različnih plesov, kjer ima poleg prepoznavne kostumografije veliko vlogo tudi glasba.
Ves zgornji del, vse gibanje z rokami, vse, kar se tiče drže telesa zgornjega dela je v bistvu vse povzeto iz flamenca. Medtem ko gibanje bokov je nekako bolj egipčansko, morda zaradi svoje preprostosti izgleda celo folklorno za nekatere in tudi, kar je pa takih poz, kar se v bistvu zelo počasi pleše, je pa iz indijskega plesa.

Glasba sicer pri American tribal stilu je dokaj folklorna večinoma, medtem ko recimo pri naslednjih plesih je zelo moderna, elektronska, ambientalna, pa še uporabljamo zraven prstne činele ali faganiele po egipčansko, s katerimi tudi same proizvajamo zvok.

American tribal style je v svetu vedno bolj popularen. Zaradi skupinske interakcije brez vnaprej določene koreografije ga rade plešejo starejše plesalke, zaradi modernih vplivov pa tudi mlajše. Po plesno znanje se plesalke orientalskih plesov večkrat odpravijo v tujino, vedno več pa je dobrih plesnih delavnic tudi pri nas, kjer poučujejo domači ali gostujoči tuji plesalci. H kakovostni ponudbi prav gotovo sodi tudi delovanje kamniškega Kulturno umetniškega društva Bayani, ki z zavzetostjo in navdušenostjo svojih članic širi plesno znanje, ozavešča javnost in dviguje plesno kulturno na višjo ustvarjalno raven.

Fotografija je zapis trenutka, delčka minljivega časa in je tudi nenehno iskanje lepega. To je vodilo mnogih fotografov, ki so člani Fotokluba Hrastnik. Ta se lahko pohvali z dolgoletno tradicijo, ustanovljen je bil namreč že leta 1933. Že prvi hrastniški fotografski zanesenjaki so pred 74 leti, ko so v okviru Slovenskega planinskega društva ustanovili lasten foto odsek, organizirali predavanja, prinašali nove fotoaparate in kritično ocenjevali fotografije svojih članov. Prvo razstavo umetniških fotografij so postavili v tedanji deški šoli leta 1935. O sami zgodovini kluba je tako, kot v zgodovini številnih društev, tudi tu so bili prisotni nekako vzponi in padci. Tako je recimo ena izmed takšnih svetlih točk Fotokluba Hrastnik bilo definitivno leto 1940, ko so nekako hrastniški fotografi dobili prve prostore. V bistvu so nekako takrat udarniško postavili si svoje prostore, svoj dom, ki so ga poimenovali Puharjev dom. V bistvu ob tej otvoritvi tega doma so pa fotografi organizirali tudi prvo slovensko pregledno razstavo fotografij. Leta 1964 je bil Puharjev dom porušen, svoje prostore je Fotoklub Hrastnik kasneje dobil v stari lekarni, kjer se njegovi člani enkrat mesečno zbirajo še danes. Posebne zasluge za uspešno delovanje kluba ima njegov dolgoletni član in predsednik, že pokojni Milan Tanjšek, ki je bil še posebej uspešen pri mentorskem delu z mladimi. Ti danes predstavljajo jedro kluba.
Trenutno imamo v Fotoklubu Hrastnik tam nekje od 20 do 25 članov, plus, minus. Od tega je recimo 15 aktivnih, imamo tudi nekaj veteranov. Naše fotografske aktivnosti so pa tako, da imamo vedno v galeriji Zdravstvenega doma Hrastnik razstavo. Včasih je to razstava z naslovom " Član Fotokluba Hrastnik se predstavi ", včasih gostujemo kakšnega drugega avtorja, veliko sodelujemo s Fotografskim društvom Jesenice.

Člani Fotokluba Hrastnik redno pripravljajo tudi fotoreportaže v vitrini pri hrastniški pošti. S fotografskim aparatom dokumentirajo aktualne dogodke širše zasavske regije več kot 20 let, tako da se je v vitrini zvrstilo že okoli pet tisoč fotografij. Večje razstave, resnejše razstave imamo pa v galeriji Delavskega doma Hrastnik. Nazadnje smo noter imeli 44. republiško pregledno razstavo črno- belih in barvnih fotografij. Poleg tega pa vsako leto gostujemo tudi kakšnega večjega avtorja, tako da noter so že razstavljali Borut Peterlin, Žiga Koritnik, Krzysztof Zielinski s Poljske, Lubomir Schmida iz Slovaške pa še ostali.
Prav letošnja organizacija 44. slovenske pregledne fotografske razstave črno- belih in barvnih fotografij v sodelovanju s Fotografsko zvezo Slovenije je članom Fotokluba Hrastnik dala nov zagon. Hrastnik pa po 72 letih postavila v center fotografske dejavnosti. Med 91 avtorji iz vse Slovenije, ki so na razstavo poslali 581 fotografij, se z dvema nagradama lahko pohvali tudi član Fotokluba Hrastnik. Na 44. pregledni je pač naš član Jernej Biderman pobral obe nagradi v tistem delu, ki smo ga nekako mi dodali k temu rednemu delu teh slovenskih preglednih razstav, to je v bistvu kategorija za obe kategoriji, za najboljšo barvno in pa za najboljši črno- belo fotografijo, nastalo v industrijskem okolju, kar v bistvu, to smo rekli, da to moramo dodat, ker mi smo ponosni na to industrijsko dediščino, ki jo pač v tem okolju spoštujemo.
Fotografsko dokumentiranje zasavskega industrijskega okolja je skupen projekt hrastniških fotografov, ki bi radi zbrane fotografije v prihodnjih letih objavili tudi v knjigi. Sicer pa so si člani po izbranih temah in uporabljenih fotografskih tehnikah različni. Jaz nisem strogo profiliran na kakšne teme. Ravno to je meni v redu pri fotografiji, ker lahko skozi fotografijo izražaš več tem, več smeri. Tisto, kar ti paše tisti trenutek. Tako da jaz sem poskušal od portretne fotografije, makro fotografije, razne pokrajinske variante. Moram reči, da ne branim se niti reportažnih zadev, ker zadeva mi je v bistvu zelo zanimiva, ker naredit dobro reportažo v fotografiji pomeni, da moraš imeti nekaj znanja, moraš poznat neke osnove in nenazadnje moraš biti tudi hiter pri temu. Mene osebno najbolj inspirira to, da lahko iz banalne stvari naredim eno čisto abstraktno stvar, ki je hkrati še realna. Fotoklub Hrastnik s svojim delovanjem pomembno oblikuje kulturni utrip v občini. S svojo tradicijo in odprtim pristopom do modernih fotografskih tokov pa daje svoj pečat fotografski umetnosti tudi v širšem slovenskem prostoru.

Dvigovanje kvalitete zborovskega petja in vnašanje novosti v koncertne sporede, to sta glavna namena pevske revije Sozvočenja, ki so jo letos drugič pripravili pod okriljem Javnega sklada za kulturne dejavnosti republike Slovenije. Gre za vseslovensko bienalno revijo, kjer se sodelujoči zbori predstavijo s tematskimi sporedi. Ti zborovodjem in zborom širijo meje ustvarjalnosti in jim omogočajo, da se občinstvu predstavijo s programom, ki jim najbolj leži in ustreza. Koncept te bienalne prireditve je bil postavljen pred dvema letoma, ko smo se dogovorili, da potrebujemo eno posodobitev naših medobmočnih programov, to se pravi za tisto raven zborov, ki so napredovali z območne na višjo raven pa mogoče še dosežejo do Naše pesmi v Mariboru, in sicer smo si zamislili šest do sedem regijskih koncertov, kjer bi si zbori morali dodatno potrudit. Že na prvi reviji pred dvema letoma je bil odziv zborovodij in pevcev zelo dober. Podobno tudi letos. Na regijskih koncertih po Sloveniji se je tokrat predstavilo 64 zborov, na sklepnem koncertu decembra v Slovenski filharmoniji pa šest sestavov, ki so po mnenju strokovne žirije izstopali po kakovosti izvedbe in inovativnosti programa. Tem je ogromno. Zdaj nekateri so si izbirali obdobja v zborovski glasbi, nekateri določene skladatelje, nekateri slovensko glasbo, nekateri tujo, tako da sploh ne bi mogla reči, kaj je prevladovalo, kajti bilo je zelo veliko obojega. Zdaj programov je bilo nekaj izstopajočih, zaradi tega se nam je zdelo škoda, da izberemo samo šest tistih, ki regije zastopajo v Ljubljani, ampak smo se dogovorili, da bomo na koncu prireditve izbrali še nekaj programov, ki bi jih dodatno pohvalili in jim za to izročili, zborovodjem, priznanja. Med najbolj izvirnimi, ki so nastopili v Slovenski filharmoniji, sta bili dve zasedbi s štajerskega konca Slovenije, Fantje na vasi Kulturno umetniškega društva Rače ter mešani pevski zbor Gorenje iz Velenja, ki je na pevski način predstavil pet raznovrstnih plesov. Od Bachovega bourreeja do najbolj naše polke Vilka Avsenika.

Mi smo izbrali bolj humoren program, ker je tega bolj malo v programih, takšnih zborovskih pa tudi v manjših skupinah, pa tudi zato, ker so pevci sami tako kot Štajerci, obrnjeni malo bolj na veselo stran in to radi povemo.

Mešani pevski zbor Pomlad iz Novega mesta se je odločil za spored ameriške glasbe. Ljubljanska zasedba Čarnice, ki je tokrat ponovno sodelovala z dirigentom Stojanom Kuretom pa za priredbe slovenskih ljudskih pesmi.
Sem se odločil za ta program predvsem zato, ker nam ta angleški jezik odgovarja, nekako smo bolj navajeni v angleščini pet. To po eni strani. Po drugi strani zato, ker sem jaz sam Američan oziroma Latino- Američan in se precej identificiram s tem melosom, čeprav nisem prav Američan, ampak veliko imamo skupnega, in v ritmu in v harmoniji.

Sem predlagal nekaj zanimivega, kar je meni blizu in kar je mogoče zanimivo tudi za širšo javnost. Smo povabili v sodelovanje še Ambroža Čopija, da nam je priredil nekaj novih pesmi, to so vse nove skladbe, nove priredbe slovenskih ljudskih pesmi iz obrobja, največ iz obrobja Slovenije. Na obrobju imamo največje zanimivosti, kar se tiče glasbenega vidika, muzikalnega vidika. Med zbori, ki so se odločili za dela slovenskih skladateljev, je bil tudi dobro desetletje delujoči komorni zbor Limbar iz Moravč. Skladatelj Samo Vremšak je bil od nekdaj en naših ljubših skladateljev, tudi prihaja v bistvu iz našega konca, tega gorenjskega. S pesnikom Tonetom Kuntnerjem sta en takšen zelo dober tim, ki sta nam prirasla k srcu in zdelo se nam je, da je to en takšen spored, preko katerega lahko mi predstavimo tudi del sebe.
Moram reči, da glede na to, da poskušamo tudi to, kar je pesnik zapisal v tekstu, tudi poskušamo z melodijo res zapeti to, kar sta oba želela povedat s pesmijo. In predvsem ji želimo dat svojo dušo.
S španskim temperamentom pa je na koncu navdušil mešani pevski zbor Obal ' ca iz Kopra, ki je v svoj nastop vključil tudi plesalko. Letošnja revija Sozvočenja je bila glede na prvo po izboru programov še bolj premišljena in domiselna. Po odzivih nastopajočih in občinstva pa lahko rečemo, da je ideja o koncertih s tematskimi sporedi padla na plodna tla. Zakoreninjenost železnih repertoarjev se tudi na področju zborovstva umika novim idejam. Gledali ste Izvirne Ustvarjalci oddaje vas ponovno vabimo v našo družbo v nedeljo, 6. januarja.

Prejšnja: 2. 12. 2009

Naslednja: 2. 3. 2009

oglasno sporočilo

Moj RTV

Izvir(n)i: 30. 12. 2009