Izvir(n)i: 4. 11. 2009

Tekmovanje je tokrat tretjič pripravil Javni sklad za kulturne dejavnosti, ki s številnimi dogodki, tekmovanji in srečanji, redno skrbi za stalno izpopolnjevanje in primerjanje na področju godbeništva. Na tak način se pravzaprav gradi kakovost orkestra v njegovem zvoku, v njegovi interpretaciji in ker je po celem svetu to že nekaka stalnica mednarodnih tekmovanj, je bilo potrebno, recimo temu, zaradi lažjega primerjanje našega orkestra s tujimi, organizirati tekmovanje tudi v Sloveniji. Tako so že davnega leta 2000 izvedli prvo tekmovanje, ki je bilo v Kopru, ki smo imeli drugo že v Velenju, letos je tretje, ki je že pravzaprav nadgradnja prejšnjih tekmovanj, kajti vedno imamo več orkestrov, boljše orkestre, se pravi smo bolj pestri in vedno bolj svetovni.

Slikar Jože Šajn je ustvarjalec, ki se že vse svoje življenje posveča slikarstvu in iskanju ter razvijanju novih likovnih možnosti. Zase pravi, da je izrazit samohodec. Živi in ustvarja v Ilirski Bistrici, kjer je na več prizoriščih na ogled pregledna razstava njegovih del. Razstava zajema ustvarjalnost Jožeta Šajna iz celotnega obdobja šestih desetletij. Slikarstvo mu je vedno predstavljalo bistveno vsebino njegovega življenja. Rodil se je v Knežaku na Krasu in prav ta pokrajina je že na samem začetku zaznamovala njegovo raziskovalno domišljijo. Se mi zdi, da sem bil zelo običajen otrok. Čeprav seveda, sem rad imel nekatere bolj mirne kotičke, da sem ustvarjal. Mami sem seveda, kot vsi otroci, belil omare, packal z barvami in svinčniki, drugače pa nič posebnega do petnajstega leta, ko sem zelo intenzivno začel slikati. To pa je bila sprememba, ko sem šel v srednjo šolo na obalo. Sprva so Jožeta Šajna zanimale klasične teme: portret, človeška figura, tihožitje in krajina. Nastali so njegovi prvi avtoportreti in portreti družinskih članov, razni figuralni prizori v različnih tehnikah od risb, akvarelov do olj na platnu. Ta portret je nastal v Zagrebu. V vsaki situaciji, kjerkoli sem bil in karkoli se je že dogajalo, povsod sem poskušal delovati tako. Se pravi, slikat in risati in tako sem imel tudi v vojašnici skrit atelje, kjer je nastal tudi ta portret.
Zanimivo, da potem, ko so odkrili ta moj atelje, da sem šel v zapor. To je ena taka hecna anekdota. V Kopru je bil Jože Šajn nekaj časa stalni ilustrator tednika Slovenski Jadran, v koprski gledališki galeriji je postavil tudi svojo prvo razstavo. Po učiteljski diplomi pa je do odhoda na služenje vojaškega roka živel in ustvarjal v domačem Knežaku kot svobodni umetnik.

Slikarstvo Jožeta Šajna je izrazito angažirano, ima svojo idejo in svojstveno govorico. Prav slikanje pokrajine je umetnika v kasnejšem ustvarjalnem obdobju pripeljalo do razvoja inštalacije. Drugi ciklus, ki pa je nastal v devetdesetih letih, je pa bistveno drugačen, naslikan na platnih. In to so platna, večinoma bila uporabljena kot tarče pri prejšnji jugo vojski. Predstavljajo tudi neko nasilje neko naravo, čeprav sem jih poimenoval Sprehodi, vendar so zelo raznoliki. Ja, v sprehodih po naravi, posebno skozi gozd, so me nekako pritegnila ta zoglenela debla borovcev in potem sem to lubje, zoglenelo, črno, uporabil na slikah kolažira. Eno so naravni materiali, ki so prijetni, topli, seveda tudi krzno sem uporabil. Kontrast temu pa barvne plastične tulce.

No, to intimnost je izražala celotna figura, ampak predvsem pa zaprte oči, ker vse so imele velike trepalnice, ki so zakrivale njihov pogled, medtem ko te so pa resnično pogledale, ampak njihovi pogledi izražajo neko začudenje. Vsak obraz je tipičen, ni tak splošen, ampak ima svoj karakter. So si pač različni tej obrazi, torej imajo še svojo osebnost. Zato sem pa dal tudi vsakemu obrazu svoje ime. Imena pa so v glavnem iz modnega sveta, mednarodna imena, ker je tudi umetnost last vseh.

Vsakdanji aktualni dogodki in tehnološki napredek so za marsikaterega starejšega človeka danes nerazumljivi. Tudi Štefka in Poldka si moderne stvari razložita po svoje, kar pripelje do številnih humornih situacij, ki zabavajo gledalce. Štefka, Štefka, na telefonu si.
Ja vem, saj z mobitelom kličem.

Živa 2007, festival plesne ustvarjalnosti mladih, je le ena od mnogih prireditev Javnega sklada za kulturne dejavnosti na področju plesa. Poleg plesnega izobraževanja organizirajo plesni festival za najmlajše Pika miga in plesno tekmovanje Opus. Opus je tekmovanje s točno predpisano temo, kjer mladi ustvarjajo na točno predpisano temo svoje plesne miniature. In potem komisija, že zaradi velikega števila prijav, naredimo pred izbor in potem se v tistem ožjem izboru zbere tri nagrajence. To je nagrada za najboljšo miniaturo v celoti, najboljšo tehnično izvedbo in najboljšo idejo. Prireditev Živa predstavlja en pregled celoletnega dogajanja vse produkcije, ki pa imajo popolno svobodo v ustvarjalnem procesu. Ampak prav tako pa se vključujejo tudi najboljše točke iz opusa. Prireditev poteka od leta 1979 in zdaj letos smo jo preimenovali zelo na kratko. Živa, festival plesne ustvarjalnosti mladih. Prejšnji dve leti so bili Živini plesni dnevi, še prej pa Sredi prostora in pa zelo kvalitetno desetletno obdobje od leta 1982- 92 so bili v Cankarjevem domu pa to Dnevi plesa.

Meni ta prireditev pomeni to, da se lahko dobimo s prijatelji, ki se poznamo iz plesnih tekmovanj. Drugače pa je to bolj kot srečanje, ni kot tekmovanje. To je predvsem druženje nas plesalcev, ki se ukvarjamo s plesom. Plesali smo pod mentorstvom Nine Malec Krenker iz plesnega studia N. Plesali smo našo koreografijo Začetek novega pa s to koreografijo smo se predstavili tudi na naši regijski. Pač, začetek vesolja, začetek nekaj novega. Meni se to zdi odlična zadeva. Nek pregled letnega dela vseh mladih ustvarjalcev v Sloveniji, od mogoče začetnikov pa do tistih res, ki so dosegli mogoče veliko priznanj ali pa tekmovanj.