Izvir(n)i: 4. 5. 2008

Obiskali državno srečanje tamburaških orkestrov. Predstavljamo portret vsestranskega umetnika Andreja Rozmana Roze.

Obiskali smo filmski festival Zoom.

Obujamo spomin na izdelovanje izdelkov iz slame.

In predstavljamo Državno zborovsko tekmovanje otroških in mladinskih pevskih zborov Zagorje ob Savi in Mednarodno zborovsko tekmovanje Maribor.

Glasba, ples in dobra volja gredo z roko v roki. To dokazuje tudi akademska folklorna skupina France Marolt, ki letos praznuje 60. letnico delovanja. Kljub zavidljivi starosti je še vedno mladega duha. To so maroltovci dokazali na sodobno zasnovanem koncertu, kakršnega slovenska folklora še ni doživela.

Umetniški vodja etnokoreolog Mirko Ramovš ima vsako leto zahtevno nalogo pri pripravi letnega koncerta. Upoštevati mora namreč veliko dejavnikov. Po eni strani je to ples. Ljudje, to se pravi člani, morajo biti dobri plesalci, zraven je petje, ker je povezan ples tudi s petjem. Folklorna skupina mora imeti tudi godce in nenazadnje, in to je pomembna stvar, pa je seveda zunanja podoba, kostumi. To so rekonstruirane noše in seveda tudi, kako boš plese predstavil na odru. Folklorniki nastopajo po Sloveniji in v tujini, gostovanja pa so tista, ki jim vedno ostanejo v lepem spominu.
Mogoče mi je najbolj ostalo v spominu lani, ko smo šli na turnejo v Mehiko. Kar tri tedne smo plesali praktično res 24 ur na dan. Tam so nas res kar dodobra izčrpali. Tam smo bili praktično zvezde. V Mehiki smo predstavljali eksotiko, na tak odziv pač nismo bili vajeni, na stoječe ovacije, na dajanje avtogramov, na fotografiranje z vsemi sestričnami, bratranci, mamami, tetami.
Marolti imajo danes 93 plesalcev in 32 godbenikov. Starejša in srednja skupina štejeta preko 100 plesalcev ter članov tamburaškega in alpskega orkestra.
Če si maroltovec, si moraš vzeti res čas. Ker če si ne vzameš časa, potem nimaš časa ne za vaje, ne za nastope. In če nisi tukaj zraven, potem ne moreš priti v družbo. Ne moreš pripadat temu. Maroltovec biti je način življenja, je pa tudi tako dober način življenja, da ga skoraj ne moreš zamenjat.
Ko si enkrat maroltovec, si za zmeraj maroltovec.

Javni sklad za kulturne dejavnosti je letos pripravil že 28. srečanje tamburašev in mandolistov Slovenije. Tokrat se je na Šmartnem pri Litiji predstavilo sedem tamburaških skupin in osem orkestrov. Med njimi tudi mandolinska skupina. In kaj je poslanstvo teh srečanj? Da se srečajo, da se nekako tudi primerjajo, da spoznavajo tudi literaturo ter da pravzaprav predebatirajo neke smernice za bodoče in da vidijo oziroma da mi vidimo, kaj so pravzaprav oni dosegli v enem letu.

Pravzaprav je interes vsako leto večji in moram priznat, da tudi njihova kvaliteta se veča, tako da menim, da prihodnost tamburaštva je.

Državno srečanje tamburašev je običajno vezano na kraj, od koder prihaja orkester oziroma skupina, ki praznuje kakšen jubilej. Letos je bilo prizorišče tekmovanja v Šmartnem pri Litiji, od tam namreč prihaja najstarejša tamburaška slovenska skupina, tamburaški orkester folklornega društva Javorje. Ta letos praznuje kar 116. rojstni dan.

Lepo mi zveni, že od otroštva to igram. Bila sem stara kakšnih pet let, ko sem začela in sem v bistvu rasla s tem inštrumentom, tako da mi je všeč bil že od malih nog.
In kako je, če hči dirigira mami? Jaz sem ponosna in vesela, da hči zmore dirigirat mami.

Vsi orkestri so bili balzam za ušesa in dokaz, koliko možnosti ponuja tamburica. Žirijo pa sta najbolj prepričali tamburaška skupina iz Vinice in tamburaški orkester Dobrič. V žiriji pa je bil tudi glasbeni strokovnjak s Hrvaške.

Andrej Rozman Roza je vsestranski ustvarjalec in enkratna osebnost slovenskega humorja. Svoj bogati repertoar je nedavno okronal še s premiero nove predstave Najemnina- we are the nation of the best location, s katero je obeležil tudi petletnico delovanja svojega Rozin teatra.

Zadnja v nizu štirih predstav Rozin teatra se kritično, komično in pikro ukvarja z odnosom Slovencev do kulture in jezika. Poleg izpostavljenega razmerja med nacionalnim in globalnim ter položajem slovenščine znotraj globaliziranega sveta, je rdeča nit zgodbe srečanje starejšega najemnika denacionaliziranega stanovanja z novo lastnico.
To je bila taka osnovna tema, zakaj sem se tega lotil, da bi pač to razmerje med tem pokazal, med človekom, ki nekje živi, in tistim, ki je lastnik tega. Četudi je osrednja tema dogajanja resna, išče predstava komične plati predvsem v karakterjih.
Tudi to, da ima ene čudne navade. Pa " happy end " je, to se meni zdi, da je zelo pomembno za komedijo, da je srečen konec. Da je konec, ki eno upanje vzbuja. Rojstvo Rozin teatra je zapisano v leto 2003. Dejansko je bil to čas, ko je bil referendum za Nato in začenjala oziroma bližala se je vojna v Iraku. Ko sem imel kabarejsko predstavo, politično angažirano predstavo takrat, sem pač te stvari povezal, tako da so plakati za predstavo tudi sporočali moj odnos do referenduma in da nekako še v osvobojenem času ustanovim gledališče, ki bo pač lahko nudilo kulturno, po potrebi pa tudi versko oskrbo ljudem okoli, ker bo prišlo do teh nepredvidenih posledic, s katerimi so nam grozili, ki se nam bodo zgodile, če ne bomo vstopili v Nato.

Sem še vedno pripravljen oziroma sposoben nastopat v zelo težkih pogojih, ker imam avtorja in igralca in nekakšnega režiserja v tej osnovni eni osebi, tako da ne more gledališče niti razpasti niti se ne more skregat. Lahko se naveličam ali pa umrem.

Mene veseli to, da delam tako različne stvari, da pač delam, ko se nečesa naveličam, začnem delat nekaj čisto drugega. To mi je všeč, to pomaga, da se človek dobro počuti.

Poleg gledališkega udejstvovanja Rozo v sam vrh slovenskih ustvarjalcev zapisuje tudi pisanje za otroke in odrasle, prevajanje in delanje priredb. Se tekom dela hkrati učim. Recimo če prevajam kakšen dober tekst, se trudim, da prevajam v glavnem samo dobre tekste, se naučim dramaturških prijemov, marsičesa, čisto obrtnega za pisanje svojih tekstov. Marsikaj dobrega naredim zato, ker poslušam sodelavce.

Gibljive sličice so gotovo ena od brezmejnih oblik izražanja. Še posebej pri mladih, ki so pravi vodnjak ustvarjalne energije. Mi smo obiskali filmski festival Zoom, namenjen prikazu filmske produkcije mladih ustvarjalcev.

Na velikem platnu Pionirskega doma si je bilo v prejšnjem mesecu mogoče ogledati več kot 66 filmov osnovnošolcev in srednješolcev iz Slovenije in tujine.

Vaze, steklenice in mogočni lestenci. To in še več iz slame spletajo prsti Jana Jakoba, ki tako kot sama obrt prihaja iz Prekmurja.
Ročno pleteni izdelki iz slame spominjajo na šege in običaje ob koncu žetve in so značilni za Prekmurje.
Družinsko tradicijo pletenja iz slame ohranja tudi Jan Jakob, ki to rokodelsko umetnost nadaljuje v Ljubljani. Slama mu je bila kot kmečkemu otroku blizu že od otroštva, zdaj pa je pravi mojster te obrti, ki ima rad nove izzive. Izdeluje razne predmete, v katerih prepleta estetiko z uporabnostjo- od različnih vazic, košaric, do raznih okrasnih spominkov. Rad ima tudi opletanje steklenic, tako imenovanih butaric.

Slama je zelo prijazen naravni material, je pa s tem kar veliko dela. Moraš posejat rž, jo požet, en teden sušit na njivi, jo obračat, vprašanje je tudi, kakšno je vreme vmes. In potem spravimo v snope. Preden gremo pa na delo, plest, jo pa navlažimo.
Sledi ustvarjanje, spletanje raznih linij in detajlov. Jakob je še posebej ponosen na svoje razkošne lestence, ki se po običajih na koncu žetve imenujejo doužnjek, kar pomeni končati žetev.

Žetev je bila nekoč velik praznik. Pomagali so najprej enemu gospodarju oziroma sosedje so pomagali enemu in ko so končali na zadnji njivi, so iz zadnjih bilk spletli preprosto kito, jo povezali v venec, ga okrasili s poljskim cvetjem in temu venčku so rekli doužnjek. Danes pa doužnjek predstavlja lep dekorativni lestenec in pomeni vrhunec ustvarjalnosti pletenja iz slame.
Žal, kot pravi Jakob, obrt pletenja slame na slovenskih tleh izumira.
Tukaj bi pa človek lahko bil malo žalosten. Dejansko se ohranja to v Prekmurju največ, in to pretežno v vasi Lipovci, tudi iz sosednjih dveh vasi dve ženski znata delat, da bi se pa s tem ukvarjali, pa dejansko ostanemo pri naši družini. Delamo bolj v tandemu. Enkrat pleteš ali pa eden plete bolj, drugi pa potem sestavlja.

Sicer pa je Jan Jakob po poklicu specialni pedagog. Tudi svoje znanje o pletenju iz slame na raznih delavnicah rad prenaša na mlade, ki, kot pravi, so presenetljivo navdušeni nad brezmejnostjo tovrstnega ustvarjanja. Pravkar pa pripravlja tudi knjigo, namenjeno prav obrti pletenja iz slame.

Slovenci nismo zaman poznani po bogati zborovski tradiciji. Javni sklad za kulturne dejavnosti republike Slovenije pa je tisti, ki pridno in redno skrbi za predstavljanje in s tem ohranjanje zborovske pesmi. V aprilu so pripravili kar dva velika dogodka. Državno tekmovanje otroških in mladinskih pevskih zborov v Zagorju ob Savi in mednarodno zborovsko tekmovanje v Mariboru.

Zbore izberemo na podlagi programskega razpisa za to revijo, in sicer morajo ustrezati tako tehnično kot programsko. Imamo posebno skupino, ki te zbore izbira, potem pa seveda imamo tudi žirijo, ki jih pa potem ocenjuje na tekmovanju. Ti zbori so vsi najboljši zbori Slovenije. Pohvalno je, da je več zborov v svoj program uvrstilo tudi pesmi, ki so bile prvič predstavljene v tovrstni obliki.

In sem vesela, da je tudi letos veliko novitet, kar je bila tudi stalnica zagorske revije. In s temi novitetami stalno izpopolnjujemo, bogatimo zborovsko knjižnico za slovenske otroške in mladinske pevske zbore.

Vedno je tu nekje do 40 bodisi otroških, mladinskih zborov, kajti tudi 40 zborov je tista meja in letos jih na tej reviji sodeluje 37.
Tudi po naših podatkih je še vedno preko 500 zborov na osnovnih in glasbenih šolah, tako da smo veseli, da ni tukaj ne tem področju prevelikega upada, saj tukaj se otroci poleg ljubezni do glasbe srečujejo tudi s slovensko besedo, s slovenskimi pesniki in to je zelo pomembno za ohranitev jezika.