Izvir(n)i: 7. 9. 2008

Poletje se vztrajno poslavlja in s tem tudi čas festivalov in dogajanja na prostem. Eden bogatih ponudnikov zabave in kulture je gotovo tudi poletni kulturni festival Studenec, ki so ga v poletnem gledališču Studenec pri Domžalah letos pripravili že osmič.

Sedanji direktor in od leta 1965 vodilni režiser gledališča Studenec, Alojz Stražer, meni, da je za njihovo uspešno gledališko ustvarjanje zaslužno tudi to, da gre za ljubiteljsko dejavnost.
Prvič se sami izobražujemo, spoznavamo ljudi, drugi spoznavajo nas, potem mladi spoznavajo naše gledališče, potem pa druga stvar, ki je za te ljudi dobra, da se naučijo nastopati, da se pokažejo, da vidijo, kaj zmorejo; vsak človek veliko zmore.

Letošnja domača gledališka predstava Klopčič je nastala po motivih hrvaškega književnika Pera Budaka in v prevodu Lojzeta Filipčiča. Režiser je dogajanje in like prestavil v slovenski obmorski kraj, kjer se kot klopčič zapleta in razpleta zgodba glavne junakinje. Nosilna vloga v tej predstavi je Zala Zarana. To je Slovenka, ki je svojo pot začela pravzaprav v Hollywoodu. Bila je prva Slovenka, ki je začela igrati v Hollywoodu in je tam tudi nadaljevala in končala svojo življenjsko pot. Lojze Stražar jo je pač vpeljal v tole igro, zato da pridobi eno težo.

Vpleten sem v tem, da sem v bistvu en tak vaški posebnež, ki rad ve vse, o vsem je obveščen, kdo pri kom spi, kdo bi rad pri kom spal. Seveda misli, da so ženske tiste, ki so najbolj vedeževalne, ki bi hotele nekaj vedeti o tej vasi, ampak tukaj sem jaz, ki v bistvu mešam štrene, niti itn., tako da v bistvu igram enega takega vseveda te vasi, v bisvu zduževalca, povezovalca, odmotovalca klopčiča in seveda, kaj jaz vem... tisti, ki zaplete in odplete potem ves primer. Poletni festival Studenec se bo zaključil 25. oktobra z otvoritvijo razstave del Jožeta Napotnika, dolgoletnega sodelavca društva. Med njegove najbolj odmevne stvaritve sodijo predvsem prepoznavne scenske mojstrovine, narejene prav za predstave gledališča Studenec.

Prvič se ples, predhoden flamenku, pojavi v Andaluziji že pred 14. stoletjem pod vplivi andaluzijske folklore in različnih drugih tradicij- ciganske, židovske, bizantinske in arabske. Do danes se je razvil v več zvrsti. V društvu Luna Gitana gojijo tradicionalni flamenko, ki ga na vsakoletnem avgustovskem seminarju poučuje Španka Inma Lobato Diaz.

Špancem ritem hitro preide v kri, saj ob njem odraščajo.

Ljubiteljem flamenka je najpomembnejše uživanje v plesu in glasbi. Čez leto najbolj zagrete plesalke obiskujejo tečaj dvakrat tedensko.
Mi smo opazili pač, da obstajajo določeni stereotipi o tem, kakšen bi moral biti flamenko plesalec, filozofija flamenka je pa čisto nekaj drugega; vsak lahko pleše flamenko, ne glede na to, koliko je star, koliko je težek, glavno je, da začuti glasbo. In v bistvu k nam hodijo ljudje zelo različni starosti in profilov. Tako, bom rekla, najmlajša je stara 15 let, najstarejša čez 60, gre pa v bistvu... večinoma so ženske, oz. skoraj samo ženske plešejo, ker stil, ki ga gojimo, je bolj ženstven, kadar imamo pa seminarje flamenko ritmov, ploskanja, takrat pa se pridružijo tudi fantje, ali pa kitaro, no, takrat imamo tudi fante.
Flamenko je za nas v bistvu ena velika strast, čeprav ne do našega plesa oz. do dežele, v kateri živimo, ampak je tako očarljiv, da nas je prevzel, tako da se vsa dekleta tukaj nekje ukvarjamo s flamenkom bolj sicer ljubiteljskega značaja, nismo profesionalke, imamo to kot rekreacijo, vendar pa je za nas to oblika sprostitve in nekaj lepega in mogoče celo dobrega za naše telo.
Prvo, kar sem jaz opazila je, da sem polna energije, ko končamo in to me je zelo presenetilo. Dostikrat sem prišla iz službe utrujena, pa sem rekla: " Oh, kaj mi je tega še treba ", ampak potem sem bila pa čisto prerojena po plesu in mislim, da je to nekaj neverjetnega, koliko energije da ta ples.
Ples nikoli ni samo gibanje, ples ni aerobika, ples je nekako dojemanje glasbe, dojemanje kulture, sploh v primeru flamenka... Težko govorim samo v primeru flamenka, v bistvu vsak ples izhaja iz neke kulture in v primeru flamenka je ta kultura povezana s kulturo hrane, s kulturo dojemanja življenja, ta njihov " duende ", ki se sploh ne da prevesti, pravzaprav ta občutek, to, kar čutiš, to kar je... Ne da se skoraj razložiti pravzaprav. To je tisto nekaj, kar čutiš, kadar plešeš, kadar se premikaš in čutiš tudi, bom rekla, počtiš se bolj ženstveno, bolj močno, bolj samozavestno. To je zelo pomembno.

Tradicionalni enotedenski poletni seminar flamenka je v drugi polovici avgusta slovensko društvo za širjenje flamenka Luna Gitana ponovno pripravilo ob podpori andaluzijske agencije za razvoj flamenka iz Sevilje. Sklenili so ga na ulicah Ljubljane z ljubljansko " ferio ", drugo po vrsti. Tako so skupaj s plesom mimoidoči spoznavali tudi špansko kulturo.

Zdaj pa na Primorsko. Izola je že več let zapored zadnje avgustovske dni prizorišče glasbenega in gledališkega dogajanja. Tokrat so že četrto leto pripravili festival oboe in fagota, ki skrbi za medsebojno druženje mladih in glasbeno poglabljanje.

Mednarodni festival " Off Izola " ponuja mladim ustvarjalcem možnost sodelovanja z izkušenimi solisti in profesorji. 33 udeležencev je imelo letos možnost sodelovati z 9- imi učitelji iz 5- ih različnih držav.
Vsak ima razobešen svoj prazen urnik, bi rekla, kamor se vpisujejo udeleženci po želji; nekateri raje igrajo v komornih skupinah, drugi imajo raje individualni pouk ali oboje.

Poleg individualnega učenja so tudi koncertirali in spoznavali notni in glasbeni material za inštrumente s t. i. dvojnim jezičkom.

Najbolj mi je všeč, da so tako nekako... Vse je na enem mestu za enega oboista recimo. Če hoče kdo kupiti, če kdo rabi nov inštrument za kupit, vse pripomočke, delavnice za izdelavo ustnikov, ker jih delamo sami in je to zelo težko, tako da vsak nasvet prav pride. Nekateri izmed udeležencev festivala so nastopili tudi v Celju in Ljubljani. Pomen srečanj zares izjemnih docentov, ki so letos tukaj prisotni, s študenti iz številnih krajev je pa seveda v tem, da si ti udeleženci razčirijo vèdenje, informacije o tem pomebnem rodu inštrumentov, kakor tudi izmenjajo izkušnje, naštudirajo in psoznajo prav specifičen repertoar za to skupino glasbil in seveda stkejo nove vezi.

Pri tem festivalu smo se že od prve izdaje, v bistvu prve edicije pred tremi leti, odločali, da pri klavirju ponudimo tudi čembalo, ker seveda veliko repertoarja oboa prihaja iz baroka.
Festival so zaokrožili z nastopom vseh udeležencev na Manziollijevem trgu v Izoli, kjer so predstavili svoje delo enotedenskega glasbenega ustvarjanja.

Tudi v kraju samem nas vedno bolj spoznavajo, v Izoli smo vedno bolj priljubljeni in mislim, da smo postali, bi rekla kar pomemben del poletnega utripa tega kraja.

V Zasavju pa so se zbrali slikarski mojstri na mednarodni slikarski koloniji Izlake- Zagorje. Gre za najstarejšo tovrstno kolonijo pri nas.

Interesa za sodelovanje na tej ugledni slikarski koloniji še zdaleč ne manjka, letošnja udeležba pa je bila še posebej mednarodno obarvana. Med 11- imi slikarji jih je bilo iz tujine kar sedem. Pri izboru smo se odločali predvsem po kriteriju, da bi povabili udeležence iz držav, ki so skupaj z nami vstopile v EU, tako da je precej udeleležžncev iz teh najmlajših članic EU- ja, iz Litve, Estonije, Madžarske.

Shawn, po rodu Irec, zdaj pa živi na Slovaškem, je svojim slikarskim kolegom predstavil svoj odnos do barv in čopiča.

To druženje med slikarji nekako tke neke vezi, posebno v takih mednarodnih kolonijah, sklepajo se prijateljstva. Malo nam težave dela jezik, ampak sčasoma se tudi to navadiš pa se vzpostavi tak internacionalni jezik, tako da se kar razumemo med sabo.
V destih dneh skupnega druženja so si slikarji ogledali bližnjo okolico, Ljubljano, pripravili otroške likovne delavnice in se udeležili okrogle mize na temo " Medkulturni dialog- most med kulturami. "
Organizirali smo oglede dveh zanimivih razstav: ene razstave v Kranju, to je izbor del iz naše zbirke, izbor Prešernovih nagrajencev, druga razstava je pa razstava, ki je trenutno najpomembnejša razstava v Sloveniji, to je razstava slovenskih impresionistov.
Po desetih dneh druženja in slikanja v skupnem ateljeju so se umetniki vrnili vsak na svoj konec Evrope, bogatejši za nove izkušnje in nova poznanstva. Nekateri pa tudi s svežim navdihom.

Narodne noše so gotovo ena pomembnejših sestavin kulturne dediščine. Vedno so odražale družbeni položaj ljudi, ki so jih nosili. Izdelava tovrstnih oblačil pa terja veliko izvirnosti, ročnega dela in tudi vztrajnosti. No, tega gotov ne manjka Mojci Mariji Berce.

Ja, jaz sem pri tem delu bolj kot ne samouk. Imela sem pač ljudi, ki so delali pred mano, možnost spoznati preko njihovih izdelkov. Tudi moj sosed je to delal že kar precej let nazaj in zmeraj sem si želela nekako to oblačilo tudi sama imeti in želja je morebiti pripeljala do tega, da sem se za to tudi odločila. Zgled so mi bili pa starejši ljudje predvsem, ali pa malo sem tudi po literaturi, pa na kakšen seminar sem šla. Mojci je prav prišlo tudi znanje iz čevljarstva, kar je bil sicer njen poklic. In od kod ljubezen do živanja ravno narodnih noš? Se mi zdi, da je to en popolnoma drug svet šivanja kot konfekcija in tudi konfekcija me ni nikoli vlekla, ker se mi zdi, da se danes tako poceni, čeprav nekvalitetne stvari dobijo. Ampak se tudi menjajo in se mi zdi, da je noša nekaj trajnega, pa tudi, kdor nošo ceni, tudi če jo starši recimo nabavijo, jo cenijo sami in mogoče tudi otroci in rata to kot ena dediščina. Pri šivanju teh specifičnih oblačil rada uporablja predvsem naravne materiale.
Jaz kakšnih plastičnih gumbov ne maram, ne pri irhastih hlačah ne pri telovnikih, ker se mi zdi, da to pač izniči tisto, kar narediš. Kar je blaga, so pa umetne svile, ker so cenejše, za ženske uporabljam tudi volno. Recimo s svilo svilene obleke ali pa podobno blago, drugače probam bombaž, lan.

To je bila septemberska oddaja Izvirni, hvala, če ste bili z nami. Bodite veseli in izvirni do prve nedelje v oktobru, ko se spet vidimo. Srečno.