Odprti kop - Knjiga mene briga: Aleš Šteger: Berlin

Besedilo, Slike

Premiera: ponedeljek, 10. marec 2008, Vse oddaje

Prejšnja: Alberto Manguel: Zgodovina branja

Naslednja: Michel Houellebecq: Možnost otoka

Lepo pozdravljeni. Berlin je posebno potovanje. Ni prigodniška, ampak odkriteljska knjiga. O tem, kaj in kako odkriva, pa Ludvig Hartinger in David Šalamun. Najprej Aleš Šteger. Ni neko opisno približevanje mesta z istim imenom. Prej gre za to, da tekst poskuša biti to mesto, mesto s svojimi specifikami, svojimi prelomi, svojo zgodovino. In seveda s teksti, ki so bili napisani v tem mestu, o tem mestu. Mesto je zmeraj tudi mesto besedil, mesto osmislitev, ki se dogajajo preko tekstov o tem mestu in preplet tega in vizualnega, ki je pač posebna specifika te knjige. Gre za 30 fotografij, ki sestavljajo moj Berlin. Aleš je svojevrsten flaner po Berlinu, ki nas vodi s sabo po flaniranju, o katerem je pisal že Baudelaire. Kako ste vi doživljali to pohajkovanje po mestu? Pesniška beseda je vedno na poti, to je napisal Paul Celan. Tista knjiga, pričujoča knjiga Aleša Štegerja ni potovalna knjiga, ni potopis in sploh ni opis. Jaz bi to imenoval hojopis, če se da to reči po slovensko. Je ene take vrste poesej, nekaj med poezijo in esejem in je prava knjiga poet- aviatorja. In poet- aviator je Aleš od začetka. Če se spomnim enega verza: Brez starih črk, brez bledečih sledi, moram v meni čez most. To je en verz iz prve knjige in on skozi potuje vase in v svet, v tujini tudi v jeziku in tako sem jaz doživljal tisto knjigo, ki je ena taka knjiga, s katero potuješ in pohajkuješ.

Aleš Šteger piše, da v nobenem mestu ni tako očitna povezava med hojo in padanjem, med zaganjanjem in omahovanjem, med obotavljajočim premagovanjem razdalje in pripravljenostjo začeti romanje vsak hip, še enkrat.
Ja, to je hojopis. To pomeni, da rajanje črk se poraja s hojo, s sprehajanjem, da tlakovi in obrazi, duhovi in pošasti zazvenijo. Kot da imajo ceste dvojna tla, resonančno dno. In to je ta karakteristika te pisave in seveda tukaj sledi Aleš slavnim predhodnikom, ta kultna figura flanera, ki ga poznamo iz dveh prestolnic flanerstva, Pariz in Berlin. Če mislim na Louis Aragona, če mislim v Berlinu Walter Benjamin, enosmerna ulica. In predvsem, kar najbrž ni tako znano, Franz Essel, ki pravi, iznajditelj tega pisanja, špancirati, spazieren in Berlin. To pomeni, da je tudi ta knjiga en luciden, pogosto hudomušen kalidarium, ker je poln srečanj, poln korakov. Jaz bi tako rekel, pot pešca in pot črk so sotočje srečanj in epifanij in sam piše avtor nekje, da prišlek naprede gosto štreno sanjarij. Če ima Pariz nek svoj pariški splen in če je New York multikultim, kaj je ta poetičen srž Berlina?

Kar se tega tiče, me je najbolj prepričal s tem recimo, da je zelo širok, da so neverjetno široke razdalje, so seveda velike kot v vsakem mestu, je pa ogromno prostora. V New Yorku je vse zelo natrpano, v Parizu je tudi nek drug " flair ", je pa tudi pruski " flair " v Berlinu zelo močan, kar seveda ni ravno podobno pariškemu " flairu ".
Pesnik piše enkrat, da vandra od robov počenega časa. In to je zelo dobro rečeno, da od robov počenega časa do jarkih znamenj, sprememb različnih sredin. Nekje piše tudi, da Berlinčani živijo nenehno v prihodnosti.
Zame recimo, če smem še hitro dodati, je bilo to pretakanje časov, včasih tudi, če se gleda Dicksove slike po prvi svetovni vojni, preden se je druga svetovna vojna začela, recimo imaš like, ki so, ne bi znal opisat, vendar dostikrat, ko sem se jaz po Berlinu po ulicah sprehajal, so mi tudi, kot si ti rekel, takšni duhovi nasprotovali, ali pa sem jih videl nekje. Med drugim je pa tudi seveda v Berlinu bilo zelo pred kratkim jedro, Postdamer Platz na novo postavljeno, veliko je izseljencev, kar se modernega časa tiče, iz Rusije jih je ogromno, iz Poljske jih je ogromno, kakor v drugih evropskih državah. In je to neka druga sodobnost, ki pa nima s tem starim Berlinom nič skupnega.

To, kar meni ugaja tudi pri tej knjigi, je to, da že 25 let poznam Berlin in sploh poznam tisto knjigarno, ki jo tudi opisuje. Ki tako čudovito Aleš piše, da je prestolnica mnogih duš, v kateri lahko kot doktor poslušaš, kako bije Benjaminovo srce, kako tolče Brechtovo srce, kako utripa srce Hoffmana, kako hrope srce Aleksandra Dublina.
Meni je všeč, da vse to vidi Aleš skozi slovenske oči.

In to je nekaj zame zelo dobrega, to mi ugaja. Ker jaz sem se tudi naučil slovenščine in zdaj tudi vandram skozi ulice in jih s slovenščine, pesniške slovenščine očmi doživljam.
Berlin so mnogi imeli za svojega, tudi Marlene Dietrich je Berlinu posvetila celo zgoščenko. Omenil si to mešanje in čutenje starodavnih duš.
To recimo jaz ne vem, ta flair je bil meni na nek način, Marlene Dietrich je zame bil bolj močan v zahodnem Berlinu, še do sredi 90. ih. Charlottenburg, ki je pa danes imenovan ironično tudi dostikrat Charlottov grad, ker je toliko Rusov v Charlottenburg, je bil pa bolj zahodni Berlin, zaradi tega, ker je ona mogoče v bistvu v Ameriko zbežala in potem na koncu tudi njen grob v Berlinu našla, ampak v vzhodnem Berlinu sem pa zelo drugo atmosfero doživel po padcu zida, moram reči. Je bila pa še bolj nesocialistična, ampak se je zelo orientirala proti, je imela močan vpliv zdaj ruske avantgarde, bolj vzhodnega mišljenja. Ne azijskega, ampak seveda ruskega, ker so bili pod rusko okupacijo.
Piše nekje, da je Berlin poln nacionalnega transvestitstva.
Mesto Prusov, mesto Turkov, mesto Rusov in mesto Židov, sanjačev in snobov, Poljakov, mesto Američanov, plesalcev, gejev, debelih delavcev in uniformiranih prodajalk, mesto psov in smeti, brezposelnih artistov, prezaposlenih Halsabschneiderjev. Vsega se najde. Ampak čedalje več pa se v mesto premika nekih kulturnikov. Tudi newyorški artisti se vedno bolj selijo v Berlin. Kakšen je ta kreativni impulz mesta?
V začetku 90. je bil najbrž kreativni pulz to, da sta se vzhoden in zahoden Berlin začela resnično spoznavat. To je bil v bistvu, ni bil samo nemški impulz seveda, ker je bil zahodni Berlin že prej zelo mešan, vzhodni tudi na drug način, zdaj od začetka leta 2000 je pa drugi impulz nastal. In to je, da zelo ponovno atraktivno postaja za intelektualce, ker je zelo poceni. In s tem avtomatično nastaja nov prostor, ki dopušča, da se bolj svobodno razmišlja. Človek ima več časa kot v drugih mestih, ne leti samo za denarjem, kakorkoli. Kot je zapisal Aleš Šteger, ga je Berlin ločil od njegovega telesa in pravi, da mu je ponudil prostor mentalne svobode, kjer je knjiga nastala kot nekak odziv na mesto.
To je karakteristika tega hojopisa, kot sem to imenoval. Ker avtor izgine v tekst in kot je že Michel de Montaigne pisal, treba je iti s peresom kot z nogami in tukaj se kaže, da izginja avtor v tekst. In tekst ga vzame in vandra. To sem že prej rekel, da tukaj se poraja pot pešca in pot črk in potem dobi nazaj na koncu tega leta, ko je bil v Berlinu. Piše, da je bil stalno v družbi sanjarjenja in je dobil nazaj telo.
Tako je zasanjano tudi mesto oziroma Berlin, piše Šteger, da je bližje sanjam kot resničnosti.

Ja. Seveda. Jaz tudi naj bi sanjal slovensko, ampak sanjarim s slovenskimi očmi. In tudi en pisatelj tako opiše. V Berlinu so drugače pisali že drugi, tudi Benjamin na primer, o berlinskem otroštvu. Kako po vaše te reminiscence prostora vdirajo v literaturo?
Seveda tudi Benjamin in Franz Essel predvsem, on je v bistvu iznajditelj tega flanerskega pisanja in seveda sem parkrat nastopil s slovenskimi avtorji.

Drago Jančar je dostikrat v Berlinu in Tomaž Šalamun seveda tudi in Aleš Šteger seveda. To je zelo zanimivo, da v zadnjem času zelo markantno in večklasno nastopa slovenska literatura tudi v Berlinu. Šalamun in Jančar sta dobila pomembne nagrade lani. Pesnice nastopajo po celi Evropi, Barbara Korun, Maja Vidmar ima drugo nemško knjigo. To pomeni, da je zdaj res Berlin sotočje vzhodne in zahodne Evrope.
Aleš piše, da smo vsi ujetniki krajev, kjer smo bili. Kako ujet si ti v Berlin?

Nekako en del vsaj duše vsake toliko, ali pa mogoče je Berlin s svojo dušo, kot Aleš napiše o sanjarjenju, da je Berlin dopuščal v bistvu, da ti v njegovih sanjah se sprehajaš. In tako recimo, če nismo v Berlinu, se mi vsake toliko prebliski, ali pa če se pogovarjamo o Berlinu, se prebliski nazaj vračajo tega stanja, ki je recimo tudi meni, ki sem v Berlinu živel, dopuščal.
Kakšno vse je bilo to stanje drugačnosti, tvoje v mestu?
Je recimo, če imaš svobodni čas za pohajkovanje, vidiš, da vse lahko kdaj s čarobnimi očmi, v dobro ali pa bolj strašljivo. Ampak se mi zdi, da pohajkuješ v mestu in si nekako na varnem prostoru, ker ti mesto dovoli, kakor da pluješ skozi mesto in dopuščaš, ali pa ti je dopuščeno, da oči vse natančno ogledujejo. Vsak kraj ima svoje sanje. In to je že Kosovel pisal " stopam skozi črke v prostor ". In zato pomeni kraj vedno resonančno dno pisanja. Kaj se vam utrne ob tem Štegrovem pohajkovanju po Berlinu?
Tista knjiga poet- aviatorja, tista aviatorska proza, tudi je en pesniški govor proti hitrosti časa. V tej hitrosti izgine prostor in mine pozornost. In ena taka knjiga, kot najbrž vsaka poezija in literatura, ena mala šola za počasnost, da bolj opazuješ, kaj je okrog tebe in zato je en pesniški govor proti hitrosti. In enkrat piše, da Berlin lebdi nad rekami in jezeri. In ta fluidalnost Berlina je tudi nekaj zelo zanimivega, tudi v tej knjigi. In največji slovenski pesnik je napisal prav to, to je ta fluidalna moč nove Evrope. In ta pesnik je bil Srečko Kosovel. Je ta subtilna poetika časa in prostora, ki jo opisuje Šteger, tudi sicer en portret Berlina? Jaz mislim, da Alešu je uspelo ujeti tak način dojemanja tega mesta, kar ne uspe vsakemu. Pisatelju lažje, ker mu je čas dan. Ne pa nekdo, ki samo dela in drvi naokoli. Hvala lepa obema. Hvala tudi vam in vzneseno potovanje po Berlinu Aleša Štegra.

Prejšnja: Alberto Manguel: Zgodovina branja

Naslednja: Michel Houellebecq: Možnost otoka

oglasno sporočilo

Moj RTV

Knjiga mene briga: Aleš Šteger: Berlin