Knjiga mene briga: Alma Karlin: Samotno potovanje, Doživeti svet, Japonske novele

in avtoric, tako da ima kar svoje mesto. Ne bi rekla, da jo zaznajo toliko v angloameriškem področju, ampak to pa mislim, da je povezano s tem, da oni sploh malo drugih zaznajo, mogoče še enih par Francozinj, ampak ostalo je pa potem tako rekoč pozabljeno. Vidijo samo pač tiste popotnice, ki so pisale v angleščini. Torej to je seveda pač ta karakteristika znanstvene literature, recimo na to temo. Ampak jo štejejo, seveda z določenimi kritičnimi opazkami in komentarji.
Kaj menite o pomembnosti njenih potopisov vi?
Jaz bi tako rekla. Zame so pomembni zato, ker ona tako zelo veliko piše o sebi in iz sebe ven. Ker ne laže, ne prikriva, je grozno odkritosrčna, tako da v bistvu, če si dosti površen bralec ali pa zelo hiter, imaš občutek, da je zelo rasistična, predvsem do domorodcev recimo temu, ampak potem vidiš, da je rasistična do vseh, v bistvu še najbolj je nekako cinična in negativna do same sebe in tako potem, ko zaključiš knjigo, vidiš, da jo še najbolje odnesejo njeni čevlji. Ti so edini, ki so ves čas pozitivni, ki ves čas o njih lepo piše. Tako da meni zelo veliko pomeni ta njena knjiga, ravno zaradi tega, ker te svoje občutke nič ne skriva. Se mi zdi, da je res napisala to, kar je občutila, to, kar je mislila in da se ji ni zdelo pomembno skrivati.
Tako se je to tudi odločila, kot piše, da bo pisala svoje osebne izkušnje. In to je naredila.
Morda ni čisto tako enostavno, bi jaz rekla, ker marsikateri avtor, ki ima ta impetus, tako rekoč, da piše, kot se mu je dogajalo ali kar misli, po drugi strani pa tudi določene stvari prekriva, skrije. Meni se pa zdi, da je to fascinantno ravno pri njej. Ker imaš občutek, da je po eni strani tako strašansko pristna in poštena, po drugi strani pa le začutiš za tem, da so stvari, ki jih pa nekako ni mogla izreči ali pa ni nam jasno, zakaj jih, recimo njen rasizem, kaj je vzrok za ta rasizem, ki pa to sploh ni enostaven, se ga ne da popredalčkati. Mislim, da je večplasten. In to mislim, da je tudi zanimivo danes, ker bi lahko rekli, zakaj sploh so te knjige za nas bralce, ki recimo veliko boljše poznamo ta od nje opisan svet skozi medije, zakaj so zanimive. In tako kot vi pravite, v bistvu so zanimive, ker je to pač en določen pogled, ki pa nikoli ni enosmeren ali pa enostranski, ampak je popolnoma večplasten. Ampak, pardon, mislim, da vseeno dosti nakaže, tako da če bralec

Drugače pa pravzaprav ne bi znala odgovoriti na to vprašanje, zakaj pravzaprav ta trenutek. Morda je pa tudi srečno naključje, da pač je v določenem trenutku nekdo se začel ukvarjati, tudi potem recimo Uršula Cetinski s Komadom, je pa res, da ni tako neznana bila tudi prej. Ker njena etnografska zbirka je bila pa še veliko prej, pred tem pravzaprav poznana in bila je tudi razstavljena, to je bilo tudi nekaj opisanega, tako da morda smo jo v širši javnosti zaznali šele v zadnjem času, ni bila pa čisto pozabljena.
Čeprav sama piše, ko se je vrnila domov po teh osmih, devetih letih, ni ravno naletela na ne vem kakšen sprejem. In kot piše, pravi, da so si jo ogledovali kot del zbirke, kot posebnost, ki se jo splača ogledati. Razen redkih ni nihče niti poskusil, da bi v posebnežu poiskal srce, zato ga tudi skoraj nihče ni našel. Bi rekli, da je res veljala za čudakinjo v tistih časih?
Pa saj je bila čudakinja. Kdo pa gre za osem let okrog sveta, če pač nisi malo čudaški? Tako da se mi to ne zdi nič nenavadnega, po drugi strani pa se mi tudi ne zdi nenavadno, da je niso zelo sprejeli, saj je niso poznali. Saj ona je pisala za te celjski, nemški časopis. Saj kdo naj bi jo sprejel? Saj jo pač niso brali, niso vedeli, kdo je, niso vedeli, da se vrača. To bi tudi rekla.
Bila je tudi poliglotka. Kaj je fasciniralo še vas recimo pri Almi Karlin?
Pri Almi Karlin pravzaprav protislovja, ki jih pač čutim v njenem pisanju, tudi lahko dokažem v njenem pisanju, in to je tisto, kar me vedno znova fascinira. Ker tukaj imamo po eni strani to, da pač piše v nemščini, vse je napisala v nemščini, po drugi strani pa pač prihaja iz Celja. Potem to nacionalno, potem čisto tako po eni strani poudarja to svojo ženskost, po drugi strani ima pa cel kup takih brezspolnih značilnosti. Potem seveda

ali pa ambivalenca, to se mi zdi najbolj fascinantno. Pa seveda zgodbe so krasne. In pripoveduje, še enkrat lahko ponovim, pripoveduje pač tako, da pač beremo z užitkom. To seveda niso zdaj recimo ta dela, ki jih imamo še v zapuščini, jih je cel kup v našem NUK- u Tudi tu bi morali nekaj narediti, da bi se to vse pregledalo in popisalo, te knjige niso nekatere prav velike umetnine. Nimajo kakšnih inovacij, jezikovnih ali pa kaj takega, ampak so pa izredno lepo berljive.