Knjiga mene briga: Arheologija pekla, uredil Paolo Xsella

Pozdravljeni. Danes se bomo za 20 minut pretvarjali, da pekel obstaja. Pred nami je namreč zbornik Arheologija pekla. Zbornik, ki skuša podati skupne točke in razlike v različnih imaginarijih, vse od starega Egipta prek Mezopotamije, Sirije do Stare in Nove zaveze in na koncu do klasične Antike. Čeprav ima tekst v zborniku dokaj malo skupnih točk oziroma se precej razlikujejo, pa bomo vendarle skušali najti neko skupno točko, ki jih povezuje. Pri tem mi bosta pomagala profesorica Svetlana Slapšak in profesor Marko Kerševan. Skratka, če začnem z nekim čisto privatnim vtisom. Ko sem videl naslov Arheologija pekla, sem pričakoval nekaj drugega. Skratka, prva asociacija mi je bil hudič, ta, ki se nam v neki vsakdanji rabi prikaže. Kje je pravzaprav skupna točka? Zakaj pekel, če gre za neka onstranstva in tako naprej?
Ta knjiga očitno predstavlja nekaj antihudičevskega v tem smislu, da hoče predstaviti druge pekle, ne samo tisti, na katerega smo navajeni v popularnih naracijah. In pregled antičnega svetozemstva pravzaprav je zaradi tega tako pomemben, ker pojasnjuje, kakšne razlike so, kakšne možne imaginacije so v uporabi in poskuša tudi to, da se arheologija kot disciplina opisovanja prostorov in predmetov v kombinaciji pač aplicira na imaginarne prostore. To je specifičnost tega zbornika. Ni bilo pričakovati, da bi dobili nekakšna metodološka ali teoretična vprašanja, ker gre za isto temo in v takšnih primerih zmeraj dobite zelo zelo različne prispevke različnih ljudi o isti temi.
Kaj je za vas recimo nek osrednji problem, ki ga te naracije skušajo rešiti? Je to problem smrti kot tak?
No, vprašanje smrti je gotovo povezano z vprašanjem onstranstva, čeprav na različne načine. Ko smo pa že začeli z vprašanjem naslova pekla in neke vrste nelagodja, v knjigi ni samo pekel, kot si ga mi predstavljamo predvsem seveda preko krščanskega imaginarija. Ne smemo pozabiti, knjiga ima še en naslov, ki je širši naslov: Onstranstvo v religijah in kulturah starega Bližnjega vzhoda in Antike. Pojem onstranstva in predstave onstranstva so širše od pojma in predstav o peklu. Pekel v slovenščini, pa tudi analogno v drugih jezikih, pomeni samo en, če hočem, del onstranstva, in sicer določen, tudi moralno obeležen del, tisti del onstranstva, ki predstavlja neke vrste kazen za življenje v tostranstvu oziroma negativni del onstranstva. Ob tem pa obstaja, in ta knjiga zelo dobro ilustrira pri različnih kulturah sicer različno, obstaja onstranstvo tudi kot nekaj nevtralnega, kot svet sivih senc, pa tudi onstranstvo, o tem sicer ta knjiga manj govori, kot nekaj pozitivnega, kot tisto zaželeno, kot tisti pravi svet, ki je lahko še vedno tudi pod zemljo, pogosto pa je premaknjen tudi v neke višje nebeške sfere.

Tule bi se dotaknil, skratka te hierarhije v onstranstvu, ki se pri večini primerov tukaj opisanih prenese. Skratka, neka družbena hierarhija iz tostranstva se prenese v onstranstvo. Skratka kralju gre polje. Ampak recimo to za krščanstvo ne bi mogli reči verjetno.
Niti za Antiko ne.
To je seveda zelo različno. Poznamo vsaj tri vzorce razmerja tostranstvo, ta svet, zemeljsko življenje in onstranstvo, kot se kaže tudi skozi te primere. Ena je situacija, kjer je onstranstvo bolj ali manj vse enako ali pa na vsak način neodvisno od tukajšnjih hierarhij. To imamo tudi že v Bibliji. Vsi so enako v svetu senc, kaj pomaga človeku, če je tu to in ono, tam bomo vsi enaki, eno. Drugo, kar se tudi prebija, lahko včasih hkrati ali pa paralelno, ali pa v drugi kulturi, predstava, da onstranstvo pomeni neko podaljšanje, poglabljanje tovrstnih razlik. Kralj je tam še bolj kralj, on ima vse s seboj, drugi imajo še manj, tako rekoč, kot so imeli tu. Je pa tudi tretja predstava o onstranstvu, za krščanstvo značilna, ki pa razlaga, da bo onstranstvo, da bo tam drugače, da bo to drugačen svet, kjer bodo zadnji prvi in prvi zadnji. Poznamo, blagor ubogim, zakaj njih je nebeško kraljestvo. To je pa tretja predstava, ki obrača razmerja, ki nudi zato tudi recimo temu upanja ali iluzije, z eno, drugo, tretjo, z različnimi učinki potem za tostransko življenje in njegovo ureditev, ki jih pa ni enostavno določiti, ker se ne da kar preprosto sklepati.
Bi tukaj kaj dodali?
Ja, še en aspekt je, ki je zame zelo zanimiv, in to je, kako smrt določa demokracijo v antični Grčiji recimo. Kult smrti oziroma rituali smrti so izjemno pomembni za regulacijo demokracije, saj kult smrti oziroma rituali smrti so pomembni za gledališče, predvsem za komedijo. Skrivanje od mrtvih je del maskiranja, pretvarjanja, igre in ostalega, kar je možno v procesu demokracije v tem smislu, da pač rituali smrti omogočajo v gledališču kritiko sistema. Odkrito kritiko sistema enkrat na leto, ko so pač rituali mrtvih, kar je dovolj, kot ventil. Na drugi strani je pa antična grška varianta onstranskega, tudi rimska, ta, da se lahko obiskuje. Vi pa lahko greste na obisk spodaj in raziskujete med dušami, kaj se bo zgodilo, če lahko komunicirate z njimi. Seveda ne eni strani imamo prekrasno vizijo Homerja v Odiseji, na drugi strani pa imamo vsakdanjik Antike tudi vse do pozne Antike, kjer pač na mapi Grčije imamo veliko vhodov v spodnji svet, kjer pač nekaj plačate, pa greste komunicirati z mrtvimi. Kar se tega tiče, ta prisotnost, to potovanje, turizem v pekel oziroma v spodnji svet, je tudi en element demokratizacije oziroma demokracije. Sicer je obstajal ta ritual tudi, ko demokracije ni bilo več. Ampak ne pozabiti, da je smrt in ritual smrti zelo pomemben. Ko Periklej govori o mrtvih v peloponeški vojni, ne govori o tem, da bodo živeli ne vem kako boljše na drugem svetu, nasprotno, ampak govori o slavi. In slava oziroma spomin je ključni element tega. Torej, ritual smrti je zelo pomemben za demokracijo, in je, ne samo primer Antigone, ki je ekstremni primer, ki ga je Sofokles podal kot primer nespoštovanja demokracije pravzaprav atenskim državljanom, ampak gre predvsem za konceptualizacijo demokracije, ki podrazumeva tudi smrt. Ne kot horor.

Tako da popularna kultura živi tudi od tega, da proizvaja in reproducira vraževerstvo. In na žalost je to danes področje tudi otroške literature. Poglejte Harrya Potterja in ostalo vraževersko literaturo. Mi je zelo žal, ampak je. Torej v tem smislu govorimo o potrebi, da na novo uvajamo nekakšen racionalizem, razsvetljenstvo, ne pa da produciramo in reproduciramo vraževerstvo.
Seveda. Današnja zgodba o odnosu do onstranstva in smrti je seveda obeležena tudi z dolgo zgodbo krščanstva, ki se je dogajala vmes med tem, o čemer govori ta knjiga oziroma te religije in kakor govorijo te religije in zaradi česar je ta knjiga tudi še posebej zanimiva ker govori o tistih religijah, o tistih prostorih in časih, kjer so se oblikovale ključne ideje, ki jih je potem povzelo ali pa se proti njim postavilo krščanstvo. Kakorkoli, danes smo dediči mnogih mnogih tradicij. Če bi govorili danes o onstranstvu, o odnosih do smrtih, bi seveda lahko na zelo različne načine. Lahko bi se vprašali recimo, kako danes, ko smo pri peklu, danes govorijo krščanske Cerkve o peklu in onstranstvu in bi zelo hitro lahko ugotovili, v Cerkvah sami ugotavljajo, danes, torej v zadnjem stoletju, v drugi polovici stoletja, se o smrti in o peklu tako rekoč ne govori več. Medtem ko so bila prej dolga stoletja, ko je bil pekel in strašljive predstave o človekovi usodi oziroma kazni v peklu tako rekoč glavno sredstvo Cerkva za discipliniranje in tako naprej. Medtem ko danes temu ni tako in se predstave recimo v krščanskih Cerkvah, tiste, ki so na delu, na besedah, so v glavnem podobne po eni strani tistemu šeolu, tistemu svetu senc, ali pa nebesom, torej tisti odprti svetli večnosti oziroma bodočnosti. Na drug način bi lahko govorili o odnosu do onstranstva čisto preprosto trivialno, ker sem sociolog, preko anket, ki kažejo, recimo. Pri nas, to so trivialne ankete, ampak zanimivo, približno tri četrt ljudi danes veruje v dušo. Okrog dve tretjini v Sloveniji, mi smo blizu povprečja, izjavlja, da veruje v Boga. Okrog polovice, 40, 50 procentov samo, da veruje v nebesa. Samo okrog 30 procentov, da veruje v pekel. S hudiči pa je ta pekel sploh bolj redko poseljen, tudi, če se vanj veruje. Drugi del tega pa je to, kar je kolegica govorila o vraževerjih in drugih predstavah, ki v to raztrgano mrežo ostankov krščanskih predstav o peklu in nebesih in smrti vdirajo.
Dobro, hvala. Naših 20 minut se je izteklo. Upam, da bomo kdaj še o tem govorili, ker je zadeva pač zelo zanimiva. Hvala tudi vam in na svidenje.