Odprti kop - Knjiga mene briga: David Šalamun: New York v štirih letnih časih

Besedilo, Slike

Premiera: četrtek, 24. avgust 2006, Vse oddaje

Prejšnja: Sandra Bašič Hrvatin in Lenart J. Kučič: Monopoli

Naslednja: Ko pesem tkem: Antologija vedskih pesmi

Lep pozdrav. New York veliko mesto sanj. Bojda obstaja neka plat, ki se je ne da zajeti z besedami, piše David Šalamun v svoji knjigi New York v štirih letnih časih. Več o tej enigmi z Gregorjem Podlogarjem in Ervinom Hladnikom Milharčičem. Najprej pa poglejmo knjigo. V New Yorku sem živel dve leti. Tam sem bil zaradi zdravstvenih razlogov. Imel sem veliko časa za ogled mesta.

Ko sem se vrnil iz New Yorka, mi je prišlo na misel, da bi lahko napisal knjigo. To bi v bistvu bila radijska igra o mestu. Noter sem skušal vključiti stvari, ki sem jih doživel, prizore, ki sem jih videl. Težko je zajeti celo mesto New York, saj je ogromno, tako da sem se koncentriral na štiri letne čase, podzemlja, nebotičniki, na različne kulture, ki so prisotne. Priča smo nenavadnemu svojstvenemu opisu mesta, ki od nekdaj privlači in buri domišljijo. Za začetek, kaj je tebe Gregor potegnilo tja? Mene so najprej zanimali umetniki, ki so ustvarjali v New Yorku. Mislim, da je bilo to bistveno. Tukaj mislim predvsem na pesnike, newyorške pesniške šole. Seveda pa tudi glasbeniki, ki so predvsem v zadnjem času zelo razvili tako imenovano improvizirano glasbo. To je bila tista ključna točka, ki je mene potegnila tja. Se pavi, da si šel tja po navdih.
Mislim, da je New York tudi zelo dobro izhodišče za vsakega umetnika za neko vrsto izobraževanja. Tam je ogromno vsega. Lahko se udeležuješ koncertov, literarnih večerov, razstav in podobnega.
Ervin, kakšna je bila vaša pot v to mesto in izkušnje v njem? Jaz sem tako kot milijoni drugih šel v New York delat. Bil sem zelo vesel, da sem lahko tam delal. V New Yorku imate veliko lepih reči, vendar pa je eno za nas novinarje še najbolj privlačno. Tisto, ker je potrebno narediti in v novinarstvu je veliko takih stvari, tisto ni komplicirano. To, kar pa je lepo delati, je pa zares lepo. Hkrati pa je New York mesto, ki dopušča eno samo stanje duha. In to je popolno navdušenje nad življenjem.
Ne dopušča nič drugega in včasih se zdi, da je malodušje izrecno prepovedano z zakonom. Si doživel kakšen šok, ko si prispel v New York? Niti ne. Jaz sem kulturni šok doživel v Aziji, natančneje v Indiji. Ko sem prišel v New York, nisem doživel pravega šoka. Ravno nasprotno. Zdi se mi, da New York nosi to evropskost, če se tako izrazim. Mogoče bi samo še dopolnil Ervina. Zdi se mi pomembno, da ravno ta anonimnost, ki jo človek doseže v New Yorku, s tem da veliko hodi po mestu in tako naprej, o kateri govori tudi David v svoji knjigi, ja ta absolutna svoboda, ki jo človek doseže v New Yorku. S to anonimnostjo človek postane absolutno svoboden. Takrat se ti zdi, da mesto dejansko prehaja vate. David piše, da ne more razumeti, kako lahko betonske silhuete toliko ljudi navdajajo z občutkom svobode.

Zakaj pa ne? Meni se zdi, da ne gre pretiravati. New York je sicer res mesto betonskih kanjonov. Ampak to je kilometer, dva, tri v središču mesta. Večina New Yorka je sestavljena iz majhnih enodružinskih hiš, z ulico spredaj in vrtom zadaj. So stanovanjski bloki, ki so narejeni iz starih tovarn tako na Manhattnu, v Sohu in drugih starih industrijskih predelih mesta. Zdaj se to seli v Brooklyn. Polno je skrajno tradicionalistično razumljenih življenjskih form, ki živijo skupaj z najbolj izvirnimi in bizarnimi eksperimenti.

To je mogoče najbolj zanimivo za tujca.
Koncept svobode je sicer že star koncept. Že v srednjem veku so ljudje bežali iz vasi v mesta, ker večja družba omogoča večji maneverski prostor. New York je do skrajnosti pripeljal koncept svobodnega izmišljanja življenja. Zaradi tega je navdihujoč. Tam se ti res zgodi, tudi če si že vsega navajen in se ti zdi, da si že vse videl, da se ozreš za nekom, za tem, kako človek razume javno podobo svojega življenja. Baje ni nikjer tako zanimivo opazovati ljudi kot ravno v New Yorku, piše David.
To je absolutno res. New York je sodobni Babilon. V New Yorku živijo ljudje iz celega sveta. To je težko opisati, ampak se tam to dejansko dogaja. Neverjetno je, da lahko najprej ješ v eni restavraciji, piješ čaj pri Kitajcih, Indijcih, ješ pico pri Italijanih, se pogovarjaš z Albanci in tako naprej.
Ravno ta pretok ljudi je v New Yorku tako močan, tako neznanski, da se mi zdi, da je tisto glavno, kar New York ustvarja, ljudje. To je tisto.
Kako pa je s temi stereotipi v New Yorku?
Recimo: If you can make it there, you can make it anywhere, kot piše v enemu komentarju v knjigi. Kako jim uspeva preživeti? Kako to ohranja New York?

Mislim, da je to takrat rekel Frank Sinatra.
Če mi uspe tukaj, mi uspe kjerkoli. Seveda je to res. Ampak zato, ker mesto zahteva uspeh. In tudi uspeh samo opazi. Poraženci se nekako umaknejo, nehajo obstajati in gredo kam drugam. To za nas, ki mesto opazujemo in vidimo njegovo atraktivnost. Joseph Mitchel, novinar, ki je kariero končal pri Newyorkerju, prej pa je delal za newyorške tabloide, je enkrat napisal, kako se ob petih zjutraj pelje s podzemno železnico. Sreča milijonarje in vratarje, ki gredo delat.
In vsi izgledajo tako, kot da so celo noč igrali na srečo in izgubili vse, kar so imeli v življenju. Te vožnje s podzemno železnico omenja tudi David. Mogoče bi dodal le še nekaj. Ja, če v New Yorku uspeš, uspeš tudi drugod po svetu Zdi pa se mi, da je odvisno od področja. Če si znotraj posla uspešen v New Yorku, je to toliko bolj vidno. Če pa si v New Yorku najboljši znotraj poezije, je to dejansko malo vidno. Nastopaš v bolj eminentnih pesniških klubih, kar pomeni, da imaš petdeset poslušalcev, kar je podobno kot tukaj. Kako si se ti potopil v ta umetniški svet New Yorka? Najprej moram priznati, da sem nekaj ljudi spoznal tukaj v Sloveniji preko pesniškega festivala Poezije dneva in vina v Medani. Potem sem preko njih prišel v New York. Preko tega sem se potopil v to mlado pesniško newyorško sceno, ki je izjemno razgibana in živa. Danes govorimo o tako imenovani tretji generaciji newyorške pesniške šole.
Prva naj bi bil Frank O Hara, druga Ted Berigan in tretja zdaj Anselen Berigan in pesniki zbrani okrog projekta Soundmarks Project Poetry. Tam se stalno dogajajo neka branja. Scena je živa. Izdajajo se knjige. Zanimivo pa je to, da kljub temu, da je New York izjemno velik, je ta pesniška scena dejansko še vedno majhna. Ljudi srečuješ na istih branjih. Ljudje si izmenjujejo mnenja podobno kot pri nas. Tudi honorarji za nastope niso višji.
Ne bi govoril o tem, da je do knjige bistveno težje priti, da je honorar za knjigo bistveno manjši in tako naprej. Za pesnike ni tako rožnato.

Za pesnike absolutno ni tako rožnato, tako kot verjetno za glasbenike.
Malo kdo ve, da eminentni jazz glasbeniki v New Yorku nastopajo za zelo nizke honorarje. Oni svoje honorarje pridelajo v Evropi. Oni pridejo v Evropo, imajo tukaj turnejo. S tem zaslužijo za celo leto, da lahko potem v New Yorku živijo. Kar se tiče nastopov umetnikov New York ni ne vem kako dober, vsaj kar se tiče finančnega vidika. Je pa zanimiv, ker se pretaka izredno veliko mnenj, ker je toliko navdihujoč, da veliko stvari vidiš in doživiš. Kaj pa vaš vklop v tamkajšnjo sceno? Jaz sem v New Yorku pet let živel kot novinar. V mestu, ki je eno od središč svetovnega žurnalizma. Tako sem ga doživljal. Kot supermarket. Katerekoli teme sem se lotil, je obstajala velika možnost, da je sogovornik, ki ga iščeš, eden od najbolj odločujočih ljudi. Vseeno je ali govoriš o umetnosti, ekonomiji, investicijah na Wall Streetu ali o trgovini z ribami. Kar je zares atraktivno pri New Yorku, je to, da je uspel sebe, Ameriko in včasih tudi cel svet, prepričati, da je središče sveta. Se pravi, da se tako obnaša, kot da je kulturno, politično, umetniško in finančno središče. In to mu kar uspeva.
Ja, je zelo prepričljiv.

In tudi takrat, ko je treba obrniti zgodovino, se postavi v prvo vrsto. Tudi če je za to treba zrušiti nebotičnike. V čem pa je recept, skrivnost tega uspeha? Več jih je. In ni tako zelo skrivnostno. Ena je to, da je to naseljenska kultura. Mesto so zgradili ljudje, ki so najprej pobegnili iz Evrope. Takrat so zavrnili njeno zgodovino in jo pustili za sabo. Vzeli so s sabo samo tisto, kar se jim je zdelo, da jim ustreza.
Naseljenci so trdi, inteligentni ljudje, ki hitro mislijo in vedo, da si morajo življenje postaviti na novo. Prišli so z rokami v žepih in z eno vrečko so stopili z ladje. To je tradicija, ki se mesta drži še danes. Polovica newyorčanov ni bilo rojenih v mestu. Vsi si morajo zgraditi življenje na novo. Zato so njihove zgodbe tako zanimive. Zato so vse knjige, vsi filmi... Knjige o New Yorku so praviloma grajene na isti paradigmi. Človek, ki nima nič, postane kralj sveta. In to je gotovo privlačnost mesta, ki prepričuje vse okrog sebe, da je to možno. Prepriča pač ta način, da poraz izbriše, ga skrije in ga ne prizna.
Kako pa se je spremenila zgodovina po padcu dvojčkov? To izkušnjo imate. David piše: Ko sta se podrla dvojčka, je šel dogodek nekako mimo mene. Zazdel se mi je preveč abstrakten, da bi lahko resno jemal pogovore, ki so se v glavnem vrteli okoli Bushevih ponesrečenih izjav in nevidnega Bin Ladna ameriške ali pa evropske histerije. Nikoli se nismo pogovarjali o rani, ki jo je mesto doživelo. Kakšna je ta rana?
Prvo, kar se je zgodilo 11. septembra je to, da so Newyorčani konstatirali. Napadli so nas, torej je napaden cel svet. Zato ker New York je cel svet. Tudi v tem trenutku so bili grandomani, ker je pač mestna tradicija taka.

Premik, ki se je zgodil, vsaj to, ker sem jaz zaznal, je bilo to, da se je otroško igrišče za odrasle naenkrat zavedlo, da živi v resničnem svetu, da ga ne more več odmišljati in da je nek svet, ki je bil zelo daleč in ki ne bi smel imeti vpliva na mesto, v njem pustil res globoko in močno sled. V dobro newyorčanov je potrebno reči to, da so sicer na veliko kričali, kaj vse bodo naredili, ampak da je prevladala toleranca, ki omogoča preživetje mestu. Osem milijonsko mesto stisnjeno na tako majhen prostor ne more brez tega, da ljudje poskušajo razumeti razlike. Tudi v najbolj zoprnih trenutkih so se newyorčani veliko bolj kot drugi Američani vprašali: Zakaj se nam je to zgodilo? Zakaj prva nam? Je velika krivica, ampak kakšen je zgodovinski, politični in gospodarski kontekst tega? Mesto je bilo pametno. Kako pa si ti Gregor doživel vse te kulture in to mnogovrstnost narodov o kateri piše tudi David? S katero moraš poskusiti živeti, da je zanimivo, živo in se premika. Čutiš vibracije vseh teh različnih kultur, ki skušajo preživeti? Kako po tvoje uspeva vsem tem kulturam živeti skupaj?
To sobivanje različnih kultur je verjetno ena najbolj zanimivih stvari v New Yorku. Da ljudje dejansko spoštujejo eden drugega in se hkrati ne vmešavajo v drugega, kar je zelo zanimivo. Pustijo drugemu, da je, to kar je. To se mi zdi bistveno. Lahko sobivata pakistanska in indijska restavracija, pa vemo, da se indijsko pakistanski spor vleče že desetletja. Tam pa brez nekih vojn in spopadov. Zdi se mi, da je New York zelo tolerantno mesto in da se to zelo dobro kaže ravno skozi to sobivanje različnih kultur. To je zelo fascinantno.

Kaj vi menite, zakaj na takem malem koščku to uspeva, v globalnem svetovnem smislu pa ne? New York je morebiti najbolj mestna tvorba na svetu. Vse v New Yorku je umetno, tudi narava.
In vse je narejeno za človeka. Je laboratorij mestne kulture. Ne samo umetnosti, to ja, seveda, ampak je tudi laboratorij vljudnosti kot nujnega elementa, ki omogoča velikemu mestu, da preživi, občutljivih odnosov med ljudmi.
Človeku pustiš, da živi svoje življenje in se ne vtikaš vanj, dokler tebe ne ogroža. On pa poskrbi za to, da ti daje vse signale: Hej, jaz te ne ogrožam, ker pač delam, kar je meni všeč in uživaj v tem, da me vidiš. Kaj je tebi dalo to mesto, seveda poleg navdihov za Odo na Manhattenski aveniji.
Meni je dalo ogromni inspiracijo. Poleg tega pa se mi zdi, kot se že prej poudaril, da je New York za umetnika lahko kot izobraževalno mesto izjemen potencial. Tukaj lahko spoznavaš ne samo ljudi, ampak tudi odkrivaš knjige, umetnost.
In je pač mesto neskončnih možnosti. To je New York. To je mesto v katerega mora iti vsak umetnik. Hvala lepa obema. Hvala tudi vam in prijetno pohajkovanje po New Yorku.

Prejšnja: Sandra Bašič Hrvatin in Lenart J. Kučič: Monopoli

Naslednja: Ko pesem tkem: Antologija vedskih pesmi

oglasno sporočilo

Moj RTV

Knjiga mene briga: David Šalamun: New York v štirih letnih časih