Knjiga mene briga: Frane Milčinski - Ježek: Preprosta ljubezen

Lepo pozdravljeni. Leta 2008 mineva 20 let, od kar se je od nas poslovil legendarni Frane Milčinski Ježek. Ob tej priložnosti je založba Sanje ponatisnila njegovo Preprosto ljubezen, debelo buklo žlahtnih verzov. O njih se bomo v tokratni oddaji Knjiga mene briga pogovarjali z Ladom Leskovarjem in Juretom Ivanušičem. Prvi slovenski kant avtor in televizijski pionir je na strmih stopnicah sveta, ki je prima, če napraviš, da je narobe svet, ustanavljal misijone sreče.
In v nepredvidljivi dramaturgiji jezične telovadbe pretresal zarjavele rešetke zablod. Kako jih je pretresal. Nositi jezik, kakor ga je bil nosil Ježek, pomeni zastaviti se za človeka. V popolnosti se zastaviti. V malodane nenehnem begu pred temnimi mraki, tu in tam vendarle vznikne posebej lep glagol. Glagol, ki je zastava življenja, ki je izprožena dlan velikana, čigar srčna želja je dati kaj veselja. Frane Milčinski Ježek je videl, slišal, čutil, slutil, da se objeti v en sam srčni utrip na statvah življenja tke edina resnica, ki zares zveličavna je. Naj si jo prizna prostodušnež ali humorist. Da se namreč v nitki modrosti boči spoznanje, da ljubiti življenje pravo je ravnanje. Ježek je v torbi nosil ves svet, vse vesolje in tako tudi prek 200, še ne priobčenih pesmi, pa satir in popevk in nenazadnje v nabrušene stihe odetih oglasov. Vse te je najti za bregovi platnic Preproste ljubezni. Preprosta ljubezen, knjiga, ki je kar debela in zajetna, v njej pa so tako preprosti kot igrivi Ježkovi verzi. Lado, vi pojete Ježkove pesmi. Ježka ste osebno poznali. Kaj vam recimo pomeni ta knjiga? Kako ste jo brali?

Jaz tudi se strinjam z gospo Jano, ki sem jo tudi dobro poznal, na srečo, tako kot poznam tudi potomce Franetove in se tudi družimo večkrat. Mogoče smo pri nas premalo poudarili to, da je Frane pesnik, pravi pravi pesnik. Ker tako kot v gledališču, pravi, ah, če je humor, saj to je itak brez veze, drama je tista prava, kot močna, težka stvar. Jaz pa pravim, da je lažje zjokat kot nasmejat človeka. In Ježek je to znal z zelo globokimi stvarmi. V vsakem humorju je samo delček humorja, vse ostalo je pa kruta resnica. In tako jaz dojemam to. Ta teža, o kateri ste prej govorili. Jure, recimo vi ste naslednja generacija po Ježku. Rekli ste, da ta duh danes Ježkov, da je prisoten še skozi njegovo delo. Ampak se ga verjetno da nadaljevat.
To je težko vprašanje v bistvu, ker Ježka lahko nadaljuje samo Ježek recimo. In tudi nekako to, kar je zapustil Ježek, mislim, da je to en opus, ki sam po sebi stoji nekje v literarni zgodovini slovenskega naroda in v bistvu bi jaz težko rekel, da bi se dalo nadaljevat Ježka, oziroma če je to sploh smiselno. Mislim, da je treba bolj ujet če že, to, da lahko en človek, tako kot si ti rekel, Lado, in me nasmeje in razjoče človeka, ta njegov ogromen talent, ki ga je imel in ga tudi nesebično razdajal okrog. V bistvu mislim, da je to tista prava pot, po kateri bi recimo ustvarjalci, ki imajo nekaj stičnega z Ježkom, morali hodit. V tem smislu.
Kar ima človek lahko stičnega z Ježkom, je njegova izjemna toplina, njegova igriva otroškost, ki je v bistvu čudovita. V tej knjigi so krasne pesmice, ki jih je pisal recimo vnukinji, ob njih je šlo meni hkrati na smeh in na jok, ker so tako pristne in tako žive, ampak Lado, vi ste Ježka spoznali leta 1951 ob snemanju Kekca, mladinskega filma, za katerega je Ježek skupaj z Galetom napisal scenarij in film, ki je dobil Zlatega leva na Beneškem festivalu kot najboljši mladinski film. Ježek je v njem igral Kosobrina in bil zanj celo nagrajen na Kitajskem leta 1952. Jaz sem imel takrat devet let in sem bil en od tistih fantkov, ki se tam okrog preganjajo, na začetku, v sredi in na koncu filma, ampak včasih so se filmi snemali po pol leta in še več, tako da sem praktično v Ježkovi bližini kot devetletni fantek preživel že takrat mesec in pol, v Martuljku smo snemali med počitnicami šolskimi. In že takrat je bil Ježek nekaj posebnega, takrat je bil tak droben, res Kosobrin, majhen in tako naprej in že takrat nas je zabaval na poseben način. Potem sem imel pa to srečo, da sem ga kasneje srečal na radiu, ker sem bil tukaj v službi, in potem sem pa večkrat tudi z njim bil. In povedal bi rad to, da je bil Ježek izreden profesionalec. On se je tako pripravljal na vsak nastop, vsako pesem je zgladil do konca. In tudi če smo kam šli z oddajo kakšno, kjer smo v živo nastopali, se je on osamil pred samo oddajo, v sebi vse to premleval, da bi bil res na odru tisto, kar je treba. In mi smo vsi gledali, kaj je to en tak gospod, ki pravzaprav vse ve in vse zna, ampak on je bil profesionalec do konca. To so bile ene stvari, ki so bile zame naprej.
Lahko pa povem to, da sem res bil počaščen, ker par pesmi, ki so tukaj v tej knjigi, je on prav rekel: Lado, ta je pa zate. In tako smo se za pesem Zakaj, ki tudi govori ne o razgovoru z vnukinjo, ampak s sinom, kakor mojim sinom ali njegovim, je rekel: No, Lado, tole je pa zate, daj z Mojimirjem Sepetom se zmeni. In tako je nastala ta pesem Zakaj recimo in še cel kup drugih, ki jih jaz tudi pojem. Imel sem to srečo, da sem Ježka srečal in da mi je dovolil njegove pesmi pet in ne samo to, nekatere je še celo zame, ne zame napisal, ampak je rekel: Ti boš to dobro, daj.

In velika mojstrovina je to edino idejo spravit v čim manj besed, čim manj stavkov in po možnosti še v verze in da tako kot med steče, kot pri Ježku recimo. In to so stvari, ki so zelo zelo pomembne v tej knjigi oziroma tudi za naš narod, konec koncev. Zato kot si rekel, človek je bil velik profesionalec, drugače ne moreš takih stvari počet. In tudi ti verzi, ki so izbrušeni, tudi če so zabavljivi napisi, kakorkoli, je to vse v bistvu, zadaj vidiš hkrati en talent, eno ljubezen do besede in pa tudi tole izbrušenost. Mislim še nekaj, da je on eden redkih pesnikov pri nas, ki je znal skupaj spravit knjižni jezik in sleng recimo, ljubljanščino.
En pogovorni jezik. Kar je zelo redko in zelo težko, ampak pri njemu to teče, štima. Tako kot je treba.
Lado, prej ste že omenili celo njegove reklame so v bistvu inventivne, so zanimive, se jih je pelo, so tudi v tej knjigi in Ježek jih je, zanimivo, nehal pisat v času, ko so začele prinašat denar. Se pravi, ni jih pisal za denar.
Očitno ne.

Ježek je na ta način v bistvu hkrati nekako, kako naj rečem.... Njegovi liki, ki jih on opisuje, so v bistvu zelo zelo življenjski in zelo karakterni, čeprav so marginalci. Mogoče ravno zaradi tega, ker so marginalci, pokaže drugo plat življenja, tisto, ki je nekje skrita, ki se nekako o njej ne govori, Ježek razgalja pred nami. In ne spomnim se enega, ki bi prav toliko svojega opusa posvetil preprostim ljudem.
Pa mislim, da je Ježek res začetnik pravega šansona pri nas.
Verjetno res, saj pred tem ni bilo nič.
Ampak tudi, če je kaj bilo, Ježek je dal pravi jezik. To se pravi, metafore že so, ampak so zelo blizu vsakodnevnemu razgovoru, kar šanson zahteva. Ježek tudi je mogoče velikokrat boljši za poslušanje z melodijo ali poslušanje, ko nekdo interpretira, kot za samo čitanje. Ravno zato, ker se mi zdi, da njegovi šansoni zvenijo kot pesem, pesem z melodijo. To je moj občutek. In predvsem mislim, da Ježka še premalo cenimo. On je en naših največjih in najbližjih pesnikov širokim množicam, kar je velika stvar, če en pesnik, pravi pesnik, lahko pride med veliko bralcev, spoštovalcev.
Seveda. Kot jaz pravim, v Sloveniji ne bi rekel temu šanson, ampak poezija s pomočjo glasbe, ker s pomočjo glasbe razširiš pravo besedo, ekstrakt misli človeških, ki so v poeziji, med več ljudi. In Ježek je to vedel in zato je svojo poezijo tudi pel in dovolil, da so jo drugi peli. Mislim, v tem je tudi ena velika zasluga Ježka in tukaj je priložnost, da čestitam tudi našemu prijatelju za Ježkovo nagrado. Hvala, saj si jo ti tudi dobil.
Ne.
Nisi še?
Ne.

A je Ježek poskusil kdaj kakšno glasbo naredit? Ni, kajne?
Nekaj je, ampak v glavnem je on dosti stvari pel, ki so imele eno osnovo že v dunajskih šansonih, potem je veliko z njim delal Borut Lesjak, veliko je delal Urban Koder, ogromno komponiral Ježka, in tudi Mojimir Sepe. Tudi še kdo drug, za te tri sem gotov, da je to.
Prosim. Tudi Mario Rijavec.
Prosim za pardon, pravi Ježek na koncu, oprostite, moj čas je preč. Saj morda še kdaj vrnem se nazaj, takrat pa več. Tudi naš čas je preč. Najlepša hvala obema.
Hvala enako.
In se vrnemo še kdaj, takrat pa več.