Knjiga mene briga: Gabriela Babnik: Koža iz bombaža

Lepo pozdravljeni. V današnji oddaji Knjiga mene briga se bomo pogovarjali o odličnem prvencu mlade pisateljice Gabriele Babnik Koža iz bombaža, skupaj z Ibrahimom Nuhumom in Sekumadyjem Condejem.

Ampak Gabriela ni kritična samo do Ljubljane in Slovencev, ampak tudi Afrike ne slika kot pač nekega idiličnega paradiža. Recimo tudi njena drugačna polt je tam zelo opažena in zelo je opaženo, le kako si je on pridobil to riževo žensko.
Ja, prav gotovo. To pove, da dejansko Evropejci ne smejo mislit, da mi Afričani njih vzamemo kot ene Bogove. Seveda ena ženska, ki pride iz drugih koncev, recimo tudi iz sosednje vasi, pride tja in ljudje se gledajo. Kje pa je belka, ki vzame našega brata? To je že en drugi izziv. Tu pa se že začenja izziv za oba. Tudi tukaj je avtorica skušala razumeti to afriško družbo. In tukaj se začenja eno raziskovanje v afriški družbi, ko je treba vzet tako, kot je in to je družba, ki ima tudi predsodke do drugih družb. Včasih se Afričani počutimo podobno tudi glede naše kulture pri drugih. Tako da ta perspektiva, sicer ni pokazala to, ampak jaz mislim, da gre v to smer. To je nova generacija pisateljev, afriških, slovenskih, ki pač živijo v Afriki in skušajo razumeti afriško družbo. In jo prikazat, kako jo vidijo.
Se vam zdi, da je v tej knjigi afriška družba prikazana takšna, kot je? Takšna, kot je. Ona je živela v zahodni Afriki. Ne takšna, kakršna je, ampak skuša pokazat. Ona mora še dosti stvari poznati o tej družbi, ki jih mi Afričani ne razumemo, pa tudi ne vemo, ampak to je ona začela raziskovat. Jaz ji dam, tisto, kar je skušala razumeti to družbo. Skušala je na nek način razumeti. Še zdaj, če avtorica gre tja pa živi tam in čuti to, skuša skozi knjige pokazati, tudi nas v Afriki gledajo tako. In seveda to je ena nova stopnja, nov roman, ki skuša odkrit obe družbi. In v knjigi dejansko greš, tisti, ki živi v Ljubljani, pa primerja Ljubljano in kako afriško mesto, to uspe. V knjigi je meni zelo uspelo. In tudi sem užival v branju te knjige, ko skušam razumet. Ibrahim je že prej omenil, da gre ona preko barve kože in preko stereotipov. Tudi njen glavni junak ni recimo kakšen plešoči divjak, ampak je človek, ki je prebral celotnega Baudelaire- a, živel v Parizu, živel v Kanadi, študiral ekonomijo, o kateri veliko ve.

Demokracijo so iznašli že pred Grki, ampak vendarle dandanes v Burkini Faso ima glavni junak precej težav s političnim režimom kot tudi v ostalih afriških državah. Tudi politični elementi so v tej knjigi precej prisotni, torej mešata se politika, kritičnost, tradicija, torej politika v Afriki pač je vsakodnevna tema.
Ja, seveda. Vsak Afričan se zanima za politiko in marsikateri Afričan iz Malija ali Burkine Faso več ve o politični situaciji v Sloveniji kot povprečen Slovenec ali pa visoko izobražen Slovenec. Ampak ta politika je dejansko zato, ker živijo s politiko. Politika oblikuje družbo. In kot je rekel Seku, tudi ona je dejansko med prvimi, ki so šli preko ne samo družbeno, so šli politično v to.

In Sankara je zelo prisoten v tej knjigi, tudi njegove govore lahko beremo in tako. Je v bistvu en od glavnih junakov knjige, tako rekoč.
Ja, Thomas Sankara je pravzaprav, mi je zelo hudo pri srcu ko gledam, da se na majicah kakšnih revolucionarjev, oziroma kvazi revolucionarjev, kakšnih mladičev, ki se danes kitijo s tovrstnimi nazivi, pojavlja slika Che Guevare. Čudovito, lepo, ampak na drugi strani je pa Thomas Sankara, ki ga zahodni svet zelo malo pozna, kar je tudi zasluga politike zahodnega sveta, da tukaj ne bo nesporazumov, to je človek z zelo človeško vizijo družbe, ne samo v Burkini Faso, ampak v celotni Afriki. Zelo dobra ilustracija, bi jo skoraj poimenoval ilustracija, na prednosti afriškega voditelja za razliko od evropskega je ta, da je v enem določenem trenutku prodal vse vladne mercedese in so se ministri in tudi predstavniki tujih delegacij naokrog vozili v nečem, kar še zdaj radi imenujemo katrca. Enostavno zaradi tega, ker je bilo treba napolniti proračun, ker je bila pač državna blagajna zelo malo posejana z zlatom, fičniki. In je enostavno pač prodal te mercedese in nabavil dosti manj vredne, dosti manj prestižne avtomobile. Na drugi strani recimo tudi prepovedal obrezovanje žensk v Afriki, v Burkini Faso. Na drugi strani pa seveda dal ženskam zelo veliko pravic in zelo veliko svoboščin in jih enostavno postavil na mesto enakovredno moškim. Kar je pa v afriški družbi tako ali tako prisotno, te zablode s tem, da so ženske manj vredne v Afriki, lahko zrastejo na kakšnem zeljniku, kjer so dejansko manj vredne, pa je potem kazat v svet, ki ga imamo za manj vrednega za to, da bi pač oprali lastno krivdo.

Kar se tiče pa preseljevanje duš, jaz osebno ne da verujem v to, v tej družbi sem rasel, ker otroci imajo več imen in prvo ime, ki ga otrok dobi, naj bi dobil od prednikov, po mamini liniji ali po očetovi liniji, to ni tako pomembno, ampak ta prednik je nekdo, ki je bil modrec. Ker beseda modrec je v afriški družni zelo pomembna. To pomeni načitan, nekdo, ki je bil zelo spoštovan v družbi in naj bi ta duh na nek način prenesel preko na tega otroka. Samo starešine zelo pazijo in pretehtajo, ali bi ta otrok lahko nosil to ime. In če ne, če vidijo, da ne, lahko je tudi usodno za otroka, ker lahko umre kot dojenček, in zato tudi Afričani dajo ime po sedmih dneh kot premišljevanje. Ampak to se čaka, to so zelo nepreverjene, za nektere, ampak nerazumljive sploh za Evropejca v naši družbi. Ampak tako funkcionira. Sem dal ime sinu po dedku. Upam, da mu bo uspelo.