Knjiga mene briga: Goran Vojnovič: Čefurji raus!

Poglejmo, s katero vrsto imamo tokrat opravka. Najjaći smo, najjaći. Cigani smo, cigani. Nekaj je v tem nabijanju muzike v avtu, pa odprtimi šipami, pa s počasno vožnjo, pa vsemi temi štosi. Največji užitek je videti ljudi, kako zavijajo z očmi, ker veš, da jim ne sede ta muzika. Pa da bi nas vse potamanili pa poslali nazaj v Bosno. In potem greš deset na uro po mestu in nabijaš Mileta Kitića, da ga vsi slišijo. Kaj je, mamicu vam vašu? Kaj gledaš? A bi batine? Noben ti nič ne more in si lahko pameten, si lahko čefur, če jim paše ali ne. V avtu ti ni treba razmišljat, kaj si folk misli o tem, da si čefur. Pelješ se mimo in te boli kurac. Ne vejo, kdo si, ne vejo, kje živiš, kako se pišeš, nič ne vejo. A ti kaj ni jasno? Da ne bomo po bremzah pa bodo šake padale. Močen si, to je to. Ni srama, pa ne bojiš se, da ti bo kdo kaj sikal. Pa še dobra zajebancija je lahko. Sploh, če se pelješ čez Prešerca pa sprašuješ folk, kje je Prešernov trg. Tokrat sta z mano Nikolai Jeffs in Marko Stabej. Beseda bo tekla o romanu Gorana Vojnoviča z naslovom Čefurji raus.

Mislim, da v zadnjih časih je mogoče več debate o ksenofobiji, o nacionalizmu, o rasizmu v slovenski družbi, ampak mogoče je še vedno problem, da se nekatere ravni tega problema še vedno jemljejo kot samoumevne ali pa celo opravičljive ali pa razumne, recimo v primeru ksenofobije. Tako da to je to en problem, da je še malo premalo zavesti o tej ogrožajoči, nasilni naravi dominantne kulture. Po drugi strani je pa seveda tako, kot odlomek, ki sta ga prebrali, zelo dobro nakazuje, da en način, kako se različne potlačene, priseljeniške in tudi druge skupnosti branijo, da včasih kot pozitivno vrednoto prevzamejo prav neke določene negativne stereotipe, ki jih dominantna kultura vsili.
Se mi zdi, da smo še vedno v okviru tistega razmišljanja, ki loči tujce med tiste, ki jih imamo nekako radi, ki so nam dovolj daleč in jih imamo radi kot tujce in tiste, ki so nam pa vseeno malo preblizu. Ker očitno že ogrožajo tisto, kar naj bi bilo slovenstvo.
Ja, to je najbrž na več nivojih res. Jaz se spomnim neke drobne raziskave o tem, kako Slovenci tuje govorce slovenščine vrednotijo in je hitro se pokazalo, da vse tisto, kar je nekdaj skupno, je moteče, medtem ko vse tisto, kar zavija po angleško, nemško, francosko in še po špansko, je pa simpatično na nek način. Čeprav jaz mislim, da to, da seveda je vprašanje o kom govorimo. Zlasti ta nek jezik je rešitev za marsikaterega mladostnika, ki je po vseh atributih Slovenec že več generacij in tako naprej, tako da se mi zdi, da se te stvari relativizirajo. Tudi tisto, kar je bilo prejle vprašanje, se mi zdi, da je res, da smo Slovenci še vedno na nek način zelo vajeni biti žrtev nekih nacionalizmov in mi smo sploh množično vsaj navajeni razmišljati, da smo krivični do sorazmerno številnih in opaznih skupin, če so to skupine ali kakorkoli že, ki jim prizadevamo krivico dnevno. In ta knjiga je pravzaprav tudi literarno dober, ne ravno dokument, ampak pričevanje o tem, da se to dogaja na zelo različen, tak kapilaren način. Od šolskih prizorov do ne vem česa vsega še. Ker se mi zdi, da res ni sledu neke slabe vesti ali pa kakršnegakoli zadržka, pomisleka, reza, preden izrečeš recimo besedo čefur, pač uporabiš to kot neko dejstvo ali pa kot neko psovko, kot neko objektivnost. Ja, gre za mogoče prevzem neke vsiljene identitete, ki potem postane kraj pozitivne afirmacije. Meni se zdi to tako s čefurjem, saj to je načel Magnifico in je tudi citiran tukaj pravzaprav, ampak vsaj v krogu, kjer se jaz malo bolj gibljem in je gotovo na nek način aseptičen glede marsičesa, ampak čefur se uporablja šele takrat, ko je malo alkohola, ko je neka solidarnost potrebna, takrat se začne govorit o čefurjih. V resnici čefur se mi zdi, da ni operativen pojem ali pa operativna zmerljivka, razen najbrž v nekih kontekstih, ki jih jaz seveda ne poznam več. Nekih ali mladostniških ali bog ve kakšnih. Tako da se mi zdi, da je to na nek način ni tako objektiven in to ločevanje ni tako objektivno. Tukaj lahko beremo, da ponekod pravzaprav se ravno ta glavni junak upre temu ločevanju. Tam, kjer je debata, aha, če nas čefur zafrkava, sami govorijo: Če nas čefur, če ne rečem kaj, v glavo, ga moramo kaznovat. Če nas Slovenec, je to normalno, ker itak Slovenci vse to počnejo. On sam pravzaprav ne razume te razlike. Tako da on je v resnici že postčefur, bi jaz rekel, ne da bi to sam vedel. Oziroma na koncu spozna takrat, ko gre iskat korenine, ne da bi on hotel. Zanimiva stvar je pri tem, če se knjiga nekako odpre z Magnificom, da je v bistvu ta misel, ki jo Magnifico podaja, je vzpostavljena zato, da se pokaže njeno absurdnost. In tudi se mi zdi ena zelo pomembna raven, ki prihaja skozi knjigo. Seveda na neposredni ravni ne gre za multietnične odnose, za problem priseljenstva in tako naprej, identitete, ampak na posredni ravni pa lahko rečemo, da je ta identiteta čefurja preprežena tudi z mnogimi drugimi identitetami, ki kažejo, kako je v bistvu to tudi neke vrste konstrukt. Zadeva se dogaja v Fužinah, zelo močen je razredni element, potem element mladinske kulture in popularne kulture, ki je seveda po svoje zelo dinamična, se spreminja ne samo iz leta v leto, temveč iz tedna v teden in tako naprej. Tudi šport igra zelo pomembno mesto v identifikaciji in podobno.

Ki se pa v resnici bere na en mah in to je na nek način literarna kvaliteta, če lahko temu tako rečemo, da vsa ta kompleksnost, vsebinsko formalna, je ne samo prebavljiva, ne samo užitna, ampak okusna v resnici. Jo požre v resnici. In brez tega, da se ti potem spahuje, če kaj na hitro, ni fast food, daleč od tega. In ravno to je fenomenalno, se mi zdi, to je pokazano na enega najbolj prepričljivih načinov, se mi zdi, da ta mnogorek se hkrati zlije v nekaj, kar se ne sprašuješ, od kod je nekaj. Zdaj mogoče midva sva se že pred oddajo pogovarjala, koliko je recimo, neka mlajša kritičarka je v neki reviji izpostavila, da ima težave z razumevanjem določenih pasaž, kar se nama je zdelo zelo čudno. Ali je to zdaj tudi ideološko ali kaj. Ampak zdi se mi ta prepričljivost diskurza, seveda ga lahko potem analiziraš in mogoče celo oporekaš konstruiranosti in tako, ampak funkcionira, deluje. Absolutno. Saj ravno to se mi zdi, kaj bi lahko bila ultimativna oziroma je na nek način že ultimativna strategija čefurja? Na kateri točki lahko čefur vrne udarec? Ne dobesedni udarec, ne z nasiljem, ampak ravno z jezikom. Če pogledamo stanje na ulici, slovenščina na ulici, torej tista živa, najbolj živo tkivo slovenščine, je pobarvano s takšnimi in drugačnimi izrazi iz drugih jezikov. In se na nek način čefurščina odvija dnevno. Tako da na tej točki mogoče se tudi pokaže, da je sam Marko Djordjić izbral nasilje, torej tisto negativno lastnost, ki mu jo večina pripisuje kot nepravo strategijo. A je to način, a je to naskok na slovenstvo? Najbrž ne, da zažge kup kosovnega materiala sredi Fužin.
Ampak tukaj je tudi roman zanimiv tudi zato, ker zelo dobro pokaže tudi nekatere druge plati nasilja. Imamo neko osebo, ki je bila izbrisana in potem je njena usoda podana, potem so dovolj jasno tudi opredeljene različne oblike policijskega nasilja in tako naprej. Ampak zdaj seveda lahko govorimo o tem, kakšne oblike glavni junak prevzame, ampak vendarle se moramo zavedat, da je prvoosebni pripovedovalec in najmočnejša raven je dejansko to prevzemanje in enega in drugega in več jezikov, ki se mi zdi, da potem nakazuje, da ni samosklenjenih kultur, da ni samosklenjenih jezikov, ampak so tudi vedno prepleteni z nekimi različnimi etničnimi, generacijskimi, kulturnimi in drugimi formami. In končno tudi osnovno spoznanje po mojem, da je njegov jaz pač kompleksen, kot je lahko, ravno pri tem požigu. On je proti, on je proti temu požigu, on je tudi proti temu, da tistega Damjanoviča nalomijo oziroma disciplinirajo. On je proti temu. Zdaj tukaj je zanimivo, ko se z Damjanovičem to zgodi, on pravzaprav čuti nekaj, kar lahko poenostavljeno zdaj rečemo pač na nek način občutek krivde ali pa vsaj slabe vesti. Ampak ko zažge tisto, kar se mu je zdelo brez veze, pa čuti neko vznesenost in jo tudi dobro opiše.
Neko vznesenasto. In zdaj, kako jo interpretiramo? Da je opažen, čeprav ne sme biti opažen. A je to zdaj neka katarza, je to feniks, ne vem kaj, mislim, kaj je s tistim plamenom nam tudi ni treba vedet, ampak ta njegova vznesenost je izjemno prepričljiva, se mi zdi. V resnici pa ni nasilje, to je samo opozoritev z nekim velikim dejanjem, opozorilo, da obstaja. In to je po mojem problem enostavno vsakega mladostnika, pa tudi na sploh, kako veš, da obstajaš.
In to je na nek način od resničnostnih šovov do požiga, je v resnici to problem. Jaz bi rad opazil, da drugi obstajajo. Je to nasilje? Težko z nenasilnostjo pokažeš, da obstajaš, se mi zdi, v cirkusu sodobnem.

Meni se zdi tako, v nekih slovenskih nacionalnih vedah je asimilacija seveda zelo negativen pojem, ki pa še vedno funkcionira kot opustitev svoje identitete. Seveda v sodobnejših teoretskih pogledih je to pravzaprav bolj zapleteno.
In tudi ta razlika med asimilacijo, adaptacijo in tako naprej, je lahko neka igra, kjer je samo politična korektnost, ne pa dejanska korektnost. Ampak jaz mislim vseeno, da asimilacija ne more biti rešitev v resnici, ker pride do neke vrste potlačitve, take ali drugačne, ki spet je nevaren teren za nasilje.
Tudi vprašanje, v kaj se pravzaprav, v kakšno kulturo se asimiliraš in kaj se zahteva kot prevzem asimilirane identitete.
Zdi se pa, da je definitivno treba redefinirat slovenstvo, treba se bo navadit na idejo, da je Slovenec lahko tudi ne bele polti, pa nekristjan in podobno.
Seveda, saj konec koncev tudi v preteklosti, če malce radikaliziramo to tezo, ni bilo bistveno drugače. Vsaka kultura, vsaka etnična skupina je pravzaprav proizvod, spoj različnih kultur, različnih takih ali pa drugačnih vzgibov. Drugačnost je temelj neke kulture od vsega njenega začetka. Je, ampak odvisno, kdaj opaziš. Se strinjam s tem. To bo treba še bolj opaziti.
Hvala obema za pogovor. Čas je torej, da čefurji postanejo še večji Slovenci, kot so Slovenci sami. Tako da čefurji, preštejmo se. To je bila Knjiga mene briga, tokrat roman Gorana Vojnoviča Čefurji raus.