Knjiga mene briga: Henri Michaux: Zorenje v ledu

Michaux je en človek, s katerim se nisem na tak način ukvarjal, da bi ga postavljal v nekem obdobju na prvo mesto med ljudmi, s katerimi sem se ukvarjal, ampak je pa zelo močno, ko sem zdajle razmišljal spet o njem, v nekih trenutkih zelo močno vplival name s svojim načinom mišljenja, zlasti pred leti. On piše, da se ukvarja z neskončnostjo in jo zna najti to neskončnost v vseh takih najmanjših segmentih prostora, v teh mikropercepcijah tudi. Na nek način se ukvarja tudi z nekimi prastanji in tako naprej, ampak to njegovo ukvarjanje ni nek beg v taka stanja, ni neka oceanična spiracija, misticistična ali kaj podobnega, ampak ravno nasprotno, način, kako vse stvari postavlja pod vprašaj, ena radikalna kritična drža, ki jo vzpostavlja. Tako da v bistvu Michauxa berem kot enega radikalno materialističnega avtorja. On ves čas govori recimo: " Kaj pa ve misleči o svoji misli, o strukturi svoje misli, ki je sestavljena iz vzgibov, želja, iz oblastnih razmerij navsezadnje? " Tako blazno je ves čas nezaupljiv in skozi to svojo distanco, ki jo vzpostavlja. Po drugi strani se zaveda pomena, ki ga ima vsaka njegova črka, njegova črta. Pravi recimo: " Rad bi sodeloval s črtami v svetu. " O svojih risbah in tako naprej. Ena taka strahotna intenzivnost je v Michauxu.
Kot rečeno, velja za posebneža med pesniki. V čem je ta njegova posebnost?
Michaux je pravzaprav vedno se branil oziroma bil je izjemno nezaupljiv do slave in do vseh množičnih gibanj. Pravzaprav kadarkoli je začutil, da bi ga katerakoli družba potegnila vase lahko, si je rekel, da se mora odmaknit. Bil je v bistvu človek absolutne distance. In nekateri pravijo, da mu morda ravno zato njegova potovanja niso uspela v tej iniciacijskosti, ker se ni mogel prepustit nekemu vzdušju množice, ampak je vedno ostajal dvomljivec in se pravzaprav odmikal. To je bil njegov princip, njegovo bistveno sporočilo.
Primož Vitez, ki je prevedel zbirko, pravi, da ga je zelo težko prevajat, ker ima Michaux nek poseben zven. Kakšen je ta zvok njegove poezije?

Pravzaprav jaz mislim, da je njegov zven zelo naraven, zelo pravzaprav, včasih celo pogovoren.
Ampak zanimivo je, kako je težko pravzaprav to naravnost prevajat. Lahko jo prevedeš na tisoč načinov. Težko se je odločit, kako. Vitez je mislim, da se odločil za neko odsotnost retorike, za sežetost, eno lapidarnost, kakor sem zdaj opazila. In mislim, da ima tukaj prav, da je šel po pravi poti, zato ker je Michaux zares to neko retoriko odvračal iz svojega stila in je poskušal bit čim bolj blizu bralcu vsakdanjemu. Zdi se mi, da recimo pri nas je tak pesnik Primož Čučnik, ki pravzaprav Irena Novak- Popov je recimo zanj rekla, mislim, da bi to veljalo tudi za Michauxa, da se v jeziku ne dela več, kot je. Da v bistvu ne vzpostavlja piedestala velikega zvena, ampak ta sozven se kar sam naredi. V bistvu gre za tako odbijanje zvenov.
Kaj pa kar se tiče, Miklavž, njegovih tem? Ključno zanj je bilo srečanje z Lautreamontom. Ko je prebral njegovo delo, je bila njegova ustvarjalna usoda določena.
To je gotovo. Lautreamont je bil ključna figura ne samo zanj, ampak za celo to generacijo nadrealistov. Recimo zdaj, ko ste o temah govorili, ena od teh, ki se jih bomo najbrž še dotaknili, ena od teh tem recimo je meskalin. Poznejša tema, ki jo je treba omenit, pri čemer se on dosti pozno v bistvu, tam v 60. letih se začne ukvarjati z meskalinom. Drugače ta moda eksperimentov z meskalinom pri evropskih intelektualcih je bila v 30. letih. Arto, sicer Arto ni v področju neke mode. Pri nas Bogomir Magajna recimo piše, to manj poznajo, da je tudi delal take, na podoben način eksperimente z meskalinom in jih opisal v Modri ptici. Zdaj pri tem meskalinu recimo je moment, pod vplivom meskalina je tudi risal recimo, je spet blazno zanimiv ta moment. On tega, te droge ne jemlje na način, zdaj se opaja, da se nekam eskapistično umakne, ampak nasproten. Ta izkušnja mu zveča spet ta dvom. Dvom, kritičnost, zavest o neznosnosti sveta in ob tem, ko se mu te mikro percepcije v eni blazni intenzivnosti prikažejo, zastavlja celo taka vprašanja, recimo to mi je fantastična misel, reče: " Kaj pa če je težje biti bakterija kot biti človek? " Ker pogosto se ta neka taka prastanja izkušajo kot neka oblažitev. O, da bi bili meduze, da bi bili amebe, perut galeba bi bila že preveč. To je tak beg v prastanja, ki je lahko tudi zelo problematičen. Recimo Michaux ravno nasprotno, Michaux pa takrat, ko razmišlja o bakteriji, zastavi vprašanje: " Kaj pa, če je težje biti bakterija kot človek? "

A se v tem pariškem obdobju začel ukvarjati poglobljeno s slikarstvom. To je zanimivo pri njem, tu najdemo vzporednico s Cummingsom, poezija s slikanjem.
Malo kasneje, v glavnem se je po vojni ukvarjal, pa potem se mi zdi, da vedno boljše dela v poznem obdobju, da so mogoče celo neke najboljše te njegove stvari. Skratka, to gre v kontekst tega povojnega recimo slikarstva, tudi evropskega. Recimo Francis Bacon ga je blazno cenil, je rekel, da je šel v raziskovanju iracionalne poteze dlje kot Pollock recimo. Tu je povezava s stašizmom, s temi dosti aktualnimi tedanjimi smermi, čeprav je hkrati njegova pozicija nekaj docela posebnega in je pisal tudi čudovite tekste o slikarstvu. Ene najlepših tekstov o risbi, kjer je njegovo dojemanje risbe izjemno blizu načinu, kako je risbo dojemal Paul Klee. In je tudi ob Kleeju napisal recimo en tekst o risbi. To, kako risba potuje, kako doživlja neko potovanje, tudi v tem smislu je povezava s tem recimo vzhodom, Kitajsko, ker on doživlja, ko opisuje, kako slika, doživlja sliko kot dogajanje, kot bojišče celo. Piše, kako napada madež. Najprej ga gor dam, potem ga z vodo napadem. Ta moment odločitev pri slikarstvu, to se mi zdi fantastično. To so eni najlepših zapisov o risbi, kot procesu risbe in prelivanju barv sploh. Recimo lepo je, naslov ene njegove zbirke je Noč se premika. Tukaj se mi zdi, da se vidi, da sta bistveni barvi zanj bili črna in bela, dve osnovni barvi. In pravzaprav ko se noč premika, se premikajo v bistvu tiste domišljijske fantazmatične packe, tako kot pri otroku, ko vidi sredi noči recimo eno živali ali pa strašne stvari ali pa predmete ali tako, ko se mu sami ustvarjajo. In to se mi zdi tako osnova za slikarstvo.
Tukaj imaš tudi ti eno stično točko z njim, tudi tebe ne vidimo skoraj brez papirja.

Če zaključimo še z njegovim didaktičnim erosom, ki ga poseduje, kot na primer, od koder izhaja naslov. Če ni sonca, se nauči zoreti v ledu. In še kup drugih izhodnih stebrov. To je tudi neka zanimivost pri njem.
O didaktičnosti bi lahko govorili v tem smislu, da pač Michaux zaupa v spoznavni potencial, v spoznavno vrednost umetnosti ves čas. Celo v takih tekstih, kot so recimo teksti o meskalinu. Ena knjiga o meskalinu ima naslov Spoznanje iz brezen, prevaja Primož Vitez. Skratka umetnost za Michauxa nikakor ni kakšen larpurlatizem, ampak je, kot sam pravi, umetnost je tisto, kar pomaga premagovati otopelost. V tem smislu, ja. In seveda širjenje zavesti, ki ima tudi posledice potem lahko konkretne. Tudi v bistvu nevarnih posledic se zaveda. Recimo reče, kar je danes zvočnik, bo jutri mitraljez. In tako naprej. To je spet ta njegova kritičnost in hkrati zavest o potencialni moči besede kot orožja navsezadnje. Naj vaju navdihuje tudi naprej. Hvala lepa obema. Hvala tudi vam in navdihujoče druženje z Henrijem Michauxem.